V seriji sončnih in lepih dni težko, da zdržimo doma. Zelo radi odkrivamo bližnje kotičke, če se izlet zaključi z vodo v različnih oblikah pa še toliko bolje. Nedeljo smo izkoristili za obisk mlinčkov pri kraju Suhadole. Pot do mlinčkov nas pelje skozi gozd po utrjeni makadamski cesti, na koncu nas pa pričaka ogromno vodnih inštalacij, ki jih poganja kristalno čist potoček.
Mlincki Suhadole
Ob vodi imamo na razpolago tudi skodelico, da se lahko odžejamo s hladno vodo. Izlet je primeren za otroke vseh starosti, dostop je možen tudi z otroškim vozičkom, saj je cela pot speljana po makadamski cesti.
Vsako letno nekdo od članov vwcampers foruma organizira celodnevni izlet v bližini domačega kraja in omogoči vpogled v lokalne lepote tudi ostalim iz drugih koncev Slovenije. Običajno se takšnih in drugačnih druženj redko udeležujemo, saj naš kamper uporabljamo bolj za potepe in spanje v naravi, kot pa za obiskovanje raznih srečanj. Tokrat sva si s hčero premislila v zadnjem trenutku, saj sva oba komaj čakala na vožnjo s kombijem in napoved sončne sobote naju je prepričala, da se pridruživa karavani.
Škofja Loka
Povabljeni smo bili v Škofjo Loko, na vožnjo skozi mestno jedro in srečanje z županom, na kavico v Tavčarjev dvorec in zaključek z ogledom Rupnikove linije na Golem vrhu.
Tavčarjev dvorecRupnikova linijaRupnikova linijaRupnikova linija
Po prijetni vožnji z vmesnimi postanki smo se ustavili še na kosilu in naše druženje zaključili v pozno popoldanskih urah. Vožnje se je udeležilo lepo število vozil, organizacija me je šokirala v pozitivnem smislu in celoten dan je tekel kot po maslu. Utrujena in polna vtisov sva zvečer odhitela domov, da sva najina doživetja delila tudi z ostalimi člani družine.
V času, ko hribi zgubljajo svoja bela pokrivala, smo že začeli hribolaziti, tokrat sva se pa z najmlajšo odpravila na Kriško goro. Z nama je šel tudi Carlos, kateremu se je strmina kmalu začela upirati, ampak je le vztrajal do konca.
Strma pot
Tudi sam nisem pričakoval takšne strmine, ki se več ali manj vleče čez celo pot. Mimo naju so šibali ljudje, katerim je bilo videti, da po poti ne hodijo prvič. Na vrhu se je celo zapisal planinec, ki se do koče povzpne vsak dan in je v celem letu manjkal samo nekaj desetkrat. Na izbiro imamo več poti, midva sva za izhodišče izbrala vas Gozd, kjer naj bi potekala lažja pot, trajajoča slabo uro in pol. Ker sva bila tokrat sama, sem celoten paket dobrin, poleg pobalinke, nosil jaz in je bila teža nahrbtnika občutno večja. Proti koncu poti sva naletela tudi na sneg, po pripovedovanjih ga naj bi bilo teden nazaj še 70 cm.
Sledi za sestop
Ob sledeh sem sprva pomislil na turne smučarje, a se je pri najinem spustu izkazalo, da so kanale naredili pohodni čevlji s katerimi oddrsaš v dolino. :) Vesel sem bil, da sem s seboj nosil pohodne palice in si z njmi občutno olajšal sestop.
Najin ciljNajin cilj
Na vrhu sva pojedla dobro kosilo, se nastavljala sončku in imela čas celega sveta. Če imaš čas, imaš vse! Na najino veliko veselje sva bila tudi prisotna pri vzletu dveh jadralnih padalcev, ki sta nama še dodatno popestrila dan.
Uživača :)
Pozno popoldan sva se vrnila v dolino, zagorela in očitno utrujena.
Uf, kje naj začnem. Ob prvih znakih sonca in pomladnih temperatur smo imeli velike plane, kako preživeti vikend zunaj. V petek nam je vse načrte na glavo obrnila bolezen, ki se je dotaknila nas vseh. Tako smo obležali doma za cel teden in bili skoraj v karanteni, ker naj bi prenašali bolezen. To se je izkazalo za skoraj resnično, saj so vsi, ki so nas obiskali lažje ali težje bolehali za podobnimi simptomi. Po tedenskem počitku smo rekli temu dovolj in se v soboto odpravili proti Kozini z namenom pohoda na Slavnik. Ta primorski hrib imamo že dolgo v mislih, a do sedaj še ni bilo sreče z njim. Tudi tokrat očitno ne, saj je pihala močna burja in kljub soncu ni bilo nič kaj prijetno. V kakšni drugi situaciji bi se mi pri tem vetru pospešeno dvigal nivo adrenalina, ko bi vozil proti Italiji, ampak tokrat smo imeli družinski izlet in smo se obrnili proti Cerknici.
Pogled v dolino
Izbrali smo Slivnico in odločitev je bila pravilna. Začetna oblačnost se je na poti spremenila v jasno nebo, tudi tukaj je bilo malo vetra, ampak neprimerljivo z obalo, poleg tega je koča postavljena v zavetrju in je sonček odlično opravljal svojo nalogo. Razgled v dolino pa dihjemajoč. Pozno popoldan smo se polni energije vrnili domov.
DolinaKamuflaža :)
Ker se bo naš sposojen SUP kmalu vrnil lastnici, sva ga pred vrnitvijo želela še zadnjič peljati naokoli in se primerno “posloviti”. :)
Bled
Tako smo se v nedeljo naložili v avto in odpeljali do Bleda. Vlakec okoli jezera še ni bil aktiven, zato smo se samo malo sprehodili okoli in vrgli SUP v vodo. Kljub mrzli vodi je bilo kar nekaj somišljenikov na jezeru. :) Po “naporni” vadbi smo želodčke napolnili še s slastnimi kremšnitami in se počasi odpravili domov.
V teh nemogočih vremenskih razmerah se mi je začelo tožiti po naših “poletnih” aktivnostih, zato sem v arhivu fotk našel nekaj posnetkov jesenskega supanja. Lep sončen dan smo izkoristili za obisk sorodnikov in se hrati odločili, da gremo pogledat in malo pretegniti ude na Slivniško jezero. Jezero se nahaja blizu kraja Gorica pri Slivnici ob cesti proti Podčetrtku. Nastalo je z zajezitvijo Dobrinskega potoka in meri v dolžino kar 5 km. Ob glavni cesti se nahaja tudi kavarna in priljubljeno mesto za športni ribolov. Ob našem prihodu je že kar pošteno pihalo, zato se nismo dolgo mudili na kavi. Surferji so metali opremo v vodo, opazil sem celo nekega lokalnega kajtarja, ki se je boril z refuli iz bližnjih hribov. Toda naši pesjanarji niso bili ravno dobrodošli, zato smo sklenili, da se odpravimo na drugo stran jezera, kjer naj bi bilo bolj mirno in manj vetrovno. Mirno je bilo, vetrovno pa nič manj. Vsemu navkljub sem se odločil, da grem na vodo.
Priprava opreme
Ostali so se odpravili po poti ob jezeru, jaz sem jih pa spremljal na vodi. Med tem, ko sem jih čakal, sem preveslal skoraj pol jezera in se vrnil na dogovorjeno mesto.
SUP-anjeSUP-anje
Ustavili smo se pri zapuščeni gostilni in se nastavljali sončku.
Sonček
Vrnil sem se po vodi in bil zelo zadovoljen z zaključkom dneva.
Na pobudo Urbana iz ŠC Jakop smo se lastniki kombijev na hitro dogovorili za mini srečanje v Logarski dolini. Za nas še zdaleč ni bil zaključek sezone, sva se pa s potomko z velikim veseljem udeležila druženja. V soboto smo se zjutraj dobili na Lukovici in po poti do Logarske doline pobrali še ostale člane, ki so se priključili koloni. Sam nisem ravno ljubitelj skupinskih voženj, če mi kdo slučajno omeni skupinski dopust ali karkoli podobnega, pa tako rajši ostanem doma… :) Tokrat sva se vseeno pridružila četici in sem brez večjih težav preživel vožnjo, predvsem zaradi ljudi, ki so v teh letih poznanstva postali prijatelji.
Ogled prostora
Piknik prostor
Dopoldan smo prispeli na parkirišče, kjer nas je gostitelj prijazno sprejel, razkazal okolico in poskrbel, da smo se udobno namestili. Carlos je šel takoj v izvidnico, najmlajša pa ni mogla mimo trampolina, ki jo je na ves glas klical iz zelenice. :) Dva dni se ni odlepila od njega, vmes sem jo komaj prepričal, da ga je odstopila za par kratkih minut še ostalim otrokom. Popoldan smo vrgli hrano na roštilj med pečenjem prijetno poklepetali in naše modre pogovore zavlekli pozno v noč.
Druženje ob ognju
Vmes smo še enkrat zagreli posode, saj je bilo hrane res ogromno, ostalo je celo za nedeljski zajtrk. :) Zvečer se je kar pošteno ohladilo in izpod kombijev so zahrumeli grelci, ki so čez noč peli uspavanko. Tistim brez je pa Urban prijazno ponudil priklop na elektriko. Zjutraj me je najmlajša vrgla iz postelje že pred šesto uro in vsi poskusi, da bi še malo poležala z mano ali prelistala kakšno knjigico, so bili neuspešni. Tako smo se toplo oblekli in odpeljali Carlosa na sprehod.
Jutro se prebuja
Ob Savinji smo našli polno kurišč, ki so me popeljali v čas mojega otroštva. Takrat smo se večkrat s sorodniki odpeljali v Logarsko dolino in preživeli cel dan ob vodi, pekli in uživali v naravi. Ko smo se vrnili do kombija so nekateri že pripravljali palačinke za zajtrk, seveda poleg mesa, ki se je že obračal na roštilju. :) Za popoldan je bilo dogovorjeno kosilo v Planšariji Logarski kot, katerega sva midva preskočila in se s kolesom odpravila do slapa Rinka. Udeležila sva se pa skupne vožnje do hotela Plesnik. Ja vem, skupna vožnja in to že drugič v dveh dneh. :) Ampak bilo je luštno, nabralo se nas je 23 kombijev in prav fino je bilo videti vse na kupu.
Poziranje
Pri vstopu v Logarsko dolino smo se ustavili naredili nekaj slik, na koncu še eno gasilsko in se odpeljali do hotela. Na parkirišču sva midva pripravila kolo, Carlos se je pa odločil za nove lastnike pri družini s katero se dobro razumemo in je tudi odgovorna, da naš kamper sije v vsej svoji lepoti. :) S kolesom sva jih srečala, ko so se že vračali, midva sva pa šele sopihala v klanec. Oziroma bolj jaz, kot tista zadaj na stolčku. Naredila sva kratek sprehod do Orlovega gnezda kjer sva spila sok, ustvarila nekaj slik za manjkajočo članico odprave in se spustila nazaj v dolino. Carlos naju je že pričakal pri kombiju, kjer sva pojedla še kosilo in se nato počasi odpravila proti domu. Oba nasmejana, ker sva preživela tako lep vikend…
Včeraj smo šli na morje, danes pa pojdimo v hribe. Skupna odločitev je bila, da se zapeljemo nekam na sprehod in da tudi Carlos pride na svoj račun. Na hitro sva pobrskala po spletu in Rakitna je ponujala to kar smo iskali. Pozabili smo seveda upoštevati dejstvo, da je nedelja in nimamo samo mi prostega dneva. :) Ob prihodu so se nam povesili obrazi, ko smo videli koliko je ljudi in da pesjanar žal ne more biti spuščen. Vseeno smo se sprehodili do vasi in nazaj k hotelu. Snega je bilo še dovolj, manjše smučišče je obratovalo, a smo na žalost ostali praznih rok ker smo sanke pustili doma. Ah ja, vsega ne moreš imeti in bomo vedeli eno več za drugič. Pri jezeru smo si privoščili kavo, najmlajša je bila deležna še malice, Carlos je pa nestrpno odšteval minute, ko bo prišel nazaj na toplo.
Pogled na jezero
Ujeli smo še nekaj sončka pred zahodom, nato smo se pa vrnili nazaj v dolino. Svež zrak nam je dobro del in kljub gneči smo se imeli zelo lepo.
Že v prejšnjem postu sem omenjal današnji izlet. Po klasičnem Google-anju o poteh za otroke se je med rezultati pojavila tudi omenjena planina. Na izhodišče smo se odpeljali skozi Tuhinjsko dolino, kjer se odcepimo proti hribom na desno (iz Vranskega) ali levo (iz Kamnika). Če se zapeljemo po makadamu do prve koče poteka naprej lepa pot čez pašnike, ki ne traja več kot urco. To pot smo izbrali tudi mi, za razliko, da smo avto pustili nižje ob cesti in si s tem malo podaljšali naš izlet. Z velikim veseljem lahko Carlosa spustimo kar iz avta, mi se v miru odpravimo, on pa prevoha okolico in pobere sporočila. Najmlajšo smo dobro oblekli in jo posadili v nahrbtnik, a kot običajno ni dolgo trajalo, da je zaspala. Svež gorski zrak očitno zelo utrudi človeka. :) Po krajšem vzponu skozi gozd smo prispeli na Biba planino in pred nami opazili zavetišče na vrhu. Točne poti nisva poznala, zato smo se odpravili kar naravnost čez pašnike do koče.
Pogled v dolino
Strmina nam ni prizanesla in kljub kratkosti smo komaj prisopihali do vrha. Ostanki snega so se povečevali, vsake toliko je kakšen sončni žarek pretrgal oblak, a nič pretresljivega. Vmes smo opazili “večje” nečloveške stopinje, ki so poskrbele za našo bujno domišljijo. ;) Pravijo sicer, da so opozorilne table o medvedih stare, a vendar sledi govorijo drugače. Celotna pot je lepo označena z markacijami, v določen trenutkih zmedenosti pa pomagajo tudi stopinje čevljel v snegu in pa naš stezosledec, katerega je cela planina polna samo po stezi ne hodi. :)
Samotar, ki kljubuje težkim vremenskim pogojem na planini.
Hodili smo umirjeno in kakšno minuto več, a vseeno je bila pot zanimiva in se je nismo naveličali. Nekje na polovici smo očitno prečkali občinsko mejo Kamnik/Mozirje, na kar nas je opozoril prometni znak. :)
MejaPozdrav sonca
Pri koči smo naročili dnevno priporočilo kuharja, za konec pa s kruhom pomazali joto in pasulj. Zunaj nismo imeli veliko časa za posedanje, ker je Carlos kmalu postal nestrpen, poleg tega nas je pa hladen veter hitro pregnal nazaj v dolino.
Koča na Menini planini
Izbira poti
Vračanje je trajalo natanko 45 minut, tokrat smo se iz oblakov spustili v sončno dolino. Lepa reč. Pod Bibo smo naredili krajšo pavzo, pojedli malo sadja, Carlos si je pa na hitro poiskal svoj prostor pod soncem. V objektiv sem ga ujel celo med sedenjem, netipično hrtjem položaju.
Kamuflaža :)
V naravi in miru smo zelo uživali, se kar strinjam, da je pot primerna za otroke, saj več hodiš po ravnem kot pa v hrib. V poletju se sigurno vrnemo in si ogledamo pašnike z živino in jezerci.
Po kratkem delovnem tednu sva se odločila, da jo čez vikend ponovno mahnemo v hribe. S pregledom bližnjega gorovja sem si naredil kratek seznam poti, katere moramo obdelati v prihodnosti. Upoštevati je seveda treba dejstvo, da s seboj “vlečemo” otroka in psa, naša kondicija pa tudi ni na vrhuncu. Lepo vreme je bolj kazalo za nedeljo, zato smo si daljšo turo pustili za ta dan. Danes smo pa na hitro skočili do Sv. Jakoba nad Katarino. Gre za kratek sprehod, ki traja le 45 minut (realno je še manj) in je prava izbira za sobotno dopoldne.
Parkirišče
Po pripovedovanjih naj bi bila ta mala cerkvica zelo oblegana, niti se ne čudim, glede na zahtevnost in dolžino poti. A vendar smo izbrali pravi čas, saj dopoldan še ni bilo gužve.
Na poti do vrha
Odpeljali smo se do Medvod, kjer se pot odcepi proti Sori in nato v smeri Katarine. Parkiramo v kraju Topol na velikem parkirišču in se zagrizemo v strmino. Po nekaj minutah se cesta zravna in hodimo skoraj več časa navzdol, kot pa v klanec. Carlos je bil del poti spuščen, proti vrhu sva ga pa privezala, saj se je število kužkov na cilju povečevalo.
Vrh nam je ponudil lep razgled v dolino na žalost pa tudi veter, ki je hladil ozračje. Če tudi ob snegu tako piha bi bil travnik pod cerkvijo kar lep spot za kajtanje.
Dolina
Posedli smo se na ena izmed klopi, najmlajša je bila deležna kar konkretne malice, midva sva se na hitro odžejala in posladkala, nato pa smo se počasi odpravili nazaj do avta.
MalicaBestiča :)Izhodišče izletov in za vsakega nekaj
Po poti smo odkrili prodajo domačega soka in ni bilo potrebno veliko, da je 5 litrski paket romal z nami. Sok je res odličen in vreden nakupa. Ker nam še ni bilo za iti domov smo se odpeljali na Zbilje, kjer smo spili kavico, se nastavljali sončku in divjali na igralih.
Pod budnim očesom
Carlos nas je imel na očeh iz varne razdalje, a vse pod kontrolo. :)
Sončna sobota v novembru nas je vabila v hribe, saj sva se glede na letni čas še kako dobro zavedala, da bo v Ljubljani dopoldan megla. Pred časom mi je prijatelj pripovedoval o lepem sprehodu na Krvavec iz Ambroža pod Krvavcem. Okoli devetih smo se odpeljali proti izhodišču, takoj po prvem vzponu se je pod nami odprl prelep razgled na megleno “morje”, kar je potrdilo našo pravilno odločitev. V dolini se odcepimo desno proti Ambrožu, kjer nas na koncu čaka veliko parkirišče. Od tu dalje je cesta zaprta, možnih poti je več, pravtako imamo na izbiro več destinacij. Mi smo si izbrali pot proti smučišču in obisk koče na “plaži”.
Meglena dolina
Bil je krasen dan brez oblačka, a kljub vsemu so bile temperature hribom primerne. Veter je dodatno okrepil mrzel občutek in malo naju je zaskrbelo za najmlajšo. Na koncu je uživala na hrbtu in, kot vedno, v obe smeri prespala pot. Na vrhu se nam je odprl čudovit razgled na okolišče in daljne hribe, kjer sem seveda z veseljem škljocal in poskušal ujeti vsak trenutek v objektiv.
Pogled na Julijce
Kljub vsemu nam je narava pokazala, da je v hribih spremenljivo vreme in se razmere lahko hitro spremenijo.
Zbiranje oblakov
Spustili smo se do plaže, ki je brez snega popolnoma drugačna kot v času smučarske sezone. Okrepčali smo se s palačinkami in kavo, lovili sončne žarke na našo kožo in uživali v brezvetrju. Današnji izlet je bil točno to kar smo potrebovali. Napolnjeni z energijo sonca smo se počasi vrnili proti avtu in prijetno utrujeni odpeljali domov.
