Lubnik in pobeg na sonček

Koča na Lubniku

V soboto nismo imeli kakšnih večjih planov tako, da smo se odločili pokukati malo v hribe. Toplo je bilo dovolj, vreme več kot odlično, v Ljubljani pa, kot običajno, megla. Na hitro sem pregledal kam bi jo mahnili in Lubnik nam je ponujal točno to kar smo potrebovali. Lep razgled v dolino, sonce in ne več kot 1,5 h hoje do koče. Na hitro smo spakirali potrebno in se odpravili proti Škofji Loki. Parkiramo ob cesti na izhodišču in se zagrizemo v kar strm začetek naše poti. Kmalu nas začnejo spremljati sončni žarki, ki se prebijajo skozi gozd in čedalje redkejše oblake. Carlos uživa v naravi in nas vsake toliko pride nazaj preverit ali ga dohajamo in zakaj ne. :)

Megla v dolini

 

Gremo, no!

Vmes smo malo zašli z naše poti in kljub označbam hodili po nekakšnih “bližnjicah” skozi gozd. Vmes smo se le prebili na pravo pot in nadaljevali s pomočjo markacij in pa seveda ljudi, ki so se vračali z vrha. Proti koncu smo bili že kar utrujeni in občutek imam, da se je tista 1,5h pri nas kar razvlekla na debeli 2h in še malo… Skoraj pod vrhom smo naredili krajši postanek, pojedli oreščke, mladino dali ven iz nahrbtnika, da se je pretegnila in nadaljevali še tistih nekaj minut do vrha.

Drugačni zakoni :)

V koči smo si, kot pravi planinci, privoščili čaj in štrudl, nismo pa pozabili tudi na vpis v planinsko knjigo. Razgled je bil lep, nebo brez oblačka moteč je bil edino veter, ki je kar dobro hladil naša telesa.

Pogled v dolino

Po poštenem premoru smo se spakirali in počasi odšli v dolino. Pot se ni tako vlekla, je pa vseeno bila kar naporna.

Izlet na Blegoš

Blegoš

Sobotni dan smo želeli izkoristiti za visokogorje, a nam je vremenska napoved malo pokvarila načrte. Prvotni Viševnik smo na koncu zamenjali za Blegoš. Na poti do izhodišča nas vmes spremljajo kaplje in po relativno dolgi vožnji prispemo do parkirišča pod Blegošem. Informacije črpamo iz vodnička in se odločimo za direktno pot na planino (katera naj bi se samo na začetku močno vzpela, a temu še zdaleč ni tako) in potem iz planine mimo koče nazaj v dolino. Hitro se primerno obujemo, najmlajšo spravimo v nahrbtnik in se zapodimo v klanec. Carlos veselo oddirja naprej in kmalu se za njim zgubi vsaka sled. Običajno nas vmes pride pogledat, danes pač ne. Ko že pošteno grizemo kolena, se skoraj obrnemo začne še deževati, vrh je pa že dolgo v megli. Vseeno vzdtrajamo do konca in ugotovimo, da smo bili že tik pred ciljem. Vidljivost je zelo slaba, Carlosa smo že dolgo nazaj nehali klicati, a smo vseeno z vsakim korakom upali, da bo od kje pridirjal. Na vrhu smo se za kratek čas ustavili, škljocnili par fotk in odšli do koče.

 

Vrh Blegoša

Z velikim apetitom smo pomalicali in spili topel čaj. Naš radoveni pesjanar je vse skupaj žal zamudil, saj ga celo pot ni bilo z nami. Po tihem sva oba upala, da čaka pri avtu, v nasprotnem primeru si nisem predstavljal poteka nadaljnih dogodkov. :) Spočiti odrinemo v dolino po lepi položni cesti in v slabi uri smo na izhodišču. Na naše olajšanje po poti poberemo še Carlosa, ki sam tava po cesti. Težko ocenim kdo se je bolj razveselil našega ponovnega srečanja. Na koncu se je le vse izteklo tako kot je treba.

Hlajenje v hribih

 

Praznik sredi tedna je kar klical po tem, da si podaljšamo vikend in jo mahnemo malo naokoli. Pojavljala se je že želja po obisku kakšnega mesta, vendar je na koncu Salzburg z okolico padel v vodo in tako smo se odpeljali v hribe. Za sredo sva planirala Bornovo pot in planino Prevala, ki je bila kot nalašč za testiranje nahrbtnika za najmlajšo, katerega sva dobila na posojo.

Razgled v dolino

 

Izhodišče je v Ljubelju in skoraj celotna pot poteka po ravnem in zelo razgibanem terenu. Zanimiva je za družine, saj je večji del vklesan v skalo in poteka preko melišč. Poseben čar in veliko doživetje pa vmes ponujata tudi dva rova v skali, katera prehodiš na poti.

Ena lepših poti
Vhod v rov

 

Po dobri uri hoje smo prispeli na planino in si privoščili pravo gorsko pojedino iz jote, ajdovih žgancev in sirovih štrukljev. Mljask, zelo okusno in domače.

Koča na planini

 

Dan smo zaključili v Kranjski Gori, kjer smo prespali do četrtka.

Kranjska Gora

Zjutraj smo v mestu najeli kolesa in se zapodili po zelo lepo urejeni kolesarski stezi, stran od avtomobilskega vrveža. Železniške tire je zamenjal asfalt in urejene točke za počitek. Naša pot se je končala v Mojstrani, kjer smo zavili do vode in si privoščili malico in ohladitev. Na poti nazaj se nam je približala nevihta in prisiljeni smo bili prevedriti pod kozolcem. Najmlajša je dež prespala na kolesu, zavita v vsa oblačila in lepo na toplem.

Počitek in hlajenje

 

Proti koncu dneva smo se v dežju odpeljali proti Belopeškim jezerom. Pravzaprav sta dva in zadnji ponuja lepo parkirišče za spanje z zelo lepo urejenimi sanitarijami. Očitno pri Italjanih zelo priljubljena destinacija, saj je že ob prihodu bilo veliko avtodomov. Proti večeru je dež ponehal in na hitro smo se sprehodili po okolici.

II. Belopeško jezero
Polno parkirišče

 

Zjutraj je meglo kmalu pretrgal sonček in odprl se nam je čudovit pogled na Mangart. Ponovno smo potomko naložili v nahrbtnik in se sprehodili okoli obeh jezer. Super tura in tudi postanka za kavo nismo izpustili. :)

Čudovit pogled na Mangart
Na koncu drugega jezera
Prvo jezero in Mangart v okolici

 

Popoldan nas je pot odpeljala do Rabeljskega jezera v katerem smo se tudi kopali. Voda je bila ledeno mrzla, a kljub vsemu je prijala osvežitev. Parkirali smo s pogledom na jezero in v senci.

Rabeljsko jezero
Opazovanje hribov
Dobro jutro sonček in gore

 

Zvečer sva opazovala tujce kako z majhnimi otroki spijo na plaži v spalkah. Z vsakim našim izletom ugotavljam, da spanje na prostem ni nikjer težava, če le pravilno pristopiš k stvari. Slovensko stran hribov in vzpon na Mangart smo namenoma pustili za naslednjič. Tudi Slovenija je lepa in prevečkrat rinemo v tujino, čudovit oddih imamo pa pred nosom. Komaj čakamo prosti vikend!

Življenje je lepo…

Potovanje po Grčiji 2012

Letošnji plani za dopust so se kar nekaj časa spreminjali in prilagajali situaciji. Na koncu lanskega leta sva v družino sprejela novo članico in dala ves svoj čas in plane njej. Sprva sva imela v mislih Sardinijo ali Korziko, kamp, kjer nam bo luštno in bom jaz lahko tudi kaj odkajtal. Iz meseca v mesec smo bili drugje in na koncu pristali na spletni strani Anek lines, kjer sva kupila karto za trajekt do Grčije. Ah, ta Grčija. Nič kaj posebna, a očitno dovolj zanimiva, da na koncu vseeno tehtnica prevaga na njeno stran. Tokrat nas je prepričalo spanje na plažah, verjetno za otroka najlepše doživetje. V začetku leta sva dala tudi urediti naš kamperček in ga dobila nazaj že krepko v maju. Ostal nam je še en mesec za hitre priprave in 22. 6. zvečer smo že drveli proti Anconi. Naš letošnji termin je bil od 22.6. do 13.7. 2012. Več kot dovolj časa za raziskovanje Peleponeza in kakšnega otoka.

 

Petek 22.6. 2012

Cel teden sem že pripravljal stvari v kombi, ker smo želeli v petek imeti prosto popoldne in zvečer okoli osme ure štartati v Italijo. Zjutraj pred odhodom v službo me zvije neznosna bolečina v ledvicah. Sprva sem sumil križ, ampak ker bolečina ni popuščala smo urgentno leteli do moje zdravnice. Diagnoza: ledvični kamni. Ta je lepa, sestri sem šel že pošteno na živce, ko sem vedno znova omenjal naš odhod na morje. V zadnji minuti sem se naročil na ultrazvok, kjer so me potolažili, da moram samo dovolj piti in lahko gremo kamorkoli. Super, piva se v Grčiji ne manjka, vode pa tudi ne. Že tradicionalno se odhod prestavi za uro in pol, tako da se v petek pripeljemo malo naprej od Padove. S pomočjo Garmina iščem ustrezen PZA, le ta nas sredi noči pripelje v sam center mesta. Parkirišče je namenjeno samo osebnim avtomobilom, zunaj na ulici pa opazimo tri kamperje. V mestu dogaja na veliko, ura pa 2.00 zjutraj. Parkiral sem za njimi in po hitrem ogledu ugotovil, da so neregistrirani in vsi razbiti, notri pa otroci, ki so pridno stegovali roke. Tole pa ne bo ok. Odpeljemo nazaj na avtocesto in prespimo brez težav.

Blizu Padove

 

Sobota 23.6.2012

Zjutraj smo kar zgodaj vstali in po jutranjem ritualu odšli še na kavo in rogljiček na črpalko. Čakalo nas je kar nekaj vožnje, zato se nismo dolgo zadrževali. Proti  Anconi so se začela dela na cesti in posledično se je občasno pojavljala kolona. Sama vožnja se je kar vlekla in okoli 12.00 ure smo prispeli v pristanišče kjer sem dvignil karte. Odhod smo imeli ob 13.30, zato smo se počasi odpeljali do ladje. Po prihodu smo ugotovili, da smo samo še mi zunaj in bi morali biti vsaj že kakšno uro prej tam. Ponovno smo bili strpani med tovornjake in komaj preživeli v vročini. V Igoumenitso smo prispeli malo po osmi uri zjutraj.

 

Nedelja 24.6.2012

Takoj po izkrcanju smo se okrepčali z jutranjim frapejem in obujali spomine na lanski odhod domov. Zdelo se nama je, kot da sva bila včeraj tukaj. Po poti sva še poiskala pekarno in bencinsko, nato pa smo se odpeljali dalje proti Lefkadi. Pripravljenih sem imel kar nekaj plaž, prva je bila blizu kraja Plataria. Na delu kjer se pride do plaže nas je malo odvrnila tabla za kamp, zato smo se odpeljali dalje. Tukaj se je pa začelo. Garmin nas spelje na makadamsko cesto, katera se je z vsakim ovinkom spreminjala. Prvo je bil širok makadam, potem je bil širok kolovoz, na koncu pa samo še ozka »struga«. Med vožnjo sem večkrat šel peš preverjat in na koncu smo po 5 km prispeli na asfaltno cesto, ki vodi do plaže. :)

Obala blizu Preveze

Žal je bilo na plaži veliko hotelov in kljub nemcem, ki so spali v U-formaciji smo se odločili, da gremo dalje. Po poti si ogledamo še eno plažo, če ne bi bila ok je bila plan B Lefkada. Po nekaj km prispemo do plaže, katera bi bila super, če bi bili leta  2007, kot  potopis iz katerega sem črpal koordinate. Na plaži je bil lokal/club z zelo glasno muziko in ogromno zabave željnih grkov. Kdaj nas ne bi motilo, tokrat z otrokom pa plaža ni bila primerna. Ura je že pozna, zato dava malčico spat in se odpeljemo proti Lefkadi. Na Milos beach, kjer sva spala lani skoraj en teden, prispemo malo po deseti uri in veter se ravno prav umirja. Prespimo brez težav in se zbudimo v lepo jutro.

Milos beach

 

Ponedeljek 25.6.2012

Milos beach

Carlos je ves čas spuščen in pridno čuva bazo. Postavimo si tendo in uživamo v čofotanju in začetku dopusta. Popoldan nas obiščejo policisti in pri vsakem kamperju opozorijo, da smo lahko tukaj samo do devetih zvečer. Rezerva je drugi kajt spot v bližini, kjer se lahko spi oz. nasad borovcev v bližini plaže.

Family time

Kasneje vidiva pri mostu na Lefkado ogromno tablo z označenimi kampi in napisi, da je na Lefkadi po novem prepovedano spanje na prostem. Rezultat tega je, da imajo prazne kampe in nobenega kamperja na otoku. Tudi mi smo se odstranili in preživeli naslednje dni v bližini na celini.

Uživači :)

 

Torek 26.6.2012

Naša baza za neka dni

Dopoldan smo preživeli v prijetni senci v borovcih, si skuhali kosilo in se odpeljali do kajt spota. Takoj sem našel prazen senčnik in postavil vse naše stvari v zavetje. Carlos si je pridobil pasjo družbo, malčica je kmalu zaspala, jaz sem pa preživel nekaj ur na vodi. Kasneje sva spoznala par iz Slovenije, ki sta imela 2 meseca starejšo hčerko z enakim imenom kot naša. :)

Zvečer smo se vrnili v borovce in v družbi glasnih čehov prespali.

Lonely rider

 

Sreda 27.6.2012

Po zajtrku smo se odpravili po nove zaloge v trgovino in naredili še hiter sprehod skozi Lefkado. Brez grškega frapeja, ali več njih, se pač ne da začeti dneva. Kosilo skuhamo v našem »kampu« in popoldan v družbi Daliborja in familije odkajtam kar lep večurni sešn. Naša najmlajša se je proti koncu dneva začela pritoževati nad vetrom, zato sva sklenila, da naslednji dan odidemo dalje. Letos sva se namenila obiskati Meteoro, ki sva jo že dvakrat izpustila iz plana.

 

Četrtek 28.6.2012

Pogled na Meteoro

Zjutraj vstanemo kar zgodaj in se okoli 9.00 ure odpeljemo v notranjost proti Meteori. Garmin preračuna prihod okoli poldneva. Vmes nas pa še čaka tri ure hribovite pokrajine in neskončno ovinkov. Z vmesnimi postanki smo na cilju okoli 13.00. To je kot vedno, naš idealen čas za oglede :).

Meteora iz mesta
Samostani
Samostani II.
Samostani III.
Samostani IV.

Povzpnemo se do samostanov na hitro pofotkamo, poližemo sladoled in se odpeljemo v mesto, kjer je kamp. Ja, tudi v kampu se lahko spi v Grčiji. :) Poiščemo takega z bazenom in veliko sence, pogled na skalnato Meteoro je samo še pika na i. Lahko bi bilo malo manj muh, ampak vsega naenkrat pač ne moreš imeti, a ne? Malo si bomo ohladili glave in nadaljevali našo pot proti Peleponezu.

Kamp v mestu

 

Petek 29.6.2012

Že prejšnji dan sva premlevala, kako najhitreje priti do obale. Kamorkoli smo se namenili je bilo najmanj 4h vožnje. Na koncu sva sklenila, da se vseeno odpeljemo proti Peleponezu, čeprav nas čaka okoli 7h druženja v kombiju. :) Pozno zvečer smo prispeli v miren zaliv, nasproti Napflia, kjer smo prespali. Če nam bo všeč, se bomo zadržali še kakšen dan tukaj.

Plaža blizu Napflia

 

Sobota 30.6.2012

Zjutraj se zbudimo v lep dan, veter pihlja ravno prav, da nam ni vroče. Dopoldan se kopamo, poležavamo in uživamo. Popoldan skočimo do mesta na frape in po zaloge v trgovino. Med vračanjem smo opazili patruljo, ki se je vračala iz plaže. Ali so se šli policisti ohladiti v morje, ali je pa kakšnega domačina zmotila naša dvignjena streha. Odpeljali smo se dalje in v Garminu nastavili naslednjo plažo skoraj na jugu. Takoj mi je bilo sumljivo, da nas pelje v notranjost, kjer se je cesta zožala in prešla v hude ovinke. Sprva še vztrajam z upanjem, da pridemo kmalu do glavne ceste, kasneje pa moram vztrajati, ker se ne splača vrniti. Čaka nas še 3h vožnje in radi bi prispeli pred večerom. Navigacija pametno izračuna čas poti s pomočjo omejitve, ki je bila celotno pot 90 km/h, očitno. Naša hitrost se je gibala od 30-40 km/h, prevozili smo hribe in doline, se dvignili na 1500 m in spet spustili v dolino. Na koncu sem izbral odcep izven naše poti, da smo čim prej prispeli na glavno cesto. Naša 3h vožnja se je spremenila v 4h in na popolnoma drugem delu polotoka. Prespimo v družbi italijanskega kamperja pri nekem klubu. Na sprehodu ugotovimo, da smo se naključno ustavili na popotnikom znani plaži z nasedlo ladjo.

Spanje med sipinami

 

Nedelja 1.7.2012

Po kar glasni noči iz sosednjega kluba se prebudimo v mirno jutro. Ogledamo si nasedlo ladjo, zdivjamo Carlosa in se namakamo v morju. Kljub mivki je voda kristalno čista, plaža je brez smeti. Vse super, razen prostora, kjer je možno parkirati. Le 40 minut stran je plaža pri jami Pirgos Dirou, zato naredimo hiter premik. Pri spuščanju na plažo opazimo kamper, vendar se ta po našem prihodu odpelje. Kasneje se nam pridružita nemška upokojenca, ki se ustavita samo za kopanje. Plaža je čudovita, čista in ravno prav piha. Čudi nas, da smo sami poleg domačinov, vendar vseeno ostanemo tukaj.

Pirgos Dirou

 

Ponedeljek 2.7.2012

Pirgos Dirou
Dolga in prazna plaža, točno to kar iščemo :)

Dopoldan nas sonček in vročina izbezata iz naših postelj. Zbudimo se popikani od komarjev, ponoči je bila cela invazija na našo kožo. Cel dan preležimo na plaži z vmesnimi skoki v morje, da se ohladimo. Tudi najmlajša veselo brca v obroču in preživi kar nekaj časa v vodi. Zelo sva ponosna na njo, saj že pri 6 mesecih obožuje vodo in sama pribrca do naju.

Igra senc

Za popoldan se odločimo poiskati bankomat in nabaviti zaloge, saj smo hladilnik izpraznili do zadnjega koščka. Žal je prva banka 45 minut stran. Želeli bi se vrniti, a se nekako ne moremo odločiti, ker je naslednja destinacija stran 2 uri in bi se brez potrebe vozili sem in tja. V bližini najdemo market, kjer sprejemajo kartice in opravimo vse potrebno. Trgovina je zelo draga, sprašujemo se kako domačini nakupujejo po teh cenah.

Ni večerje brez roštilja … :)
Idila

Na našo plažo se vrnemo okoli sedme ure, oboroženi s spreji za komarje in sredstvi na elektriko. Celo noč imamo prižgano, a komaj kaj pomaga.

 

Torek 3.7.2012

Zjutraj se naša malčica prebudi vsa popikana. Še dobro, da dojenčkov ne srbi in jih ne motijo piki. Tokrat imamo dovolj, popoldan se selimo na naslednjo plažo in upamo na najboljše. Odločili smo se poiskati plažo Ariana, katera se večkrat omenja v potopisih. Nahaja se na vzhodu, zato se bomo malo vrnili nazaj in potem ob obali odšli proti Elafonisosu. V prihodnjih dneh enkrat. Danes še poležavamo in skačemo v morje. Za premike je še več kot dovolj časa. :) Popoldan pospravimo stvari in se odpeljemo na vzhod. Vmes osvežimo še zaloge v trgovini in pripravljeni smo za nekaj dni poležavanja. Vozimo se skozi majhne vasice, garmin spet dela po svoje, ampak brez težav se prebijamo dalje. Hiše se redčijo, prazna pokrajina se veča. Med potjo opazimo Monemvasio, ki si jo bomo tudi ogledali v prihodnjih dneh. Po poti srečamo pastirje, ki ženejo svoje koze domov. Na plažo prispemo okoli osme ure zvečer. Plaža super, asfaltni dostop, daleč okoli nobenega, ravno za parkirat. Ampak, valovi in skale. Dostop do morja skoraj nemogoč, še posebej pa za otroka. Plan B je plaža Rihea, oddaljena dobre pol ure, ki se seveda raztegne na debelo uro vožnje. Iz vasi Rihea, se odpeljemo proti obali po zelo ozki serpentinasti cesti, brez kakšne koli ograje. Še dobro, da je noč in ne vidimo v globino. Je pa zelo globoko, kolikor uspemo pogledat. Po poti srečamo avto, ki se vrača iz plaže. Predvidevam, da je to lastnik lokala, ki je na plaži. Na cilj prispemo pozno zvečer in nikjer nobenega. Na dnu soteske se nahaja peščena plaža z barom. Ni lepšega. Na hitro se nekam parkiram in s Carlosom sprehodiva po okolici. Na cesti opazim tablo, ki prepoveduje spanje in omenjajo kazen 150 EUR. To pa nekaj ne gre skupaj. Kolegi avtodomarji so tukaj preživeli cela poletja, lastnik je bil navdušen nad njihovim prihodom. Očitno se v parih letih zelo spremenijo stvari. Odločimo se na hitro prespati in zgodaj odpeljati dalje na jug.

Jutro na Rihei

Letos res nimamo sreče in počasi že obupujemo nad iskanjem miru.

Čakanje na karavano :)

 

Sreda 4. 7. 2012

Monemvasia

Zjutraj zelo zgodaj poberemo šila in kopita, ter se odpeljemo na ogled Monemvasie. Vasica leži na otočku in je povezana samo z zelo ozkim mostom. Ulice so neverjetno ozke in celotna vasica je en sam labirint tudi mi smo potrebovali nekaj časa, da smo prišli nazaj na glavno ulico. V prijetnem lokalčku smo se še okrepčali s tortico in frapejem, nato se pa odpeljali dalje. Okoli 12. ure smo prispeli v pristanišče za Elafonisos. Trajekt se je ravno nalagal, zato smo tudi mi pohiteli z nakupom kart. Cena 12 EUR za vse, vožnja traja le nekaj minut. Voda je zelo nizka, občutek imam, da bi se lahko kar peš odpravil na ta majhen otoček. Do naše plaže imamo le 5 km, vendar nas Garmin vozi po svoje v slepe ulice in kolovoze, tako da naša vožnja traja vsaj 45 minut. Vročina nas že pošteno načenja, za bonus je pa še na peščeno plažo potrebno it peš čez sipine. Sledi hiter ogled plaže, voda je nenormalno čista, ker piha iz obale ni niti najmanjšega vala. Razočarani, ker je od parkirišča kar daleč do plaže popadamo v senco in delamo plane za naslednje dni. Razmišljava celo o predčasnem vračanju domov oz. še enotedenskem postanku kje na domači celini. Vseeno se odločiva pogledat kamp in zadovoljeni parkiramo v senco pod streho. Na recepciji nam ponudijo brezplačen dan, če ostanemo 4 dni. Kamp ima svojo plažo do katere vodi lesena pot. Očitno nam ne bo hudega naslednje dni. :)

Elafonisos

 

Četrtek 5.7.2012

Dopoldan se na hitro vržemo v morje, ker je tukaj zelo vroče se čez dan hladimo v senci in proti večeru skočimo še do plaže. Malčica obožuje  vodo in kar noče iz nje. Za kosilo si pripraviva slastne tortilje, katere pogrejem na žaru.

Njami …

Letos imava novo pridobitev Cadacov Safari Chef, ki odlično opravlja svojo nalogo. Vreden vsakega evra.

 

Petek 6.7.2012

Otoček v mestu

Dan preživimo podobno kot včeraj, za razliko, da se odpravimo v mesto na frape in poiščemo bankomat. Seveda čez poldne in v najhujši vročini do sedaj. :) Zvečer ohladitev v morju in Mythos. Že kar večerni ritual.

 

Sobota 7.7.2012

Plaža na Elafonisosu

Ležanje, hlajenje v vodi in »playtime« z našo malčico. Ta vikend naj bi na plaži potekal 2. board’n rolla kite in SUP festival. Ponujali bodo lekcije iz kajtanja in SUP-a. Namen sem se imel preizkusiti v tem čedalje bolj popularnim načinom uporabe deske in vesla. O vetru ni bilo ne duha ne sluha, o kakšnih deskah za testirat pa tudi ne. Popoldan smo skočili na kosilo v kamp, v samopostrežni restavraciji so pripravili odlično meso iz žara z zelenjavo. Naš dan se je končal z glasnim prihodom motoristov na parcelo poleg nas. Sprva sva mislila, da gre za poroko, vendar so se beli trakci pojavljali tudi drugje v Grčiji. Možno, da je šlo za praznovanje kakšnega njihovega praznika. Za jutri imamo plan oditi zgodaj in narediti premik na celino.

 

Nedelja 8.7. 2012

Vstanemo okoli šestih, z malo peljeva Carlosa na sprehod in na poti nazaj še malo zadrema. Ok, počakajmo da se naspi in gremo. Dremež se je razlegel na konkreten spanec in spet smo se odpeljali okoli 10 ure in v hudi vročini. Ob 10.30 še ujamemo trajekt in na Garminu nastavim plažo pri Pirgos Dirou. Popoldna prispemo do plaže katera se je izkazala za neprimerno in spet smo se zataknili brez plana B. V takšnih primerih nas reši postanek na frapeju, da ohladimo glave in razmislimo o poteku naše poti. Pri sebi imam označeno plažo, ki je na zahodni strani Peleponeza in oddaljena debele 4 ure vožnje. Na koncu s kislimi obrazi izberemo to opcijo in se odločimo, da naredimo postanek na vsaki plaži, katero je preveril »slavni« WOMO in imam njegove koordinate v Garminu. Na poti se ohladimo v morju in proti večeru prispemo skozi Kalamato. Večje industrijsko mesto, meni zelo nezanimivo, preveč umazano in neprivlačno. Ura je že zelo pozna, skupna odločitev pade, da prespimo na Velika beach, katero poznamo že iz najinega prvega potovanja iz leta 2009. Vmes še preverimo plažo od WOMO-ta, ki je neuporabna in okoli 22.00 parkiramo na najini plaži. V dveh letih so jo začeli nekaj urejati, po cesti se podijo z motorji in avti, prizor je kar drugačen od naših spominov. Preveč smo utrujeni, da bi nadaljevali pot zato se odločimo ostati. Po naključju vidim opombo kolegov, da so jih tukaj blizu okradli med kosilom. Sprva težko zaspim, a se tudi dogajanje zunaj umiri in brez težav dočakamo jutro.

 

Ponedeljek 9.7. 2012

Vstanemo že pred 6. uro in nekaj čez sedem že drvimo proti SZ Peleponeza. Čez notranjsot bomo šli do obale in potem dalje proti Patri, če kaj najdemo vmes se pa ustavimo. Tokrat smo oboroženi še z zemljevidom in točno vemo, kdaj nas Garmin vleče za nos. To se na poti zgodi večkrat. Zelo hitro prispemo do obale, ker se mi ne da še ustavljat za kopanje na hitro spijemo frape in ostale člane prepričam, da kar danes potegnemo do plaže Kastro.

Plaža pri Kastru

Plažo sva našla s pomočjo potopisov že 2009 in lepo otvorila najino potovanje. Parkirišče na plaži ima svoj lokal in lastnik dovoli spanje na plaži. Nazadnje je bilo tukaj najmanj 35 avtodomov in nekaj prikolic iz različnih držav. Vem, da so lani plažo preurejali in upam, da je spanje še vedno dovoljeno. Okoli 12. ure se kakopak spet gibljemo po napačnih vaseh (pametni Garmin) in na koncu le prispemo do našega cilja. Na moje olajšanje je na parkirišču nekaj kamperjev, bar in plaža sta prenovljena, spanje pa še vedno dovoljeno. Letos so dodali tudi WC. Seveda gremo po kosilu v lokalček na pijačo, spregovorimo dve besedi z lastnikom in preživimo preostanek dneva pri našem kamperčku pred plažo. Piha ravno prav, da ni prevroče in veselimo se takšnega zaključka našega dopusta.

 

Torek 10.7.2012

Zjutraj vstanemo in se z malčico odločimo malo sprehoditi po okolici. Pridruži se nam tudi Carlos, ki je letos skoraj cel dopust spuščen in nas pridno spremlja. Na sprehodu malo odtava in se kasneje vrne za nami. Popoldan na njegovi nogi opaziva grdo rano in iskanje veterinarja se začne. V okolici so vsi zaprti, zato se odločimo zapeljati do Patre, kjer sem našel eno kliniko. Po malo prelutanih ulicah končno prispemo na cilj. Carlos mora pod narkozo in šivat, še prej pa moramo počakati, da nas vrinejo med naročene paciente. Klinika je super in zelo so nam šli na roko, ter delo opravili odlično. Carlos je dobil za nagrado krožnik okoli vratu, mi pa navodila, da se čez dva dni vrnemo in se del šivov pobere. Dan je bil več kot zanimiv in ekstremno vroč. Sedaj pa upam, da lahko v miru preživimo preostanek dopusta.

Lučkar :)

 

Sreda 11.7.2012

Sonce in vročina nas zbezata iz postelj, no ja pa seveda prebujena malčica, ki veselo ščipa najina obraza. Opravimo jutranji sprehod, pojemo zajtrk in poležavamo. Naš dan je potekal nekako v tem zaporedju: skok v morje, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, kosilo, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, poležavanje, sprehod s Carlosom, posedanje pred bazo in pozno zvečer spanje. :)

 

Četrtek 12.7.2012

Dopoldan smo še ponavljali zgodbo prejšnjega dne, okoli 16. ure smo se začeli pakirati za odhod do veterinarke. Vožnja je bila kratka, a spet zelo vroča. V Patrasu je kazalo temperaturo okoli 40 stopinj. V kliniki opravimo hitro, malo poklepetamo in se odpeljemo proti Diakopftu. Najina stalna destinacija za prehodno spanje. Plaža na koncu mesta, kar nekaj kamperjev, čista voda in kamenčki. Vse kar človek potrebuje. Tudi letos ni šlo brez tega, ker imamo trajekt šele ob 17. uri, se odločimo dopoldan preživeti tukaj oz. pogledati kite spot pri Patrasu. Avantura se bo kmalu zaključila in počasi izgubljamo nasmeške na obrazu.

 

Petek 13.7.2012

Dopoldan se še kopamo in sprehodimo peš do mesta na kavo. Čas odhoda se neizbežno bliža in okoli 14. ure se odpeljemo proti pristanišču. Letos se moramo prvič javiti v pisarni, kljub temu, da imamo karte že v rokah. V Patras prispemo dokaj pozno in iskanje pisarne nam vzame še tisto malo časa, kar nam je ostalo. Nekajkratno pošiljanje osebja sem in tja mi že pošteno načenja živce, skoraj neznosna vročina pa tudi ne pomaga pri celotni situaciji. Do trajekta prispemo slabo uro pred odhodom in kot zadnji kamper nas naložijo s pomočjo rampe katero dvignejo do 1. nadstropja.

Brez sapice

Parkiramo v kot, a nam nekdo iz osebja dovoli prestaviti avto na odprto, da smo deležni nekaj sapice na poti. Noč je hladna in v miru spimo do jutra.

 

Sobota 14.7.2012

Zjutraj se sprehodimo po ladji, na veliko dolgočasimo in komaj čakamo pristanek. Kljub temu, da se vračamo domov imamo počasi dovolj ladje. Okoli 13. ure se izkrcamo in obtičimo na izhodu iz pristanišča. Očitno vsi trajekti naekrat spustijo tovor ven, količina tovornjakov in avtomobilov je enostavno prevelika, da bi en izhod požiral vse naenkrat. Ponovno je zelo vroče, hitro postanemo sitni. Na avtocesti opazimo ob obali kar nekaj kamperjev in ogromno kajtarjev. Spomnim se, da sva jih vsako leto opazovala, a nikoli šla pogledat. Ni nam bilo še za iti domov, zato ob prvi priliki zavijemo iz avtoceste proti obali. Vmes se ustavimo v McDonaldsu in nadaljujemo pot ob plaži. Kilometrska obala je do zadnjega zapolnjena z lokali, klubi in ležalniki. Tipično za Italjane, je seveda kite spot sredi senčnikov in v vodi označen z bojami. Opazim tablo o dovoljenem vstopu samo za člane, zato odidemo dalje.

Kite spot pri Anconi

Pri naslednjem spotu ni table, poiščem parkirišče in odnesem vso »kramo« na plažo. Za nekajtarje postavim bazo, sam pa po hitrem postopku sestavim opremo. Pri dvigu mi lokalci pojasnijo, da plačujejo za vstop (nekaj imajo zavarovano v primeru nesreče med kopalci, itd…), ampak naj mi bo za danes. Lepa reč, zelo nesproščeno odpeljem nekaj linij, nato se mi na deski odvije strap in kajtarija se konča za danes. :) Zvečer se odpeljemo proti domu. Okoli 23. ure imava počasi dovolj vožnje, gorivo se pa tudi že močno približuje nuli. Prvo počivališče ustavim, avtomatska črpalka ne deluje, za spanje ni ok. Nadaljujemo pot in opazimo tablo, da je naslednje počivališče komaj 65 km naprej. Naslednjih 45 minut je zelo napetih, saj ne vem če nam bo uspelo, sredi noči pa tudi ne želim ostati brez goriva. Prispeli smo brez težav in parkirali pri črpalki. Dokončno sva se prebudila, ko se je Carlos uprl in odšel na potep po počivališču. Za klice in sir je bil gluh, naju je pa zelo skrbelo, da bi zataval na avtocesto. Na koncu se je vse dobro končalo in vsi na kupu smo v miru zaspali.

 

15.7. 2012

Zjutraj smo se ustavili še v Ikei in v Postojni na kosilu. Naš prihod domov se je razvlekel do 18. ure popoldan. Vsega lepega je enkrat konec, a kljub vsemu smo se vrnili bližji drug drugemu, polni novih izkušenj in vtisov. Lepo je bilo in še bomo šli. Čimprej kam … :)