Grčija | áhasver

30 July, 20123 January, 2017

Potovanje po Grčiji 2012

Letošnji plani za dopust so se kar nekaj časa spreminjali in prilagajali situaciji. Na koncu lanskega leta sva v družino sprejela novo članico in dala ves svoj čas in plane njej. Sprva sva imela v mislih Sardinijo ali Korziko, kamp, kjer nam bo luštno in bom jaz lahko tudi kaj odkajtal. Iz meseca v mesec smo bili drugje in na koncu pristali na spletni strani Anek lines, kjer sva kupila karto za trajekt do Grčije. Ah, ta Grčija. Nič kaj posebna, a očitno dovolj zanimiva, da na koncu vseeno tehtnica prevaga na njeno stran. Tokrat nas je prepričalo spanje na plažah, verjetno za otroka najlepše doživetje. V začetku leta sva dala tudi urediti naš kamperček in ga dobila nazaj že krepko v maju. Ostal nam je še en mesec za hitre priprave in 22. 6. zvečer smo že drveli proti Anconi. Naš letošnji termin je bil od 22.6. do 13.7. 2012. Več kot dovolj časa za raziskovanje Peleponeza in kakšnega otoka.

Petek 22.6. 2012

Cel teden sem že pripravljal stvari v kombi, ker smo želeli v petek imeti prosto popoldne in zvečer okoli osme ure štartati v Italijo. Zjutraj pred odhodom v službo me zvije neznosna bolečina v ledvicah. Sprva sem sumil križ, ampak ker bolečina ni popuščala smo urgentno leteli do moje zdravnice. Diagnoza: ledvični kamni. Ta je lepa, sestri sem šel že pošteno na živce, ko sem vedno znova omenjal naš odhod na morje. V zadnji minuti sem se naročil na ultrazvok, kjer so me potolažili, da moram samo dovolj piti in lahko gremo kamorkoli. Super, piva se v Grčiji ne manjka, vode pa tudi ne. Že tradicionalno se odhod prestavi za uro in pol, tako da se v petek pripeljemo malo naprej od Padove. S pomočjo Garmina iščem ustrezen PZA, le ta nas sredi noči pripelje v sam center mesta. Parkirišče je namenjeno samo osebnim avtomobilom, zunaj na ulici pa opazimo tri kamperje. V mestu dogaja na veliko, ura pa 2.00 zjutraj. Parkiral sem za njimi in po hitrem ogledu ugotovil, da so neregistrirani in vsi razbiti, notri pa otroci, ki so pridno stegovali roke. Tole pa ne bo ok. Odpeljemo nazaj na avtocesto in prespimo brez težav.

Sobota 23.6.2012

Zjutraj smo kar zgodaj vstali in po jutranjem ritualu odšli še na kavo in rogljiček na črpalko. Čakalo nas je kar nekaj vožnje, zato se nismo dolgo zadrževali. Proti Anconi so se začela dela na cesti in posledično se je občasno pojavljala kolona. Sama vožnja se je kar vlekla in okoli 12.00 ure smo prispeli v pristanišče kjer sem dvignil karte. Odhod smo imeli ob 13.30, zato smo se počasi odpeljali do ladje. Po prihodu smo ugotovili, da smo samo še mi zunaj in bi morali biti vsaj že kakšno uro prej tam. Ponovno smo bili strpani med tovornjake in komaj preživeli v vročini. V Igoumenitso smo prispeli malo po osmi uri zjutraj.

Nedelja 24.6.2012

Takoj po izkrcanju smo se okrepčali z jutranjim frapejem in obujali spomine na lanski odhod domov. Zdelo se nama je, kot da sva bila včeraj tukaj. Po poti sva še poiskala pekarno in bencinsko, nato pa smo se odpeljali dalje proti Lefkadi. Pripravljenih sem imel kar nekaj plaž, prva je bila blizu kraja Plataria. Na delu kjer se pride do plaže nas je malo odvrnila tabla za kamp, zato smo se odpeljali dalje. Tukaj se je pa začelo. Garmin nas spelje na makadamsko cesto, katera se je z vsakim ovinkom spreminjala. Prvo je bil širok makadam, potem je bil širok kolovoz, na koncu pa samo še ozka »struga«. Med vožnjo sem večkrat šel peš preverjat in na koncu smo po 5 km prispeli na asfaltno cesto, ki vodi do plaže. :)

Žal je bilo na plaži veliko hotelov in kljub nemcem, ki so spali v U-formaciji smo se odločili, da gremo dalje. Po poti si ogledamo še eno plažo, če ne bi bila ok je bila plan B Lefkada. Po nekaj km prispemo do plaže, katera bi bila super, če bi bili leta 2007, kot potopis iz katerega sem črpal koordinate. Na plaži je bil lokal/club z zelo glasno muziko in ogromno zabave željnih grkov. Kdaj nas ne bi motilo, tokrat z otrokom pa plaža ni bila primerna. Ura je že pozna, zato dava malčico spat in se odpeljemo proti Lefkadi. Na Milos beach, kjer sva spala lani skoraj en teden, prispemo malo po deseti uri in veter se ravno prav umirja. Prespimo brez težav in se zbudimo v lepo jutro.

Ponedeljek 25.6.2012

Carlos je ves čas spuščen in pridno čuva bazo. Postavimo si tendo in uživamo v čofotanju in začetku dopusta. Popoldan nas obiščejo policisti in pri vsakem kamperju opozorijo, da smo lahko tukaj samo do devetih zvečer. Rezerva je drugi kajt spot v bližini, kjer se lahko spi oz. nasad borovcev v bližini plaže.

Kasneje vidiva pri mostu na Lefkado ogromno tablo z označenimi kampi in napisi, da je na Lefkadi po novem prepovedano spanje na prostem. Rezultat tega je, da imajo prazne kampe in nobenega kamperja na otoku. Tudi mi smo se odstranili in preživeli naslednje dni v bližini na celini.

Torek 26.6.2012

Dopoldan smo preživeli v prijetni senci v borovcih, si skuhali kosilo in se odpeljali do kajt spota. Takoj sem našel prazen senčnik in postavil vse naše stvari v zavetje. Carlos si je pridobil pasjo družbo, malčica je kmalu zaspala, jaz sem pa preživel nekaj ur na vodi. Kasneje sva spoznala par iz Slovenije, ki sta imela 2 meseca starejšo hčerko z enakim imenom kot naša. :)

Zvečer smo se vrnili v borovce in v družbi glasnih čehov prespali.

Sreda 27.6.2012

Po zajtrku smo se odpravili po nove zaloge v trgovino in naredili še hiter sprehod skozi Lefkado. Brez grškega frapeja, ali več njih, se pač ne da začeti dneva. Kosilo skuhamo v našem »kampu« in popoldan v družbi Daliborja in familije odkajtam kar lep večurni sešn. Naša najmlajša se je proti koncu dneva začela pritoževati nad vetrom, zato sva sklenila, da naslednji dan odidemo dalje. Letos sva se namenila obiskati Meteoro, ki sva jo že dvakrat izpustila iz plana.

Četrtek 28.6.2012

Zjutraj vstanemo kar zgodaj in se okoli 9.00 ure odpeljemo v notranjost proti Meteori. Garmin preračuna prihod okoli poldneva. Vmes nas pa še čaka tri ure hribovite pokrajine in neskončno ovinkov. Z vmesnimi postanki smo na cilju okoli 13.00. To je kot vedno, naš idealen čas za oglede :).

Povzpnemo se do samostanov na hitro pofotkamo, poližemo sladoled in se odpeljemo v mesto, kjer je kamp. Ja, tudi v kampu se lahko spi v Grčiji. :) Poiščemo takega z bazenom in veliko sence, pogled na skalnato Meteoro je samo še pika na i. Lahko bi bilo malo manj muh, ampak vsega naenkrat pač ne moreš imeti, a ne? Malo si bomo ohladili glave in nadaljevali našo pot proti Peleponezu.

Petek 29.6.2012

Že prejšnji dan sva premlevala, kako najhitreje priti do obale. Kamorkoli smo se namenili je bilo najmanj 4h vožnje. Na koncu sva sklenila, da se vseeno odpeljemo proti Peleponezu, čeprav nas čaka okoli 7h druženja v kombiju. :) Pozno zvečer smo prispeli v miren zaliv, nasproti Napflia, kjer smo prespali. Če nam bo všeč, se bomo zadržali še kakšen dan tukaj.

Sobota 30.6.2012

Zjutraj se zbudimo v lep dan, veter pihlja ravno prav, da nam ni vroče. Dopoldan se kopamo, poležavamo in uživamo. Popoldan skočimo do mesta na frape in po zaloge v trgovino. Med vračanjem smo opazili patruljo, ki se je vračala iz plaže. Ali so se šli policisti ohladiti v morje, ali je pa kakšnega domačina zmotila naša dvignjena streha. Odpeljali smo se dalje in v Garminu nastavili naslednjo plažo skoraj na jugu. Takoj mi je bilo sumljivo, da nas pelje v notranjost, kjer se je cesta zožala in prešla v hude ovinke. Sprva še vztrajam z upanjem, da pridemo kmalu do glavne ceste, kasneje pa moram vztrajati, ker se ne splača vrniti. Čaka nas še 3h vožnje in radi bi prispeli pred večerom. Navigacija pametno izračuna čas poti s pomočjo omejitve, ki je bila celotno pot 90 km/h, očitno. Naša hitrost se je gibala od 30-40 km/h, prevozili smo hribe in doline, se dvignili na 1500 m in spet spustili v dolino. Na koncu sem izbral odcep izven naše poti, da smo čim prej prispeli na glavno cesto. Naša 3h vožnja se je spremenila v 4h in na popolnoma drugem delu polotoka. Prespimo v družbi italijanskega kamperja pri nekem klubu. Na sprehodu ugotovimo, da smo se naključno ustavili na popotnikom znani plaži z nasedlo ladjo.

Nedelja 1.7.2012

Po kar glasni noči iz sosednjega kluba se prebudimo v mirno jutro. Ogledamo si nasedlo ladjo, zdivjamo Carlosa in se namakamo v morju. Kljub mivki je voda kristalno čista, plaža je brez smeti. Vse super, razen prostora, kjer je možno parkirati. Le 40 minut stran je plaža pri jami Pirgos Dirou, zato naredimo hiter premik. Pri spuščanju na plažo opazimo kamper, vendar se ta po našem prihodu odpelje. Kasneje se nam pridružita nemška upokojenca, ki se ustavita samo za kopanje. Plaža je čudovita, čista in ravno prav piha. Čudi nas, da smo sami poleg domačinov, vendar vseeno ostanemo tukaj.

Ponedeljek 2.7.2012

Dolga in prazna plaža, točno to kar iščemo :)

Dopoldan nas sonček in vročina izbezata iz naših postelj. Zbudimo se popikani od komarjev, ponoči je bila cela invazija na našo kožo. Cel dan preležimo na plaži z vmesnimi skoki v morje, da se ohladimo. Tudi najmlajša veselo brca v obroču in preživi kar nekaj časa v vodi. Zelo sva ponosna na njo, saj že pri 6 mesecih obožuje vodo in sama pribrca do naju.

Za popoldan se odločimo poiskati bankomat in nabaviti zaloge, saj smo hladilnik izpraznili do zadnjega koščka. Žal je prva banka 45 minut stran. Želeli bi se vrniti, a se nekako ne moremo odločiti, ker je naslednja destinacija stran 2 uri in bi se brez potrebe vozili sem in tja. V bližini najdemo market, kjer sprejemajo kartice in opravimo vse potrebno. Trgovina je zelo draga, sprašujemo se kako domačini nakupujejo po teh cenah.

Ni večerje brez roštilja ... :) — Ni večerje brez roštilja … :)

Na našo plažo se vrnemo okoli sedme ure, oboroženi s spreji za komarje in sredstvi na elektriko. Celo noč imamo prižgano, a komaj kaj pomaga.

Torek 3.7.2012

Zjutraj se naša malčica prebudi vsa popikana. Še dobro, da dojenčkov ne srbi in jih ne motijo piki. Tokrat imamo dovolj, popoldan se selimo na naslednjo plažo in upamo na najboljše. Odločili smo se poiskati plažo Ariana, katera se večkrat omenja v potopisih. Nahaja se na vzhodu, zato se bomo malo vrnili nazaj in potem ob obali odšli proti Elafonisosu. V prihodnjih dneh enkrat. Danes še poležavamo in skačemo v morje. Za premike je še več kot dovolj časa. :) Popoldan pospravimo stvari in se odpeljemo na vzhod. Vmes osvežimo še zaloge v trgovini in pripravljeni smo za nekaj dni poležavanja. Vozimo se skozi majhne vasice, garmin spet dela po svoje, ampak brez težav se prebijamo dalje. Hiše se redčijo, prazna pokrajina se veča. Med potjo opazimo Monemvasio, ki si jo bomo tudi ogledali v prihodnjih dneh. Po poti srečamo pastirje, ki ženejo svoje koze domov. Na plažo prispemo okoli osme ure zvečer. Plaža super, asfaltni dostop, daleč okoli nobenega, ravno za parkirat. Ampak, valovi in skale. Dostop do morja skoraj nemogoč, še posebej pa za otroka. Plan B je plaža Rihea, oddaljena dobre pol ure, ki se seveda raztegne na debelo uro vožnje. Iz vasi Rihea, se odpeljemo proti obali po zelo ozki serpentinasti cesti, brez kakšne koli ograje. Še dobro, da je noč in ne vidimo v globino. Je pa zelo globoko, kolikor uspemo pogledat. Po poti srečamo avto, ki se vrača iz plaže. Predvidevam, da je to lastnik lokala, ki je na plaži. Na cilj prispemo pozno zvečer in nikjer nobenega. Na dnu soteske se nahaja peščena plaža z barom. Ni lepšega. Na hitro se nekam parkiram in s Carlosom sprehodiva po okolici. Na cesti opazim tablo, ki prepoveduje spanje in omenjajo kazen 150 EUR. To pa nekaj ne gre skupaj. Kolegi avtodomarji so tukaj preživeli cela poletja, lastnik je bil navdušen nad njihovim prihodom. Očitno se v parih letih zelo spremenijo stvari. Odločimo se na hitro prespati in zgodaj odpeljati dalje na jug.

Letos res nimamo sreče in počasi že obupujemo nad iskanjem miru.

Sreda 4. 7. 2012

Zjutraj zelo zgodaj poberemo šila in kopita, ter se odpeljemo na ogled Monemvasie. Vasica leži na otočku in je povezana samo z zelo ozkim mostom. Ulice so neverjetno ozke in celotna vasica je en sam labirint tudi mi smo potrebovali nekaj časa, da smo prišli nazaj na glavno ulico. V prijetnem lokalčku smo se še okrepčali s tortico in frapejem, nato se pa odpeljali dalje. Okoli 12. ure smo prispeli v pristanišče za Elafonisos. Trajekt se je ravno nalagal, zato smo tudi mi pohiteli z nakupom kart. Cena 12 EUR za vse, vožnja traja le nekaj minut. Voda je zelo nizka, občutek imam, da bi se lahko kar peš odpravil na ta majhen otoček. Do naše plaže imamo le 5 km, vendar nas Garmin vozi po svoje v slepe ulice in kolovoze, tako da naša vožnja traja vsaj 45 minut. Vročina nas že pošteno načenja, za bonus je pa še na peščeno plažo potrebno it peš čez sipine. Sledi hiter ogled plaže, voda je nenormalno čista, ker piha iz obale ni niti najmanjšega vala. Razočarani, ker je od parkirišča kar daleč do plaže popadamo v senco in delamo plane za naslednje dni. Razmišljava celo o predčasnem vračanju domov oz. še enotedenskem postanku kje na domači celini. Vseeno se odločiva pogledat kamp in zadovoljeni parkiramo v senco pod streho. Na recepciji nam ponudijo brezplačen dan, če ostanemo 4 dni. Kamp ima svojo plažo do katere vodi lesena pot. Očitno nam ne bo hudega naslednje dni. :)

Četrtek 5.7.2012

Dopoldan se na hitro vržemo v morje, ker je tukaj zelo vroče se čez dan hladimo v senci in proti večeru skočimo še do plaže. Malčica obožuje vodo in kar noče iz nje. Za kosilo si pripraviva slastne tortilje, katere pogrejem na žaru.

Letos imava novo pridobitev Cadacov Safari Chef, ki odlično opravlja svojo nalogo. Vreden vsakega evra.

Petek 6.7.2012

Dan preživimo podobno kot včeraj, za razliko, da se odpravimo v mesto na frape in poiščemo bankomat. Seveda čez poldne in v najhujši vročini do sedaj. :) Zvečer ohladitev v morju in Mythos. Že kar večerni ritual.

Sobota 7.7.2012

Ležanje, hlajenje v vodi in »playtime« z našo malčico. Ta vikend naj bi na plaži potekal 2. board’n rolla kite in SUP festival. Ponujali bodo lekcije iz kajtanja in SUP-a. Namen sem se imel preizkusiti v tem čedalje bolj popularnim načinom uporabe deske in vesla. O vetru ni bilo ne duha ne sluha, o kakšnih deskah za testirat pa tudi ne. Popoldan smo skočili na kosilo v kamp, v samopostrežni restavraciji so pripravili odlično meso iz žara z zelenjavo. Naš dan se je končal z glasnim prihodom motoristov na parcelo poleg nas. Sprva sva mislila, da gre za poroko, vendar so se beli trakci pojavljali tudi drugje v Grčiji. Možno, da je šlo za praznovanje kakšnega njihovega praznika. Za jutri imamo plan oditi zgodaj in narediti premik na celino.

Nedelja 8.7. 2012

Vstanemo okoli šestih, z malo peljeva Carlosa na sprehod in na poti nazaj še malo zadrema. Ok, počakajmo da se naspi in gremo. Dremež se je razlegel na konkreten spanec in spet smo se odpeljali okoli 10 ure in v hudi vročini. Ob 10.30 še ujamemo trajekt in na Garminu nastavim plažo pri Pirgos Dirou. Popoldna prispemo do plaže katera se je izkazala za neprimerno in spet smo se zataknili brez plana B. V takšnih primerih nas reši postanek na frapeju, da ohladimo glave in razmislimo o poteku naše poti. Pri sebi imam označeno plažo, ki je na zahodni strani Peleponeza in oddaljena debele 4 ure vožnje. Na koncu s kislimi obrazi izberemo to opcijo in se odločimo, da naredimo postanek na vsaki plaži, katero je preveril »slavni« WOMO in imam njegove koordinate v Garminu. Na poti se ohladimo v morju in proti večeru prispemo skozi Kalamato. Večje industrijsko mesto, meni zelo nezanimivo, preveč umazano in neprivlačno. Ura je že zelo pozna, skupna odločitev pade, da prespimo na Velika beach, katero poznamo že iz najinega prvega potovanja iz leta 2009. Vmes še preverimo plažo od WOMO-ta, ki je neuporabna in okoli 22.00 parkiramo na najini plaži. V dveh letih so jo začeli nekaj urejati, po cesti se podijo z motorji in avti, prizor je kar drugačen od naših spominov. Preveč smo utrujeni, da bi nadaljevali pot zato se odločimo ostati. Po naključju vidim opombo kolegov, da so jih tukaj blizu okradli med kosilom. Sprva težko zaspim, a se tudi dogajanje zunaj umiri in brez težav dočakamo jutro.

Ponedeljek 9.7. 2012

Vstanemo že pred 6. uro in nekaj čez sedem že drvimo proti SZ Peleponeza. Čez notranjsot bomo šli do obale in potem dalje proti Patri, če kaj najdemo vmes se pa ustavimo. Tokrat smo oboroženi še z zemljevidom in točno vemo, kdaj nas Garmin vleče za nos. To se na poti zgodi večkrat. Zelo hitro prispemo do obale, ker se mi ne da še ustavljat za kopanje na hitro spijemo frape in ostale člane prepričam, da kar danes potegnemo do plaže Kastro.

Plažo sva našla s pomočjo potopisov že 2009 in lepo otvorila najino potovanje. Parkirišče na plaži ima svoj lokal in lastnik dovoli spanje na plaži. Nazadnje je bilo tukaj najmanj 35 avtodomov in nekaj prikolic iz različnih držav. Vem, da so lani plažo preurejali in upam, da je spanje še vedno dovoljeno. Okoli 12. ure se kakopak spet gibljemo po napačnih vaseh (pametni Garmin) in na koncu le prispemo do našega cilja. Na moje olajšanje je na parkirišču nekaj kamperjev, bar in plaža sta prenovljena, spanje pa še vedno dovoljeno. Letos so dodali tudi WC. Seveda gremo po kosilu v lokalček na pijačo, spregovorimo dve besedi z lastnikom in preživimo preostanek dneva pri našem kamperčku pred plažo. Piha ravno prav, da ni prevroče in veselimo se takšnega zaključka našega dopusta.

Torek 10.7.2012

Zjutraj vstanemo in se z malčico odločimo malo sprehoditi po okolici. Pridruži se nam tudi Carlos, ki je letos skoraj cel dopust spuščen in nas pridno spremlja. Na sprehodu malo odtava in se kasneje vrne za nami. Popoldan na njegovi nogi opaziva grdo rano in iskanje veterinarja se začne. V okolici so vsi zaprti, zato se odločimo zapeljati do Patre, kjer sem našel eno kliniko. Po malo prelutanih ulicah končno prispemo na cilj. Carlos mora pod narkozo in šivat, še prej pa moramo počakati, da nas vrinejo med naročene paciente. Klinika je super in zelo so nam šli na roko, ter delo opravili odlično. Carlos je dobil za nagrado krožnik okoli vratu, mi pa navodila, da se čez dva dni vrnemo in se del šivov pobere. Dan je bil več kot zanimiv in ekstremno vroč. Sedaj pa upam, da lahko v miru preživimo preostanek dopusta.

Sreda 11.7.2012

Sonce in vročina nas zbezata iz postelj, no ja pa seveda prebujena malčica, ki veselo ščipa najina obraza. Opravimo jutranji sprehod, pojemo zajtrk in poležavamo. Naš dan je potekal nekako v tem zaporedju: skok v morje, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, kosilo, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, poležavanje, sprehod s Carlosom, posedanje pred bazo in pozno zvečer spanje. :)

Četrtek 12.7.2012

Dopoldan smo še ponavljali zgodbo prejšnjega dne, okoli 16. ure smo se začeli pakirati za odhod do veterinarke. Vožnja je bila kratka, a spet zelo vroča. V Patrasu je kazalo temperaturo okoli 40 stopinj. V kliniki opravimo hitro, malo poklepetamo in se odpeljemo proti Diakopftu. Najina stalna destinacija za prehodno spanje. Plaža na koncu mesta, kar nekaj kamperjev, čista voda in kamenčki. Vse kar človek potrebuje. Tudi letos ni šlo brez tega, ker imamo trajekt šele ob 17. uri, se odločimo dopoldan preživeti tukaj oz. pogledati kite spot pri Patrasu. Avantura se bo kmalu zaključila in počasi izgubljamo nasmeške na obrazu.

Petek 13.7.2012

Dopoldan se še kopamo in sprehodimo peš do mesta na kavo. Čas odhoda se neizbežno bliža in okoli 14. ure se odpeljemo proti pristanišču. Letos se moramo prvič javiti v pisarni, kljub temu, da imamo karte že v rokah. V Patras prispemo dokaj pozno in iskanje pisarne nam vzame še tisto malo časa, kar nam je ostalo. Nekajkratno pošiljanje osebja sem in tja mi že pošteno načenja živce, skoraj neznosna vročina pa tudi ne pomaga pri celotni situaciji. Do trajekta prispemo slabo uro pred odhodom in kot zadnji kamper nas naložijo s pomočjo rampe katero dvignejo do 1. nadstropja.

Parkiramo v kot, a nam nekdo iz osebja dovoli prestaviti avto na odprto, da smo deležni nekaj sapice na poti. Noč je hladna in v miru spimo do jutra.

Sobota 14.7.2012

Zjutraj se sprehodimo po ladji, na veliko dolgočasimo in komaj čakamo pristanek. Kljub temu, da se vračamo domov imamo počasi dovolj ladje. Okoli 13. ure se izkrcamo in obtičimo na izhodu iz pristanišča. Očitno vsi trajekti naekrat spustijo tovor ven, količina tovornjakov in avtomobilov je enostavno prevelika, da bi en izhod požiral vse naenkrat. Ponovno je zelo vroče, hitro postanemo sitni. Na avtocesti opazimo ob obali kar nekaj kamperjev in ogromno kajtarjev. Spomnim se, da sva jih vsako leto opazovala, a nikoli šla pogledat. Ni nam bilo še za iti domov, zato ob prvi priliki zavijemo iz avtoceste proti obali. Vmes se ustavimo v McDonaldsu in nadaljujemo pot ob plaži. Kilometrska obala je do zadnjega zapolnjena z lokali, klubi in ležalniki. Tipično za Italjane, je seveda kite spot sredi senčnikov in v vodi označen z bojami. Opazim tablo o dovoljenem vstopu samo za člane, zato odidemo dalje.

Pri naslednjem spotu ni table, poiščem parkirišče in odnesem vso »kramo« na plažo. Za nekajtarje postavim bazo, sam pa po hitrem postopku sestavim opremo. Pri dvigu mi lokalci pojasnijo, da plačujejo za vstop (nekaj imajo zavarovano v primeru nesreče med kopalci, itd…), ampak naj mi bo za danes. Lepa reč, zelo nesproščeno odpeljem nekaj linij, nato se mi na deski odvije strap in kajtarija se konča za danes. :) Zvečer se odpeljemo proti domu. Okoli 23. ure imava počasi dovolj vožnje, gorivo se pa tudi že močno približuje nuli. Prvo počivališče ustavim, avtomatska črpalka ne deluje, za spanje ni ok. Nadaljujemo pot in opazimo tablo, da je naslednje počivališče komaj 65 km naprej. Naslednjih 45 minut je zelo napetih, saj ne vem če nam bo uspelo, sredi noči pa tudi ne želim ostati brez goriva. Prispeli smo brez težav in parkirali pri črpalki. Dokončno sva se prebudila, ko se je Carlos uprl in odšel na potep po počivališču. Za klice in sir je bil gluh, naju je pa zelo skrbelo, da bi zataval na avtocesto. Na koncu se je vse dobro končalo in vsi na kupu smo v miru zaspali.

15.7. 2012

Zjutraj smo se ustavili še v Ikei in v Postojni na kosilu. Naš prihod domov se je razvlekel do 18. ure popoldan. Vsega lepega je enkrat konec, a kljub vsemu smo se vrnili bližji drug drugemu, polni novih izkušenj in vtisov. Lepo je bilo in še bomo šli. Čimprej kam … :)

22 August, 20113 January, 2017

Potovanje po Grčiji 2011

Letos bo naš dopust skrčen, gremo v bližnje kraje, ne vemo še točno kam. Štirinajst dni nečesa, možno kakšen kamp v Dalmaciji, ali pa Sardinija, mogoče pa ponovno Korzika, kljub temu da imamo to v planu za 2012. Takšni so bili naši odgovori ob vprašanju kam gremo na dopust. Končna odločitev je padla tik pred odhodom. Dalmacija se je podaljšala v Grčijo, 14 dni so naenkrat postali skoraj trije tedni. Trajekti so bili že marca zasedeni, cene pa zasoljene do neba. S kislimi obrazi smo se odločili za vožnjo čez Srbijo in Makedonijo. Pa saj bo šlo, počasi, dopustniško, tudi drugi so preživeli. :) Vožnja čez države bivše juge me ni nikoli prav mikala, ne vem zakaj, mogoče sem premlad, da bi po poti obujal stare čase.

28. 7. 2011

Letos sva začela s pakiranjem pravočasno in v sredo imela že vse pripravljeno za naše potovanje. Zadnji trenutek smo planiran odhod iz 29.7. prestavili na 28.7. kar je precejen nenavadno, ponavadi se odhodi zamikajo naprej. V četrtek sva bila še v službi, spakirala še kar je ostalo in ob 20.00 zvečer smo se podali v svet. Imel sem željo da bi spali nekje v okolici Beograda. Ostalo je pri željah, saj smo omagali kakšnih 150 km pred Beogradom, še na Hrvaškem. Odločila sva se, da spimo kakšne 3 ure in gremo ob 5.00 dalje.

29. 7. 2011

Zjutraj vstanemo, se na hitro pretegnemo in šibamo dalje. Na hrvaško-srbski meji čakamo 3 ure. Fantje si pač vzamejo čas. Pri opazovanju okolice nam ni dolgčas, saj vidimo da domišljija ne pozna meja. Punci je očitno primanjkovalo goriva, zato ji je nekdo po cevki pretakal bencin iz svojega avta in to tudi med prestavljanjem v koloni. Kmalu čez mejo nas dobi dež, poleg tega v Beogradu potekajo dela na cesti, zato nam prijazni uslužbenec na cestninski postaji porine v roke zemljevid s priporočljivim obvozom. Vse pohvale, tako se dela!

Vožnja postaja čedalje bolj mučna, na poti smo že skoraj cel dan, prihod v Grčijo se z vsakim postankom podaljša in tudi gneča na meji nam ne pomaga kaj dosti. Po mojih izračunih bi morali biti pozno popoldne že na plaži, katero smo si s pomočjo potopisov izbrali za začetek dopusta. Pri prečkanju srbsko-makedonske meje doživimo šok, saj nam Garmin sporoča, da nas čaka še ogromno vožnje. V Grčijo prispemo ob 20.30, oba si oddahneva in skleneva, da bova potegnila skoraj do Evie, saj je v bližini plaža, na kateri se bomo spočili in pripravili na dopustovanje. Na cilj prispemo ob 1.00 ponoči, vmes nas Garmin vozi v krogu po ozkih ulicah, žurerskih mestih, bencin pa na rdečem. Ah, le kaj bi si lahko še želel lepšega. Na plaži Papakosta sta dve prikolici in en kamper, vsi Grki, postavljeno je tudi nekaj šotorov. Velika tabla, ki sporoča, da je kampiranje prepovedano jih očitno ne gane kaj dosti. Na hitro preiščem okolico, parkiramo, si oddahnemo in zaspimo.

30. 7. 2011

Zjutraj komaj vidimo kakšna je plaža. Dokaj čista, koši za smeti, brez tušev, prostora za kakšnih deset kamperjev. Cel dan smo poležavali in se namakali. Popoldne je nastala kar gužva na plaži in parkirišču. Zvečer skoraj pred vsakim avtodomom in šotorom zagori ogenj in zadiši po roštilju. Čaka nas še en dan s podobno vsebino, nato pa premik dalje, upam da že na Evio in da ujamem še kaj pravega grškega vetra…

31. 7. 2011

Cel dan poležavamo pred »apartmajem«, pri sosedih na vsake toliko zagori ogenj in zadiši po roštilju. Občasno se ohladimo v kar toplem morju. Zvečer vsi Grki pospravijo svoje šotore in oddidejo domov. Ostanemo sami s švicarskim avtodomom. Za jutri je v planu premik do kraja Glyfa iz katerega pelje trajekt na Evio. Vožnja s trajektom traja slabo uro in močno skrajša prevoz do otoka.

1. 8. 2011

Zvečer smo že spakirali stvari, tako da smo zjutraj takoj odpeljali proti jugu. Najprej do pekarne po zajtrk, na bencinsko po gorivo, potem pa 2h vožnje do vmesnega cilja. Do pomola smo prispeli ravno pol ure pred odhodom trajekta, na hitro še spijemo frape in odplujemo iz celine. Nekaj malega sem si ogledal sever Evie, kjer bi se dalo kajtat, poiskati pa smo morali samo še plažo za spanje. Ustavimo se v mestu Pefki, kjer je kite center, se ohladimo v morju, napolnimo želodce in odidemo proti zahodu, kjer bi se dalo kaj najti. Po slabi makadamski poti pripeljemo do samotnega zaliva, kjer je privezan trajekt, kateri nas je pred nekaj urami pripeljal na otok. Plaža preveč umazana, poskusimo bolj po desni strani. Po napol offroad-ovski vožnji najdemo nov zaliv na katerem se odločimo ostati kak dan ali dva. Žal ne vemo kaj nas še čaka.. Proti večeru se razbesni močno neurje s še močnejšim vetrom, komaj še uspem zapreti streho. Ker je celoten del peščen, me začne močno skrbeti povratek v mesto, saj je cesta zelo razrita. Odločiva se prespati v mestu, na hitro pospravimo in prespimo na mestni plaži. Celo noč dežuje.

2. 8. 2011

Zbudimo se v sveže in »sprano« jutro. Samotni zalivi nama ne dajo miru, želiva poiskati plažo na kateri bi lahko ostala več dni in imela mir. Ponovno se zapodiva po cesti iz prejšnjega dneva, danes so prah zamenjale luže in blatne kopeli. Dobim veliko potrditev, da kombiji zdržijo marsikateri teren in ni nujno da imaš štirikolesni pogon, da premagaš klance in kanale. Zadnji pogon dela čudeže in kljub temu, da do podvozja zarinemo v blato, speljemo dalje. Na koncu se vseeno obrnemo nazaj, tik pred ciljem saj naju skrbi vračanje v civilizacijo. Prispemo v Pefki pred kite center, kjer je dolga plaža na koncu mesta in ne vidiva težav, da ne bi ostala tukaj dan ali dva. V planu je ponovno lenarjenje in upanje, da ujamem kaj vetra.

3. 8. 2011

Ponoči se ponovno ojača veter, toda tokrat ostaneva v zgornjem nadstropju. Želim si, da bi se taka moč pojavila nekaj ur prej in bi lahko šel kajtat. Zjutraj nas vročina prežene iz kombija in odločila sva se da gremo dalje. Ustavimo še v trgovini in odpeljemo se naprej proti zahodni strani otoka. Po Womo-tu se obeta nekaj lepih plaž. Večji del vožnje poteka v notranjosti, čez hribe in doline, prelaze in zavite ceste. Ure tečejo, mi pa še vedno na poti. Ob cesti smo našli vodo, zato se na hitro ustavimo in natočimo vse kantice, katere prevažamo s sabo. Iz glavne ceste zavijemo proti plaži Paralia Kotzikia. Prijetna vasica, zaliv vklesan v skale, vendar nemogoče za spanje. Po hitrem kopanju in malici se poženemo nazaj v klanec in po poti opazujemo obešene vrečke na borovcih za zbiranje smole. Kmalu smo spet ob glavni cesti. Cilj je plaža Hiliadou, ki je še precej oddaljena od nas. Med potjo opazimo še tablo za plažo Kria Vrissi, ker je oddaljena samo 3 km se odločiva za ogled. Prihod naju vlije z optimizmom, da smo našli raj, a ta optimizem kmalu zatrejo vse smeti po plaži in njeni okolici. Škoda, zaliv ne zgleda slabo, vendar je vse preveč umazano. Ostane nam še zadnja plaža in še kakšni 2 uri vožnje. Pot čez dolino se začne strmo vzpenjati in po kakšne pol ure vožnje se ustavimo na vrhu prelaza, nekje 1100 m nad morjem. Ostane nam še spust skozi vasice in na določenih delih zelo ozki cesti. Zvečer prispemo do plaže Hiliadou. Zgleda lepo, vse skupaj zelo stisnjeno v hrib ob ozki cesti so parkirani avtomobili kopalcev. Peljemo se do konca ceste, kjer opazimo parkiran francoski avtodom. Postavimo se pred njega in vržemo sidro za nekaj dni.

4. 8. 2011

Okoli devete ure se sonce močno upre v streho in po hitrem postopku skočimo ven iz kombija. S Carlosom si ogledava okolico in kmalu ugotoviva, da so kotički v skalah preplavljeni s šotori. Na drugi strani velike skale je še en zaliv z ogromno plažo na kateri je šotorov več kot v kampu. Plaža Hiliadou, naj bi bila do predkratkim popolnoma nudistična. Gradnja apartmajev in hotelov je naredila svoje in vsak, ki želi najti svoj mir se umika v kotičke, kateri niso dosegljivi turizmu. Zjutraj opazujemo ljudi, kako s kanuji in gumenjaki pridejo v trgovino, natočijo si svežo vodo in odveslajo nazaj v svoje kotičke, kjer so kralji in kraljice svojega malega kraljestva. Pa čeprav le za kakšen mesec ali dva. V morju je kar nekaj skal in z navdušenjem se zavihtim nanje in poženem z najvišje točke v modro globino. Večji del dneva preležimo v senci, odločimo se ostati še en dan.

5. 8. 2011

Zjutraj ponovno vročina, kopanje, lenarjenje, vročina, kopanje… Naslednja destinacija Kymi in nato dalje do plaže Chromili.

6. 8. 2011

Po zajtrku se zapodimo novim dogodivščinam naproti in v iskanje plaže Chromili. Po informacijah, ki sem jih prejel, naj bi do plaže vodila makadamska cesta. Ponovno se dvignemo čez hribe in všečne prelaze. Na vrhu se ustavimo za par fotk in gremo dalje. Garmin nas spelje iz glavne ceste po makadamski cesti, katera se vedno bolj oža, čedalje več jam v katerih se nabira voda. Vse skupaj postaja sumljivo, zato obrnemo. Poskusimo na drugi cesti, spet enaka situacija. Garmin očitno ne ve kje bi nas peljal. Iz našega plana vržemo ven to plažo in se odločimo obiskati naslednje mesto ob obali. Plaža Chromili mi ne da miru, zato še enkrat preverim lokacijo. Ugotovim, da pelje cesta ravno iz mesta Agio Apostoli, zato poskusimo še tretjič. Končno, plaža nagužvana, iz taverne se sliši glasba, lastnik naju povabi na zabavo, ki se bo odvijala naslednji dan. Odpeljemo se do sosednjega zaliva, kjer v močnem vetru prespimo. Zjutraj se prestavimo na zahodno stran otoka, mogoče tukaj najdemo svoj mir.

7. 8. 2011

Zjutraj samo se odpeljali na zahod, kjer smo si ogledali obalna mesteca. Želel sem si ogledati kite spot, ki je na tej strani. V primeru, da bi bilo kaj vetra bi ostali tukaj kakšen dan ali dva. Ustavimo se v Eretrii, kjer se sprehodimo po mestu, skočimo v trgovino in pojemo gyros. Naslednja destinacija je samo nekaj km dalje. Že celo dopoldne se kuhamo na vročini in komaj čakamo, da se ustavimo in ohladimo. Kmalu najdemo kite center, vendar nikjer nobenega v vodi. Spot zgleda zanimiv, laguna z zelo mirnim morjem. Na hitro se pogovorim s fanti v centru, ugoden veter naj bi bil šele čez dan ali dva. Trenutno je najboljša opcija na celini, ki se vidi na drugi strani. Odpeljemo se nazaj v Eretrio, ujamemo trajekt in po 15 minutah smo na celini in iščemo kajtarje. Najdemo samo kup umazanih plaž in ogromno ljudi v morju. Za cesto ustavimo, skuhamo kosilo in načrtujemo pot dalje. V tem delu Grčije nismo našli primernega kotička za nas, zato se odločimo za radikalno potezo. Danes premik do Patrasa in jutri na Lefkado, kjer smo bili lani. Preverjen kajtarski spot in kar nekaj plaž za preživetje dopusta. Ob sedmih se odpeljemo do avtoceste in po treh urah prijetne vožnje parkiramo v Diakoptu, kjer smo lani pričakali trajekt.

8. 8. 2011

Prva stvar, ko vstanemo je, da skočimo v kristalno čisto morje. Plaža je kar zasedena, Grki so letos povsod s svojimi prikolicami. Nas je bilo pa strah prenočevat v kombiju. Preplavava nekaj dolžin, pojemo zajtrk in odpeljemo proti Lefkadi. Danes je še posebno vroče, kljub dokaj hitri cesti in vožnji se kuhamo v avtu. Odločili smo se ostati nekaj dni v bližini glavnega mesta, za zaključek pa na Gialos v čisti mir. Ob obisku plaže Milos doživimo šok in kmalu zatem veselje. Dostop do plaže so popolnoma zaprli, letos ne bo nič s počivanjem ob kombiju čez dan. Dobro novica, je da nekaj sto metrov nižje očitno ni prepovedano spanje. Popoldan se zapeljemo ob plažo in uživamo v vetru, ki nam hladi ozračje in notranjost kombija.

9. 8. 2011

Zjutraj kopanje, lenarjenje in uživanje v dopustu. V mestu si privoščimo gyros, popoldan pa izkoristim za kajtanje. Zvečer se ponovno prestavimo nižje na plaži, kjer v miru prespimo.

10. – 14. 8. 2011

Na plaži ob glavnem mestu Lefkade tako uživamo, da se odločimo ostati do konca dopusta. Dopoldan preležimo na plaži, kjer nas hladi rahel veter, popoldan se preselimo na eno od kite lokacij, kjer jaz uživam na vodi. Zvečer si ogledamo mesto, skočimo do trgovine, nakupujemo spominke in darila, ob koncu dneva pa si ponovno poiščemo svoj kotiček na plaži. Za pot domov sva izbrala trajekt, saj imajo na koncu vedno še prostor, karta pa tudi ni bila pretirano dražja od vožnje. Vendar brez zapletov seveda ne gre. Vstopimo na stran od Anek lines, kjer si bookiramo karte, izvedemo plačilo, stran bi nas morala preusmerit nazaj na Anekovo stran, vendar se vse skupaj ustavi. Super, plačali smo, karte pa ni. Hitro pošljem mail in čakamo odgovor. Dobim ga naslednji dan, da so že opazili napako in preklicali plačilo, ampak banka potrebuje 5 do 10 dni, da bo stvar zabeležena. No, pa pojdimo še enkrat čez postopek, ponovno vpišem podatke, s cmokom v grlu stisnem plačilo, tokrat je vse ok. Prejmeva karte, rešeni smo vožnje domov. Še enkrat preverim, če je vse ok in ugotovim da nisva izbrala camping on board. Gre lahko še kaj narobe? Da bi spali na palubi s psom, kar pomeni da moraš biti zunaj, pa brez dostopa do avta? Ne pride v poštev. Hitro pošljem še en mail, katerega so mi pripisali za slučaj, če bi želel kaj spremeniti. Cena je enaka, samo postaviti naju morajo na open deck. Čakamo odgovor, prvi dan nič, drugi dan nič, tretji dan pokličem po telefonu in dobim informacijo, da se je potrebno ponovno bookirati in potem poslati mail s staro rezervacijo, da lahko prekličejo dvojno bookiranje. V tretje gre rado, vse pravilno izpolnemo, plačamo še tretjič in sedaj čakamo, da nam prekličejo vse neuspele poskuse. Če nam ne uspe se utegne letošnji dopust zelo podražiti.

15. 8 2011

Dopoldan se še malo pokopamo in uživamo zadnje ure dopusta. Nakup kart se nam še bolj zakomplicira v tem času ko sem čakal na preklic prvega nakupa kart, so mi poslali, da imamo spremenjeno na open deck. Super, sedaj imamo dvojne karte za open deck. Pošljemo milijon mailov, nekako prekličemo en nakup in upamo, da je vse v redu. Ob petih prevzamemo karte, vse je ok, sedaj pa počakamo še na vračilo denarja. Kljub zagotovilom, da je vse polno, nas je samo kakšna tretjina stlačenih v en kot brez zraka.

Tudi našega potepanja je bilo konec, skoraj prekmalu. S povratkom domov se pa odpirajo nove možnosti za potovanja in raziskovanje neznanega. Idej ne zmanjka nikoli…

13 November, 20103 January, 2017

Potovanje po Grčiji 2010

20.8.2010

Tako, pa sva tudi midva dočakala svojo Grčijo. Potovala sva s kombijem vsega skupaj tri tedne. Odločitev kako do Grčije je bila takoj jasna, saj naju južne sosede ne zanimajo in bi bila torej vožnja nesmiselna. Poleg tega, da bi bila utrujena tudi od nje ne bi odnesla nič. Tako sva že nekje marca poiskala ugodno karto za trajekt z opcijo Camping on board.

Odhod planirava nekje ob 4.00 zjutraj. Pri natovarjanju še zadnjih »malenkosti« se odhod gladko prestavi na 5.00 uro. Panike nisva delala, saj sva imela trajekt komaj ob 16.00. Takoj po štartu sem ugotovil, da mi rele proti spraznjenju bivalne baterije izklaplja hladilnik. Po poti do Italije sva naredila nekaj postankov za kavo, jaz sem pa še na hitro pogledal kaj bi lahko bilo. Napake nisem našel, zato sem hladilnik priklopil brez releja. Malo pred Ancono nama je odpovedal še radio, kasneje v pristanišču pa tudi notranje luči. Počasi sem prišel do ideje, da nekaj ni v redu s polnjenjem, zato preverim varovalke in najdem poškodovano varovalko preko katere se polni dodaten acu. Težava odpravim v trenutku, še dobro da sem kupil en kup varovalk. Ob dveh prispeva pred trajekt, vendar se naložimo komaj ob 17.00. Na trajektu sva ugotovila, da nimava pravilnega priklopa za elektriko, gledanje filmov torej odpade, hladilnik pa vsake toliko na »šverc« priklopiva s plinom. Zvečer spijeva pivo in zaspiva v kar precejšnji vročini.

21. in 22.8.2010

Drugi dan vstaneva relativno zgodaj, pojeva zajtrk, spijeva kavo in kmalu se ustavimo v Igoumenitsi, kjer se skoraj polovica camperjev izkrca. Končno lahko malo bolj zadihamo in dobimo tudi malo svežega zraka v notranjost. Izkrcamo se ob 14.30. Najin plan je spanje v bližini Patrasa in naslednji dan pot proti Lefkasu. Po prebranih potopisih se odločiva za plažo Kastro, na zahodu Peleponeza. Najina odločitev je pravilna, saj v družbi 20 camperjev preživiva mirno noč, spoznava lastnika parcele in se tako odločiva ostati še dodaten dan. Preživiva ga v senci z občasnim hlajenjem v prijetno hladnem morju.

23.8.2010

Zjutraj se zgodaj odpraviva proti Lefkadi, saj se zaradi psa ne želiva voziti po vročini. V planu imava ogled glavnega mesta, Milos beach, kjer bom jaz nekaj dni kajtal, in spanje v bližini. Po poti naju garmin spelje po ovinkasti cesti čez malo in ozko vasico in tako izgubiva kar nekaj časa z »obvozom«. Malo pred mostom sva priči ogromnemu požaru. Kolikor sem uspel videti, je gorelo kmetijsko zemljišče, ogenj pa se je razširil do ceste, po kateri smo se vozili. Neverjetno kako je narava lahko mogočna in človek nemočen v boju proti njej. V Lefkasu se sprehodiva po promenadi, pojeva gyros in preveriva razmere na Milos beach. Zvečer se podava za iskanjem primerne plaže za spanje. Že doma sem si ogledal potencialno plažo, ki se je kmalu izkazala za napačno. Po zelo strmi vožnji do makadama sem močno obremenil zavore, ki so pod težo potnikov in prtljage začele spuščati nadležne zvoke. Na plaži srečava nekaj grških kopalcev in italjane, ki so spali v šotorih. Plaža naju ni prepričala, tako sva v enem od potopisov našla koordinate za primerno plažo. Dan se bliža koncu zato odhitiva proti jugu. Ponovno preveč zaupava garminu, ki naju spelje po zelo ozkem in strmem makadamu do hiše, kjer se cesta konča. Poskušam obrniti, vendar kopljem na mestu. Domačin mi priskoči na pomoč in po nekaj poskusih se pripeljem nazaj na asfaltirano cesto. Plažo Gialos najdeva po prevoženi zelo strmi in ovinkasti cesti. Parkirava na prašnem makadamu ob plaži, v družbi nemških dopustnikov s šotori in kamperji. Odlašava z odhodom, ker ne veva, če bo bus zmogel pot nazaj.

24.8.2010

Dan preživa na plaži z občasnim hlajenjem ob mrzlem pivu in kopanju v morju. Ker je cesta za nazaj zelo ozka in strma, se odločiva za odhod v zgodnjih jutranjih urah.

25.8.2010

Zgodaj zjutraj se odpraviva proti mestu Lefkada, pot iz plaže poteka nemoteno. Nekje v hribih si v družbi ovc in sončnega vzhoda privoščiva zajtrk. V mestu greva na kavo in na Milos beach, kjer sprostim svojo »odvečno« energijo s celodnevnim kajtanjem. Proti večeru se odpraviva poiskati plažo, vendar ne najdeva nič, kar bi pritegnilo najino pozornost. Precej utrujena se parkirava ob cesti skupaj z nemškim avtodomom in prespiva brez problemov, vendar z občasnimi motnjami avtomobilov, ki se peljejo mimo. Ker imava za naslednji dan ponovno plan Milos beach se ne želiva preveč oddaljiti od Lefkade.

26.8.2010

Okoli sedme ure se prebudiva, pospraviva kombi in se odpeljeva proti mestu, kjer pojeva »full breakfast«, za katerega mi ni žal denarja. Počasi se začne vse prebujati, midva pa se odpraviva na Milos beach, kjer ob ležanju in občasnem kopanju, počakava ugoden veter. Zvečer načrtujeva spanje na bližnji plaži.

27.8.2010

Prespiva brez težav, v majhnem zalivu poleg kraja Tsoukalades. Po jutranjem kopanju, pojeva zajtrk in se odpeljeva v Lefkado na kavo. Po kosilu oddideva na Milos beach, kjer sem spet celo popoldne na vodi. Zvečer se vrneva na isto plažo, vendar tokrat pozno zvečer dobiva obisk policistov, a naju skrita v temi ne opazijo. Ko pregledajo prazne šotore na plaži se odpeljejo stran. Predvidevam, da naju je kdo prijavil, saj so domačini ravno odhajali, ko sva se pripeljala.

Spanje — Plaža blizu glavnega mesta na Lefkadi

28.8.2010

Zjutraj vstaneva in se odpeljeva proti Lefkadi. Pogoji na Milosu so mi zelo všeč, zato ostaneva še en dodaten dan, namenjen kajtanju, vendar se ta dan ne počutim najbolje, zato končam s kajtanjem ob petih popoldne in odločiva se za premik do Vasilikija. V planu je spanje v okolici in naslednji dan vožnja s trajektom do Kefalonije. V Vasilikiju ne najdeva nič primernega za prespati, tako naju pot odpelje nazaj na zahod otoka, kjer poskusiva srečo na plaži Egremnoi. Preveč turistična, prašna in polna ljudi. Tako spet pristaneva na plaži Gialos in v miru prespiva.

29.8.2010

Zjutraj dolgo spiva, se cel dan kopava in uživava ob branju knjig in brezdelju. Odhod na Kefalonijo prestavljen za en dan.

30.8.2010

Ker sva že zvečer pospravila svoje stvari, se zjutraj kmalu odpeljeva proti Vasilikiju, iz katerega pelje trajekt na Kefalonijo. Zapeljeva se še do plaže Porto Katsiki, se malo sprehodiva in greva naprej. Ker imava do trajekta še slabi dve uri časa, greva v Vasilikiju na kavo in si privoščiva zajtrk iz lokalne pekarne. Pekarna je kot iz pravljice in jo toplo priporočam. Ob 12.00 se vkrcamo na trajekt, vožnja do Kefalonije traja 1 uro. Ob 13.00 prispemo v Fiskardo, manjše ribiško mestece, polno jadrnic in jaht. Tukaj uživava v miru, se sladkava s sladoledom in nakupiva še par daril za domov. Počasi nama zmanjkuje goriva in se presenečena obrneva na črpalki, ko nama lastnik pove, da nima dizla. Zaenkrat še ni kritično, vendar upam, da je bila to bolj izjema kot pravilo. Po poti se ustaviva v majhnem, a simpatičnem mestu Assos. Mesto oz. bolj vasica je zelo umirjena, »promenada« teče ob zalivu, kjer je parkiranih tudi nekaj čolnov. V taverni na koncu si privoščiva kosilo in mrzlo pivo. Vročina naju čisto zdela. V planu imava plažo Petanoi, na kateri bi lahko prespal. Na plaži je nekaj tavern in apartmajev, turistov ni več, zelo se opazijo zadnji vzdihljaji sezone, vendar se vseeno odločiva za drugo izbiro in se odpeljeva do Platia Amnos beach, ki obeta prazno parkirišče s čudovitim razgledom. Izbira je pravilna, saj v miru prespiva v družbi italijanskega avtodoma.

31.8.2010

Ponoči imava deževno budnico, zato hitim zapirati vrata. Prebudiva se v hladnejše in oblačno jutro in po zajtrku se odločiva premagati kar nekaj stopnic in 100 m višinske razlike do plaže, kjer preleživa do popoldneva. Na kosilo se odpraviva do mesta Lixouri, se sprehodiva po centru, ki je skoraj prazen in se odpeljeva do plaže Mania. Na plaži ostaneva sama in se skrita na parkirišču pripraviva na spanje. Zaradi oblačnega in vetrovnega dneva iz dna potovalke vlečem dolge rokave.

1.9.2010

Po zajtrku se odpraviva nazaj v Lixouri, kjer počakava trajekt do Argostolija. Trajekt pelje čez zaliv, ki poteka proti središču Kefalonije in prihrani pot z avtomobilom okoli po otoku. Cena vožnje je okoli 8 eur za dve osebi in avto, traja pa nekje 20 minut. Odločitev je lahka. V Argostoliju sva naredila postanek in se sprehodila po ulicah, opravila nekaj nakupov in spila kavo. Mesto je polno turistov, izredno živahno in prijetno. Po ogledu, sva z vožnjo nadaljevala proti jugu, kjer sva imela namen poiskati primerno plažo za spanje. Zapeljeva se proti obali in najdeva zapuščeno plažo z betonsko ploščadjo in tušem. Plaža neuporabna saj je bolj kot ne v skalah, prostor je primeren zgolj za premočitev, ima pa na uporabo tuš. Dostop je možen s kakšnim manjšim kombijem. Na poti nazaj sva doživela prvo poškodbo kombija. Pri vožnji v klanec je vrglo iz prve prestave, vendar ni bilo občutiti kakšnih težav. Peljeva se naprej ob obali in zavijeva proti naslednji plaži po klancu navzdol. Najdeva taverno, nek nemški avtodom je sicer imel namen prenočevati, vendar ker ne želiva težav se odpeljeva po ozki cesti naprej, do prvega klanca, ko ne morem več prestaviti v prvo. Speljevanje je nemogoče, prav tako vožnja proti glavni cesti. Zavijem za cesto in ker je pozno popoldne se odločiva prespati tukaj. V spominu imam mehanično delavnico, ki sva jo srečala na poti, zato narediva načrt kako pripeljati kombi nazaj. Po pregledu ceste se odločim prvi del prevoziti vzvratno, nato nadaljevati v drugi prestavi. V sosednji vasi opaziva požar, ki ga gasijo z dvema letaloma. Ker je veter zelo močan, se ta hitro širi in začne naju skrbeti ali lahko doseže tudi nas. Zapeljeva se v bližino nemškega avtodoma ob plaži v primeru, da bi se bilo potrebno odstraniti. Požar so uspeli pogasiti, zato v miru prenočiva pred taverno.

2.9.2010

Zjutraj vstaneva bolj zgodaj, da lahko mirno odpeljem po klancu do glavne ceste. Zapeljeva se do mehanične delavnice, kjer nekaj nastavljajo in naredijo še slabše kot je bilo. Poškodba je v menjalniku in ne morejo popraviti. Odpeljeva se dalje proti vzhodu Kefalonije, glavne ceste me načeloma ne skrbijo, vendar razmišljam kakšna bo situacija na trajektu. V garminu poiščem drugo delavnico in ustaviva se na poti. Mehanik je zelo prijazen, ponovno nastavlja in postavi enako diagnozo. Razložim mu, da potrebujem prvo prestavo za trajekt in da nekako moramo rešiti nastalo situacijo. Prekliče vse naokoli in pridemo do zaključka, da se ne da kaj dosti narediti. Po otokih ni rabljenih menjalnikov niti rezervnih delov, pokliče tudi na celino, vendar brez uspeha. Ker se mu zdi teden dni premalo časa, da zadevo reši, nama predlaga nadaljevanje vožnje brez prve prestave. Tako sva se odpeljala do mesta Skala, kjer sva pojedla kosilo in se sprehodila čez majhen center, obdan z borovci. Nato sva v iskanju plaže prispela vse do Porosa, kjer je na koncu mesta plaža Ragia primerna za spanje. Ker gre tudi iz Porosa trajekt na celino se ustaviva in prenočiva.

3.9.2010

V miru prenočiva in pozno vstaneva. Po zajtrku sva se kopala, gledala filme in se počasi odpravila do mesta. Sprehodila sva se po mestu, poiskala trgovino, pila kavo in se na poti nazaj ustavila še na dobrem kosilu. Ta dan je bil namenjen lenarjenju. Popoldne sva se odpravila še na krajši sprehod izven mesta in ponovno prespala kot dan poprej. Ta večer sva dobila družbo dveh kamperjev iz Italije in Francije.

4.9.2010

Ker sva imela časa dovolj sva si vzela en dan še za obisk Samija. Mesto oddaljeno nekaj km od Porosa, je mirno in majhno. Sprva sem bil zaskrbljen, ker nisem vedel kakšno cesto pričakovati, saj se glede na stanje kombija nisem smel peljati v zelo ovinkaste in strme ceste. Na koncu sva vse prevozila brez težav, kljub ovinkom in strmemu vzpenjanju. Ta dan je bilo slabo vreme, zelo oblačno in deževno, zato sva prevedrila v lokalnem kafiču. Odločila sva se tudi za ogled podzemnega jezera Melissani, ki je sicer lep in vreden ogleda, vendar so z vstopnino zelo pretiravali. 7 eur po osebi je absolutno preveč za ogled, ki ne traja več kot 10 minut. Po končanem ogledu naju je pot peljala do kraja Agia Evfimia, kjer sva se sprehodila po promenadi ob jadrnicah in lokalnih čolnih. Prenehalo je deževati, zato se odpeljeva nazaj do Porosa, kjer sva prespala že tretjič.

5.9.2010

Po pregledu potopisov in premisleku se odločiva, da nadaljujeva najin dopust na Peleponezu. Iz Porosa vozi trajekt trikrat na dan, midva se odločiva za odhod ob 13.00. Vreme se je izboljšalo, ponovno je vroče in sončno. Dopoldne sem na kavi končno usposobil predplačniški paket mobilnega interneta, tako da lahko sedaj dobiva informacije tudi iz spleta. Pa tudi na forum se lahko kaj javim. Kupiva karto za trajekt, ki vozi Poros-Kylini, vožnja pa traja slabo uro in pol. Cena ne pretirana 67 eur za dve osebi in kombi. Naložim se brez težav, saj se v spodnje nadstropje zapelješ naravnost. Vožnja mine hitro in že smo na Peleponezu. Odločila sva se, da greva poiskat plažo proti jugu, kjer postaneva za kakšen dan ali dva, potem se pa odpeljeva čez notranjost proti Korintskemu prekopu. Na poti se ustaviva še v mestu Olympia, kjer si želiva ogledati arheološko pot. Ker naju s psom zavrnejo, zunaj je pa zelo vroče se odločiva, da ta ogled izpustiva. V mestu najdeva taverno, kjer pojeva souvlaki, v bližnji trgovini nakupiva zaloge in odrineva dalje. Pri kraju Kalo Nero opaziva kar nekaj kamperjev, zato se spustiva do plaže. Parkirišče solidno, plaža je umazana, v vodi je kar veliko trave. Na hitro se vrževa v morje stuširava s tušem na plaži, nato pa ob pivu počakava sončni zahod in odideva spat.

6.9.2010

Prespala sva brez težav, vendar nama plaža ni bila všeč zato se odpraviva dalje. Tudi ostali so odšli naprej. Odrinila sva proti jugu, cilj nama je bila Kalamata, ker sem zasledil, da je v bližini kajtarska plaža. Odločiva se, da se drživa glavne ceste, ki pelje ob obali. Ta »glavna« cesta se kmalu začne vzpenjati v hribe in male vasice. Ko sem nekajkrat obtičal z drugo prestavo sredi klanca in ozke ulice sem vedel, da nekaj ni prav. Pregledava po garminu in zemljevidu ter ugotoviva, da sva zašla iz smeri, po najbolj lokalnih in strmih cestah. Hitro se vrneva do glavne ceste in že šibava s peto proti obali. Po poti nisva našla nič primernega za spanje, zato sva prevozila skoraj celotno pot do Kalamate. Vmes se je zelo pooblačilo in kmalu je začelo deževati. Ceste so se spraznile, taverne zaprle. Midva pa le nekaj kilometrov pred Kalamato najdeva tablo za plažo Velika beach in hitro zavijeva proti morju. Pri plaži je parkiran še en nemški kamper in na bližnjem travniku ravnotako dopustujejo nemški prikoličarji. Odločiva se ostati in ob dežju gledava filme v kombiju.

7.9.2010

Vroče sonce naju prežene iz postelje, zato se po zajtrku okopava v prijetnem morju. Za danes je plan Kalamata in iskanje plaže za kajtanje. Skozi celotno potovanje sva opazila, da v večjih mestih vlada splošen nered in umazanija. Tudi tukaj ni nič drugače, saj že po poti do mesta srečava ciganska naselja in ženske, ki na križiščih čistijo šipe za drobiž. Zapeljeva se čez mesto ob plaži, vendar ne najdeva drugega kot cele vrste ležalnikov in senčnikov, zato se hitro obrneva nazaj. Po poti sva videla tablo za plažo Bouka in odhitiva pogledat situacijo. Odkrijeva zelo dolgo peščeno plažo, ki ima na začetku sicer neko osamljeno turistično naselje, takoj čez mostiček pa se nadaljuje makadamska cesta. Tukaj je plaža celo daljša, čista in s tuši. Ustaviva se, saj zelo piha in kmalu ugotovim, da je to plaža, ki sem jo iskal. En dva tri zložim opremo iz kombija in že sem v vodi. Odločiva se, da tukaj prespiva, vendar se zvečer okoli naju smukajo sumljivi ljudje in vozila. Ker sva edina parkirana in se ne počutiva varno odideva nazaj do Velika beach, kjer prenočiva.

8.9.2010

Po jutranjem kopanju, se odločiva, da najino pot nadaljujeva proti Korintu. Pot naju vodi čez notranjost Peloponeza, ki se nekje na polovici iz regionalne ceste spremeni v avtocesto. Po prevoženih cca. 150 km prispeva do Korintskega prekopa. Sprehodiva se čez most in opazujeva pogumneže, ki se odločijo za bunge jumping v sam prekop. Sledi vožnja čez mesto Korint in ogled arheoloških ostankov starega mesta. Dan je izjemno vroč in zelo primeren za oglede ruševin. :) Po kosilu odrineva po obalni cesti na lov za prenočišče. Cesta vso pot poteka vzdolž obale, zato ni primerna za prenočevanje. Je pa zelo prijetna za vožnjo, mimo šibajo majhna mesta in morje. Po celodnevni vožnji, se spomnim Mikijevega potopisa in omembe spanja v bližini Patrasa. Po poti na hitro preverim informacije in odhitiva do mesta Diakopto. Na koncu mesta je super plaža z veliko ravnega prostora in tuši. Skozi celotno obalo so parkirani kamperji in tudi midva se jim pridruživa, ker nameravava počakati na trajekt do sobote.

Mesto Korint — Ruševine starega mesta Korint

9.9.2010

Prebudiva se v vroče jutro in ko se končno spravim iz kombija opazim prazno gumo. Očitno je bila malo poškodovana in je čez noč spustila. Ok, imam rezervno, ki sicer ni preverjena, ampak upam, na najboljše. Lotim se menjave. Takoj naletim na težavo, saj se vijaki niti prestavijo ne. Odpraviva se na lov za vulkanizerjem, saj se spomnim, da so skoraj na vsakem vogalu, vendar verjetno v kakšnem drugem kraju, ker jih tukaj ni. Na bencinski črpalki sem si sposodil drog, s katerim sem lahko odvil vijake. Guma zamenjana, jaz pa pomirjen. Preostanek dneva sva preživela pred kombijem v sončku, se vsake toliko vrgla v morje in poležavala.

10.9.2010

Zjutraj nas ponovno vročina prežene iz kombija in za dobro jutro se osvežim v morju. Kamperisti na plaži odhajajo in prihajajo novi. Nekaj nas je ostalo tudi več dni. Po zajtrku sva se sprehodila do mesta in preživela dopoldne v bližnji kavarni. Popoldan sva se kopala in poležavala na plaži. Zadnji dnevi dopusta so res lepi in počasi nama je že žal, ker morava nazaj. Mene pa tudi čedalje bolj skrbi nalaganje na trajekt.

11.9.2010

Vseh lepih stvari je enkrat konec in tudi za naju je prišel dan odhoda. Za malo boljše počutje se prebudimo v oblačen in hladnejši dan. Kljub temu ne izpustiva jutranjega kopanja, ki je bilo kar malo dihjemajoče. Naloživa se v kombi in se po poti še ustaviva na kavi in se oboroživa z zalogami iz trgovine za vožnjo proti domu. Do Patre imava še 50 km. V pristanišče prispeva 4 ure pred odhodom in ker sva že malo lačna se želiva ustaviti še na dobrem grškem kosilu. Zapeljeva se ob obali, enosmerna ulica vodi v enosmerno in kmalu se znajdeva v totalnem prometnem kolapsu sredi klanca. Garmin usmerja v eno stran, znaki v drugo. Ob prvi priliki zavijem nazaj in parkiram v pristanišču. Na kosilo se odpraviva peš in pokosiva v bližnji ribji restavraciji odlično kosilo. Do trajekta prispeva točno 2 uri pred odhodom in skoraj je že spraznjen. Odidem do osebja, da se dogovorimo kako spraviti kombi v drugo nadstropje, kjer je open deck. Po naključju najdem glavnega, ki mi zatrdi, da bodo kmalu začeli nalagati in da se oglasi k meni. To se seveda ni zgodilo, ampak je ob naslednjem mojem obisku poslal nekoga drugega, da se pogovori z mano. Razloži mi, da me bodo z rampo dvignili gor in, da naj se ustavim med nalaganjem, da sporoči naprej. Ko se pripeljem pred rampo, vsi panično usmerjajo kamperje sem in tja in naenkrat je vse pozabljeno. Ustavim na sredini trajekta, poiščem človeka, s katerim sem se dogovoril in spet me pošljejo, k drugemu. V tem času se je nakladanje kamperjev ustavilo, se usedem v kombi, vzamem zalet in premagam klanec v drugi. Na vrhu se parkiramo in pomirjena počakava na odhod.

Vsebine in slikovno gradivo na teh spletnih straneh in vseh povezanih podstraneh je last áhasver.si in ga je prepovedano prepisovati, razmnoževati ali kako drugače razširjati brez dovoljenja lastnika.