Po lanski hrvaški, smo sklenili, da je tokrat čas za kakšno drugo poletno destinacijo. Na Korziki sva bila pred leti že sama in prišla nazaj zelo navdušena. Tokrat smo se odpravili vsi skupaj z našim malim kamperjem. Cene trajektnih kart sem spremljal nekaj tednov pred našim odhodom, ker v tem času nisem opazil nihanja, sem z nakupom počakal skoraj do zadnjega. V začetku tedna smo začeli s pakiranjem in pospravljanjem. Trajekt smo imeli rezerviran že v petek ob osmih zjutraj, kar je pomenilo, da nam me uide direktna vožnja iz Ljubljane.
Četrtek, 7. 7. 2016
V četrtek popoldan smo si zadali odhod okoli šeste ure, a se je ta načrt kmalu po prihodu v službo izjalovil. Sledilo je še zaključno pakiranje v kombi in odhod ob osmih zvečer. Oborožen s Coca Colo, sem sedel za volan in z enim krajšim postankom odpeljal do Livorna.
Petek, 8. 7. 2016
Na cilj smo prispeli ob štirih zjutraj, se postavili v vrsto, osebje nam je zaželelo še lahko noč in lahko smo si odpočili do nalaganja. Naš spanec je bil žal zelo kratek, saj so nam že čez dve uri trkali po šipi, da je čas za premik. Pri pregledu kart so zaposleni ugotovili, da sem kupil karte v napačnem vrstnem redu. Tisti dan bi se morali nalagati na Korziki in čez 14 dni obratno. .) Parkiram ob strani, mene pa napotijo v pisarno, da uredim papirje. Pri okencu sem ugotovil, da nisem edini primer, zato se pomirim in brez težav uredim nastali problemček. :) Zadnji smo se naložili na trajekt in poiskali mesto v zavetrju. Po nočni vožnji v avtu se nam štiri ure, kot jih potrebuje trajekt do Bastie kar vlečejo, tudi vročina na palubi poslabša celotno stvar. Na otok smo prispeli okoli 13h in po krajšem postanku nadaljevali v smeri St. Florenta in plaže Saleccia. Plaža naj bi bila dostopna samo s terenci, vendar smo na poti kljub temu srečali tudi več osebnih avtomobilov. 10 km zelo slabe ceste smo prevozili v 1,5h in izključno samo v prvi prestavi. Zanimivo doživetje polno adrenalina. Ker smo vedeli kaj nas čaka na cilju se nismo obremenjevali s cesto. Kamp U Paradisu je bil dokaj poln, zato smo se parkirali blizu vhoda na rahlo visečem terenu. Družbo so nam delali predvsem Defenderji in Land Cruiserji.
Nekaj minut stran od kampa nas je pričakala 1km dolga peščena plaža s toplim in mirnim morjem. Kopalci so bili večinoma iz kampa, nekaj pa jih dnevno pripeljelo na kopanje s terenci lokalnih agencij.
Sobota, 9. 7. 2016 – Torek 12. 7. 2016
V prihodnjih dneh je bilo napovedanega nekaj vetra, zato smo imeli načrte ostati vsaj 5 dni. V tem času smo predvsem raziskovali okolico in dno morja, ter se občasno ohladili s sladoledom ali kakšno pijačo. Kamp ima vse kar smo v tem trenutku potrebovali, trgovinico z osnovnimi živili in restavracijo v kateri so vsak dan pripravili tematsko večerjo s hrano tujih držav.
Sreda, 13. 7. 2016
Komaj pričakana sreda me je presenetila z zelo močnim vetrom in velikimi valovi. Ker sem si v neki prihodnosti želel kajtati na valovih sem sprejel izziv in popoldan odšel z najmanjšim kajtom v vodo. Valovi so res druga dimenzija in v kombinaciji s premočnim vetrom za izbrani kajt, situacija postane kmalu težko obvladljiva. Po nekaj linijah sem končal v zraku in se s težavo odstranil do plaže. Deska je ostala nekje v morju in sem jo na mojo srečo kasneje našel nižje na plaži. Vesel sem, da sem poskusil, ampak zaenkrat ostajam pri mirnih vodah. ;)
Zvečer smo planirali premik, a so nas v kampu opozorili, da je cesta čez puščavo zaprta za dva dni, ker se je z vetrom močno povečana možnost požara in je v tem trenutku prenevarno. Opazili smo tudi, da naslednje dni niso vozili turistov na plaže.
Četrtek, 14. 7. 2016
Posledice sredinega vetra so se potegnile tudi v četrtek, tako, da je bilo morje preveč valovito za kopanje. Nekajkrat sem se sicer vrgel v vodo, a kmalu ugotovil, da se z naravo ni igrati, še posebej, ko ti zmanjka podlage pod nogami. Moč morja je res neverjetna. V osnovi dober občutek, ko te nese proti obali, ti hkrati vliva strahospoštovanje, ker veš da si nemočen proti sili, ki te obdaja.
Petek, 15. 7. 2016
V kampu smo morali ostati do petka, ko so cesto odprli do 10 ure. Zjutraj smo bili hitro pripravljeni na odhod, saj smo želeli v pravem času priti na glavno cesto. Po poti smo ponovno srečali vozila in predvidevali, da zapore ta dan ne bo več. Naslednji cilj je bil kajtarski kamp na jugu otoka, vendar ker smo bili na severu nisem točno vedel kako nas hitro in nenaporno odpeljati na drug konec.
Odločili smo se za vožnjo čez Corte proti Proprianu oz. Porto Pollu. Za postanek v kampu Tuani se nismo določili, ker je reka premrzla in ne bi mogli uživati v kopanju. Ker ga je bilo prejšnje tri dni zelo malo smo bili željni toplega morja in čofotanja. Ustavili smo se v čudovitih Cortah za ogled mesta in nato nadaljevali pot čez prelaz proti glavnem mestu Ajjacio. Celodnevna vožnja z nekaj postanki nas je dobro izmučila, poleg vsega smo ob prihodu doživeli hladen tuš, ker je bil kamp Cyrnos zaseden do zadnjega kotička. Neprijazen lastnik nas je odslovil že na vstopu. V okolici nismo planirali drugih kampov zato smo se znašli v slepi ulici. Poleg vsega je bila celotna obala razburkana in naša najmlajša verjetno ne bi šla nikjer v vodo. Zapeljali smo se proti jugu in preizkušali srečo v vseh kampih, ki so na daleč izgledali sprejemljivi. Povsod so nas zavračali, vendar sem ob pogledu na srednje zaseden kamp, dobil občutek, da včasih zgolj zato, ker jih ogovorim v angleščini. Na koncu smo se vrnili v kamp, kjer sva sama že prvič preživela nekaj dni. V primerjavi z načrtovanim sicer dražji in brez direktnega dostopa do plaže, a v tem trenutku nismo imeli prav velike izbire.
Sobota, 16. 7. 2016
Naslednji dan smo poiskali plažo in z najmlajšo na vrhu ogromne skale odkrijeva naravni bazenček z morsko vodo. Oba se sprašujeva kako je prišla tako visoko in je sonce ni izsušilo. Seveda nisva odšla brez čofotanja v dobro ogreti vodi. V daljavi iz plaže opazujem kajtarje, zato se odločim tudi sam skočit po opremo. Na našem delu je bil veter občutno slabši in na plaži preveč ljudi, zato sem se moral po mivki sprehoditi do spota. Veter je bil sicer malo boljši, a še vedno premalo za moj največji kajt. Po nekaj prevoženih smereh in mučenju z držanjem višine sem se vrnil v kamp. Preveril sem napoved za prihodnje dni, ki je vse bolj kazala na to, da sem s kajtarijo zaključil za letošnji dopust. :) Zvečer se odpravimo na sprehod do mesta Propriano.
Nedelja, 17. 7. 2016
Zjutraj smo se spakirali in odpravili dalje proti vzhodni obali. Na hitro smo se ustavili na La Tonnari, ki sem jo našel v zapisih in ugotovili, da v tem delu morje ni ravno sanjsko, kljub temu, da smo lahko parkirali ob vodi in imeli cel zaliv na samem. Po vsej verjetnosti bi lahko tudi prespali brez problemov, a se na koncu vseeno nismo odločili ostati. Obisk Bonifacia smo namenoma izpustili. Malo zaradi ure ob kateri smo se peljali mimo, malo pa tudi zaradi predvidevane gužve na ulicah. Če ne bi imeli s seboj Carlosa, bi še mogoče razmislili o postanku, tokrat pa smo se odpeljali dalje do plaže Rondinara.
Nekaj 100 m od plaže se nahaja kamp La Rondinara z bazenom in ogromno površino namenjeno kampiranju. Ni mi treba poudarjati, da je bil poln skoraj do zadnjega kotička. V primeru, da bi potovali s šotorom, bi mogoče celo lažje našli parcelo, saj je bil velik del kampa nedostopen z avtomobilom. Na recepciji mi zaželijo srečo pri iskanju prostora, jaz se pa s kombijem spustim po klančku med šotore in brez plana kako bom ob našem odhodu prišel ven, parkiram. :) Nekaj bomo že. Da bi ublažil visenje kombija sem si pomagal s kamni, a je vseeno bilo spanje kar naporno. Do plaže smo imeli nekaj minut hoje, zato smo se dopoldan spakirali za cel dan, vključno s Carlosom in potrebno malico, tako da smo lahko na plaži ostali do večera.
Ponedeljek, 18. 7. 2016 – Torek, 19. 7. 2016
Zaliv je res krasen z nizko a kljub temu kar mrzlo in čisto vodo. Na peščeni plaži so nam delale družbo krave, ki so tako kot mi iskale senco za poležavanje. Gužva je bila precej večja, kot smo bili vajeni, a smo tukaj planirali ostati le nekaj dni, zato se s tem nismo preveč obremenjevali. Med našim potovanjem smo opazili, da imajo v vseh kampih možnost naročanja hrane za sabo. Praktična rešitev, ki smo jo večkrat izkoristili za naročilo kakšnih pic, pečenega krompirja in podobno.
Sreda, 20. 7. 2016
Dopoldan se odpeljemo dalje proti severu in “slavni” plaži Palombaggia. Ob obali naj bi bil ugoden PZA za 10 eur na noč s senco pod borovci. Ob prihodu ugotovimo, da sta parkirišča dva, ker tega nismo vedeli, se v slogu črednega nagona ustavimo v prvem, kjer je bilo tudi več avtodomov. Ob sprehodu do plaže opazimo parikiršče No.2, ki je bilo veliko bližje morju, oba pa za isto ceno ponujata zunanje tuše in jutranjo zalogo kruha na vhodu. Na plaži nas pričaka gužva, glasna glasba in umazana voda. Vse skupaj deluje zelo italijansko, kar dokazujejo tudi registracije na avtodomih v bližini. Zvečer vseeno najdemo na plaži svoj mir, tudi morje se v tem času umiri in očisti. Tukaj ostanemo samo eno noč.
Četrtek, 21. 7. 2016
Zjutraj obnovimo zaloge v Porto Vecchiu, se sprehodimo skozi mesto in odpeljemo na reko Solenzaro. Ta naj bi bila precej toplejša od Restonice in za zaključek našega popotovanja ponuja mir, ki ga iščemo na poti proti trajektu. Ustavimo se v kampu U Rosmarinu, ki ima svoj tolmun s plažo in ogromno izhodišč za skakanje v vodo. Na recepciji komaj izprosimo vstop, lastnico na koncu le prepričamo, ker imamo naslednji dan trajekt in smo ostali samo eno noč. Dodeli nam ravno parcelo blizu vode. Kamp je zelo urejen in na prekrasni lokaciji.
Za razliko od Palombaggie tukaj prevladujejo gostje iz severa, posledica tega, je mir in tišina. Voda je bila skoraj toplejša kot morje, moja ocena bi bila nekje 27 stopnij, čista kot solza in neverjetno pomirjujoč ambient. Razmišljali smo, da bi prestavili naš trajekt na soboto, podpora na Moby lines nam je to tudi odobrila, a smo na koncu vseeno racionalno izbrali petek. Predvsem se nam je zdel petkov večer bolj primeren za izogibanje gužvi na poti do doma.
Petek, 22. 7. 2016
Zjutraj nismo mogli vzdržati še zadnjega kopanja v tolmunu, kar nas je kasneje stalo nekaj živcev na poti do Bastie. Ker nismo pričakovali gužve na cesti, smo do pristanišča prispeli manj kot uro pred odhodom. Planirano točenje goriva in postanek v trgovini je tako odpadel, na koncu pa je imel trajekt iz Italije zamudo in je bilo naše norenje zaman.
Vožnja s trajektom se nam je spet vlekla in v večernih urah smo se odpeljali proti domu. Na poti nismo doživeli večje gužve, z izjemo prve bencinske črpalke čez mejo v sloveniji, kjer so se vsi ustavili za točenje goriva. Na italijanski avtocesti so cene res oderuške, za liter dizla smo plačali čez 1,6 eur, izven avtocest je ta cena precej bližja našim.
Domov smo prispeli okoli 4h zjutraj, s tem pa tudi zaključili naše potovanje in odkrivanje tega čudovitega francoskega otoka.