Letos se je naša družina povečala za enega člana, zato sem v službi prijazno povprašal po malo daljšem dopustu v času poletja in prijazno so mi ga odobrili. Načrti so bili veliki, poigravali smo se tudi z mislijo o naši ljubi Grčiji, kjer bi novorojenček praznoval pol leta, kot njegova starejša sestrica nekaj let nazaj. Kasneje je večino časa v naših mislih prevladovala Sardinija, na koncu smo pa realizirali Hrvaško. :) V mojem slogu sem dal tik pred odhodom pregledat še naš kombi, ker se je že nekaj časa iz izpuha valil nepotreben dim. V že tako kratkem roku se je izkazalo, da bo potreben konkreten poseg v motor in z vsakim dodatnim pregledom se je seznam dela in materiala daljšal. Na koncu je bil naš predviden odhod že krepko pod vprašajem. Kapo dol mehaniku, ki je kljub težavam in zelo kratkem času uspešno spravil kombi na cesto in smo se lahko brez skrbi odpeljali novim dogodivščinam naproti.
Sreda, 28.6.2017
Običajno se na pot odpravimo že večer pred nastopom dopusta, tokrat smo se pa zaradi časovne stiske v miru spakirali tekom dneva in se z dvorišča odpeljali v večernih urah. Naš prvi cilj je bil označen v Ninu, ki je za prvo rundo vožnje “ravno prav” oddaljen in ravno prav nizko, da se začne Dalmacija in s tem povezane lepe plaže ter pokrajina. Poleg tega se je v prihodnjih dneh obetal tudi dober veter, kar je dodaten razlog za postanek. Za večerno vožno običajno izberem pot mimo Zagreba in uporabo avtoceste. Vožnja je precej bolj udobna, kot vrtenje volana po dolenjskih ovinkih in premetavanja potnikov sem in tja po avtu. Malo čez mejo naredimo kratek postanek, otroci so že globoko v spancu, tako da samo na hitro pretegneva noge in odpeljemo dalje. Kmalu nas na poti pričaka zelo močno neurje in vesel sem, da smo na cesti sami, saj nas veter premetava sem in tja po avtocesti, dež pa tudi ne pomaga ravno pri vidljivosti. Utrujeni od vožnje omagamo kakšno uro pred Ninom in zaspimo na počivališču.
Četrtek, 29.6.2017
Po jutranjem rogljiču, kavici in hitremu sprehodu Carlosa, se odpravimo dalje. V Zadru skočimo še do trgovine in Decathlona, potem pa nadaljujemo pot do kampa Dišpet. Kamp poznamo iz prejšnjih let in ponuja, nam vse kar potrebujemo za zelo ugodno ceno. Ustvarimo si svoj kotiček in odhitimo na plažo. Naslednje dni čofotamo, obiščemo mesto, jaz nekaj malega kajtam, po nekaj dneh pa odrinemo dalje. Tudi vremenska napoved ni ravno najboljša, zato je premik nižje na jug smiselna odločitev.
Sobota, 1. 7. 2017
Odpeljemo se po magistrali in vedno znova me preseneti, kako lepo teče cesta naprej od Zadra. Naslednja destinacija je otok Čiovo in kamp Labadusa. Znanci ga obiščejo vsako leto in glede na videno smo se odločili, da je kamp pravi za nas. Odmaknjen od vrveža, z lastno plažo in ogromno sence na njej, poleg vsega pa urejen kot bi si vsak obiskovalec želel. V kampu je na voljo restavracija in bar, trgovine sicer ni, vsako jutro pa pripeljejo kruh. Na recepciji so na voljo tudi trije skuterji za izposojo. Za skok do Trogirja odlična izbira in na tako kratki relaciji sploh ne zaračunajo goriva. Ob prihodu nas pričaka prijazno osebje, na hitro pregledamo parcele in na našo žalost ne najdemo nikjer dovolj prostora in z dovolj sence za nas. Z dojenčkom se res nismo želeli “kuhati” v vročini.
Ponudijo nam mesto na “parkirišču” za avtodome in prikolice, ki je zunaj kampa v borovcih in prostora skoraj neomejeno. Brez elektrike, a 20% nižja cena. Vzamemo! :D Dobili smo super pozicijo, lahko smo “razvlekli” vso našo opremo in uživali v totalnem miru poleg dveh avtodomov, daleč stran od nas.
Del plaže je fino v senci, pri morju so naredili nov pomol, ki je super za skakanje, voda pa tako bistra, da se tudi daleč v zalivu vidi dno. Naključno v kamp pridejo tudi prijatelji, zaradi katerim smo sploh zašli sem, otroci se med sabo ujamejo, mi pa tukaj obtičimo skoraj cel teden.
Vmes je bila v Trogirju lepa napoved maestrala, zato se tisti dan zapeljemo do Pantane, lokalnega kite spota, kjer sem skoraj vsako leto kajtal sam. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. 2h čistega užitka. :D
Petek, 7. 7. 2017
Po tednu lenarjenja in uživanju v čistem morju je čas za naš odhod. Dopoldan se še vržemo v morje, spijemo kavico in se odpeljemo do le nekaj deset km oddaljenega Splita, kjer se vkrcamo na trajekt za Brač. Med planiranjem sva sklenila, da v naše potovanje obvezno vključiva otoke, saj lahko v določenih predelih najdeš več miru. Eden od razlogov za obisk Bola je bilo odkritje malega kampa Aloa, ki je za nas idealna kombinacija in ustreže vsem željam.
Le nekaj km stran od mesta Bol, parcele v terasah z več ali manj sence, predvsem pa lastno plažo, brez dnevnih kopalcev, iz katere je možno tudi kajtati. Ker v tem delu, deluje termičen veter, je bilo skoraj predobro, da bi bilo resnično. Predstavljal sem si že, kako se z družino dopoldan namakamo v morju, popoldan jaz odkajtam kakšem sešn, brez uporabe avta za premik na drugo plažo, zvečer pa skupaj uživamo v sončnih zahodih in lenarjenju.
Ob spustu do mesta Bol opazimo dim, ki se vali iz obale, ampak mu ne namenimo večje pozornosti. Usmerimo se proti kampu, ki leži nekaj km stran od slavnega “Zlatnega rata”. Nasproti nam prihajajo vozila in v paniki mahajo ter trobijo naj čimprej obrnemo. Ugotovimo, da je situacija bolj resna, kot smo mislili. Cesta je bila zaprta, zato se vrnemo v mesto, kjer počakamo, da gasilci prevzamejo kontrolo nad ognjem. Izkazalo se je, da so goreli borovci na slavni plaži.
Sem že omenil, da se lokacija našega kampa sliši predobro? Ob prihodu si izberemo parcelo in se udobno namestimo. Mir, do plaže strm klanec, ki nas ne moti. Plaža z nekaj ležalniki za goste kampa, lokalom, morje pa kar dobro razburkano, saj je izpostavljeno na odprto. Po prvo oceni je bila voda že zelo globoka le malenkost od obale. Na tleh najdem prekrito kamenje z napisom, da je ta del namenjen kajt opremi, kar mi da upanje, da bom vsaj jaz odnesel nekaj od tega, potem pa čim prej nadaljujemo svojo pot na drugo destinacijo. Naslednji dan prejmem hladen tuš, saj izvem, da turistom za kajtanje zaračunajo 200 kun/dan. Za to ceno ti inštruktorja odpeljeta kajt na odprto morje in od tam nadaljuješ sam. Emm, ne hvala..
Vseeno smo preživeli super dneve v tem miru. Izkazalo se je, da voda sploh ni tako globoka in se lahko brez težav potapljaš do dna, razburkano morje je pa tudi samo popoldan, pa še to ne pretirano. Na najino presenečenje se tudi starejša ni ustrašila globoke vode, kljub temu, da je komaj dobro splavala. Vsak dan smo viseli na plavajoči ploščadi stran od obale, kjer smo lahko poležavali ali pa skakali v vodo.
Nedelja, 9.7.2017
Za nedeljo je bil napovedan malo pojačan maestral, zato smo združili prijetno s koristnim in se odpravili na Bol, do kajt šole Yellow cat. Tudi tukaj te “oskubijo” za 100 kun, vendar imaš v ceni vsaj kompresor, shrambo za opremo in osebje, ki ti dvigne kajt. Dogovorili smo se tudi s prijateljema, ki sta preživljala celo poletje na otoku in sta se nam pridružila na plaži. Jaz sem se zelo kmalu pognal v vodo, ravno v trenutku, ko je veter popustil. Če tej situaciji dodamo še nepoznavanje terena in lokalnih lastnosti, dobimo strmoglavljen kajt+self-launch v vodo=atrakcija za kopalce. :D Vseeno se prebijem na odprto in z večjim kajtom komaj peljem. V trenutku, ko sem najbolj oddaljen od obale, skoraj bližje Hvaru, kot Braču, veter pade skoraj na nič. Komaj sem uspel obdržati kajt v zraku, saj sem se zavedal, da ni nobene osnove za dvig iz vode v tem pišu. :) Nekako se vlečem proti obali, vmes veter zopet pojača, stopim na desko in se začnem spuščati proti marini. V planu imam, da kajt zapnem na bojo, potegnem safety in splavam ven. Zgodba se konča s kajtom v turistični ladjici, saj se mi je popolnoma odpel in nekotrolirano “odplaval” do prve ovire, kjer je čakal na moje nadaljne ukrepe. S povešenim nosom odpešačim proti mestu. :) Zaključim, da je Bol zahteven kite spot, ki ga ne bom več tako hitro dodal na listo želja.
Torek, 11.7 2017
Po štirih dneh se odločimo za nadaljevanje naše poti nazaj na celino. Po poti do trajekta razmišljava, ali bi na Braču ostali še nekaj dni in raziskali še kakšno mestece, vendar je ponudba kampov dokaj slaba oz. so strnjeni predvsem na Bolu. Odpeljemo se do Sumartina, kjer trajekti plujejo do Makarske. Med čakanjem na vkrcanje se ostali člani, vključno s tujimi turisti, pomečejo v vodo, saj je bila vročina že preveč huda. Trajekt je precej manjši kot v Splitu, zato smo malo zaskrbljeni glede Carlosa. Naložijo nas vzratno in na cm natančno, na naše veselje vožnja mine brez težav in v manj kot eni uri. Na celini se ustavimo še v trgovini po zaloge hrane in pijače, nato pa nadaljujemo pot proti Drveniku, in po priporočilih prijateljev, do čudovitega kampa Male čiste. Sprva nam je lastnica povedala, da imajo več ali manj vse polno in rezervirano, vendar je na koncu le našla košček sence za nas. Pomagalo je tudi dejstvo, da imamo dojenčka in nas ni želela na hitro odsloviti. Kamp bi na lestvici do 10 ocenil z 20.
Lastnika imata smisel za urejanje okolice in plaže, vsak detajl je skrbno premišljen, čistoča za zgled ostalim kampom. Ostali smo brez besed.. :) Najlepše so parcele v prvi vrsti, ki so bile žal vse zasedene. Če se kdaj vrnemo, definitivno rezerviramo ob morju v totalni cenci borovcev. Plaža namenjena gostom kampa je bila večino časa prazna, saj je kamp majhen, nekaj gostov je tudi vsak dan potovalo naokoli. V naslednjih dneh smo se namakali, skakali iz pomolov, iskali školjke in se potapljali. Definitivno ena boljših lokacij našega dosedanjega potovanja.
Petek, 14. 7. 2017
Naša trenutni položaj je bil le uro vožnje od izliva Neretve, kamor vsako poletje romajo vsi kajtarji bližnjih držav. Termični vetrovi delujejo skoraj vsak dan in zagotavljajo popolne pogoje za učenje novih trikov ali pa začetnih korakov. Omenjeni spot sem želel tudi sam preizkusit, zato smo se odpravili na popoldanski izlet do Neretva Kiteboarding.
Nizka voda in on-shore stabilen veter, sta blagodejno vplivala na moje nadaljne razpoloženje. :)
Tokrat smo Carlosa pustili v kampu, ker ga nismo želeli mučiti z vožnjo. Naš izlet se je zaključil v zgodnjem večeru, ob prihodu v kamp nas je pa pričakalo presenečenje. Carlos se je odvezal in prosto sprehajal po kampu. Za trenutek mi je zastalo srce, saj imata lastnika kampa velikega psa, Carlos pa ni ravno najboljši prijatelj neznancev. Poleg vsega so nas sosednji otroci prestrašili, da je lajal na goste in so morali posredovati. Najraje bi se ugreznila v zemljo. Vseeno smo šli povprašat lastnika, ali je bilo kaj narobe in ugotovili, da je bil ves čas pridno na parceli in da imamo po njihovih besedah lepo vzgojenega psa. :)
Naslednji dan smo se kopali, skakali v vodo in se zvečer sprehodili do bližnjega mesta.
Ob naslednjem premiku sva malo razmišljala tudi o Dubrovniku, vendar sva bila enotna, da bi se šli samo odkljukat in si to destinacijo rajši prihranimo za naslednjič. Tako smo se odpeljali proti severu in za cilj označili Omiš. Upala sva, da bomo v kampu Sirena našli senco in se lahko ustavili za nekaj dni. Na naše presenečenje se je kljub polnemu kampu našlo mesto, ki nam je ustrezalo.
Popoldan smo preživeli na plaži, sandale so zamenjale plavutke, na glavah smo pa namesto sončnih očal nosili maske. Proti večeru je začelo sumljivo pihati in postalo je neprijetno hladno. V restavraciji so že cel dan vrteli odojke in vabili na večerjo. Ker je starejša želela poskusiti kaj so pripravili, smo se odpravili nekaj pojest. Veter še vedno ni ponehal, celo stopnjevala se je njegova moč. Sredi noči nas je zbudilo premetavanje kombija, v kampu je vladal kaos. Šotori so bili podrti, stvari razmetane vse naokoli, pesek je boleče nosilo po zraku. Ker naš najmlajši član ni mogel zaspati, sva se z nosilko zavlekla v bližnjo garažo in vedrila. :) V intervalih smo prespali noč in se zjutraj odločili, da nima smisla vztrajati tukaj, kot kaže bo podobno stanje tudi v naslednji dneh.
Sobota, 15. 7. 2017
Pospravimo in se odpeljemo proti Primoštenu. Mesto nam je zelo všeč, poleg tega je le nekaj km stran, nam ljubi kamp Tomas. V njem smo pred leti preživeli krasne trenutke in tudi starejša ne more pozabiti kako se je imela lepo. Čista voda, skakalnica, gugalnica nad morjem in nepozabni sončni zahodi.
Ker gre za mali kamp, nas seveda skrbi ali bo kaj prostora za nas. Na veliko presenečenje ga dobimo v prvi vrsti ob plaži in predvsem dovolj sence za našega najmlajšega. Pripravimo si bazo, odpremo pivo in odklopimo glavo. :)
Starejša si je kmalu našla družbo pri sosedih, opazili smo tudi iste goste iz pred nekaj let. Na tem mestu smo ostali cel teden in, razen občasnih kolesarskih izletov do bližnjega mesta ali Primoštena, nismo spreminjali položaja. Veliko smo se potapljali, skakali v vodo in uživali v miru.
V času našega bivanja so po celi hrvaški divjali požari in tudi tukaj je bilo zvečer opaziti svetlo nebo nad Šibenikom. Priča smo bili tudi zajemanju vode gasilskih letal, prav pred našim kampom.
Sobota, 22. 7. 2017
Prehitro je prišla sobota, ko je bilo potrebno pospraviti in se vrniti domov. Dopoldan se še zadnjič vržemo v vodo, počasi uredimo naše stvari, se poslovimo in z občasno gužvo na cesti pridemo pozno zvečer domov.
Malo daljši dopust je bila lepa izkušnja, vendar smo na koncu zaključili, da 4 tedni hitro minejo in na koncu nimaš občutka, da si bil dolgo naokoli. Naslednje leto bomo poskusili pohajat večkrat za krajši čas in potem lažje naredili primerjavo.
V avgustu se nam obeta še en morski vikend, ko bo šla starejša s starimi starši na morje in bomo sami trije podaljšali do nedelje. Več pa v naslednji objavi.
