Konec leta imamo v službi kar norišnico, zato sta telo in glava kar klicala po umiku v hribe. Koča na Dobrči se mi je zdela prava destinacija, sej ena izmed poti poteka po cesti in traja dobro uro. S seboj sem se odločil vzeti tudi najmlajšo, zjutraj se nama je pa pridružila še starejša, nepogrešljiva, članica družine. Približno sem na spletu poiskal pot do izhodišča, spakiral nujne stvari in smo šli. Nahrbtnika za otroka nisem jemal s sabo, saj pot ni bila ocenjena kot zahtevna. Parkirali smo kar visoko in začeli pot po makadamu.
Izhodišče
Po parih minutah, je cesto zamenjala strmina, otroške noge so pa že nekaj časa namesto po tleh, visele okoli mojega vratu. :) Polno natovorjen sem grizel v hrib, a kljub počasnemu tempu počival na vsakih nekaj korakov. Če sem že doma imel načrte pospešit utrip in predihat pljuča, mi je tokrat definitivno uspelo. V senci dreves je postalo pošteno hladno, o cilju pa nobenih sledi. Ustavili smo se na vmesni planini v upanju, da že tukaj dobimo kosilo in se lahko vrnemo domov. Koča je bila žal zaprta, zato smo na hitro izkoristili sonček, se ogreli in odšli nazaj v dolino.
Planina na poti
Še dobro, po ponovnem pregledu opisa smo očitno popolnoma zgrešili izhodišče. Do naše koče smo bili oddaljeni še več deset dolgih in mrzlih minut. :) Sledi zimovanje, v pomladnih mesecih pa ponovno akcija.
Minuli vikend so se izpolnile sanje vsakega lovilca vetra, med katere spadam tudi jaz, in že celo poletje jamramo nad porazno vetrovno statistiko. Po večdnevnem jugu, se je obrnilo burji v prid in napoved je kazala na kajtanje pri 20 vozlih ali več.
UživačiMeritve
Z večjimi kajti se da jasno vozit na manj vetra, a zame osebno je 20 tista magična meja, kjer matranje preide v igro. :) S prijateljem sva štartala v soboto zjutraj v priljubljeni Monfalcone, kjer sva prespala in se tudi v nedeljo naužila poštene kajtarije. Veter je pa kar jačal in jačal. V ponedeljek so namerili že okoli 40 vozlov. Končno sva imela dovolj časa, da poskusiva tudi kakšen nov trik in pri najini kondiciji sva v nedeljo prostovoljno zaključila ter odšla že sredi dneva domov. Kar je popolno nasproje od običajnih sešnov, ko prej zmanjka časa ali vetra kot pa volje. Je bil pa vsaj zaključek sezone kvaliteten, če je bilo že poletje med slabšimi.
Vsako leto pride čas, ko z družino še lovimo zadnje lepe dni in počasi zaključujemo sezono z našim kamperjem. Tokrat smo se odločili ponovno obiskati kamp Sirena v Novigradu, ki je izven sezone prekrasen. Ob našem prihodu je bil kamp kar precej poln. Verjetno ni treba poudarjati, da so bili kljub soncu to predvsem gostje z avtodomi in prikolicami. No, ja, tudi kakšen šotor ali dva sta se našla.
NovigradSprehod po mestuSprehod po mestuSirenaSirena
Kamp nam je pri srcu, ker se do mesta lahko sprehodiš ob morju, okolica je prepletena s kolesarskimi potmi, ki so lepo označene, najde se pa tudi ogromno igral za otroke. V bližini je bil postavljen trampolin na katerem smo bili stalni gostje in edini pravzaprav. Temu primeren je bil tudi način plačila, bolj za vstop kot pa časovno omejen. :) Napovedanega sonca sicer ni bilo v takšni meri kot so govorili, spremljal nas je tudi veter, ampak smo se imeli vseeno zelo lepo in se nismo pustili motiti.
Novigrad
Preživeti nekaj dni ob morju mi vedno da nov zagon za delo, če pa lahko te izkušnje delim s svojo družino je pa vse skupaj še toliko lepše. Vesel sem, da lahko skupaj potujemo in raziskujemo ta svet.
Moram priznati, da smo imeli pri organizaciji tokratnega plezanja v Železni kapli čisto preveč težav. Prvo je naša družina odpovedala, ker smo mislili it na morje, nato smo še zadnji hip spremenili načrte in se odločili za sobotno wake-anje na Planksee-ju in nedeljsko plezanje v Avstriji. Na koncu je pa najmlajša podala zadnjo besedo v obliki prehlada in smo soboto izkoristili za počivanje, v nedeljo pa odšli do plezališča. Po poti sem zgroženo gledal oblake nad Jezerskim, ki so popolnoma zaprli nebo in ugotavljal kako je lahko kamera v Kapli kazala sonce. Pred vzponom do mejnega prehoda ni bilo več sledu o slabem vremenu in oddahnil sem si, ker sem vedel, da nas čaka prekrasen jesenski dan.
Smeri
Plezališče ima popolnoma južno lego, kljub rahlemu vetru je bilo neverjetno toplo, pod skalo pa presenetljivo malo ljudi. Na sončku smo pogrnili odeje in se zapodili v raziskovanje smeri. Brošura z opisom je nastavljena malo površno, saj težko ločiš katero smer opisuje, vendar smo tri glave staknili skupaj in nekako razvozlali avtorjeve uganke. :) Okoli treh smo na plezališču ostali sami, ker sem vajen gužve na plezališčih me je to kar presenetilo.
Bad EisenkappelZabava
Prijatelji so imeli še druge obveznosti in so odšli pred nami, mi smo pa sklenili še malo ostati in se naužiti sonca do zadnje minute. Igrala pred skalo so enkratna pogruntavščina za plezalske družine, poleg tega je postavljen tudi trampolin, da se otroci res ne morejo dolgočasit in se za vsakega najde nekaj. Naša razbojnica je bila navdušena, mi pa tudi…
Nekaj toplih in malo manj toplih vikendov smo se odpravili do našega priljubljenega Krk-a. Oziroma je Krk priljubljen kar pri vseh, kar pričajo polno zasedeni kampi in ulice. Moram pa priznati, da smo doslej redko zašli v te konce sredi sezone in takšnega drena tukaj nismo bili vajeni. Prvi vikend je bil podaljšan s praznikom, a vseeno nismo prišli do našega cilja pred soboto. Malo zaradi vremena, malo pa tudi zaradi družine in prijateljev pri katerih smo se ustavili na poti. V soboto smo končno odrinili do kampa Slamni, ki je na seznamu najlepših malih kampov Hrvaške. V bližini je tudi jama Biserujka in veliko cest za kolesarjenje. Kamp ima le nekaj deset parcel in je bil ob našem prihodu poln do zadnjega kotička. Odpeljali smo se naprej do Šila, kjer se je pripravljalo k dežju, poleg tega je iz celine močno pihalo, kamp je pa popolnoma izpostavljen na obali. Imeli smo možnost oditi domov ali pa čez otok v Punat, kamor pridemo vsaj enkrat na leto. Izbrali smo drugo možnost , saj je tukaj kamp Pila konkretno večji in nas ni skrbela zasedenost. Vseeno je bil ob našem prihodu zelo poln, večina parcel je bila rezerviranih, a so nas vseeno nekam zrinili, ker smo ostali le eno noč.
Sonce je pregnalo slabo vreme
Proti večeru se je zjasnilo in vsi smo pokukali iz svojih “zavetišč” na plano, nekaj sončka je pa celo malo ogrelo ozračje. Naslednje jutro je bilo sončno in dan prijetno topel. Iz kampa smo morali že v dopoldanskih urah, zato smo se odpravili do bližnje plaže, kjer smo prejšnji dan videli nekaj avtodomov.
Parkirišče za dnevno parkiranje
Presenečeni smo ugotovili, da je na novo urejeno parkirišče primerno za prenočevanje. Vse skupaj je zaprto z ograjo, saj se na parceli pasejo ovce. Parkiraš lahko skoraj v morje, okolica je pa vsa v grmičkih in zeleni travi. Bilo nam je tako všeč, da smo se zelo kmalu spet vrnili. Pred kratkim smo izkoristili še verjetno zadnji vikend primernih temperatur. Malo smo se kopali, poležavali in bili odmaknjeni od paralelnega sveta, kjer je čas vladar in je tega vedno premalo. :)
Pa smo jo dočakali, našo nesojeno Sardinijo iz preteklega leta. Na naših potovanjih nismo vezani na nobeno rezervacijo ali kako drugače omejeni s časom, zato sem z nakupom trajektnih kart čakal do zadnjega trenutka. Na Sardinijo vozi več linij in nekako bi se že znašel v primeru povišanja cen ali prezasedenosti. Vplačal sem jo na Mobylines, linijo Piombino-Olbia-Piombino. Za pakiranje našega kombija sem si vzel čas v petek, na dan našega odhoda, in bil na koncu dneva presenečen nad lahkotnostjo tokratnih priprav. Našo najmlajša se je popoldan vrnila s počitnic in v zgodnjem večeru smo odpeketali proti Italiji. Za prvi del poti smo želeli priti do jezera Bilancino in okoli polnoči nam je to tudi uspelo. Vmes pa cesta, veliko nje, krajši postanek in spet cesta. :)
12.7. 2014
BilancinoMost pri jezeru Bilancino
Sprehod po okolici
Zjutraj nas je vročina hitro vrgla pokonci, zato smo se pred zajtrkom še sprehodili po okolici in opazovali ribiče, ki kljub jasni prepovedi mečejo ven konkretne ribe. Na PZA opravimo še servis, vode žal ne morem natočit, ker ni cevi. Pred nami je še nekaj ur vožnje mimo Firenc in nešteto del na cesti. Kljub vsemu poteka promet tekoče. Na delu kjer avtocesta preide v hitro, neplačljivo cesto, je Garmin dobil svoje prebliske in nas tik pred dolgo kolono avtomobilov speljal na odcep in kmalu spet nazaj mimo cestnine. S tem nam je prihranil kar nekaj časa in stanja v gužvi zato se nismo kaj preveč jezili. :) Na trajekt smo se naložili hitro, razen zamude je vse potekalo gladko. Med vožnjo je na palubi začelo močno pihati, zato smo se pomaknili na hodnik in se kratkočasili po notranjosti trajekta. V Olbio smo prispeli v večernih urah in se hitro odpeljali do naše prve plaže v Santa Lucii.
13.7.2014
Santa Lucia
Borovci v Santa Lucii
Po dolgem spancu v borovcih smo si ogledali okolico in ugotovili, da smo pristali na plaži podobni hrvaški Barbarigi. Za začetek je lokacija nudila obilico miru in sence, vendar za daljši obstanek nam morje ni preveč ustrezalo. Razen nekaj lokalnih kopalcev smo bili cel dan sami. Dopoldan smo se s kolesi odpravili do mesta in na ogled okoliških plaž, popoldan pa preživeli ob vodi in v naši bazi. :)
14.7.2014
Porto PolloPorto Pollo
Glede na napovedi vetra je bil danes zadnji dan, ko bo na Sardiniji pihalo, zato smo pohiteli proti severu v mesto Porto Pollo, ki se je izkazal kot zelo dober kite spot. V vodo sem šel z 9-ko in dve uri užival v visokih skokih in lepem vetru. V tem času sem doživel razpad opreme in se komaj rešil iz vode. Po nekaj loopih in potegih iz vode, sem se privlekel do obale, jasno brez deske. Fazo “oprema pred mano” sem že davno prerasel in v nekem trenutku moraš stvari spustiti iz rok, da lahko prideš varno iz vode. Mojima puncama se moram zahvalit, da sta v tem času budno spremljali potovanje deske in sem jo lahko šel iskat nazaj. S tem so se moji veliki kajtarski načrti končali, poleg vsega je pa še veter odšel na dopust. Za celih 14 dni.
La Maddalena v ospredju
O La Maddaleni sem bral že doma in sklenil, da je to destinacija vredna obiska. Po pregledu kampa v Porto Pollu smo odločili, da odidemo še isti večer na ta otok – Nacionalni park. Trajekt vozi 15 minut, kar je ravno prav za skodelico expressa, ki ga Italjani spijejo v nepredstavljivih količinah. :) Če ti ni do kave in razgleda, lahko med plovbo počakaš tudi v avtu. Na otok smo prispeli že v mraku in se po pregledu zemljevida odločili za kamp, ki je bližje morju. Na otoku poteka ena glavna krožna cesta, ki je dolga 20 km. Lepa panorama in krasni zalivi za kopanje. Na neki točki smo opazili tablo za naš kamp, katerega v nadaljevanju poti nismo našli. Najmlajša je že davno spala, zato sva imela čas prečesati vso bližnjo okolico, žal neuspešno. Na otoku sta samo dva kampa in ker smo bili v Nacionalnem parku nisva niti pomislila, da bi spali zunaj. Na hitro se povežem s spletom, ki mi pokaže kje naj bi se prišlo do našega prvega izbora. Vrnemo se nazaj in pri odcepu izberemo kolovoz, ki je spominjal na kozjo stezo in po slabem km premetavanja, prispemo v naš kamp. Milina, recepcija je že davno zaprta, nekaj kombijev opazim na mestih za šotore in tudi mi se parkiramo zraven. V kampu so bila ogromna igrala, trgovina in restavracija. Zaradi pozne ure mi je kar malo neprijetno, ker se vozimo po kampu. Kasneje ugotovim, da je bila skrb odveč, saj so lastniki kampa ob 23.30 s kopačem raztovarjali hladilnik iz kombija. In ne, kopač ni bil na električni pogon. :)
Pred spanjem sem še na hitro ošvrknil plažo, ki je bila, kolikor sem uspel videti, zelo slaba.
15. 7. 2014
Naš kotiček za nekaj dni
Po jutranjem zajtrku in prijavi na recepciji smo odšli malo raziskati okolico. Ugotovil sem, da je na drugem delu kampa travnato parkirišče z več kot 20 avtodomi in lastno plažo. Vseeno nas morje ni zadovoljilo. Ko smo se ozrli proti notranjosti otoka, nam je laguna, relativno blizu kampa, pričarala nasmeške na naše obraze. Turkizna in kristalno čista voda, zavetrje in plitvine za otroke. Verjetno ni treba posebej poudariti, da za gužvo tukaj še niso slišali. Kamp nam je nudil vse potrebno, zato smo lahko brez skrbi ostali nekaj dni in kasneje nam je bilo celo žal, da nismo potegnili še kakšen dan v vsej tej lepoti.
16. 7. 2014
Jutro in dopoldan smo še izkoristili za kopanje, popoldan pa smo se odpravili nazaj na celino in naše popotovanje po severu se je pričelo. Načrt je bil, da se pripeljemo do Valedorije, kjer je nekaj PZA-jev, lepa plaža in laguna, kjer bi ob kakšnih sledeh vetra lahko celo kaj kajtal. Pozno popoldan smo prispeli na cilj in na naše veliko razočaranje ostali v slepi ulici. PZA neprimeren za nas, govorice o katastrofalnih kampih pa tudi niso bile ravno vzpodbudne. Pozna ura in utrujenost nam nista dali druge izbire, kot da se napotimo v prvi kamp, ki bi se nam zdel primeren. Ko smo prispeli do recepcije kampa, so nas prijazno ustavili, da potrebujemo zapestnico za vstop. Razložim, da bi si radi ogledali kamp in preverili ali nam ustreza. Na koncu sem se peljal z golf vozičkom na ogled, ostali so morali čakati zunaj, pri predaji so nas pa vse tri označili z zapestnicami. Kamp je bil poln nemške mladine, ki je imela organizirane surf počitnice. Ob prvi priložnosti se zjutraj odjavimo in odpeljemo naprej. To je bil dober primer tega, česa mi ne iščemo na naših potovanjih. :)
17.7.2014
CastelsardoRoccia dell’Elefante
Na naši poti smo se ustavili tudi v lepem Castelsardu, pili najboljši cappuccino in se v bližini slikali s slončkom. Za ta dan smo si izbrali najbolj severni kraj Stintino, ki naj bi ponujal več lepih plaž in možnostjo spanja. Nekaj km pred krajem sem sledil oznakam za plažo in zaskrbljeno opazoval table o prepovedi kampiranja. Kolikor mi je znana situacija v Italiji, naj bi dovolili prenočevanje na javnih površinah do največ 3 dni na istem mestu. Seveda pod pogojem, da imaš vse pospravljeno v avtu in je jasno, da ne kampiraš. Na plaži nas pričaka ograjeno parkirišče za katerega plačamo 5 EUR. Parkirišče je povezano s plažo in dolgo najmanj 1 km, zato se spustimo malo nižje, stran od gužve in v mir. Parkiramo skoraj na plaži. Misel o spanju mi ne da miru, zato preverim pri italijanskih kolegih, ki imajo več kot očitno vso kramo iz avtodoma postavljeno zunaj. Pojasnijo, da lahko spimo brez težav in so oni že nekaj časa tukaj. Bravo, to smo iskali. Morje kristalno čisto, višje na plaži lokal s plačljivimi tuši in wc-jem. Skratka vse kar trenutno potrebujemo. :)
18.7.2014
Plaža blizu StintinaStintinoVečer v Stintinu
Dan preživimo na plaži, prvič na dopustu SUP-amo, zvečer pa naredimo premik do mesta Stintino. Prvotno je bil v planu ogled s kolesom, saj naj bi bilo mesto le nekaj km stran. Ker so si blizu nas lokalci postavili šotore za beach party smo se odločili za avto, ki nas je (kot smo ugotovili med vožnjo) rešil velikih muk, saj je bilo mesto bolj oddaljeno, kot smo predvidevali. Stintino je dolgo časa veljal za ribiško vasico, pred časom pa so se odločili izkoristiti turizem in danes živijo pretežno le od tega. Večerni sprehod nam je pustil krasne vtise, s tržnico unikatnih izdelkov, ob ribiških barkah pa pričaral pravo vzdušje tega lepega mesteca. Vzeli smo si čas za večerjo in namakanje nog v morju, kasneje pa pristali na eni izmed bližnjih plaž, kjer smo preživeli noč.
19.7.2014
BosaBosa
Dopoldan smo še enkrat obiskali mesto, kjer smo se ustavili na kavi in v trgovini, nato pa nadaljevali pot proti Bosi na zahodni strani Sardinije. Vmes smo načrtovali postanek v Algheru, ki naj bi bil s svojo bogato zgodovino in lepim starim delom mesta vreden našega časa. Ob prihodu v center je bilo zelo vroče, samo mesto pa natrpano, tako da smo ga preskočili in se odpeljali dalje proti jugu. Po več urni vožnji čez serpentine in dihjemajoče razglede, smo končali v malem mestecu Bosa. V trgovini smo nakupili nekaj hrane in se vrnili do PZA-ja nekaj km nazaj. Drugje v okolici žal nismo našli primernega mesta za nočitev. PZA je na samem, s svojim zalivom, restavracijo in barom. Na srečo nas niso šteli med velike, bele škatle in smo namesto 20 dali samo 15 eur za noč. Sredi pečenja nam je zmanjkalo plina, ker sem napačno preveril zaloge pred našim odhodom, zato smo se odpravili do restavracije na večerjo. V bistvu še sreča, ker tako dobre hrane že dolgo nismo jedli. Školjke, riba in nekaj mesa, terasa na klifu s pogledom na morje in sončni zahod. Ne bi si želel biti nikjer drugje kot s svojo družino, saj je bil večer res popoln. Zvečer so imeli v baru žur z Dj-em, ki je vrtel glasbo skoraj do jutra, vendar dovolj oddaljeno, da za nas ni bilo moteče.
20.7.2014
Zjutraj smo se odpravili na lov za bencinsko črpalko s točenim plinom. Najprej smo obdelali vse črpalke v Bosi, žal neuspešno. Ustavili smo se v mestu, punci sta šli na turistični vlakec, midva s Carlosom sva ju pa počakala v samem mestu. Ta dan je bil res zelo vroč in v zraku je bilo čisto preveč vlage. :) Med kratkim sprehodom sem našel WiFi in poiskal seznam točilnic plina. Najbližja je bila rahlo iz naše poti, ampak na srečo v isti smeri, proti jugu. Po vožnji skozi vasice smo prispeli do avtoceste, na kateri naj bi bila omenjena črpalka. Na črpalki smo našli samo avtomat, ker imajo italijani od enih do treh siesto, plin pa na našo žalost točijo le zaposlene osebe. Po poti smo se ustavili na vsaki črpalki in povsod ista zgodba, prav tako v Oristanu, kjer smo se na koncu odločili, da počakamo eno uro. Odšli smo v mesto, ki je izgledalo kot mesto duhov, saj je bila nedelja in smo komaj našli odprto pizzerijo, kjer smo nekaj malega pojedli. Po natočenem plinu smo se ustavili še v Leclercu in po nekaj kilometrih vožnje končno prispeli do slavne riževe plaže Mari Ermi. Na plaži naj bi bili trije PZA-ji, našteli smo jih več, vsi imajo enako tarifo, 12 EUR na dan. Izbrali smo si enega, vplačali za dva dni, brez da bi pogledali plažo, se razpakirali in odšli do obale. Potem pa hladen tuš… Morska trava je prekrila celotno plažo, pravzaprav so bili celi kupi, nekakšne sipine iz morske trave. :) Voda pa umazana in razburkana. Zvečer, ko je najmlajša že vlekla dreto, narediva bojni plan. Treba se bo premakniti na vzhodno stran otoka, saj moramo v vsakem primeru končati na tisti strani. Ugotoviva, da nas čakajo dobre 4 ure vožnje, na našo srečo večji del po avtocesti.
21.7.20014
Red Rocks
Zjutraj po zajtrku odrinemo dalje. Pri lastniku se dogovorim, da nam vrne plačilo za en dan, saj je bilo poleg vsega tudi slabo vreme. Bil je zelo razumevajoč do našega predčasnega odhoda. Zapeljemo se do avtoceste, punci kmalu premaga spanec, jaz pa med vožnjo opazujem okolico. Po nekaj urah se preusmerimo na regionalno cesto, ki me je kar skrbela, a je bilo vse skupaj zaman. Kljub temu, da smo se vozili na 1200 m, je bila cesta hitra in ovinki niso bili problematični. Premik na vzhodno stran je tako potekal brez težav. V nekem potopisu sva zasledila dva podatka. Prvi, ki sva si ga razlagala napačno, so bile slavne rdeče skale v kraju Arbatax. Zakaj sva si razlagala napačno? Enostavno sva predvidevala, da je pri skalah plaža in možnost prenočitve. Ko nas je navigacija speljala na betonsko ploščad, kjer so ravno postavljali zabaviščni park, smo dojeli, da slike iz potopisov lahko zavajajo. :) Tokrat smo imeli rezervni plan in hitro vnesli koordinate za Lido di Orrì, kjer je PZA in lepa plaža. Najmlajši obljubimo trampolin, ki naj bi po informacijah iz potopisov bil zraven. Cesta je postajala vedno bolj čudna in nisem si predstavljal kako bi veliki avtodomi prevozili to pot. In jo tudi ne, saj je bila napačna. S Carlosom sva šla v izvidnico, revežu je bilo že pošteno vroče, mi smo pa tudi vsi komaj čakali, da izklopimo kombi in naše možgane… V drugem poskusu najdemo naš cilj in doživimo že tretji hladen tuš v nekaj urah. Vse je bilo zasedeno, trampolini niso delali, parkirišče za plažo pa zapolnjeno do zadnjega kotička. Lastnik PZA-ja nam predlaga, naj poskusimo v naslednjem kraju, zato se odpeljemo dalje. In še dobro da smo se. Takoj za hribom je cesta peljala do zaliva, ki je bil odmaknjen od mestnega vrveža in kar je bilo najboljše, imel je dva PZA-ja v senci in tik ob plaži.
PZA Cea
Izbrali smo si prvega iz glavne ceste, saj nam je bil lepši, kljub temu, da smo bili malo odmaknjeni od plaže. Ogromno dreves je dajalo senco, lesene ograjice v kombinaciji s travnato podlago pa piko na i. Imeli so tudi igrala, na katerih smo preživeli kar nekaj časa dnevno. :) Ker nam je bilo dovolj prestavljanja, sva se odločila da tukaj ostanemo do konca oz. se dan pred našim trajektom odpravimo proti Olbii.
22.7-24. 7. 2014
Jutranja zabava
Dneve, ki smo jih preživeli tukaj bom opisal v nekaj stavkih, saj se poleg lenarjenja in relacije kombi-plaža-kombi, ni kaj dosti dogajalo. Z najmlajšo sva si naredila jutranji izlet s kolesom in odšla v bližnji kraj, kakšnih 10 km stran. Bilo je kar nekaj vzponov in spustov, tako da se je najin pobeg za kakšno urico, raztegnil v celo dopoldne. Mi je bilo pa zanimivo, kako s kolesom drugače dojemaš okolico, kot iz avta. Ker sva imela časa na pretek, sva se ustavila v lokalnem baru na kavi in sladoledu, potem pa počasi odvrtela pedala nazaj. Dan, ko je bilo morje najmanj razburkano, sem izkoristil za SUP in odveslal do bližnjih skal. Že prejšnji dan sem opazoval ljudi kako plezajo in skačejo v vodo. Od blizu izgleda vse skupaj precej višje, zato kakšnih skokov ni bilo za pričakovati od mene. Ampak skala je pa noro dobra za plezat. :)
24.7.2014
Na poti čez SupramontePot proti Olbii
Prišel je čas, ko smo morali počasi do pristanišča. Ker smo imeli trajekt že zjutraj ob osmih, smo se do Olbie odpravili dan prej in imeli namen spati kar na parkirišču. Dopoldan smo izkoristili še za kopanje in sladoled, popoldan smo se pa odpeljali proti severu. Izbrali smo pot čez prelaz in mimo Gorropu, evropskega Grand Canyona. Ker ga omenjajo v vseh vodičih, sem upal, da tudi nam uspe malo pokukati v ta del. Mogoče za kakšno dobro sliko ali video. Naš odhod iz obale je bil precej pozen in smo vse oglede morali žal izpustiti. Zelo nam je bilo hudo, ko smo videli kakšni lepi kraji so na poti, na vrhu prelaza Supramonte leži hotel in PZA z neskočno izhodišči za potepanja v naravi.
Dorgali
V poznih urah smo prispeli v Olbio in doživeli kaos. Mravljišče ljudi, diskotek, prometa, skratka vsemu kar se na dopustu izogibamo, smo našli tukaj. Zapeljemo do pristanišča in vse kar najdemo je prazno parkirišče in delavce, ki usmerjajo proti trajektu. Vrnemo se nazaj v mesto, se ustavimo na trampolinih in sprehodimo skozi večerni vrvež. Pri vračanju opazimo na drugem delu nekaj avtodomov, ki so ravno tako čakali na jutranji trajekt. Vseeno se mi zdi bolj primerno prenočiti v bližini trajekta. Zapeljal sem na prvo parkirišče zunaj ograj in tukaj smo tudi odvrgli sidro. Med večernim sprehodom sem ugotovil, da je znotraj ograje parkiranih najmanj 40 avtodomov, ki bodo tam počakali jutro. Bomo vedeli za drugič, tokrat je bilo preveč pozno, da bi se prestavljali.
25.7. 2014
Vstanemo in se zapeljemo v linijo za vkrcanje. Ker smo 2 uri pred odhodom že parkirani, pripravim zajtrk in opazujemo ljudi s križarke, ki se priveže poleg nas. Sledi dolgočasna vožnja s trajektom, katero na pol prespimo, drugo polovico pa se preigramo v delu namenjenem otrokom. Pri vrnitvi domov smo sklenili narediti rahel ovinek skozi Sieno in tam ostati do sobote. Časa imamo dovolj in ne vidim razloga zakaj ne bi še malo potovali po Toskani. V mesto smo prispeli popoldan in takoj nas je očaralo s svojim izgledom. Na glavnem trgu smo izkoristili vse kar smo imeli s sabo za zajem slike in videa, pa še se nismo mogli naužiti prelepe Siene. V okolici je kar nekaj PZA-jev, saj imajo italijani res poskrbljeno za svoje avtodome. Po prekratkem ogledu mesta smo se parkirali v bližini in poleg ostalih avtodomarjev prespali. Cena parkirišča 20 EUR za cel dan, vendar nam ni bilo potrebno plačati, ker se plačuje od 8.00 do 20.00.
SienaRaziskovanjePiazza del CampoPiazza del CampoSienaSiena
26.7.2014
Zjutraj smo vstali bolj zgodaj in se še enkrat odpravili do mesta na kavo, rogljičke in vse kar spada zraven. V stranskih ulicah je bilo še vse zaprto, zato smo se morali ustaviti na glavnem trgu. Glede na izkušnjo s sladoledom prejšnji dan, smo se zavedali, da bo tukaj tudi kava precej dražja. Po poti do kombija smo se v pekarni založili še s pecivom in odpeketali proti domu. Parkirišče pred mestom smo plačali v naprej in ostala nam je še ena ura, ki smo jo prijazno podarili nekim tujcem. Navigacija je do doma izračunala 5h vožnje, kateri smo po izkušnjah pribili še 1,5h dodatka, na koncu se je pa pri Benetkah vse ustavilo in se je naš čas vožnje podaljšal na 9h. :) Najmlajša je bila celo pot čudovita, z izjemo ene krize zaradi pomanjkanja popoldanskega spanca. Proti večeru smo prispeli v Slovenijo in se ustavili še na obisku pri domačih.
Če potegnem zaključek, smo se imeli zelo lepo, vendar nas Sardinija ni prepričala v smislu, da bi se želeli kmalu vrniti. Velik plus so bili vsi PZA-ji in način prenočevanja, saj ti s kamperjem praktično ni treba hodit v kampe. Za to destinacijo smo se odločili predvsem zaradi dejstva, da tukaj še nismo bili in zaradi mojega kajtanja, ki ga nazadnje ni bilo kaj veliko. Pri takšni statistiki vetra, kot sem ga imel letos, bi gladko lahko šli tudi na Korziko, ki je glede tega manj zanesljiva in bi se verjetno več nakajtal. :)
Pri iskanju družinskih kolesarskih poti sem naletel na informacijo o dokaj sveži poti od Bohinjske Bistrice do Srednje vasi. Za 1. maj smo tako naredili dvodnevni triatlon (kampiranje, plavanje in kolesarjenje), sobota je bila kar deževna in smo jo izkoristili za Vodni Park Bohinj, v nedeljo pa se je na našo srečo nebo odprlo in smo lahko dan preživeli v kampu Danica. Tukaj je bilo tudi izhodišče našega kolesarjenja. Močan veter je poskrbel, da je bilo na soncu malo hladno in v nekem trenutku smo želeli celo oditi domov. Premagala nas je želja in po kosilu smo vseeno skočili na kolo.
Kolesarjenje proti Stari FužiniKolesarska pot
V večjem delu kolesarske poti ni pihalo, pri Bohinjskem jezeru je bilo pa tudi prijetno zavetrje, tako da je toplo sonce lahko pokazalo svojo pravo moč.
Lani smo zaradi bolezni hčere, večer pred odhodom na morje vse preklicali in posledično mi je za letos ostalo še kar nekaj starega dopusta, ki sem ga moral porabiti. Spet smo sanjali o Fuerteventuri, na koncu smo pa skoraj brez plana odjadrali do Dalmacije. Iz dveh koncev sem dobil informacijo o lepem kampu blizu Omiša, tako da je bil to naš izbor za odklop. Vmes pa po navdihu. Teden pred odhodom je bil kar napet, saj sva imela oba v službi veliko dela, za pakiranje nam je tako ostal petkov večer, obisk trgovine smo pa opravili spotoma. V soboto odpeljemo izpred bloka in v sosednji ulici se prižke lučka za temperaturo, kazalec pa na maksimum. Ok, sam sebe potolažim, da je očitno termostat “štrajkal”, saj je motor mrzel in zagotovo ne kaže ok. Ugasnem avto, ponovno prižgem in je vse ok. Zapeljemo se do trgovine, nakupimo vse potrebno in odpeljemo dalje. Lučka ponovno gori. Ker le nismo šli samo do sosednjega kraja, premagam odpor, da bi premetal cel prtljažnik in tako prišel do motorja. Posoda za hladilno tekočino je bila prazna, natočim vodo in odpeljemo se novim dogodivščinam naproti. Preko Novega mesta in Metlike prečkamo mejo in ob prvi priliki zavijemo proti Jadranski magistrali. V dopustniškem tempu nadaljujemo vožnjo proti Paklenici. Vmes se malo kopamo, skuhamo kosilo in v večernih urah prispemo do kampa pred NP Paklenica.
Jadranska magistrala
Starigrad Paklenica
Naslednji dan malo raziskujemo okolico, obvezno pripravim SUP in uživamo lagodno življenje. :) Najmlajša članica je tokrat prvič stopila na SUP in sodelovala v veslanju po obali. Ne vem komu je bilo to bolj všeč, meni ali njej. :) Proti večeru smo se s kolesi odpravili do vhoda v NP, a tokrat brez vstopa. Opremo sem imel za vsak slučaj s sabo, če bi imeli še otroški pas, bi lahko gladko plezali cel dan. Po dveh dneh se odločimo odpeljati nižje proti jugu. Z vmesnim postankom v Zadru, nadaljujemo našo pot proti Omišu. Del poti sem želel prevoziti po avtocesti, nato pa pri Šibeniku nadaljevati po magistrali. Ženski del posadke je spal, tako da sem potegnil kar do Splita. Zadnji del vožnje se je pošteno vlekel, verjetno bi ob magistrali že davno kampirali, tukaj pa žal nismo imeli te možnosti. Ob prihodu v kamp Sirena smo bili malo presenečeni, vendar smo takoj po namestitvi začutili vzdušje in odkrili bistvo kampa. Mir, prijazen lastnik in lepa plaža. Parcele razdeljene na način, da imaš občutek divjine, a vseeno luksuz, kot sta voda in elektrika, na dosegu roke. V tem delu smo preživeli čudovite tri dni. Vsak dan SUP-ali do plaže, skakali iz skal pred našo rezidenco in odkolesarili do lepe vasi Mimice.
Parcela v kampuKamp Sirena“Lastna” plaža
Čudovite MimicePostanek za kosilo v Primoštenu
Pri načrtovanju poti nazaj, naju je zelo skrbelo, kje bi se še ustavili, saj nisva imela nagledanega nobenega kampa. Nisva želela v direndaj, ker smo v tem miru zelo uživali. Na koncu skleneva, da se ustavimo na Murterju. Po prečkanju mostu si iz ceste ogledujemo kampe in zapeljemo do zaliva. Na naše veliko presenečenje odkrijemo raj, ki ga ne nameravamo zapustiti, do našega zadnjega dne dopusta.
Murter
Ob obali celotnega zaliva dajejo senco borovci, recepcija se nahaja v sosednjem kampu na drugi strani otoka, v tem delu pa mir, da slišiš kako raste trava. Večino časa preživimo v vodi, na SUP-u, se sprehajamo in kolesarimo. Lokacija nam je tako všeč, da celo razmišljamo o glavnem dopustu v teh krajih. Malo naju skrbi zasedenost, ampak vseeno. 3 dnevi so minili kot bi mignil in čas je bil, da se počasi vrnemo proti Sloveniji. Zopet smo izbrali magistralo in se v dopustniškem tempu odpeljali domov.
Drugič v moji kajtarski karieri se je zgodilo, da je veter potegnil ravno čez praznike. S prijateljem sva se že večer prej odpravila do Medulina in prespala ob obali v Ližnjanu. Če je cel dan napovedan jugo, ga je potrebno v celoti izkoristit, še posebej ob letošnji vetrovni abstinenci. Jutro je bilo deževno in pihal je rahel vetrič, ki ni bil niti približno podoben napovedi. Zato sva si za ogrevanje napela slackline, kasneje pa se prestavila v Medulin, kajtarsko laguno.
Ogrevanje
O vetru še vedno nobenih sledi… Po nekaj premikih sem in tja, popiti kavi, se le zapeljeva do Premanture. Peš sva se sprehodila čez kamp Stupice in ravno v tem času je očitno prineslo veter iz Dalmacije.
Kajtanje
V kamp zapeljeva še kombi in pripraviva opremo. Spreminjajoča napoved je le držala nama v prid, tako da sva lahko popoldan preživela na vodi. Pogoji niso bili popolni, je bil pa super uvod v letošnjo sezono. Sedaj pa čakamo na tisto pravo “burjico”…
V času, ko hribi zgubljajo svoja bela pokrivala, smo že začeli hribolaziti, tokrat sva se pa z najmlajšo odpravila na Kriško goro. Z nama je šel tudi Carlos, kateremu se je strmina kmalu začela upirati, ampak je le vztrajal do konca.
Strma pot
Tudi sam nisem pričakoval takšne strmine, ki se več ali manj vleče čez celo pot. Mimo naju so šibali ljudje, katerim je bilo videti, da po poti ne hodijo prvič. Na vrhu se je celo zapisal planinec, ki se do koče povzpne vsak dan in je v celem letu manjkal samo nekaj desetkrat. Na izbiro imamo več poti, midva sva za izhodišče izbrala vas Gozd, kjer naj bi potekala lažja pot, trajajoča slabo uro in pol. Ker sva bila tokrat sama, sem celoten paket dobrin, poleg pobalinke, nosil jaz in je bila teža nahrbtnika občutno večja. Proti koncu poti sva naletela tudi na sneg, po pripovedovanjih ga naj bi bilo teden nazaj še 70 cm.
Sledi za sestop
Ob sledeh sem sprva pomislil na turne smučarje, a se je pri najinem spustu izkazalo, da so kanale naredili pohodni čevlji s katerimi oddrsaš v dolino. :) Vesel sem bil, da sem s seboj nosil pohodne palice in si z njmi občutno olajšal sestop.
Najin ciljNajin cilj
Na vrhu sva pojedla dobro kosilo, se nastavljala sončku in imela čas celega sveta. Če imaš čas, imaš vse! Na najino veliko veselje sva bila tudi prisotna pri vzletu dveh jadralnih padalcev, ki sta nama še dodatno popestrila dan.
Uživača :)
Pozno popoldan sva se vrnila v dolino, zagorela in očitno utrujena.
