Sedaj je Carlos z nama že skoraj dve leti in ne predstavljava si več dneva brez njega. Veliko pove že podatek, da je bil v tem času samo tri dni v varstvu in eno noč pri prijateljih. Svoj vsakdan sva si prilagodila tako, da je vedno in povsod z nama. O Carlosu premalokrat pišem, čeprav je osvojil najina srca od dneva, ko sva nebogljenega zagledala v začasnem skrbništvu. To je bila ljubezen na prvi pogled. Pravzaprav se je rodila že nekaj dni prej, ko sva prvič zagledala njegovo fotografijo na spletni strani društva. Med brskanjem po arhivu domačih fotografij sem našel tole, katero sva posnela nekega sončnega dopoldneva v stanovanju in se mi zdi vredna objave.
Naj bo tale post namenjen samo tebi Carlos! Tebi, ker naju vedno spravljaš v dobro voljo, ker naju nasmejiš že s samo pojavo, preprostostjo. Ker nama polepšaš vsak trenutek s svojo bližino. Tebi, ker naju sprejemaš brezpogojno in ker vedno uživaš z nama, kjerkoli se že potikamo. Ker se z vsem sprijazniš in vse sprejmeš.
Naj bo ta objava začetek zapisov o prijatelju, družinskemu članu in zvestemu spremljevalcu…