Potopisi | áhasver

16 August, 201718 December, 2017

Hrvaška 2017

Letos se je naša družina povečala za enega člana, zato sem v službi prijazno povprašal po malo daljšem dopustu v času poletja in prijazno so mi ga odobrili. Načrti so bili veliki, poigravali smo se tudi z mislijo o naši ljubi Grčiji, kjer bi novorojenček praznoval pol leta, kot njegova starejša sestrica nekaj let nazaj. Kasneje je večino časa v naših mislih prevladovala Sardinija, na koncu smo pa realizirali Hrvaško. :) V mojem slogu sem dal tik pred odhodom pregledat še naš kombi, ker se je že nekaj časa iz izpuha valil nepotreben dim. V že tako kratkem roku se je izkazalo, da bo potreben konkreten poseg v motor in z vsakim dodatnim pregledom se je seznam dela in materiala daljšal. Na koncu je bil naš predviden odhod že krepko pod vprašajem. Kapo dol mehaniku, ki je kljub težavam in zelo kratkem času uspešno spravil kombi na cesto in smo se lahko brez skrbi odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Sreda, 28.6.2017

Običajno se na pot odpravimo že večer pred nastopom dopusta, tokrat smo se pa zaradi časovne stiske v miru spakirali tekom dneva in se z dvorišča odpeljali v večernih urah. Naš prvi cilj je bil označen v Ninu, ki je za prvo rundo vožnje “ravno prav” oddaljen in ravno prav nizko, da se začne Dalmacija in s tem povezane lepe plaže ter pokrajina. Poleg tega se je v prihodnjih dneh obetal tudi dober veter, kar je dodaten razlog za postanek. Za večerno vožno običajno izberem pot mimo Zagreba in uporabo avtoceste. Vožnja je precej bolj udobna, kot vrtenje volana po dolenjskih ovinkih in premetavanja potnikov sem in tja po avtu. Malo čez mejo naredimo kratek postanek, otroci so že globoko v spancu, tako da samo na hitro pretegneva noge in odpeljemo dalje. Kmalu nas na poti pričaka zelo močno neurje in vesel sem, da smo na cesti sami, saj nas veter premetava sem in tja po avtocesti, dež pa tudi ne pomaga ravno pri vidljivosti. Utrujeni od vožnje omagamo kakšno uro pred Ninom in zaspimo na počivališču.

Četrtek, 29.6.2017

Po jutranjem rogljiču, kavici in hitremu sprehodu Carlosa, se odpravimo dalje. V Zadru skočimo še do trgovine in Decathlona, potem pa nadaljujemo pot do kampa Dišpet. Kamp poznamo iz prejšnjih let in ponuja, nam vse kar potrebujemo za zelo ugodno ceno. Ustvarimo si svoj kotiček in odhitimo na plažo. Naslednje dni čofotamo, obiščemo mesto, jaz nekaj malega kajtam, po nekaj dneh pa odrinemo dalje. Tudi vremenska napoved ni ravno najboljša, zato je premik nižje na jug smiselna odločitev.

Sobota, 1. 7. 2017

Odpeljemo se po magistrali in vedno znova me preseneti, kako lepo teče cesta naprej od Zadra. Naslednja destinacija je otok Čiovo in kamp Labadusa. Znanci ga obiščejo vsako leto in glede na videno smo se odločili, da je kamp pravi za nas. Odmaknjen od vrveža, z lastno plažo in ogromno sence na njej, poleg vsega pa urejen kot bi si vsak obiskovalec želel. V kampu je na voljo restavracija in bar, trgovine sicer ni, vsako jutro pa pripeljejo kruh. Na recepciji so na voljo tudi trije skuterji za izposojo. Za skok do Trogirja odlična izbira in na tako kratki relaciji sploh ne zaračunajo goriva. Ob prihodu nas pričaka prijazno osebje, na hitro pregledamo parcele in na našo žalost ne najdemo nikjer dovolj prostora in z dovolj sence za nas. Z dojenčkom se res nismo želeli “kuhati” v vročini.

Ponudijo nam mesto na “parkirišču” za avtodome in prikolice, ki je zunaj kampa v borovcih in prostora skoraj neomejeno. Brez elektrike, a 20% nižja cena. Vzamemo! :D Dobili smo super pozicijo, lahko smo “razvlekli” vso našo opremo in uživali v totalnem miru poleg dveh avtodomov, daleč stran od nas.

Del plaže je fino v senci, pri morju so naredili nov pomol, ki je super za skakanje, voda pa tako bistra, da se tudi daleč v zalivu vidi dno. Naključno v kamp pridejo tudi prijatelji, zaradi katerim smo sploh zašli sem, otroci se med sabo ujamejo, mi pa tukaj obtičimo skoraj cel teden.

Vmes je bila v Trogirju lepa napoved maestrala, zato se tisti dan zapeljemo do Pantane, lokalnega kite spota, kjer sem skoraj vsako leto kajtal sam. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. 2h čistega užitka. :D

Petek, 7. 7. 2017

Po tednu lenarjenja in uživanju v čistem morju je čas za naš odhod. Dopoldan se še vržemo v morje, spijemo kavico in se odpeljemo do le nekaj deset km oddaljenega Splita, kjer se vkrcamo na trajekt za Brač. Med planiranjem sva sklenila, da v naše potovanje obvezno vključiva otoke, saj lahko v določenih predelih najdeš več miru. Eden od razlogov za obisk Bola je bilo odkritje malega kampa Aloa, ki je za nas idealna kombinacija in ustreže vsem željam.

Le nekaj km stran od mesta Bol, parcele v terasah z več ali manj sence, predvsem pa lastno plažo, brez dnevnih kopalcev, iz katere je možno tudi kajtati. Ker v tem delu, deluje termičen veter, je bilo skoraj predobro, da bi bilo resnično. Predstavljal sem si že, kako se z družino dopoldan namakamo v morju, popoldan jaz odkajtam kakšem sešn, brez uporabe avta za premik na drugo plažo, zvečer pa skupaj uživamo v sončnih zahodih in lenarjenju.

Ob spustu do mesta Bol opazimo dim, ki se vali iz obale, ampak mu ne namenimo večje pozornosti. Usmerimo se proti kampu, ki leži nekaj km stran od slavnega “Zlatnega rata”. Nasproti nam prihajajo vozila in v paniki mahajo ter trobijo naj čimprej obrnemo. Ugotovimo, da je situacija bolj resna, kot smo mislili. Cesta je bila zaprta, zato se vrnemo v mesto, kjer počakamo, da gasilci prevzamejo kontrolo nad ognjem. Izkazalo se je, da so goreli borovci na slavni plaži.

Sem že omenil, da se lokacija našega kampa sliši predobro? Ob prihodu si izberemo parcelo in se udobno namestimo. Mir, do plaže strm klanec, ki nas ne moti. Plaža z nekaj ležalniki za goste kampa, lokalom, morje pa kar dobro razburkano, saj je izpostavljeno na odprto. Po prvo oceni je bila voda že zelo globoka le malenkost od obale. Na tleh najdem prekrito kamenje z napisom, da je ta del namenjen kajt opremi, kar mi da upanje, da bom vsaj jaz odnesel nekaj od tega, potem pa čim prej nadaljujemo svojo pot na drugo destinacijo. Naslednji dan prejmem hladen tuš, saj izvem, da turistom za kajtanje zaračunajo 200 kun/dan. Za to ceno ti inštruktorja odpeljeta kajt na odprto morje in od tam nadaljuješ sam. Emm, ne hvala..

Vseeno smo preživeli super dneve v tem miru. Izkazalo se je, da voda sploh ni tako globoka in se lahko brez težav potapljaš do dna, razburkano morje je pa tudi samo popoldan, pa še to ne pretirano. Na najino presenečenje se tudi starejša ni ustrašila globoke vode, kljub temu, da je komaj dobro splavala. Vsak dan smo viseli na plavajoči ploščadi stran od obale, kjer smo lahko poležavali ali pa skakali v vodo.

Nedelja, 9.7.2017

Za nedeljo je bil napovedan malo pojačan maestral, zato smo združili prijetno s koristnim in se odpravili na Bol, do kajt šole Yellow cat. Tudi tukaj te “oskubijo” za 100 kun, vendar imaš v ceni vsaj kompresor, shrambo za opremo in osebje, ki ti dvigne kajt. Dogovorili smo se tudi s prijateljema, ki sta preživljala celo poletje na otoku in sta se nam pridružila na plaži. Jaz sem se zelo kmalu pognal v vodo, ravno v trenutku, ko je veter popustil. Če tej situaciji dodamo še nepoznavanje terena in lokalnih lastnosti, dobimo strmoglavljen kajt+self-launch v vodo=atrakcija za kopalce. :D Vseeno se prebijem na odprto in z večjim kajtom komaj peljem. V trenutku, ko sem najbolj oddaljen od obale, skoraj bližje Hvaru, kot Braču, veter pade skoraj na nič. Komaj sem uspel obdržati kajt v zraku, saj sem se zavedal, da ni nobene osnove za dvig iz vode v tem pišu. :) Nekako se vlečem proti obali, vmes veter zopet pojača, stopim na desko in se začnem spuščati proti marini. V planu imam, da kajt zapnem na bojo, potegnem safety in splavam ven. Zgodba se konča s kajtom v turistični ladjici, saj se mi je popolnoma odpel in nekotrolirano “odplaval” do prve ovire, kjer je čakal na moje nadaljne ukrepe. S povešenim nosom odpešačim proti mestu. :) Zaključim, da je Bol zahteven kite spot, ki ga ne bom več tako hitro dodal na listo želja.

Torek, 11.7 2017

Po štirih dneh se odločimo za nadaljevanje naše poti nazaj na celino. Po poti do trajekta razmišljava, ali bi na Braču ostali še nekaj dni in raziskali še kakšno mestece, vendar je ponudba kampov dokaj slaba oz. so strnjeni predvsem na Bolu. Odpeljemo se do Sumartina, kjer trajekti plujejo do Makarske. Med čakanjem na vkrcanje se ostali člani, vključno s tujimi turisti, pomečejo v vodo, saj je bila vročina že preveč huda. Trajekt je precej manjši kot v Splitu, zato smo malo zaskrbljeni glede Carlosa. Naložijo nas vzratno in na cm natančno, na naše veselje vožnja mine brez težav in v manj kot eni uri. Na celini se ustavimo še v trgovini po zaloge hrane in pijače, nato pa nadaljujemo pot proti Drveniku, in po priporočilih prijateljev, do čudovitega kampa Male čiste. Sprva nam je lastnica povedala, da imajo več ali manj vse polno in rezervirano, vendar je na koncu le našla košček sence za nas. Pomagalo je tudi dejstvo, da imamo dojenčka in nas ni želela na hitro odsloviti. Kamp bi na lestvici do 10 ocenil z 20.

Lastnika imata smisel za urejanje okolice in plaže, vsak detajl je skrbno premišljen, čistoča za zgled ostalim kampom. Ostali smo brez besed.. :) Najlepše so parcele v prvi vrsti, ki so bile žal vse zasedene. Če se kdaj vrnemo, definitivno rezerviramo ob morju v totalni cenci borovcev. Plaža namenjena gostom kampa je bila večino časa prazna, saj je kamp majhen, nekaj gostov je tudi vsak dan potovalo naokoli. V naslednjih dneh smo se namakali, skakali iz pomolov, iskali školjke in se potapljali. Definitivno ena boljših lokacij našega dosedanjega potovanja.

Petek, 14. 7. 2017

Naša trenutni položaj je bil le uro vožnje od izliva Neretve, kamor vsako poletje romajo vsi kajtarji bližnjih držav. Termični vetrovi delujejo skoraj vsak dan in zagotavljajo popolne pogoje za učenje novih trikov ali pa začetnih korakov. Omenjeni spot sem želel tudi sam preizkusit, zato smo se odpravili na popoldanski izlet do Neretva Kiteboarding.

Nizka voda in on-shore stabilen veter, sta blagodejno vplivala na moje nadaljne razpoloženje. :)

Tokrat smo Carlosa pustili v kampu, ker ga nismo želeli mučiti z vožnjo. Naš izlet se je zaključil v zgodnjem večeru, ob prihodu v kamp nas je pa pričakalo presenečenje. Carlos se je odvezal in prosto sprehajal po kampu. Za trenutek mi je zastalo srce, saj imata lastnika kampa velikega psa, Carlos pa ni ravno najboljši prijatelj neznancev. Poleg vsega so nas sosednji otroci prestrašili, da je lajal na goste in so morali posredovati. Najraje bi se ugreznila v zemljo. Vseeno smo šli povprašat lastnika, ali je bilo kaj narobe in ugotovili, da je bil ves čas pridno na parceli in da imamo po njihovih besedah lepo vzgojenega psa. :)

Naslednji dan smo se kopali, skakali v vodo in se zvečer sprehodili do bližnjega mesta.
Ob naslednjem premiku sva malo razmišljala tudi o Dubrovniku, vendar sva bila enotna, da bi se šli samo odkljukat in si to destinacijo rajši prihranimo za naslednjič. Tako smo se odpeljali proti severu in za cilj označili Omiš. Upala sva, da bomo v kampu Sirena našli senco in se lahko ustavili za nekaj dni. Na naše presenečenje se je kljub polnemu kampu našlo mesto, ki nam je ustrezalo.

Popoldan smo preživeli na plaži, sandale so zamenjale plavutke, na glavah smo pa namesto sončnih očal nosili maske. Proti večeru je začelo sumljivo pihati in postalo je neprijetno hladno. V restavraciji so že cel dan vrteli odojke in vabili na večerjo. Ker je starejša želela poskusiti kaj so pripravili, smo se odpravili nekaj pojest. Veter še vedno ni ponehal, celo stopnjevala se je njegova moč. Sredi noči nas je zbudilo premetavanje kombija, v kampu je vladal kaos. Šotori so bili podrti, stvari razmetane vse naokoli, pesek je boleče nosilo po zraku. Ker naš najmlajši član ni mogel zaspati, sva se z nosilko zavlekla v bližnjo garažo in vedrila. :) V intervalih smo prespali noč in se zjutraj odločili, da nima smisla vztrajati tukaj, kot kaže bo podobno stanje tudi v naslednji dneh.

Sobota, 15. 7. 2017

Pospravimo in se odpeljemo proti Primoštenu. Mesto nam je zelo všeč, poleg tega je le nekaj km stran, nam ljubi kamp Tomas. V njem smo pred leti preživeli krasne trenutke in tudi starejša ne more pozabiti kako se je imela lepo. Čista voda, skakalnica, gugalnica nad morjem in nepozabni sončni zahodi.

Ker gre za mali kamp, nas seveda skrbi ali bo kaj prostora za nas. Na veliko presenečenje ga dobimo v prvi vrsti ob plaži in predvsem dovolj sence za našega najmlajšega. Pripravimo si bazo, odpremo pivo in odklopimo glavo. :)

Starejša si je kmalu našla družbo pri sosedih, opazili smo tudi iste goste iz pred nekaj let. Na tem mestu smo ostali cel teden in, razen občasnih kolesarskih izletov do bližnjega mesta ali Primoštena, nismo spreminjali položaja. Veliko smo se potapljali, skakali v vodo in uživali v miru.

V času našega bivanja so po celi hrvaški divjali požari in tudi tukaj je bilo zvečer opaziti svetlo nebo nad Šibenikom. Priča smo bili tudi zajemanju vode gasilskih letal, prav pred našim kampom.

Sobota, 22. 7. 2017

Prehitro je prišla sobota, ko je bilo potrebno pospraviti in se vrniti domov. Dopoldan se še zadnjič vržemo v vodo, počasi uredimo naše stvari, se poslovimo in z občasno gužvo na cesti pridemo pozno zvečer domov.

Malo daljši dopust je bila lepa izkušnja, vendar smo na koncu zaključili, da 4 tedni hitro minejo in na koncu nimaš občutka, da si bil dolgo naokoli. Naslednje leto bomo poskusili pohajat večkrat za krajši čas in potem lažje naredili primerjavo.

V avgustu se nam obeta še en morski vikend, ko bo šla starejša s starimi starši na morje in bomo sami trije podaljšali do nedelje. Več pa v naslednji objavi.

28 August, 201630 December, 2016

Korzika 2016

Po lanski hrvaški, smo sklenili, da je tokrat čas za kakšno drugo poletno destinacijo. Na Korziki sva bila pred leti že sama in prišla nazaj zelo navdušena. Tokrat smo se odpravili vsi skupaj z našim malim kamperjem. Cene trajektnih kart sem spremljal nekaj tednov pred našim odhodom, ker v tem času nisem opazil nihanja, sem z nakupom počakal skoraj do zadnjega. V začetku tedna smo začeli s pakiranjem in pospravljanjem. Trajekt smo imeli rezerviran že v petek ob osmih zjutraj, kar je pomenilo, da nam me uide direktna vožnja iz Ljubljane.

Četrtek, 7. 7. 2016

V četrtek popoldan smo si zadali odhod okoli šeste ure, a se je ta načrt kmalu po prihodu v službo izjalovil. Sledilo je še zaključno pakiranje v kombi in odhod ob osmih zvečer. Oborožen s Coca Colo, sem sedel za volan in z enim krajšim postankom odpeljal do Livorna.

Petek, 8. 7. 2016

Na cilj smo prispeli ob štirih zjutraj, se postavili v vrsto, osebje nam je zaželelo še lahko noč in lahko smo si odpočili do nalaganja. Naš spanec je bil žal zelo kratek, saj so nam že čez dve uri trkali po šipi, da je čas za premik. Pri pregledu kart so zaposleni ugotovili, da sem kupil karte v napačnem vrstnem redu. Tisti dan bi se morali nalagati na Korziki in čez 14 dni obratno. .) Parkiram ob strani, mene pa napotijo v pisarno, da uredim papirje. Pri okencu sem ugotovil, da nisem edini primer, zato se pomirim in brez težav uredim nastali problemček. :) Zadnji smo se naložili na trajekt in poiskali mesto v zavetrju. Po nočni vožnji v avtu se nam štiri ure, kot jih potrebuje trajekt do Bastie kar vlečejo, tudi vročina na palubi poslabša celotno stvar. Na otok smo prispeli okoli 13h in po krajšem postanku nadaljevali v smeri St. Florenta in plaže Saleccia. Plaža naj bi bila dostopna samo s terenci, vendar smo na poti kljub temu srečali tudi več osebnih avtomobilov. 10 km zelo slabe ceste smo prevozili v 1,5h in izključno samo v prvi prestavi. Zanimivo doživetje polno adrenalina. Ker smo vedeli kaj nas čaka na cilju se nismo obremenjevali s cesto. Kamp U Paradisu je bil dokaj poln, zato smo se parkirali blizu vhoda na rahlo visečem terenu. Družbo so nam delali predvsem Defenderji in Land Cruiserji.

Nekaj minut stran od kampa nas je pričakala 1km dolga peščena plaža s toplim in mirnim morjem. Kopalci so bili večinoma iz kampa, nekaj pa jih dnevno pripeljelo na kopanje s terenci lokalnih agencij.

Sobota, 9. 7. 2016 – Torek 12. 7. 2016

V prihodnjih dneh je bilo napovedanega nekaj vetra, zato smo imeli načrte ostati vsaj 5 dni. V tem času smo predvsem raziskovali okolico in dno morja, ter se občasno ohladili s sladoledom ali kakšno pijačo. Kamp ima vse kar smo v tem trenutku potrebovali, trgovinico z osnovnimi živili in restavracijo v kateri so vsak dan pripravili tematsko večerjo s hrano tujih držav.

Sreda, 13. 7. 2016

Komaj pričakana sreda me je presenetila z zelo močnim vetrom in velikimi valovi. Ker sem si v neki prihodnosti želel kajtati na valovih sem sprejel izziv in popoldan odšel z najmanjšim kajtom v vodo. Valovi so res druga dimenzija in v kombinaciji s premočnim vetrom za izbrani kajt, situacija postane kmalu težko obvladljiva. Po nekaj linijah sem končal v zraku in se s težavo odstranil do plaže. Deska je ostala nekje v morju in sem jo na mojo srečo kasneje našel nižje na plaži. Vesel sem, da sem poskusil, ampak zaenkrat ostajam pri mirnih vodah. ;)

Zvečer smo planirali premik, a so nas v kampu opozorili, da je cesta čez puščavo zaprta za dva dni, ker se je z vetrom močno povečana možnost požara in je v tem trenutku prenevarno. Opazili smo tudi, da naslednje dni niso vozili turistov na plaže.

Četrtek, 14. 7. 2016

Posledice sredinega vetra so se potegnile tudi v četrtek, tako, da je bilo morje preveč valovito za kopanje. Nekajkrat sem se sicer vrgel v vodo, a kmalu ugotovil, da se z naravo ni igrati, še posebej, ko ti zmanjka podlage pod nogami. Moč morja je res neverjetna. V osnovi dober občutek, ko te nese proti obali, ti hkrati vliva strahospoštovanje, ker veš da si nemočen proti sili, ki te obdaja.

Petek, 15. 7. 2016

V kampu smo morali ostati do petka, ko so cesto odprli do 10 ure. Zjutraj smo bili hitro pripravljeni na odhod, saj smo želeli v pravem času priti na glavno cesto. Po poti smo ponovno srečali vozila in predvidevali, da zapore ta dan ne bo več. Naslednji cilj je bil kajtarski kamp na jugu otoka, vendar ker smo bili na severu nisem točno vedel kako nas hitro in nenaporno odpeljati na drug konec.

Odločili smo se za vožnjo čez Corte proti Proprianu oz. Porto Pollu. Za postanek v kampu Tuani se nismo določili, ker je reka premrzla in ne bi mogli uživati v kopanju. Ker ga je bilo prejšnje tri dni zelo malo smo bili željni toplega morja in čofotanja. Ustavili smo se v čudovitih Cortah za ogled mesta in nato nadaljevali pot čez prelaz proti glavnem mestu Ajjacio. Celodnevna vožnja z nekaj postanki nas je dobro izmučila, poleg vsega smo ob prihodu doživeli hladen tuš, ker je bil kamp Cyrnos zaseden do zadnjega kotička. Neprijazen lastnik nas je odslovil že na vstopu. V okolici nismo planirali drugih kampov zato smo se znašli v slepi ulici. Poleg vsega je bila celotna obala razburkana in naša najmlajša verjetno ne bi šla nikjer v vodo. Zapeljali smo se proti jugu in preizkušali srečo v vseh kampih, ki so na daleč izgledali sprejemljivi. Povsod so nas zavračali, vendar sem ob pogledu na srednje zaseden kamp, dobil občutek, da včasih zgolj zato, ker jih ogovorim v angleščini. Na koncu smo se vrnili v kamp, kjer sva sama že prvič preživela nekaj dni. V primerjavi z načrtovanim sicer dražji in brez direktnega dostopa do plaže, a v tem trenutku nismo imeli prav velike izbire.

Sobota, 16. 7. 2016

Naslednji dan smo poiskali plažo in z najmlajšo na vrhu ogromne skale odkrijeva naravni bazenček z morsko vodo. Oba se sprašujeva kako je prišla tako visoko in je sonce ni izsušilo. Seveda nisva odšla brez čofotanja v dobro ogreti vodi. V daljavi iz plaže opazujem kajtarje, zato se odločim tudi sam skočit po opremo. Na našem delu je bil veter občutno slabši in na plaži preveč ljudi, zato sem se moral po mivki sprehoditi do spota. Veter je bil sicer malo boljši, a še vedno premalo za moj največji kajt. Po nekaj prevoženih smereh in mučenju z držanjem višine sem se vrnil v kamp. Preveril sem napoved za prihodnje dni, ki je vse bolj kazala na to, da sem s kajtarijo zaključil za letošnji dopust. :) Zvečer se odpravimo na sprehod do mesta Propriano.

Nedelja, 17. 7. 2016

Zjutraj smo se spakirali in odpravili dalje proti vzhodni obali. Na hitro smo se ustavili na La Tonnari, ki sem jo našel v zapisih in ugotovili, da v tem delu morje ni ravno sanjsko, kljub temu, da smo lahko parkirali ob vodi in imeli cel zaliv na samem. Po vsej verjetnosti bi lahko tudi prespali brez problemov, a se na koncu vseeno nismo odločili ostati. Obisk Bonifacia smo namenoma izpustili. Malo zaradi ure ob kateri smo se peljali mimo, malo pa tudi zaradi predvidevane gužve na ulicah. Če ne bi imeli s seboj Carlosa, bi še mogoče razmislili o postanku, tokrat pa smo se odpeljali dalje do plaže Rondinara.

Nekaj 100 m od plaže se nahaja kamp La Rondinara z bazenom in ogromno površino namenjeno kampiranju. Ni mi treba poudarjati, da je bil poln skoraj do zadnjega kotička. V primeru, da bi potovali s šotorom, bi mogoče celo lažje našli parcelo, saj je bil velik del kampa nedostopen z avtomobilom. Na recepciji mi zaželijo srečo pri iskanju prostora, jaz se pa s kombijem spustim po klančku med šotore in brez plana kako bom ob našem odhodu prišel ven, parkiram. :) Nekaj bomo že. Da bi ublažil visenje kombija sem si pomagal s kamni, a je vseeno bilo spanje kar naporno. Do plaže smo imeli nekaj minut hoje, zato smo se dopoldan spakirali za cel dan, vključno s Carlosom in potrebno malico, tako da smo lahko na plaži ostali do večera.

Ponedeljek, 18. 7. 2016 – Torek, 19. 7. 2016

Zaliv je res krasen z nizko a kljub temu kar mrzlo in čisto vodo. Na peščeni plaži so nam delale družbo krave, ki so tako kot mi iskale senco za poležavanje. Gužva je bila precej večja, kot smo bili vajeni, a smo tukaj planirali ostati le nekaj dni, zato se s tem nismo preveč obremenjevali. Med našim potovanjem smo opazili, da imajo v vseh kampih možnost naročanja hrane za sabo. Praktična rešitev, ki smo jo večkrat izkoristili za naročilo kakšnih pic, pečenega krompirja in podobno.

Sreda, 20. 7. 2016

Dopoldan se odpeljemo dalje proti severu in “slavni” plaži Palombaggia. Ob obali naj bi bil ugoden PZA za 10 eur na noč s senco pod borovci. Ob prihodu ugotovimo, da sta parkirišča dva, ker tega nismo vedeli, se v slogu črednega nagona ustavimo v prvem, kjer je bilo tudi več avtodomov. Ob sprehodu do plaže opazimo parikiršče No.2, ki je bilo veliko bližje morju, oba pa za isto ceno ponujata zunanje tuše in jutranjo zalogo kruha na vhodu. Na plaži nas pričaka gužva, glasna glasba in umazana voda. Vse skupaj deluje zelo italijansko, kar dokazujejo tudi registracije na avtodomih v bližini. Zvečer vseeno najdemo na plaži svoj mir, tudi morje se v tem času umiri in očisti. Tukaj ostanemo samo eno noč.

Četrtek, 21. 7. 2016

Zjutraj obnovimo zaloge v Porto Vecchiu, se sprehodimo skozi mesto in odpeljemo na reko Solenzaro. Ta naj bi bila precej toplejša od Restonice in za zaključek našega popotovanja ponuja mir, ki ga iščemo na poti proti trajektu. Ustavimo se v kampu U Rosmarinu, ki ima svoj tolmun s plažo in ogromno izhodišč za skakanje v vodo. Na recepciji komaj izprosimo vstop, lastnico na koncu le prepričamo, ker imamo naslednji dan trajekt in smo ostali samo eno noč. Dodeli nam ravno parcelo blizu vode. Kamp je zelo urejen in na prekrasni lokaciji.

Za razliko od Palombaggie tukaj prevladujejo gostje iz severa, posledica tega, je mir in tišina. Voda je bila skoraj toplejša kot morje, moja ocena bi bila nekje 27 stopnij, čista kot solza in neverjetno pomirjujoč ambient. Razmišljali smo, da bi prestavili naš trajekt na soboto, podpora na Moby lines nam je to tudi odobrila, a smo na koncu vseeno racionalno izbrali petek. Predvsem se nam je zdel petkov večer bolj primeren za izogibanje gužvi na poti do doma.

Petek, 22. 7. 2016

Zjutraj nismo mogli vzdržati še zadnjega kopanja v tolmunu, kar nas je kasneje stalo nekaj živcev na poti do Bastie. Ker nismo pričakovali gužve na cesti, smo do pristanišča prispeli manj kot uro pred odhodom. Planirano točenje goriva in postanek v trgovini je tako odpadel, na koncu pa je imel trajekt iz Italije zamudo in je bilo naše norenje zaman.

Vožnja s trajektom se nam je spet vlekla in v večernih urah smo se odpeljali proti domu. Na poti nismo doživeli večje gužve, z izjemo prve bencinske črpalke čez mejo v sloveniji, kjer so se vsi ustavili za točenje goriva. Na italijanski avtocesti so cene res oderuške, za liter dizla smo plačali čez 1,6 eur, izven avtocest je ta cena precej bližja našim.

Domov smo prispeli okoli 4h zjutraj, s tem pa tudi zaključili naše potovanje in odkrivanje tega čudovitega francoskega otoka.

31 July, 201530 December, 2016

Hrvaška 2015

Letos smo zgodnje pogovore o dopustu preskočili in splet okoliščin je pripeljal do tega, da smo obiskali Dalmacijo. Pred leti smo nekaj dni preživeli na Murterju in bili navdušeni nad kampom Kosirina, ki mimogrede pred sezono izgleda veliko bolj rajsko, kot pa sredi julija. :) Pri članih družine sem si izboril prvi postanek v Ninu, da vsaj nekaj odkajtam v 14 dneh, za nadaljevanje naše poti sem imel pa pripravljene kampe proti jugu. Kriteriji pri iskanju so bili: ugodna cena, odmaknjenost od množic in bližina morja.

Petek, 10. 7.

Z najmlajšo sva bila konec tedna doma in že začela pripravljati prtljago, ki sem jo potem v pol ure stlačil po kombiju. Do Nina smo imeli kar nekaj ur vožnje, zato sva splanirala večerni odhod in spanje pred kampom do jutra. Proti jugu smo se odpeljali okoli 21h. Nismo se želeli cijaziti po regionalnih cestah, zato nas je pot vodila čez Zagreb, malo daljša a vendar bolj udobna vožnja. Ženski del posadke je kmalu po prestopu meje zasanjal v dopust, jaz sem nas pa odpeljal novim dogodivšinam naproti. Pred kamp Dišpet smo prispeli okoli 3h zjutraj. Zaspal sem v trenutku in se tudi, vsaj občutek je bil tak, v trenutku prebudil. Že ob 8h je bila vročina neznosna. Zapeljemo se v kamp in najdemo svoj prostor. Ob prvem ogledu plaže nismo bili najbolj navdušeni, na koncu se je izkazalo, da je najmlajša zelo uživala v nizki vodi, jaz sem pa tudi imel nekaj malega od kajtanja. Tukaj smo ostali 3 dni.

Ponedeljek. 13. 7.

Pri načrtovanju sem po naklučju odkril zaliv blizu vasi Drage v katerem se nahaja 6 kampov in hitra hrana. Gostje, sami Nemci, vsi do zob oboroženi z navtično opremo in čolni. Totalen mir, če odšteješ promet na morju. Zavijemo v kamp Roko in se parkiramo ob vodi s tendo na plaži. Kljub soncu nas hladi vetrc in ne čutimo nobenega pomanjkanja sence. Namakamo se v vodi, supamo in uživamo v brezdelju. Vmes nas obiščejo sorodniki, ki preživljajo dopust blizu nas in zvečer se odpeljemo v Pakoštane, sprehodimo po promenadi in nekaj pojemo. Ostanemo 3 dni. :)

Četrtek, 16. 7.

Zjutraj se spakiramo in odpeljemo proti Murterju, v kamp Kosirina. Tukaj smo imeli namen preživeti večji del dopusta. Že ob prestopu mosta ugotovimo, da ne bomo našli miru, ki si ga želimo. Zapeljemo v kamp in po hitrem ogledu ne najdemo primernega prostora za nas. Zaradi visoke vročine smo iskali senco, a je nismo našli, zato se odpeljemo do glavnega mesta v trgovino. Več kot očitno je, da zaradi mostu, ki povezuje otok s celino, turisti množično obiskujejo te kraje. Pri vračanju smo se odločili še preizkusiti srečo v kampu Slanica, vendar nas je odvrnilo dejstvo, da na plaži prevladujejo zunanji gosti in je zasedenost temu primerna. Pred mostom pokukamo še v kamp Jezera Lovišča, kjer so nas s cenikom in ponudbo, ki nikakor ne opravičuje visokih cen, prepričali, da nadaljujemo svojo pot proti jugu. Nekaj km pred Primoštenom sem pred časom opazil turkizno vodo in dva kampa v borovcih, že takrat sem dobil dober občutek in željo, da se enkrat ustavimo. Skrbela me je zasedenost, saj gre za manjša kampa in glavni termin v sezoni. Ustavim pred kampom Tomas, na hitro skočim pogledat in kljub veliki zasedenosti najdem ravno parcelo v senci. Zelo hitro smo se namestili, lastnik nam pa tudi na našo srečo odobri položaj. :) V prvem planu smo načrtovali postanek 2 dni.

Petek 17. – 22.7.

Kamp nas je s svojim karakterjem tako očaral, da smo na koncu ostali celih šest dni. Kljub majhnosti in brez dodatne ponudbe smo na tem mestu dobili ravno to kar smo potrebovali. Mir, čisto morje in počitek. Vsak dan smo nabirali školjke, opazovali jate rib in morske zvezde. Toliko morskega življenja kot smo našli tukaj še nisem srečal. Zanimivost na vodi so bile tudi dvojne blazine zavezane na boje, kjer si lahko poležaval odmaknjen od obale. Ogromen zaliv je bil idealen za supanje in skoraj pri vsakemu gostu v kampu je bila pospravljena kakšna deska. Po nekaj dneh smo se pogumno odpravili s kolesom do Primoštena in pošteno zasopihali v največji vročini nazaj. Še lastniki kampa so zmajevali z glavo ob naši vrnitvi.

Četrtek 23.7.

V nas se je ponovno prebudila želja po raziskovanju, zato smo se odpravili dalje. Želeli smo še malo južneje, preden se pričnemo vračati nazaj proti domu. Ustavili smo se v Rogoznici, a žal nismo našli tistega kar smo iskali celoten dopust. Sklenili smo, da bo najbolje potovati nazaj in prevoziti pot do doma v več delih. Na našem seznamu kampov ni bilo več predlogov, tako je tudi naše iskanje bilo malo manj uspešno. Na koncu smo pristali v mestu Pirovac in kampu Miran. Moram priznati, da v vseh letih večje katastrofe od kampa še nisem videl. Počutil sem se kot, da bi čaz zavrteli nazaj v leta moje mladosti, ko smo se z dedki in babicami odpravili na morje. Ogromen kamp brez sence, cene kar konkretne, sanitarije sicer čiste, ampak še prvotne izdelave, morje umazano in neprivlačno (plavajoči ostanki cigaret, sadja, vrečk, trava na dnu, itd..). Za piko na i je v celotnem mestu zvečer zmanjkalo elektrike in smo ponoči hodili z lučkami po kampu. Nepozabna izkušnja v povezavi s starimi prostori, saj sem počutil kot Indiana Jones, ki raziskuje izgubljeno mesto. :) Jasno je, da smo zjutraj ob prvi priložnosti odšli naprej.

Petek 24.7.

Med našim potovanjem smo se še nekaj smukali okoli Biograda na Moru, saj sva se oba zavedala, da višje kot bomo šli, slabše bo morje. Kampi v katerih smo preživeli začetek dopusta, so pošteno dvignili naša pričakovanja glede plaž in morja. Po neuspelem iskanju smo odšli proti Paklenici, kjer smo se v vsakem primeru želeli ustaviti. Kamp katerega smo imeli v mislih ni bil ravno to, kar smo pričakovali, a žal nismo imeli druge izbire in smo se vseeno ustalili za dva dni. Na našo žalost nas je tokrat doletelo tudi slabo vreme in smo bili deležni malo dežja. Kasneje sem ob sprehodu po kraju našel idealen PZA v samem mestu in mi je bilo pošteno žal, da smo bili že prijavljeni v kampu in se nam ni splačalo prestavljati drugam. PZA je bil postavljen na parceli restavracije, na travi in z lastnim peščenim zalivom. Z nekaj gosti, ki so prav tako kot mi, iskali mir. Zvečer smo se sprehodili po promenadi, nekaj pojedli in se pripravili na nadaljevanje naše poti proti domu.

Sobota 25.7.

Zjutraj odrinemo po Jadranski magistrali in si kot končni cilj dneva označimo kamp Sibinj. Velikokrat smo ga že opazovali iz ceste in po pripovedovanjih znancev bi lahko dobili to, kar smo potrebovali še zadnji dan naših počitnic. Iz ceste smo ocenili, da je kar zaseden, zato smo obrnili nazaj proti kampu Bunjica. Priznam, da so nas na dovozu presenetili znaki o prepovedi psov in v bistvu še danes ne razumem, čemu takšni ukrepi. Lastnico smo vseeno povprašali, ali nam dovoli ostati eno noč. Nad Carlosom ni bila navdušena, zato nas je postavila na začetku kampa v klanec in vročino. Ob sprehodu smo ugotovili, da je bilo ob vodi večina parcel praznih in pod krošnjami. Povrhu vsega so bile med seboj ločene z ogromnimi grmi in Carlos ne bi niti najmanj motil ostale goste. Odnos zelo neprijazen, a na koncu sta plaža in mir poskrbela, da smo odmislili vse neprijetnosti.

Ponoči nas je doletelo neurje in smo ob premetavanju kombija vstali že ob 4.00. S Carlosom sem se sprehodil po okolici in ugotovil, da ob cesti piha tako močno, da je hoja skoraj nemogoča. Proti jutru se je dež umiril, tako da smo lahko še malo namočili noge v ledeno mrzlo vodo in nato počasi odpeljali proti domu. Ustavili smo se še pri sorodnikih na rojstnem dnevu in s tem zaključili naše 14 dnevno popotovanje.

23 August, 201430 December, 2016

Sardinija 2014

Pa smo jo dočakali, našo nesojeno Sardinijo iz preteklega leta. Na naših potovanjih nismo vezani na nobeno rezervacijo ali kako drugače omejeni s časom, zato sem z nakupom trajektnih kart čakal do zadnjega trenutka. Na Sardinijo vozi več linij in nekako bi se že znašel v primeru povišanja cen ali prezasedenosti. Vplačal sem jo na Mobylines, linijo Piombino-Olbia-Piombino. Za pakiranje našega kombija sem si vzel čas v petek, na dan našega odhoda, in bil na koncu dneva presenečen nad lahkotnostjo tokratnih priprav. Našo najmlajša se je popoldan vrnila s počitnic in v zgodnjem večeru smo odpeketali proti Italiji. Za prvi del poti smo želeli priti do jezera Bilancino in okoli polnoči nam je to tudi uspelo. Vmes pa cesta, veliko nje, krajši postanek in spet cesta. :)

12.7. 2014

Zjutraj nas je vročina hitro vrgla pokonci, zato smo se pred zajtrkom še sprehodili po okolici in opazovali ribiče, ki kljub jasni prepovedi mečejo ven konkretne ribe. Na PZA opravimo še servis, vode žal ne morem natočit, ker ni cevi. Pred nami je še nekaj ur vožnje mimo Firenc in nešteto del na cesti. Kljub vsemu poteka promet tekoče. Na delu kjer avtocesta preide v hitro, neplačljivo cesto, je Garmin dobil svoje prebliske in nas tik pred dolgo kolono avtomobilov speljal na odcep in kmalu spet nazaj mimo cestnine. S tem nam je prihranil kar nekaj časa in stanja v gužvi zato se nismo kaj preveč jezili. :) Na trajekt smo se naložili hitro, razen zamude je vse potekalo gladko. Med vožnjo je na palubi začelo močno pihati, zato smo se pomaknili na hodnik in se kratkočasili po notranjosti trajekta. V Olbio smo prispeli v večernih urah in se hitro odpeljali do naše prve plaže v Santa Lucii.

13.7.2014

Po dolgem spancu v borovcih smo si ogledali okolico in ugotovili, da smo pristali na plaži podobni hrvaški Barbarigi. Za začetek je lokacija nudila obilico miru in sence, vendar za daljši obstanek nam morje ni preveč ustrezalo. Razen nekaj lokalnih kopalcev smo bili cel dan sami. Dopoldan smo se s kolesi odpravili do mesta in na ogled okoliških plaž, popoldan pa preživeli ob vodi in v naši bazi. :)

14.7.2014

Glede na napovedi vetra je bil danes zadnji dan, ko bo na Sardiniji pihalo, zato smo pohiteli proti severu v mesto Porto Pollo, ki se je izkazal kot zelo dober kite spot. V vodo sem šel z 9-ko in dve uri užival v visokih skokih in lepem vetru. V tem času sem doživel razpad opreme in se komaj rešil iz vode. Po nekaj loopih in potegih iz vode, sem se privlekel do obale, jasno brez deske. Fazo “oprema pred mano” sem že davno prerasel in v nekem trenutku moraš stvari spustiti iz rok, da lahko prideš varno iz vode. Mojima puncama se moram zahvalit, da sta v tem času budno spremljali potovanje deske in sem jo lahko šel iskat nazaj. S tem so se moji veliki kajtarski načrti končali, poleg vsega je pa še veter odšel na dopust. Za celih 14 dni.

O La Maddaleni sem bral že doma in sklenil, da je to destinacija vredna obiska. Po pregledu kampa v Porto Pollu smo odločili, da odidemo še isti večer na ta otok – Nacionalni park. Trajekt vozi 15 minut, kar je ravno prav za skodelico expressa, ki ga Italjani spijejo v nepredstavljivih količinah. :) Če ti ni do kave in razgleda, lahko med plovbo počakaš tudi v avtu. Na otok smo prispeli že v mraku in se po pregledu zemljevida odločili za kamp, ki je bližje morju. Na otoku poteka ena glavna krožna cesta, ki je dolga 20 km. Lepa panorama in krasni zalivi za kopanje. Na neki točki smo opazili tablo za naš kamp, katerega v nadaljevanju poti nismo našli. Najmlajša je že davno spala, zato sva imela čas prečesati vso bližnjo okolico, žal neuspešno. Na otoku sta samo dva kampa in ker smo bili v Nacionalnem parku nisva niti pomislila, da bi spali zunaj. Na hitro se povežem s spletom, ki mi pokaže kje naj bi se prišlo do našega prvega izbora. Vrnemo se nazaj in pri odcepu izberemo kolovoz, ki je spominjal na kozjo stezo in po slabem km premetavanja, prispemo v naš kamp. Milina, recepcija je že davno zaprta, nekaj kombijev opazim na mestih za šotore in tudi mi se parkiramo zraven. V kampu so bila ogromna igrala, trgovina in restavracija. Zaradi pozne ure mi je kar malo neprijetno, ker se vozimo po kampu. Kasneje ugotovim, da je bila skrb odveč, saj so lastniki kampa ob 23.30 s kopačem raztovarjali hladilnik iz kombija. In ne, kopač ni bil na električni pogon. :)

Pred spanjem sem še na hitro ošvrknil plažo, ki je bila, kolikor sem uspel videti, zelo slaba.

15. 7. 2014

Po jutranjem zajtrku in prijavi na recepciji smo odšli malo raziskati okolico. Ugotovil sem, da je na drugem delu kampa travnato parkirišče z več kot 20 avtodomi in lastno plažo. Vseeno nas morje ni zadovoljilo. Ko smo se ozrli proti notranjosti otoka, nam je laguna, relativno blizu kampa, pričarala nasmeške na naše obraze. Turkizna in kristalno čista voda, zavetrje in plitvine za otroke. Verjetno ni treba posebej poudariti, da za gužvo tukaj še niso slišali. Kamp nam je nudil vse potrebno, zato smo lahko brez skrbi ostali nekaj dni in kasneje nam je bilo celo žal, da nismo potegnili še kakšen dan v vsej tej lepoti.

16. 7. 2014

Jutro in dopoldan smo še izkoristili za kopanje, popoldan pa smo se odpravili nazaj na celino in naše popotovanje po severu se je pričelo. Načrt je bil, da se pripeljemo do Valedorije, kjer je nekaj PZA-jev, lepa plaža in laguna, kjer bi ob kakšnih sledeh vetra lahko celo kaj kajtal. Pozno popoldan smo prispeli na cilj in na naše veliko razočaranje ostali v slepi ulici. PZA neprimeren za nas, govorice o katastrofalnih kampih pa tudi niso bile ravno vzpodbudne. Pozna ura in utrujenost nam nista dali druge izbire, kot da se napotimo v prvi kamp, ki bi se nam zdel primeren. Ko smo prispeli do recepcije kampa, so nas prijazno ustavili, da potrebujemo zapestnico za vstop. Razložim, da bi si radi ogledali kamp in preverili ali nam ustreza. Na koncu sem se peljal z golf vozičkom na ogled, ostali so morali čakati zunaj, pri predaji so nas pa vse tri označili z zapestnicami. Kamp je bil poln nemške mladine, ki je imela organizirane surf počitnice. Ob prvi priložnosti se zjutraj odjavimo in odpeljemo naprej. To je bil dober primer tega, česa mi ne iščemo na naših potovanjih. :)

17.7.2014

Roccia dell'Elefante — Roccia dell’Elefante

Na naši poti smo se ustavili tudi v lepem Castelsardu, pili najboljši cappuccino in se v bližini slikali s slončkom. Za ta dan smo si izbrali najbolj severni kraj Stintino, ki naj bi ponujal več lepih plaž in možnostjo spanja. Nekaj km pred krajem sem sledil oznakam za plažo in zaskrbljeno opazoval table o prepovedi kampiranja. Kolikor mi je znana situacija v Italiji, naj bi dovolili prenočevanje na javnih površinah do največ 3 dni na istem mestu. Seveda pod pogojem, da imaš vse pospravljeno v avtu in je jasno, da ne kampiraš. Na plaži nas pričaka ograjeno parkirišče za katerega plačamo 5 EUR. Parkirišče je povezano s plažo in dolgo najmanj 1 km, zato se spustimo malo nižje, stran od gužve in v mir. Parkiramo skoraj na plaži. Misel o spanju mi ne da miru, zato preverim pri italijanskih kolegih, ki imajo več kot očitno vso kramo iz avtodoma postavljeno zunaj. Pojasnijo, da lahko spimo brez težav in so oni že nekaj časa tukaj. Bravo, to smo iskali. Morje kristalno čisto, višje na plaži lokal s plačljivimi tuši in wc-jem. Skratka vse kar trenutno potrebujemo. :)

18.7.2014

Dan preživimo na plaži, prvič na dopustu SUP-amo, zvečer pa naredimo premik do mesta Stintino. Prvotno je bil v planu ogled s kolesom, saj naj bi bilo mesto le nekaj km stran. Ker so si blizu nas lokalci postavili šotore za beach party smo se odločili za avto, ki nas je (kot smo ugotovili med vožnjo) rešil velikih muk, saj je bilo mesto bolj oddaljeno, kot smo predvidevali. Stintino je dolgo časa veljal za ribiško vasico, pred časom pa so se odločili izkoristiti turizem in danes živijo pretežno le od tega. Večerni sprehod nam je pustil krasne vtise, s tržnico unikatnih izdelkov, ob ribiških barkah pa pričaral pravo vzdušje tega lepega mesteca. Vzeli smo si čas za večerjo in namakanje nog v morju, kasneje pa pristali na eni izmed bližnjih plaž, kjer smo preživeli noč.

19.7.2014

Dopoldan smo še enkrat obiskali mesto, kjer smo se ustavili na kavi in v trgovini, nato pa nadaljevali pot proti Bosi na zahodni strani Sardinije. Vmes smo načrtovali postanek v Algheru, ki naj bi bil s svojo bogato zgodovino in lepim starim delom mesta vreden našega časa. Ob prihodu v center je bilo zelo vroče, samo mesto pa natrpano, tako da smo ga preskočili in se odpeljali dalje proti jugu. Po več urni vožnji čez serpentine in dihjemajoče razglede, smo končali v malem mestecu Bosa. V trgovini smo nakupili nekaj hrane in se vrnili do PZA-ja nekaj km nazaj. Drugje v okolici žal nismo našli primernega mesta za nočitev. PZA je na samem, s svojim zalivom, restavracijo in barom. Na srečo nas niso šteli med velike, bele škatle in smo namesto 20 dali samo 15 eur za noč. Sredi pečenja nam je zmanjkalo plina, ker sem napačno preveril zaloge pred našim odhodom, zato smo se odpravili do restavracije na večerjo. V bistvu še sreča, ker tako dobre hrane že dolgo nismo jedli. Školjke, riba in nekaj mesa, terasa na klifu s pogledom na morje in sončni zahod. Ne bi si želel biti nikjer drugje kot s svojo družino, saj je bil večer res popoln. Zvečer so imeli v baru žur z Dj-em, ki je vrtel glasbo skoraj do jutra, vendar dovolj oddaljeno, da za nas ni bilo moteče.

20.7.2014

Zjutraj smo se odpravili na lov za bencinsko črpalko s točenim plinom. Najprej smo obdelali vse črpalke v Bosi, žal neuspešno. Ustavili smo se v mestu, punci sta šli na turistični vlakec, midva s Carlosom sva ju pa počakala v samem mestu. Ta dan je bil res zelo vroč in v zraku je bilo čisto preveč vlage. :) Med kratkim sprehodom sem našel WiFi in poiskal seznam točilnic plina. Najbližja je bila rahlo iz naše poti, ampak na srečo v isti smeri, proti jugu. Po vožnji skozi vasice smo prispeli do avtoceste, na kateri naj bi bila omenjena črpalka. Na črpalki smo našli samo avtomat, ker imajo italijani od enih do treh siesto, plin pa na našo žalost točijo le zaposlene osebe. Po poti smo se ustavili na vsaki črpalki in povsod ista zgodba, prav tako v Oristanu, kjer smo se na koncu odločili, da počakamo eno uro. Odšli smo v mesto, ki je izgledalo kot mesto duhov, saj je bila nedelja in smo komaj našli odprto pizzerijo, kjer smo nekaj malega pojedli. Po natočenem plinu smo se ustavili še v Leclercu in po nekaj kilometrih vožnje končno prispeli do slavne riževe plaže Mari Ermi. Na plaži naj bi bili trije PZA-ji, našteli smo jih več, vsi imajo enako tarifo, 12 EUR na dan. Izbrali smo si enega, vplačali za dva dni, brez da bi pogledali plažo, se razpakirali in odšli do obale. Potem pa hladen tuš… Morska trava je prekrila celotno plažo, pravzaprav so bili celi kupi, nekakšne sipine iz morske trave. :) Voda pa umazana in razburkana. Zvečer, ko je najmlajša že vlekla dreto, narediva bojni plan. Treba se bo premakniti na vzhodno stran otoka, saj moramo v vsakem primeru končati na tisti strani. Ugotoviva, da nas čakajo dobre 4 ure vožnje, na našo srečo večji del po avtocesti.

21.7.20014

Zjutraj po zajtrku odrinemo dalje. Pri lastniku se dogovorim, da nam vrne plačilo za en dan, saj je bilo poleg vsega tudi slabo vreme. Bil je zelo razumevajoč do našega predčasnega odhoda. Zapeljemo se do avtoceste, punci kmalu premaga spanec, jaz pa med vožnjo opazujem okolico. Po nekaj urah se preusmerimo na regionalno cesto, ki me je kar skrbela, a je bilo vse skupaj zaman. Kljub temu, da smo se vozili na 1200 m, je bila cesta hitra in ovinki niso bili problematični. Premik na vzhodno stran je tako potekal brez težav. V nekem potopisu sva zasledila dva podatka. Prvi, ki sva si ga razlagala napačno, so bile slavne rdeče skale v kraju Arbatax. Zakaj sva si razlagala napačno? Enostavno sva predvidevala, da je pri skalah plaža in možnost prenočitve. Ko nas je navigacija speljala na betonsko ploščad, kjer so ravno postavljali zabaviščni park, smo dojeli, da slike iz potopisov lahko zavajajo. :) Tokrat smo imeli rezervni plan in hitro vnesli koordinate za Lido di Orrì, kjer je PZA in lepa plaža. Najmlajši obljubimo trampolin, ki naj bi po informacijah iz potopisov bil zraven. Cesta je postajala vedno bolj čudna in nisem si predstavljal kako bi veliki avtodomi prevozili to pot. In jo tudi ne, saj je bila napačna. S Carlosom sva šla v izvidnico, revežu je bilo že pošteno vroče, mi smo pa tudi vsi komaj čakali, da izklopimo kombi in naše možgane… V drugem poskusu najdemo naš cilj in doživimo že tretji hladen tuš v nekaj urah. Vse je bilo zasedeno, trampolini niso delali, parkirišče za plažo pa zapolnjeno do zadnjega kotička. Lastnik PZA-ja nam predlaga, naj poskusimo v naslednjem kraju, zato se odpeljemo dalje. In še dobro da smo se. Takoj za hribom je cesta peljala do zaliva, ki je bil odmaknjen od mestnega vrveža in kar je bilo najboljše, imel je dva PZA-ja v senci in tik ob plaži.

Izbrali smo si prvega iz glavne ceste, saj nam je bil lepši, kljub temu, da smo bili malo odmaknjeni od plaže. Ogromno dreves je dajalo senco, lesene ograjice v kombinaciji s travnato podlago pa piko na i. Imeli so tudi igrala, na katerih smo preživeli kar nekaj časa dnevno. :) Ker nam je bilo dovolj prestavljanja, sva se odločila da tukaj ostanemo do konca oz. se dan pred našim trajektom odpravimo proti Olbii.

22.7-24. 7. 2014

Dneve, ki smo jih preživeli tukaj bom opisal v nekaj stavkih, saj se poleg lenarjenja in relacije kombi-plaža-kombi, ni kaj dosti dogajalo. Z najmlajšo sva si naredila jutranji izlet s kolesom in odšla v bližnji kraj, kakšnih 10 km stran. Bilo je kar nekaj vzponov in spustov, tako da se je najin pobeg za kakšno urico, raztegnil v celo dopoldne. Mi je bilo pa zanimivo, kako s kolesom drugače dojemaš okolico, kot iz avta. Ker sva imela časa na pretek, sva se ustavila v lokalnem baru na kavi in sladoledu, potem pa počasi odvrtela pedala nazaj. Dan, ko je bilo morje najmanj razburkano, sem izkoristil za SUP in odveslal do bližnjih skal. Že prejšnji dan sem opazoval ljudi kako plezajo in skačejo v vodo. Od blizu izgleda vse skupaj precej višje, zato kakšnih skokov ni bilo za pričakovati od mene. Ampak skala je pa noro dobra za plezat. :)

24.7.2014

Prišel je čas, ko smo morali počasi do pristanišča. Ker smo imeli trajekt že zjutraj ob osmih, smo se do Olbie odpravili dan prej in imeli namen spati kar na parkirišču. Dopoldan smo izkoristili še za kopanje in sladoled, popoldan smo se pa odpeljali proti severu. Izbrali smo pot čez prelaz in mimo Gorropu, evropskega Grand Canyona. Ker ga omenjajo v vseh vodičih, sem upal, da tudi nam uspe malo pokukati v ta del. Mogoče za kakšno dobro sliko ali video. Naš odhod iz obale je bil precej pozen in smo vse oglede morali žal izpustiti. Zelo nam je bilo hudo, ko smo videli kakšni lepi kraji so na poti, na vrhu prelaza Supramonte leži hotel in PZA z neskočno izhodišči za potepanja v naravi.

V poznih urah smo prispeli v Olbio in doživeli kaos. Mravljišče ljudi, diskotek, prometa, skratka vsemu kar se na dopustu izogibamo, smo našli tukaj. Zapeljemo do pristanišča in vse kar najdemo je prazno parkirišče in delavce, ki usmerjajo proti trajektu. Vrnemo se nazaj v mesto, se ustavimo na trampolinih in sprehodimo skozi večerni vrvež. Pri vračanju opazimo na drugem delu nekaj avtodomov, ki so ravno tako čakali na jutranji trajekt. Vseeno se mi zdi bolj primerno prenočiti v bližini trajekta. Zapeljal sem na prvo parkirišče zunaj ograj in tukaj smo tudi odvrgli sidro. Med večernim sprehodom sem ugotovil, da je znotraj ograje parkiranih najmanj 40 avtodomov, ki bodo tam počakali jutro. Bomo vedeli za drugič, tokrat je bilo preveč pozno, da bi se prestavljali.

25.7. 2014

Vstanemo in se zapeljemo v linijo za vkrcanje. Ker smo 2 uri pred odhodom že parkirani, pripravim zajtrk in opazujemo ljudi s križarke, ki se priveže poleg nas. Sledi dolgočasna vožnja s trajektom, katero na pol prespimo, drugo polovico pa se preigramo v delu namenjenem otrokom. Pri vrnitvi domov smo sklenili narediti rahel ovinek skozi Sieno in tam ostati do sobote. Časa imamo dovolj in ne vidim razloga zakaj ne bi še malo potovali po Toskani. V mesto smo prispeli popoldan in takoj nas je očaralo s svojim izgledom. Na glavnem trgu smo izkoristili vse kar smo imeli s sabo za zajem slike in videa, pa še se nismo mogli naužiti prelepe Siene. V okolici je kar nekaj PZA-jev, saj imajo italijani res poskrbljeno za svoje avtodome. Po prekratkem ogledu mesta smo se parkirali v bližini in poleg ostalih avtodomarjev prespali. Cena parkirišča 20 EUR za cel dan, vendar nam ni bilo potrebno plačati, ker se plačuje od 8.00 do 20.00.

26.7.2014

Zjutraj smo vstali bolj zgodaj in se še enkrat odpravili do mesta na kavo, rogljičke in vse kar spada zraven. V stranskih ulicah je bilo še vse zaprto, zato smo se morali ustaviti na glavnem trgu. Glede na izkušnjo s sladoledom prejšnji dan, smo se zavedali, da bo tukaj tudi kava precej dražja. Po poti do kombija smo se v pekarni založili še s pecivom in odpeketali proti domu. Parkirišče pred mestom smo plačali v naprej in ostala nam je še ena ura, ki smo jo prijazno podarili nekim tujcem. Navigacija je do doma izračunala 5h vožnje, kateri smo po izkušnjah pribili še 1,5h dodatka, na koncu se je pa pri Benetkah vse ustavilo in se je naš čas vožnje podaljšal na 9h. :) Najmlajša je bila celo pot čudovita, z izjemo ene krize zaradi pomanjkanja popoldanskega spanca. Proti večeru smo prispeli v Slovenijo in se ustavili še na obisku pri domačih.

Če potegnem zaključek, smo se imeli zelo lepo, vendar nas Sardinija ni prepričala v smislu, da bi se želeli kmalu vrniti. Velik plus so bili vsi PZA-ji in način prenočevanja, saj ti s kamperjem praktično ni treba hodit v kampe. Za to destinacijo smo se odločili predvsem zaradi dejstva, da tukaj še nismo bili in zaradi mojega kajtanja, ki ga nazadnje ni bilo kaj veliko. Pri takšni statistiki vetra, kot sem ga imel letos, bi gladko lahko šli tudi na Korziko, ki je glede tega manj zanesljiva in bi se verjetno več nakajtal. :)

15 July, 201330 December, 2016

Jadranje po Kornatih

O dopustu smo začeli razmišljati zelo pozno, ko smo se le uskladili z datumom je prišla na vrsto destinacija. Letos sva poletni obisk morja razdelila na dva dela. Prvi je minil prejšnji teden, drugi (glavni) nas pa čaka septembra. Najprej smo mislili potovati s kombijem po dalmaciji, kasneje se je pa pokazala priložnost za jadranje, katero sva s kratkim premislekom zagrabila. In smo se odpravili, s polno naloženim avtom, do Zadra po jadrnico.

6. 7. 2013

Prevzeli in naložili smo se komaj v soboto popoldan, istočasno sta se nam za nekaj dni pridružila še dva člana, ki sta se ravnokar vračala iz dopusta. Čez vikend je bila napovedana močna burja, zato smo iz marine odšli šele v ponedeljek. Poskusno plovbo smo sicer naredili že v nedeljo, vendar so bili sunki premočni, poleg tega smo imeli prvič s sabo tudi najmlajšo in ni bilo za pretiravati.

8. 7. 2013

Po jutranjem ritualu odrinemo proti otoku Iž. Po Kornatih ne jadramo prvič, a vseeno se med vsemi otočki najde še kakšen neodkrit. Veter se je popolnoma umiril, zato cel dan plujemo na motor. Popoldan prispemo v Veli Iž, se parkirano v marino in oddidemo nekaj deset metrov vstran na plažo. Naša potomka uživa maksimalno, meče kamenčke in čofota po prijetnem morju. Ati se medtem meče iz pomola, mami pa izvaja umetniško točko v globoki vodi. Zvečer se sprehodimo po vasici in odkrijemo odlično konobico z več kot odlično hrano. Kljub lokaciji (skrita v ozki ulici na koncu vasi) se kmalu do zadnjega napolni. “Dober glas seže v deveto vas” tukaj več kot očitno drži. Zaspimo v prijetnem hladu, pred spanjem pa še splaniramo naslednji dan. Cilj je Veli Rat na Dugem otoku.

9. 7. 2013

Zjutraj obvezna kava in iskanje spominkov, obnova zalog za hladilnik in odhod. S pomočjo motorja plujemo do poznega popoldneva, na morju pa čista bonaca. Po poti opazimo vojaške bunkerje speljane v podzemlje, na vrhu otoka pa zanimiv svetilnik kaže pot ladjam iz Italije. Tudi to je bilo očitno premalo italjanski tovorni ladji, ki je nasedla leta 1984 na plitvini in še danes leži v vodi. Za svetilnikom je prelep zaliv z bojami in na koncu, predvidevam bolj nova, marina Veli Rat. Odločimo se za marino, čeprav nam je ljubše spanje “bolj na divje”. Marina je praktična, ker gre naša mala na suho in se tam zaigramo do večera. Kasneje izvem, da poteka iz zaliva do vasi edinstvena travnata pot za super sprehod.

Na obali nas pričaka roj komarjev, ki se hitro naselijo tudi v notranjost barke. Prisotnost teh krvosesov pojasni tudi limonine vonjave, ki se širijo čez celotno marino. :) Ah, čaka nas še razburljiva noč. Pojemo večerjo, se sprehodimo na sladoled in določimo Sali kot naslednji cilj. Vmes pa postanek, kjer nam bo všeč.

10. 7. 2013

Zjutraj smo končno dočakali malo vetra in lahko pluli brez motorja. Na zemljevidu smo našli zaliv z bojami in ga določili kot vmesni postanek za kopanje. Ko smo prispeli do cilja se nam je odprl pogled na neverjetno laguno s kristalno čisto vodo, dovolj globoko skoraj do obale. Poskakali smo iz barke in odplavali do zalivčka, ravno prav velikega za nas in pomožni čoln. Ta je bil nujno potreben za prevoz vseh potrebščin. Po zelo prijetni osvežitvi smo odšli dalje, najmlajša je utrujena zaspala, mi smo pa na jadra odpluli proti Saliju. Ta dan smo imeli res srečo in skoraj celotno pot jadrali. Končno! Prispeli smo pozno popoldan, privezi so bili že kar polni in morali smo se parkirati na drugi strani zaliva, povsem nasproti javnih tušev in wc-ja. Mesto je zelo lepo, majhno a kljub vsemu živo. Po večerjji smo se sprehodili še na pijačo in uživali v poletnem “vrvežu” tega malega obalnega mesteca.

11. 7. 2013

Naslednji dan smo se spustili proti jugu, vse do otoka Murter. Obiskali smo ga že na našem prvem jadranju, le da smo tokrat na mojo pobudo izbrali marino na drugi strani mesta. Po opisu sodeč bolj umirjena in manjša od ostalih na otoku. Ponovno smo bili brez vetra in pluli na motor. Današnji vmesni postanek je bil v Parku prirode Telašćica, kjer smo se privezali na bojo in kopali. V marino smo prispeli proti večeru in kasneje med obiskom mesta doživeli totalen šok. Stojnice, glasba, nabito polni lokali, množiče ljudi na ulicah in raznorazni prodajalci/umetniki na promenadi. Tega v celem tednu nismo bili vajeni in se v bistvu nisem niti želel navaditi. :) Po večerji smo se z vlakcem odpeljali nazaj in kmalu zaspali.

12. 7. 2013

Naslednji dan je bil čaz za povratek domov, da bi lahko soboto izkoristili za pakiranje in vrnitev barke. Ta dan je bil napovedan ugoden veter in po vseh pravilih bi nas moral pognati naravnost do cilja. Zjutraj se gremo še kopat, po poti natočimo gorivo in se z jadri potegnemo med ostale jadrnice. In teh ni bilo malo, pogoji so bili idealni, barke so šibale na vse strani in z občudovanjem smo opazovali skipperje, kako na tesno se srečujejo. Če je veter pravi, ga je potrebno izkoristiti do konca, tega pravila se zavedam tudi iz moje kajtarije. Proti večeru smo prispeli v marino in se še zadnjič odpravili v mesto.

Pozno zaspimo, pred tem pa obujamo lepe spomine, ki nam bodo ostali za vedno. V soboto se ustavimo na kavi in počasi odpeljemo proti domu. Za vrnitev domov smo izbrali jadransko magistralo, avtocesta pelje previsoko proti Zagrebu in potem nazaj do Rijeke. Pravtako smo imeli več kot dovolj časa, da se vmes ustavimo za kopanje in kasneje še za kosilo. Dopust je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, a vendar podoben potepanju s kombijem. V obeh primerih pa je glavno vodilo uživanje in pridobivanje novih izkušenj.

30 July, 20123 January, 2017

Potovanje po Grčiji 2012

Letošnji plani za dopust so se kar nekaj časa spreminjali in prilagajali situaciji. Na koncu lanskega leta sva v družino sprejela novo članico in dala ves svoj čas in plane njej. Sprva sva imela v mislih Sardinijo ali Korziko, kamp, kjer nam bo luštno in bom jaz lahko tudi kaj odkajtal. Iz meseca v mesec smo bili drugje in na koncu pristali na spletni strani Anek lines, kjer sva kupila karto za trajekt do Grčije. Ah, ta Grčija. Nič kaj posebna, a očitno dovolj zanimiva, da na koncu vseeno tehtnica prevaga na njeno stran. Tokrat nas je prepričalo spanje na plažah, verjetno za otroka najlepše doživetje. V začetku leta sva dala tudi urediti naš kamperček in ga dobila nazaj že krepko v maju. Ostal nam je še en mesec za hitre priprave in 22. 6. zvečer smo že drveli proti Anconi. Naš letošnji termin je bil od 22.6. do 13.7. 2012. Več kot dovolj časa za raziskovanje Peleponeza in kakšnega otoka.

Petek 22.6. 2012

Cel teden sem že pripravljal stvari v kombi, ker smo želeli v petek imeti prosto popoldne in zvečer okoli osme ure štartati v Italijo. Zjutraj pred odhodom v službo me zvije neznosna bolečina v ledvicah. Sprva sem sumil križ, ampak ker bolečina ni popuščala smo urgentno leteli do moje zdravnice. Diagnoza: ledvični kamni. Ta je lepa, sestri sem šel že pošteno na živce, ko sem vedno znova omenjal naš odhod na morje. V zadnji minuti sem se naročil na ultrazvok, kjer so me potolažili, da moram samo dovolj piti in lahko gremo kamorkoli. Super, piva se v Grčiji ne manjka, vode pa tudi ne. Že tradicionalno se odhod prestavi za uro in pol, tako da se v petek pripeljemo malo naprej od Padove. S pomočjo Garmina iščem ustrezen PZA, le ta nas sredi noči pripelje v sam center mesta. Parkirišče je namenjeno samo osebnim avtomobilom, zunaj na ulici pa opazimo tri kamperje. V mestu dogaja na veliko, ura pa 2.00 zjutraj. Parkiral sem za njimi in po hitrem ogledu ugotovil, da so neregistrirani in vsi razbiti, notri pa otroci, ki so pridno stegovali roke. Tole pa ne bo ok. Odpeljemo nazaj na avtocesto in prespimo brez težav.

Sobota 23.6.2012

Zjutraj smo kar zgodaj vstali in po jutranjem ritualu odšli še na kavo in rogljiček na črpalko. Čakalo nas je kar nekaj vožnje, zato se nismo dolgo zadrževali. Proti Anconi so se začela dela na cesti in posledično se je občasno pojavljala kolona. Sama vožnja se je kar vlekla in okoli 12.00 ure smo prispeli v pristanišče kjer sem dvignil karte. Odhod smo imeli ob 13.30, zato smo se počasi odpeljali do ladje. Po prihodu smo ugotovili, da smo samo še mi zunaj in bi morali biti vsaj že kakšno uro prej tam. Ponovno smo bili strpani med tovornjake in komaj preživeli v vročini. V Igoumenitso smo prispeli malo po osmi uri zjutraj.

Nedelja 24.6.2012

Takoj po izkrcanju smo se okrepčali z jutranjim frapejem in obujali spomine na lanski odhod domov. Zdelo se nama je, kot da sva bila včeraj tukaj. Po poti sva še poiskala pekarno in bencinsko, nato pa smo se odpeljali dalje proti Lefkadi. Pripravljenih sem imel kar nekaj plaž, prva je bila blizu kraja Plataria. Na delu kjer se pride do plaže nas je malo odvrnila tabla za kamp, zato smo se odpeljali dalje. Tukaj se je pa začelo. Garmin nas spelje na makadamsko cesto, katera se je z vsakim ovinkom spreminjala. Prvo je bil širok makadam, potem je bil širok kolovoz, na koncu pa samo še ozka »struga«. Med vožnjo sem večkrat šel peš preverjat in na koncu smo po 5 km prispeli na asfaltno cesto, ki vodi do plaže. :)

Žal je bilo na plaži veliko hotelov in kljub nemcem, ki so spali v U-formaciji smo se odločili, da gremo dalje. Po poti si ogledamo še eno plažo, če ne bi bila ok je bila plan B Lefkada. Po nekaj km prispemo do plaže, katera bi bila super, če bi bili leta 2007, kot potopis iz katerega sem črpal koordinate. Na plaži je bil lokal/club z zelo glasno muziko in ogromno zabave željnih grkov. Kdaj nas ne bi motilo, tokrat z otrokom pa plaža ni bila primerna. Ura je že pozna, zato dava malčico spat in se odpeljemo proti Lefkadi. Na Milos beach, kjer sva spala lani skoraj en teden, prispemo malo po deseti uri in veter se ravno prav umirja. Prespimo brez težav in se zbudimo v lepo jutro.

Ponedeljek 25.6.2012

Carlos je ves čas spuščen in pridno čuva bazo. Postavimo si tendo in uživamo v čofotanju in začetku dopusta. Popoldan nas obiščejo policisti in pri vsakem kamperju opozorijo, da smo lahko tukaj samo do devetih zvečer. Rezerva je drugi kajt spot v bližini, kjer se lahko spi oz. nasad borovcev v bližini plaže.

Kasneje vidiva pri mostu na Lefkado ogromno tablo z označenimi kampi in napisi, da je na Lefkadi po novem prepovedano spanje na prostem. Rezultat tega je, da imajo prazne kampe in nobenega kamperja na otoku. Tudi mi smo se odstranili in preživeli naslednje dni v bližini na celini.

Torek 26.6.2012

Dopoldan smo preživeli v prijetni senci v borovcih, si skuhali kosilo in se odpeljali do kajt spota. Takoj sem našel prazen senčnik in postavil vse naše stvari v zavetje. Carlos si je pridobil pasjo družbo, malčica je kmalu zaspala, jaz sem pa preživel nekaj ur na vodi. Kasneje sva spoznala par iz Slovenije, ki sta imela 2 meseca starejšo hčerko z enakim imenom kot naša. :)

Zvečer smo se vrnili v borovce in v družbi glasnih čehov prespali.

Sreda 27.6.2012

Po zajtrku smo se odpravili po nove zaloge v trgovino in naredili še hiter sprehod skozi Lefkado. Brez grškega frapeja, ali več njih, se pač ne da začeti dneva. Kosilo skuhamo v našem »kampu« in popoldan v družbi Daliborja in familije odkajtam kar lep večurni sešn. Naša najmlajša se je proti koncu dneva začela pritoževati nad vetrom, zato sva sklenila, da naslednji dan odidemo dalje. Letos sva se namenila obiskati Meteoro, ki sva jo že dvakrat izpustila iz plana.

Četrtek 28.6.2012

Zjutraj vstanemo kar zgodaj in se okoli 9.00 ure odpeljemo v notranjost proti Meteori. Garmin preračuna prihod okoli poldneva. Vmes nas pa še čaka tri ure hribovite pokrajine in neskončno ovinkov. Z vmesnimi postanki smo na cilju okoli 13.00. To je kot vedno, naš idealen čas za oglede :).

Povzpnemo se do samostanov na hitro pofotkamo, poližemo sladoled in se odpeljemo v mesto, kjer je kamp. Ja, tudi v kampu se lahko spi v Grčiji. :) Poiščemo takega z bazenom in veliko sence, pogled na skalnato Meteoro je samo še pika na i. Lahko bi bilo malo manj muh, ampak vsega naenkrat pač ne moreš imeti, a ne? Malo si bomo ohladili glave in nadaljevali našo pot proti Peleponezu.

Petek 29.6.2012

Že prejšnji dan sva premlevala, kako najhitreje priti do obale. Kamorkoli smo se namenili je bilo najmanj 4h vožnje. Na koncu sva sklenila, da se vseeno odpeljemo proti Peleponezu, čeprav nas čaka okoli 7h druženja v kombiju. :) Pozno zvečer smo prispeli v miren zaliv, nasproti Napflia, kjer smo prespali. Če nam bo všeč, se bomo zadržali še kakšen dan tukaj.

Sobota 30.6.2012

Zjutraj se zbudimo v lep dan, veter pihlja ravno prav, da nam ni vroče. Dopoldan se kopamo, poležavamo in uživamo. Popoldan skočimo do mesta na frape in po zaloge v trgovino. Med vračanjem smo opazili patruljo, ki se je vračala iz plaže. Ali so se šli policisti ohladiti v morje, ali je pa kakšnega domačina zmotila naša dvignjena streha. Odpeljali smo se dalje in v Garminu nastavili naslednjo plažo skoraj na jugu. Takoj mi je bilo sumljivo, da nas pelje v notranjost, kjer se je cesta zožala in prešla v hude ovinke. Sprva še vztrajam z upanjem, da pridemo kmalu do glavne ceste, kasneje pa moram vztrajati, ker se ne splača vrniti. Čaka nas še 3h vožnje in radi bi prispeli pred večerom. Navigacija pametno izračuna čas poti s pomočjo omejitve, ki je bila celotno pot 90 km/h, očitno. Naša hitrost se je gibala od 30-40 km/h, prevozili smo hribe in doline, se dvignili na 1500 m in spet spustili v dolino. Na koncu sem izbral odcep izven naše poti, da smo čim prej prispeli na glavno cesto. Naša 3h vožnja se je spremenila v 4h in na popolnoma drugem delu polotoka. Prespimo v družbi italijanskega kamperja pri nekem klubu. Na sprehodu ugotovimo, da smo se naključno ustavili na popotnikom znani plaži z nasedlo ladjo.

Nedelja 1.7.2012

Po kar glasni noči iz sosednjega kluba se prebudimo v mirno jutro. Ogledamo si nasedlo ladjo, zdivjamo Carlosa in se namakamo v morju. Kljub mivki je voda kristalno čista, plaža je brez smeti. Vse super, razen prostora, kjer je možno parkirati. Le 40 minut stran je plaža pri jami Pirgos Dirou, zato naredimo hiter premik. Pri spuščanju na plažo opazimo kamper, vendar se ta po našem prihodu odpelje. Kasneje se nam pridružita nemška upokojenca, ki se ustavita samo za kopanje. Plaža je čudovita, čista in ravno prav piha. Čudi nas, da smo sami poleg domačinov, vendar vseeno ostanemo tukaj.

Ponedeljek 2.7.2012

Dolga in prazna plaža, točno to kar iščemo :)

Dopoldan nas sonček in vročina izbezata iz naših postelj. Zbudimo se popikani od komarjev, ponoči je bila cela invazija na našo kožo. Cel dan preležimo na plaži z vmesnimi skoki v morje, da se ohladimo. Tudi najmlajša veselo brca v obroču in preživi kar nekaj časa v vodi. Zelo sva ponosna na njo, saj že pri 6 mesecih obožuje vodo in sama pribrca do naju.

Za popoldan se odločimo poiskati bankomat in nabaviti zaloge, saj smo hladilnik izpraznili do zadnjega koščka. Žal je prva banka 45 minut stran. Želeli bi se vrniti, a se nekako ne moremo odločiti, ker je naslednja destinacija stran 2 uri in bi se brez potrebe vozili sem in tja. V bližini najdemo market, kjer sprejemajo kartice in opravimo vse potrebno. Trgovina je zelo draga, sprašujemo se kako domačini nakupujejo po teh cenah.

Ni večerje brez roštilja ... :) — Ni večerje brez roštilja … :)

Na našo plažo se vrnemo okoli sedme ure, oboroženi s spreji za komarje in sredstvi na elektriko. Celo noč imamo prižgano, a komaj kaj pomaga.

Torek 3.7.2012

Zjutraj se naša malčica prebudi vsa popikana. Še dobro, da dojenčkov ne srbi in jih ne motijo piki. Tokrat imamo dovolj, popoldan se selimo na naslednjo plažo in upamo na najboljše. Odločili smo se poiskati plažo Ariana, katera se večkrat omenja v potopisih. Nahaja se na vzhodu, zato se bomo malo vrnili nazaj in potem ob obali odšli proti Elafonisosu. V prihodnjih dneh enkrat. Danes še poležavamo in skačemo v morje. Za premike je še več kot dovolj časa. :) Popoldan pospravimo stvari in se odpeljemo na vzhod. Vmes osvežimo še zaloge v trgovini in pripravljeni smo za nekaj dni poležavanja. Vozimo se skozi majhne vasice, garmin spet dela po svoje, ampak brez težav se prebijamo dalje. Hiše se redčijo, prazna pokrajina se veča. Med potjo opazimo Monemvasio, ki si jo bomo tudi ogledali v prihodnjih dneh. Po poti srečamo pastirje, ki ženejo svoje koze domov. Na plažo prispemo okoli osme ure zvečer. Plaža super, asfaltni dostop, daleč okoli nobenega, ravno za parkirat. Ampak, valovi in skale. Dostop do morja skoraj nemogoč, še posebej pa za otroka. Plan B je plaža Rihea, oddaljena dobre pol ure, ki se seveda raztegne na debelo uro vožnje. Iz vasi Rihea, se odpeljemo proti obali po zelo ozki serpentinasti cesti, brez kakšne koli ograje. Še dobro, da je noč in ne vidimo v globino. Je pa zelo globoko, kolikor uspemo pogledat. Po poti srečamo avto, ki se vrača iz plaže. Predvidevam, da je to lastnik lokala, ki je na plaži. Na cilj prispemo pozno zvečer in nikjer nobenega. Na dnu soteske se nahaja peščena plaža z barom. Ni lepšega. Na hitro se nekam parkiram in s Carlosom sprehodiva po okolici. Na cesti opazim tablo, ki prepoveduje spanje in omenjajo kazen 150 EUR. To pa nekaj ne gre skupaj. Kolegi avtodomarji so tukaj preživeli cela poletja, lastnik je bil navdušen nad njihovim prihodom. Očitno se v parih letih zelo spremenijo stvari. Odločimo se na hitro prespati in zgodaj odpeljati dalje na jug.

Letos res nimamo sreče in počasi že obupujemo nad iskanjem miru.

Sreda 4. 7. 2012

Zjutraj zelo zgodaj poberemo šila in kopita, ter se odpeljemo na ogled Monemvasie. Vasica leži na otočku in je povezana samo z zelo ozkim mostom. Ulice so neverjetno ozke in celotna vasica je en sam labirint tudi mi smo potrebovali nekaj časa, da smo prišli nazaj na glavno ulico. V prijetnem lokalčku smo se še okrepčali s tortico in frapejem, nato se pa odpeljali dalje. Okoli 12. ure smo prispeli v pristanišče za Elafonisos. Trajekt se je ravno nalagal, zato smo tudi mi pohiteli z nakupom kart. Cena 12 EUR za vse, vožnja traja le nekaj minut. Voda je zelo nizka, občutek imam, da bi se lahko kar peš odpravil na ta majhen otoček. Do naše plaže imamo le 5 km, vendar nas Garmin vozi po svoje v slepe ulice in kolovoze, tako da naša vožnja traja vsaj 45 minut. Vročina nas že pošteno načenja, za bonus je pa še na peščeno plažo potrebno it peš čez sipine. Sledi hiter ogled plaže, voda je nenormalno čista, ker piha iz obale ni niti najmanjšega vala. Razočarani, ker je od parkirišča kar daleč do plaže popadamo v senco in delamo plane za naslednje dni. Razmišljava celo o predčasnem vračanju domov oz. še enotedenskem postanku kje na domači celini. Vseeno se odločiva pogledat kamp in zadovoljeni parkiramo v senco pod streho. Na recepciji nam ponudijo brezplačen dan, če ostanemo 4 dni. Kamp ima svojo plažo do katere vodi lesena pot. Očitno nam ne bo hudega naslednje dni. :)

Četrtek 5.7.2012

Dopoldan se na hitro vržemo v morje, ker je tukaj zelo vroče se čez dan hladimo v senci in proti večeru skočimo še do plaže. Malčica obožuje vodo in kar noče iz nje. Za kosilo si pripraviva slastne tortilje, katere pogrejem na žaru.

Letos imava novo pridobitev Cadacov Safari Chef, ki odlično opravlja svojo nalogo. Vreden vsakega evra.

Petek 6.7.2012

Dan preživimo podobno kot včeraj, za razliko, da se odpravimo v mesto na frape in poiščemo bankomat. Seveda čez poldne in v najhujši vročini do sedaj. :) Zvečer ohladitev v morju in Mythos. Že kar večerni ritual.

Sobota 7.7.2012

Ležanje, hlajenje v vodi in »playtime« z našo malčico. Ta vikend naj bi na plaži potekal 2. board’n rolla kite in SUP festival. Ponujali bodo lekcije iz kajtanja in SUP-a. Namen sem se imel preizkusiti v tem čedalje bolj popularnim načinom uporabe deske in vesla. O vetru ni bilo ne duha ne sluha, o kakšnih deskah za testirat pa tudi ne. Popoldan smo skočili na kosilo v kamp, v samopostrežni restavraciji so pripravili odlično meso iz žara z zelenjavo. Naš dan se je končal z glasnim prihodom motoristov na parcelo poleg nas. Sprva sva mislila, da gre za poroko, vendar so se beli trakci pojavljali tudi drugje v Grčiji. Možno, da je šlo za praznovanje kakšnega njihovega praznika. Za jutri imamo plan oditi zgodaj in narediti premik na celino.

Nedelja 8.7. 2012

Vstanemo okoli šestih, z malo peljeva Carlosa na sprehod in na poti nazaj še malo zadrema. Ok, počakajmo da se naspi in gremo. Dremež se je razlegel na konkreten spanec in spet smo se odpeljali okoli 10 ure in v hudi vročini. Ob 10.30 še ujamemo trajekt in na Garminu nastavim plažo pri Pirgos Dirou. Popoldna prispemo do plaže katera se je izkazala za neprimerno in spet smo se zataknili brez plana B. V takšnih primerih nas reši postanek na frapeju, da ohladimo glave in razmislimo o poteku naše poti. Pri sebi imam označeno plažo, ki je na zahodni strani Peleponeza in oddaljena debele 4 ure vožnje. Na koncu s kislimi obrazi izberemo to opcijo in se odločimo, da naredimo postanek na vsaki plaži, katero je preveril »slavni« WOMO in imam njegove koordinate v Garminu. Na poti se ohladimo v morju in proti večeru prispemo skozi Kalamato. Večje industrijsko mesto, meni zelo nezanimivo, preveč umazano in neprivlačno. Ura je že zelo pozna, skupna odločitev pade, da prespimo na Velika beach, katero poznamo že iz najinega prvega potovanja iz leta 2009. Vmes še preverimo plažo od WOMO-ta, ki je neuporabna in okoli 22.00 parkiramo na najini plaži. V dveh letih so jo začeli nekaj urejati, po cesti se podijo z motorji in avti, prizor je kar drugačen od naših spominov. Preveč smo utrujeni, da bi nadaljevali pot zato se odločimo ostati. Po naključju vidim opombo kolegov, da so jih tukaj blizu okradli med kosilom. Sprva težko zaspim, a se tudi dogajanje zunaj umiri in brez težav dočakamo jutro.

Ponedeljek 9.7. 2012

Vstanemo že pred 6. uro in nekaj čez sedem že drvimo proti SZ Peleponeza. Čez notranjsot bomo šli do obale in potem dalje proti Patri, če kaj najdemo vmes se pa ustavimo. Tokrat smo oboroženi še z zemljevidom in točno vemo, kdaj nas Garmin vleče za nos. To se na poti zgodi večkrat. Zelo hitro prispemo do obale, ker se mi ne da še ustavljat za kopanje na hitro spijemo frape in ostale člane prepričam, da kar danes potegnemo do plaže Kastro.

Plažo sva našla s pomočjo potopisov že 2009 in lepo otvorila najino potovanje. Parkirišče na plaži ima svoj lokal in lastnik dovoli spanje na plaži. Nazadnje je bilo tukaj najmanj 35 avtodomov in nekaj prikolic iz različnih držav. Vem, da so lani plažo preurejali in upam, da je spanje še vedno dovoljeno. Okoli 12. ure se kakopak spet gibljemo po napačnih vaseh (pametni Garmin) in na koncu le prispemo do našega cilja. Na moje olajšanje je na parkirišču nekaj kamperjev, bar in plaža sta prenovljena, spanje pa še vedno dovoljeno. Letos so dodali tudi WC. Seveda gremo po kosilu v lokalček na pijačo, spregovorimo dve besedi z lastnikom in preživimo preostanek dneva pri našem kamperčku pred plažo. Piha ravno prav, da ni prevroče in veselimo se takšnega zaključka našega dopusta.

Torek 10.7.2012

Zjutraj vstanemo in se z malčico odločimo malo sprehoditi po okolici. Pridruži se nam tudi Carlos, ki je letos skoraj cel dopust spuščen in nas pridno spremlja. Na sprehodu malo odtava in se kasneje vrne za nami. Popoldan na njegovi nogi opaziva grdo rano in iskanje veterinarja se začne. V okolici so vsi zaprti, zato se odločimo zapeljati do Patre, kjer sem našel eno kliniko. Po malo prelutanih ulicah končno prispemo na cilj. Carlos mora pod narkozo in šivat, še prej pa moramo počakati, da nas vrinejo med naročene paciente. Klinika je super in zelo so nam šli na roko, ter delo opravili odlično. Carlos je dobil za nagrado krožnik okoli vratu, mi pa navodila, da se čez dva dni vrnemo in se del šivov pobere. Dan je bil več kot zanimiv in ekstremno vroč. Sedaj pa upam, da lahko v miru preživimo preostanek dopusta.

Sreda 11.7.2012

Sonce in vročina nas zbezata iz postelj, no ja pa seveda prebujena malčica, ki veselo ščipa najina obraza. Opravimo jutranji sprehod, pojemo zajtrk in poležavamo. Naš dan je potekal nekako v tem zaporedju: skok v morje, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, kosilo, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, poležavanje, sprehod s Carlosom, posedanje pred bazo in pozno zvečer spanje. :)

Četrtek 12.7.2012

Dopoldan smo še ponavljali zgodbo prejšnjega dne, okoli 16. ure smo se začeli pakirati za odhod do veterinarke. Vožnja je bila kratka, a spet zelo vroča. V Patrasu je kazalo temperaturo okoli 40 stopinj. V kliniki opravimo hitro, malo poklepetamo in se odpeljemo proti Diakopftu. Najina stalna destinacija za prehodno spanje. Plaža na koncu mesta, kar nekaj kamperjev, čista voda in kamenčki. Vse kar človek potrebuje. Tudi letos ni šlo brez tega, ker imamo trajekt šele ob 17. uri, se odločimo dopoldan preživeti tukaj oz. pogledati kite spot pri Patrasu. Avantura se bo kmalu zaključila in počasi izgubljamo nasmeške na obrazu.

Petek 13.7.2012

Dopoldan se še kopamo in sprehodimo peš do mesta na kavo. Čas odhoda se neizbežno bliža in okoli 14. ure se odpeljemo proti pristanišču. Letos se moramo prvič javiti v pisarni, kljub temu, da imamo karte že v rokah. V Patras prispemo dokaj pozno in iskanje pisarne nam vzame še tisto malo časa, kar nam je ostalo. Nekajkratno pošiljanje osebja sem in tja mi že pošteno načenja živce, skoraj neznosna vročina pa tudi ne pomaga pri celotni situaciji. Do trajekta prispemo slabo uro pred odhodom in kot zadnji kamper nas naložijo s pomočjo rampe katero dvignejo do 1. nadstropja.

Parkiramo v kot, a nam nekdo iz osebja dovoli prestaviti avto na odprto, da smo deležni nekaj sapice na poti. Noč je hladna in v miru spimo do jutra.

Sobota 14.7.2012

Zjutraj se sprehodimo po ladji, na veliko dolgočasimo in komaj čakamo pristanek. Kljub temu, da se vračamo domov imamo počasi dovolj ladje. Okoli 13. ure se izkrcamo in obtičimo na izhodu iz pristanišča. Očitno vsi trajekti naekrat spustijo tovor ven, količina tovornjakov in avtomobilov je enostavno prevelika, da bi en izhod požiral vse naenkrat. Ponovno je zelo vroče, hitro postanemo sitni. Na avtocesti opazimo ob obali kar nekaj kamperjev in ogromno kajtarjev. Spomnim se, da sva jih vsako leto opazovala, a nikoli šla pogledat. Ni nam bilo še za iti domov, zato ob prvi priliki zavijemo iz avtoceste proti obali. Vmes se ustavimo v McDonaldsu in nadaljujemo pot ob plaži. Kilometrska obala je do zadnjega zapolnjena z lokali, klubi in ležalniki. Tipično za Italjane, je seveda kite spot sredi senčnikov in v vodi označen z bojami. Opazim tablo o dovoljenem vstopu samo za člane, zato odidemo dalje.

Pri naslednjem spotu ni table, poiščem parkirišče in odnesem vso »kramo« na plažo. Za nekajtarje postavim bazo, sam pa po hitrem postopku sestavim opremo. Pri dvigu mi lokalci pojasnijo, da plačujejo za vstop (nekaj imajo zavarovano v primeru nesreče med kopalci, itd…), ampak naj mi bo za danes. Lepa reč, zelo nesproščeno odpeljem nekaj linij, nato se mi na deski odvije strap in kajtarija se konča za danes. :) Zvečer se odpeljemo proti domu. Okoli 23. ure imava počasi dovolj vožnje, gorivo se pa tudi že močno približuje nuli. Prvo počivališče ustavim, avtomatska črpalka ne deluje, za spanje ni ok. Nadaljujemo pot in opazimo tablo, da je naslednje počivališče komaj 65 km naprej. Naslednjih 45 minut je zelo napetih, saj ne vem če nam bo uspelo, sredi noči pa tudi ne želim ostati brez goriva. Prispeli smo brez težav in parkirali pri črpalki. Dokončno sva se prebudila, ko se je Carlos uprl in odšel na potep po počivališču. Za klice in sir je bil gluh, naju je pa zelo skrbelo, da bi zataval na avtocesto. Na koncu se je vse dobro končalo in vsi na kupu smo v miru zaspali.

15.7. 2012

Zjutraj smo se ustavili še v Ikei in v Postojni na kosilu. Naš prihod domov se je razvlekel do 18. ure popoldan. Vsega lepega je enkrat konec, a kljub vsemu smo se vrnili bližji drug drugemu, polni novih izkušenj in vtisov. Lepo je bilo in še bomo šli. Čimprej kam … :)

22 August, 20113 January, 2017

Potovanje po Grčiji 2011

Letos bo naš dopust skrčen, gremo v bližnje kraje, ne vemo še točno kam. Štirinajst dni nečesa, možno kakšen kamp v Dalmaciji, ali pa Sardinija, mogoče pa ponovno Korzika, kljub temu da imamo to v planu za 2012. Takšni so bili naši odgovori ob vprašanju kam gremo na dopust. Končna odločitev je padla tik pred odhodom. Dalmacija se je podaljšala v Grčijo, 14 dni so naenkrat postali skoraj trije tedni. Trajekti so bili že marca zasedeni, cene pa zasoljene do neba. S kislimi obrazi smo se odločili za vožnjo čez Srbijo in Makedonijo. Pa saj bo šlo, počasi, dopustniško, tudi drugi so preživeli. :) Vožnja čez države bivše juge me ni nikoli prav mikala, ne vem zakaj, mogoče sem premlad, da bi po poti obujal stare čase.

28. 7. 2011

Letos sva začela s pakiranjem pravočasno in v sredo imela že vse pripravljeno za naše potovanje. Zadnji trenutek smo planiran odhod iz 29.7. prestavili na 28.7. kar je precejen nenavadno, ponavadi se odhodi zamikajo naprej. V četrtek sva bila še v službi, spakirala še kar je ostalo in ob 20.00 zvečer smo se podali v svet. Imel sem željo da bi spali nekje v okolici Beograda. Ostalo je pri željah, saj smo omagali kakšnih 150 km pred Beogradom, še na Hrvaškem. Odločila sva se, da spimo kakšne 3 ure in gremo ob 5.00 dalje.

29. 7. 2011

Zjutraj vstanemo, se na hitro pretegnemo in šibamo dalje. Na hrvaško-srbski meji čakamo 3 ure. Fantje si pač vzamejo čas. Pri opazovanju okolice nam ni dolgčas, saj vidimo da domišljija ne pozna meja. Punci je očitno primanjkovalo goriva, zato ji je nekdo po cevki pretakal bencin iz svojega avta in to tudi med prestavljanjem v koloni. Kmalu čez mejo nas dobi dež, poleg tega v Beogradu potekajo dela na cesti, zato nam prijazni uslužbenec na cestninski postaji porine v roke zemljevid s priporočljivim obvozom. Vse pohvale, tako se dela!

Vožnja postaja čedalje bolj mučna, na poti smo že skoraj cel dan, prihod v Grčijo se z vsakim postankom podaljša in tudi gneča na meji nam ne pomaga kaj dosti. Po mojih izračunih bi morali biti pozno popoldne že na plaži, katero smo si s pomočjo potopisov izbrali za začetek dopusta. Pri prečkanju srbsko-makedonske meje doživimo šok, saj nam Garmin sporoča, da nas čaka še ogromno vožnje. V Grčijo prispemo ob 20.30, oba si oddahneva in skleneva, da bova potegnila skoraj do Evie, saj je v bližini plaža, na kateri se bomo spočili in pripravili na dopustovanje. Na cilj prispemo ob 1.00 ponoči, vmes nas Garmin vozi v krogu po ozkih ulicah, žurerskih mestih, bencin pa na rdečem. Ah, le kaj bi si lahko še želel lepšega. Na plaži Papakosta sta dve prikolici in en kamper, vsi Grki, postavljeno je tudi nekaj šotorov. Velika tabla, ki sporoča, da je kampiranje prepovedano jih očitno ne gane kaj dosti. Na hitro preiščem okolico, parkiramo, si oddahnemo in zaspimo.

30. 7. 2011

Zjutraj komaj vidimo kakšna je plaža. Dokaj čista, koši za smeti, brez tušev, prostora za kakšnih deset kamperjev. Cel dan smo poležavali in se namakali. Popoldne je nastala kar gužva na plaži in parkirišču. Zvečer skoraj pred vsakim avtodomom in šotorom zagori ogenj in zadiši po roštilju. Čaka nas še en dan s podobno vsebino, nato pa premik dalje, upam da že na Evio in da ujamem še kaj pravega grškega vetra…

31. 7. 2011

Cel dan poležavamo pred »apartmajem«, pri sosedih na vsake toliko zagori ogenj in zadiši po roštilju. Občasno se ohladimo v kar toplem morju. Zvečer vsi Grki pospravijo svoje šotore in oddidejo domov. Ostanemo sami s švicarskim avtodomom. Za jutri je v planu premik do kraja Glyfa iz katerega pelje trajekt na Evio. Vožnja s trajektom traja slabo uro in močno skrajša prevoz do otoka.

1. 8. 2011

Zvečer smo že spakirali stvari, tako da smo zjutraj takoj odpeljali proti jugu. Najprej do pekarne po zajtrk, na bencinsko po gorivo, potem pa 2h vožnje do vmesnega cilja. Do pomola smo prispeli ravno pol ure pred odhodom trajekta, na hitro še spijemo frape in odplujemo iz celine. Nekaj malega sem si ogledal sever Evie, kjer bi se dalo kajtat, poiskati pa smo morali samo še plažo za spanje. Ustavimo se v mestu Pefki, kjer je kite center, se ohladimo v morju, napolnimo želodce in odidemo proti zahodu, kjer bi se dalo kaj najti. Po slabi makadamski poti pripeljemo do samotnega zaliva, kjer je privezan trajekt, kateri nas je pred nekaj urami pripeljal na otok. Plaža preveč umazana, poskusimo bolj po desni strani. Po napol offroad-ovski vožnji najdemo nov zaliv na katerem se odločimo ostati kak dan ali dva. Žal ne vemo kaj nas še čaka.. Proti večeru se razbesni močno neurje s še močnejšim vetrom, komaj še uspem zapreti streho. Ker je celoten del peščen, me začne močno skrbeti povratek v mesto, saj je cesta zelo razrita. Odločiva se prespati v mestu, na hitro pospravimo in prespimo na mestni plaži. Celo noč dežuje.

2. 8. 2011

Zbudimo se v sveže in »sprano« jutro. Samotni zalivi nama ne dajo miru, želiva poiskati plažo na kateri bi lahko ostala več dni in imela mir. Ponovno se zapodiva po cesti iz prejšnjega dneva, danes so prah zamenjale luže in blatne kopeli. Dobim veliko potrditev, da kombiji zdržijo marsikateri teren in ni nujno da imaš štirikolesni pogon, da premagaš klance in kanale. Zadnji pogon dela čudeže in kljub temu, da do podvozja zarinemo v blato, speljemo dalje. Na koncu se vseeno obrnemo nazaj, tik pred ciljem saj naju skrbi vračanje v civilizacijo. Prispemo v Pefki pred kite center, kjer je dolga plaža na koncu mesta in ne vidiva težav, da ne bi ostala tukaj dan ali dva. V planu je ponovno lenarjenje in upanje, da ujamem kaj vetra.

3. 8. 2011

Ponoči se ponovno ojača veter, toda tokrat ostaneva v zgornjem nadstropju. Želim si, da bi se taka moč pojavila nekaj ur prej in bi lahko šel kajtat. Zjutraj nas vročina prežene iz kombija in odločila sva se da gremo dalje. Ustavimo še v trgovini in odpeljemo se naprej proti zahodni strani otoka. Po Womo-tu se obeta nekaj lepih plaž. Večji del vožnje poteka v notranjosti, čez hribe in doline, prelaze in zavite ceste. Ure tečejo, mi pa še vedno na poti. Ob cesti smo našli vodo, zato se na hitro ustavimo in natočimo vse kantice, katere prevažamo s sabo. Iz glavne ceste zavijemo proti plaži Paralia Kotzikia. Prijetna vasica, zaliv vklesan v skale, vendar nemogoče za spanje. Po hitrem kopanju in malici se poženemo nazaj v klanec in po poti opazujemo obešene vrečke na borovcih za zbiranje smole. Kmalu smo spet ob glavni cesti. Cilj je plaža Hiliadou, ki je še precej oddaljena od nas. Med potjo opazimo še tablo za plažo Kria Vrissi, ker je oddaljena samo 3 km se odločiva za ogled. Prihod naju vlije z optimizmom, da smo našli raj, a ta optimizem kmalu zatrejo vse smeti po plaži in njeni okolici. Škoda, zaliv ne zgleda slabo, vendar je vse preveč umazano. Ostane nam še zadnja plaža in še kakšni 2 uri vožnje. Pot čez dolino se začne strmo vzpenjati in po kakšne pol ure vožnje se ustavimo na vrhu prelaza, nekje 1100 m nad morjem. Ostane nam še spust skozi vasice in na določenih delih zelo ozki cesti. Zvečer prispemo do plaže Hiliadou. Zgleda lepo, vse skupaj zelo stisnjeno v hrib ob ozki cesti so parkirani avtomobili kopalcev. Peljemo se do konca ceste, kjer opazimo parkiran francoski avtodom. Postavimo se pred njega in vržemo sidro za nekaj dni.

4. 8. 2011

Okoli devete ure se sonce močno upre v streho in po hitrem postopku skočimo ven iz kombija. S Carlosom si ogledava okolico in kmalu ugotoviva, da so kotički v skalah preplavljeni s šotori. Na drugi strani velike skale je še en zaliv z ogromno plažo na kateri je šotorov več kot v kampu. Plaža Hiliadou, naj bi bila do predkratkim popolnoma nudistična. Gradnja apartmajev in hotelov je naredila svoje in vsak, ki želi najti svoj mir se umika v kotičke, kateri niso dosegljivi turizmu. Zjutraj opazujemo ljudi, kako s kanuji in gumenjaki pridejo v trgovino, natočijo si svežo vodo in odveslajo nazaj v svoje kotičke, kjer so kralji in kraljice svojega malega kraljestva. Pa čeprav le za kakšen mesec ali dva. V morju je kar nekaj skal in z navdušenjem se zavihtim nanje in poženem z najvišje točke v modro globino. Večji del dneva preležimo v senci, odločimo se ostati še en dan.

5. 8. 2011

Zjutraj ponovno vročina, kopanje, lenarjenje, vročina, kopanje… Naslednja destinacija Kymi in nato dalje do plaže Chromili.

6. 8. 2011

Po zajtrku se zapodimo novim dogodivščinam naproti in v iskanje plaže Chromili. Po informacijah, ki sem jih prejel, naj bi do plaže vodila makadamska cesta. Ponovno se dvignemo čez hribe in všečne prelaze. Na vrhu se ustavimo za par fotk in gremo dalje. Garmin nas spelje iz glavne ceste po makadamski cesti, katera se vedno bolj oža, čedalje več jam v katerih se nabira voda. Vse skupaj postaja sumljivo, zato obrnemo. Poskusimo na drugi cesti, spet enaka situacija. Garmin očitno ne ve kje bi nas peljal. Iz našega plana vržemo ven to plažo in se odločimo obiskati naslednje mesto ob obali. Plaža Chromili mi ne da miru, zato še enkrat preverim lokacijo. Ugotovim, da pelje cesta ravno iz mesta Agio Apostoli, zato poskusimo še tretjič. Končno, plaža nagužvana, iz taverne se sliši glasba, lastnik naju povabi na zabavo, ki se bo odvijala naslednji dan. Odpeljemo se do sosednjega zaliva, kjer v močnem vetru prespimo. Zjutraj se prestavimo na zahodno stran otoka, mogoče tukaj najdemo svoj mir.

7. 8. 2011

Zjutraj samo se odpeljali na zahod, kjer smo si ogledali obalna mesteca. Želel sem si ogledati kite spot, ki je na tej strani. V primeru, da bi bilo kaj vetra bi ostali tukaj kakšen dan ali dva. Ustavimo se v Eretrii, kjer se sprehodimo po mestu, skočimo v trgovino in pojemo gyros. Naslednja destinacija je samo nekaj km dalje. Že celo dopoldne se kuhamo na vročini in komaj čakamo, da se ustavimo in ohladimo. Kmalu najdemo kite center, vendar nikjer nobenega v vodi. Spot zgleda zanimiv, laguna z zelo mirnim morjem. Na hitro se pogovorim s fanti v centru, ugoden veter naj bi bil šele čez dan ali dva. Trenutno je najboljša opcija na celini, ki se vidi na drugi strani. Odpeljemo se nazaj v Eretrio, ujamemo trajekt in po 15 minutah smo na celini in iščemo kajtarje. Najdemo samo kup umazanih plaž in ogromno ljudi v morju. Za cesto ustavimo, skuhamo kosilo in načrtujemo pot dalje. V tem delu Grčije nismo našli primernega kotička za nas, zato se odločimo za radikalno potezo. Danes premik do Patrasa in jutri na Lefkado, kjer smo bili lani. Preverjen kajtarski spot in kar nekaj plaž za preživetje dopusta. Ob sedmih se odpeljemo do avtoceste in po treh urah prijetne vožnje parkiramo v Diakoptu, kjer smo lani pričakali trajekt.

8. 8. 2011

Prva stvar, ko vstanemo je, da skočimo v kristalno čisto morje. Plaža je kar zasedena, Grki so letos povsod s svojimi prikolicami. Nas je bilo pa strah prenočevat v kombiju. Preplavava nekaj dolžin, pojemo zajtrk in odpeljemo proti Lefkadi. Danes je še posebno vroče, kljub dokaj hitri cesti in vožnji se kuhamo v avtu. Odločili smo se ostati nekaj dni v bližini glavnega mesta, za zaključek pa na Gialos v čisti mir. Ob obisku plaže Milos doživimo šok in kmalu zatem veselje. Dostop do plaže so popolnoma zaprli, letos ne bo nič s počivanjem ob kombiju čez dan. Dobro novica, je da nekaj sto metrov nižje očitno ni prepovedano spanje. Popoldan se zapeljemo ob plažo in uživamo v vetru, ki nam hladi ozračje in notranjost kombija.

9. 8. 2011

Zjutraj kopanje, lenarjenje in uživanje v dopustu. V mestu si privoščimo gyros, popoldan pa izkoristim za kajtanje. Zvečer se ponovno prestavimo nižje na plaži, kjer v miru prespimo.

10. – 14. 8. 2011

Na plaži ob glavnem mestu Lefkade tako uživamo, da se odločimo ostati do konca dopusta. Dopoldan preležimo na plaži, kjer nas hladi rahel veter, popoldan se preselimo na eno od kite lokacij, kjer jaz uživam na vodi. Zvečer si ogledamo mesto, skočimo do trgovine, nakupujemo spominke in darila, ob koncu dneva pa si ponovno poiščemo svoj kotiček na plaži. Za pot domov sva izbrala trajekt, saj imajo na koncu vedno še prostor, karta pa tudi ni bila pretirano dražja od vožnje. Vendar brez zapletov seveda ne gre. Vstopimo na stran od Anek lines, kjer si bookiramo karte, izvedemo plačilo, stran bi nas morala preusmerit nazaj na Anekovo stran, vendar se vse skupaj ustavi. Super, plačali smo, karte pa ni. Hitro pošljem mail in čakamo odgovor. Dobim ga naslednji dan, da so že opazili napako in preklicali plačilo, ampak banka potrebuje 5 do 10 dni, da bo stvar zabeležena. No, pa pojdimo še enkrat čez postopek, ponovno vpišem podatke, s cmokom v grlu stisnem plačilo, tokrat je vse ok. Prejmeva karte, rešeni smo vožnje domov. Še enkrat preverim, če je vse ok in ugotovim da nisva izbrala camping on board. Gre lahko še kaj narobe? Da bi spali na palubi s psom, kar pomeni da moraš biti zunaj, pa brez dostopa do avta? Ne pride v poštev. Hitro pošljem še en mail, katerega so mi pripisali za slučaj, če bi želel kaj spremeniti. Cena je enaka, samo postaviti naju morajo na open deck. Čakamo odgovor, prvi dan nič, drugi dan nič, tretji dan pokličem po telefonu in dobim informacijo, da se je potrebno ponovno bookirati in potem poslati mail s staro rezervacijo, da lahko prekličejo dvojno bookiranje. V tretje gre rado, vse pravilno izpolnemo, plačamo še tretjič in sedaj čakamo, da nam prekličejo vse neuspele poskuse. Če nam ne uspe se utegne letošnji dopust zelo podražiti.

15. 8 2011

Dopoldan se še malo pokopamo in uživamo zadnje ure dopusta. Nakup kart se nam še bolj zakomplicira v tem času ko sem čakal na preklic prvega nakupa kart, so mi poslali, da imamo spremenjeno na open deck. Super, sedaj imamo dvojne karte za open deck. Pošljemo milijon mailov, nekako prekličemo en nakup in upamo, da je vse v redu. Ob petih prevzamemo karte, vse je ok, sedaj pa počakamo še na vračilo denarja. Kljub zagotovilom, da je vse polno, nas je samo kakšna tretjina stlačenih v en kot brez zraka.

Tudi našega potepanja je bilo konec, skoraj prekmalu. S povratkom domov se pa odpirajo nove možnosti za potovanja in raziskovanje neznanega. Idej ne zmanjka nikoli…

13 November, 20103 January, 2017

Potovanje po Grčiji 2010

20.8.2010

Tako, pa sva tudi midva dočakala svojo Grčijo. Potovala sva s kombijem vsega skupaj tri tedne. Odločitev kako do Grčije je bila takoj jasna, saj naju južne sosede ne zanimajo in bi bila torej vožnja nesmiselna. Poleg tega, da bi bila utrujena tudi od nje ne bi odnesla nič. Tako sva že nekje marca poiskala ugodno karto za trajekt z opcijo Camping on board.

Odhod planirava nekje ob 4.00 zjutraj. Pri natovarjanju še zadnjih »malenkosti« se odhod gladko prestavi na 5.00 uro. Panike nisva delala, saj sva imela trajekt komaj ob 16.00. Takoj po štartu sem ugotovil, da mi rele proti spraznjenju bivalne baterije izklaplja hladilnik. Po poti do Italije sva naredila nekaj postankov za kavo, jaz sem pa še na hitro pogledal kaj bi lahko bilo. Napake nisem našel, zato sem hladilnik priklopil brez releja. Malo pred Ancono nama je odpovedal še radio, kasneje v pristanišču pa tudi notranje luči. Počasi sem prišel do ideje, da nekaj ni v redu s polnjenjem, zato preverim varovalke in najdem poškodovano varovalko preko katere se polni dodaten acu. Težava odpravim v trenutku, še dobro da sem kupil en kup varovalk. Ob dveh prispeva pred trajekt, vendar se naložimo komaj ob 17.00. Na trajektu sva ugotovila, da nimava pravilnega priklopa za elektriko, gledanje filmov torej odpade, hladilnik pa vsake toliko na »šverc« priklopiva s plinom. Zvečer spijeva pivo in zaspiva v kar precejšnji vročini.

21. in 22.8.2010

Drugi dan vstaneva relativno zgodaj, pojeva zajtrk, spijeva kavo in kmalu se ustavimo v Igoumenitsi, kjer se skoraj polovica camperjev izkrca. Končno lahko malo bolj zadihamo in dobimo tudi malo svežega zraka v notranjost. Izkrcamo se ob 14.30. Najin plan je spanje v bližini Patrasa in naslednji dan pot proti Lefkasu. Po prebranih potopisih se odločiva za plažo Kastro, na zahodu Peleponeza. Najina odločitev je pravilna, saj v družbi 20 camperjev preživiva mirno noč, spoznava lastnika parcele in se tako odločiva ostati še dodaten dan. Preživiva ga v senci z občasnim hlajenjem v prijetno hladnem morju.

23.8.2010

Zjutraj se zgodaj odpraviva proti Lefkadi, saj se zaradi psa ne želiva voziti po vročini. V planu imava ogled glavnega mesta, Milos beach, kjer bom jaz nekaj dni kajtal, in spanje v bližini. Po poti naju garmin spelje po ovinkasti cesti čez malo in ozko vasico in tako izgubiva kar nekaj časa z »obvozom«. Malo pred mostom sva priči ogromnemu požaru. Kolikor sem uspel videti, je gorelo kmetijsko zemljišče, ogenj pa se je razširil do ceste, po kateri smo se vozili. Neverjetno kako je narava lahko mogočna in človek nemočen v boju proti njej. V Lefkasu se sprehodiva po promenadi, pojeva gyros in preveriva razmere na Milos beach. Zvečer se podava za iskanjem primerne plaže za spanje. Že doma sem si ogledal potencialno plažo, ki se je kmalu izkazala za napačno. Po zelo strmi vožnji do makadama sem močno obremenil zavore, ki so pod težo potnikov in prtljage začele spuščati nadležne zvoke. Na plaži srečava nekaj grških kopalcev in italjane, ki so spali v šotorih. Plaža naju ni prepričala, tako sva v enem od potopisov našla koordinate za primerno plažo. Dan se bliža koncu zato odhitiva proti jugu. Ponovno preveč zaupava garminu, ki naju spelje po zelo ozkem in strmem makadamu do hiše, kjer se cesta konča. Poskušam obrniti, vendar kopljem na mestu. Domačin mi priskoči na pomoč in po nekaj poskusih se pripeljem nazaj na asfaltirano cesto. Plažo Gialos najdeva po prevoženi zelo strmi in ovinkasti cesti. Parkirava na prašnem makadamu ob plaži, v družbi nemških dopustnikov s šotori in kamperji. Odlašava z odhodom, ker ne veva, če bo bus zmogel pot nazaj.

24.8.2010

Dan preživa na plaži z občasnim hlajenjem ob mrzlem pivu in kopanju v morju. Ker je cesta za nazaj zelo ozka in strma, se odločiva za odhod v zgodnjih jutranjih urah.

25.8.2010

Zgodaj zjutraj se odpraviva proti mestu Lefkada, pot iz plaže poteka nemoteno. Nekje v hribih si v družbi ovc in sončnega vzhoda privoščiva zajtrk. V mestu greva na kavo in na Milos beach, kjer sprostim svojo »odvečno« energijo s celodnevnim kajtanjem. Proti večeru se odpraviva poiskati plažo, vendar ne najdeva nič, kar bi pritegnilo najino pozornost. Precej utrujena se parkirava ob cesti skupaj z nemškim avtodomom in prespiva brez problemov, vendar z občasnimi motnjami avtomobilov, ki se peljejo mimo. Ker imava za naslednji dan ponovno plan Milos beach se ne želiva preveč oddaljiti od Lefkade.

26.8.2010

Okoli sedme ure se prebudiva, pospraviva kombi in se odpeljeva proti mestu, kjer pojeva »full breakfast«, za katerega mi ni žal denarja. Počasi se začne vse prebujati, midva pa se odpraviva na Milos beach, kjer ob ležanju in občasnem kopanju, počakava ugoden veter. Zvečer načrtujeva spanje na bližnji plaži.

27.8.2010

Prespiva brez težav, v majhnem zalivu poleg kraja Tsoukalades. Po jutranjem kopanju, pojeva zajtrk in se odpeljeva v Lefkado na kavo. Po kosilu oddideva na Milos beach, kjer sem spet celo popoldne na vodi. Zvečer se vrneva na isto plažo, vendar tokrat pozno zvečer dobiva obisk policistov, a naju skrita v temi ne opazijo. Ko pregledajo prazne šotore na plaži se odpeljejo stran. Predvidevam, da naju je kdo prijavil, saj so domačini ravno odhajali, ko sva se pripeljala.

Spanje — Plaža blizu glavnega mesta na Lefkadi

28.8.2010

Zjutraj vstaneva in se odpeljeva proti Lefkadi. Pogoji na Milosu so mi zelo všeč, zato ostaneva še en dodaten dan, namenjen kajtanju, vendar se ta dan ne počutim najbolje, zato končam s kajtanjem ob petih popoldne in odločiva se za premik do Vasilikija. V planu je spanje v okolici in naslednji dan vožnja s trajektom do Kefalonije. V Vasilikiju ne najdeva nič primernega za prespati, tako naju pot odpelje nazaj na zahod otoka, kjer poskusiva srečo na plaži Egremnoi. Preveč turistična, prašna in polna ljudi. Tako spet pristaneva na plaži Gialos in v miru prespiva.

29.8.2010

Zjutraj dolgo spiva, se cel dan kopava in uživava ob branju knjig in brezdelju. Odhod na Kefalonijo prestavljen za en dan.

30.8.2010

Ker sva že zvečer pospravila svoje stvari, se zjutraj kmalu odpeljeva proti Vasilikiju, iz katerega pelje trajekt na Kefalonijo. Zapeljeva se še do plaže Porto Katsiki, se malo sprehodiva in greva naprej. Ker imava do trajekta še slabi dve uri časa, greva v Vasilikiju na kavo in si privoščiva zajtrk iz lokalne pekarne. Pekarna je kot iz pravljice in jo toplo priporočam. Ob 12.00 se vkrcamo na trajekt, vožnja do Kefalonije traja 1 uro. Ob 13.00 prispemo v Fiskardo, manjše ribiško mestece, polno jadrnic in jaht. Tukaj uživava v miru, se sladkava s sladoledom in nakupiva še par daril za domov. Počasi nama zmanjkuje goriva in se presenečena obrneva na črpalki, ko nama lastnik pove, da nima dizla. Zaenkrat še ni kritično, vendar upam, da je bila to bolj izjema kot pravilo. Po poti se ustaviva v majhnem, a simpatičnem mestu Assos. Mesto oz. bolj vasica je zelo umirjena, »promenada« teče ob zalivu, kjer je parkiranih tudi nekaj čolnov. V taverni na koncu si privoščiva kosilo in mrzlo pivo. Vročina naju čisto zdela. V planu imava plažo Petanoi, na kateri bi lahko prespal. Na plaži je nekaj tavern in apartmajev, turistov ni več, zelo se opazijo zadnji vzdihljaji sezone, vendar se vseeno odločiva za drugo izbiro in se odpeljeva do Platia Amnos beach, ki obeta prazno parkirišče s čudovitim razgledom. Izbira je pravilna, saj v miru prespiva v družbi italijanskega avtodoma.

31.8.2010

Ponoči imava deževno budnico, zato hitim zapirati vrata. Prebudiva se v hladnejše in oblačno jutro in po zajtrku se odločiva premagati kar nekaj stopnic in 100 m višinske razlike do plaže, kjer preleživa do popoldneva. Na kosilo se odpraviva do mesta Lixouri, se sprehodiva po centru, ki je skoraj prazen in se odpeljeva do plaže Mania. Na plaži ostaneva sama in se skrita na parkirišču pripraviva na spanje. Zaradi oblačnega in vetrovnega dneva iz dna potovalke vlečem dolge rokave.

1.9.2010

Po zajtrku se odpraviva nazaj v Lixouri, kjer počakava trajekt do Argostolija. Trajekt pelje čez zaliv, ki poteka proti središču Kefalonije in prihrani pot z avtomobilom okoli po otoku. Cena vožnje je okoli 8 eur za dve osebi in avto, traja pa nekje 20 minut. Odločitev je lahka. V Argostoliju sva naredila postanek in se sprehodila po ulicah, opravila nekaj nakupov in spila kavo. Mesto je polno turistov, izredno živahno in prijetno. Po ogledu, sva z vožnjo nadaljevala proti jugu, kjer sva imela namen poiskati primerno plažo za spanje. Zapeljeva se proti obali in najdeva zapuščeno plažo z betonsko ploščadjo in tušem. Plaža neuporabna saj je bolj kot ne v skalah, prostor je primeren zgolj za premočitev, ima pa na uporabo tuš. Dostop je možen s kakšnim manjšim kombijem. Na poti nazaj sva doživela prvo poškodbo kombija. Pri vožnji v klanec je vrglo iz prve prestave, vendar ni bilo občutiti kakšnih težav. Peljeva se naprej ob obali in zavijeva proti naslednji plaži po klancu navzdol. Najdeva taverno, nek nemški avtodom je sicer imel namen prenočevati, vendar ker ne želiva težav se odpeljeva po ozki cesti naprej, do prvega klanca, ko ne morem več prestaviti v prvo. Speljevanje je nemogoče, prav tako vožnja proti glavni cesti. Zavijem za cesto in ker je pozno popoldne se odločiva prespati tukaj. V spominu imam mehanično delavnico, ki sva jo srečala na poti, zato narediva načrt kako pripeljati kombi nazaj. Po pregledu ceste se odločim prvi del prevoziti vzvratno, nato nadaljevati v drugi prestavi. V sosednji vasi opaziva požar, ki ga gasijo z dvema letaloma. Ker je veter zelo močan, se ta hitro širi in začne naju skrbeti ali lahko doseže tudi nas. Zapeljeva se v bližino nemškega avtodoma ob plaži v primeru, da bi se bilo potrebno odstraniti. Požar so uspeli pogasiti, zato v miru prenočiva pred taverno.

2.9.2010

Zjutraj vstaneva bolj zgodaj, da lahko mirno odpeljem po klancu do glavne ceste. Zapeljeva se do mehanične delavnice, kjer nekaj nastavljajo in naredijo še slabše kot je bilo. Poškodba je v menjalniku in ne morejo popraviti. Odpeljeva se dalje proti vzhodu Kefalonije, glavne ceste me načeloma ne skrbijo, vendar razmišljam kakšna bo situacija na trajektu. V garminu poiščem drugo delavnico in ustaviva se na poti. Mehanik je zelo prijazen, ponovno nastavlja in postavi enako diagnozo. Razložim mu, da potrebujem prvo prestavo za trajekt in da nekako moramo rešiti nastalo situacijo. Prekliče vse naokoli in pridemo do zaključka, da se ne da kaj dosti narediti. Po otokih ni rabljenih menjalnikov niti rezervnih delov, pokliče tudi na celino, vendar brez uspeha. Ker se mu zdi teden dni premalo časa, da zadevo reši, nama predlaga nadaljevanje vožnje brez prve prestave. Tako sva se odpeljala do mesta Skala, kjer sva pojedla kosilo in se sprehodila čez majhen center, obdan z borovci. Nato sva v iskanju plaže prispela vse do Porosa, kjer je na koncu mesta plaža Ragia primerna za spanje. Ker gre tudi iz Porosa trajekt na celino se ustaviva in prenočiva.

3.9.2010

V miru prenočiva in pozno vstaneva. Po zajtrku sva se kopala, gledala filme in se počasi odpravila do mesta. Sprehodila sva se po mestu, poiskala trgovino, pila kavo in se na poti nazaj ustavila še na dobrem kosilu. Ta dan je bil namenjen lenarjenju. Popoldne sva se odpravila še na krajši sprehod izven mesta in ponovno prespala kot dan poprej. Ta večer sva dobila družbo dveh kamperjev iz Italije in Francije.

4.9.2010

Ker sva imela časa dovolj sva si vzela en dan še za obisk Samija. Mesto oddaljeno nekaj km od Porosa, je mirno in majhno. Sprva sem bil zaskrbljen, ker nisem vedel kakšno cesto pričakovati, saj se glede na stanje kombija nisem smel peljati v zelo ovinkaste in strme ceste. Na koncu sva vse prevozila brez težav, kljub ovinkom in strmemu vzpenjanju. Ta dan je bilo slabo vreme, zelo oblačno in deževno, zato sva prevedrila v lokalnem kafiču. Odločila sva se tudi za ogled podzemnega jezera Melissani, ki je sicer lep in vreden ogleda, vendar so z vstopnino zelo pretiravali. 7 eur po osebi je absolutno preveč za ogled, ki ne traja več kot 10 minut. Po končanem ogledu naju je pot peljala do kraja Agia Evfimia, kjer sva se sprehodila po promenadi ob jadrnicah in lokalnih čolnih. Prenehalo je deževati, zato se odpeljeva nazaj do Porosa, kjer sva prespala že tretjič.

5.9.2010

Po pregledu potopisov in premisleku se odločiva, da nadaljujeva najin dopust na Peleponezu. Iz Porosa vozi trajekt trikrat na dan, midva se odločiva za odhod ob 13.00. Vreme se je izboljšalo, ponovno je vroče in sončno. Dopoldne sem na kavi končno usposobil predplačniški paket mobilnega interneta, tako da lahko sedaj dobiva informacije tudi iz spleta. Pa tudi na forum se lahko kaj javim. Kupiva karto za trajekt, ki vozi Poros-Kylini, vožnja pa traja slabo uro in pol. Cena ne pretirana 67 eur za dve osebi in kombi. Naložim se brez težav, saj se v spodnje nadstropje zapelješ naravnost. Vožnja mine hitro in že smo na Peleponezu. Odločila sva se, da greva poiskat plažo proti jugu, kjer postaneva za kakšen dan ali dva, potem se pa odpeljeva čez notranjost proti Korintskemu prekopu. Na poti se ustaviva še v mestu Olympia, kjer si želiva ogledati arheološko pot. Ker naju s psom zavrnejo, zunaj je pa zelo vroče se odločiva, da ta ogled izpustiva. V mestu najdeva taverno, kjer pojeva souvlaki, v bližnji trgovini nakupiva zaloge in odrineva dalje. Pri kraju Kalo Nero opaziva kar nekaj kamperjev, zato se spustiva do plaže. Parkirišče solidno, plaža je umazana, v vodi je kar veliko trave. Na hitro se vrževa v morje stuširava s tušem na plaži, nato pa ob pivu počakava sončni zahod in odideva spat.

6.9.2010

Prespala sva brez težav, vendar nama plaža ni bila všeč zato se odpraviva dalje. Tudi ostali so odšli naprej. Odrinila sva proti jugu, cilj nama je bila Kalamata, ker sem zasledil, da je v bližini kajtarska plaža. Odločiva se, da se drživa glavne ceste, ki pelje ob obali. Ta »glavna« cesta se kmalu začne vzpenjati v hribe in male vasice. Ko sem nekajkrat obtičal z drugo prestavo sredi klanca in ozke ulice sem vedel, da nekaj ni prav. Pregledava po garminu in zemljevidu ter ugotoviva, da sva zašla iz smeri, po najbolj lokalnih in strmih cestah. Hitro se vrneva do glavne ceste in že šibava s peto proti obali. Po poti nisva našla nič primernega za spanje, zato sva prevozila skoraj celotno pot do Kalamate. Vmes se je zelo pooblačilo in kmalu je začelo deževati. Ceste so se spraznile, taverne zaprle. Midva pa le nekaj kilometrov pred Kalamato najdeva tablo za plažo Velika beach in hitro zavijeva proti morju. Pri plaži je parkiran še en nemški kamper in na bližnjem travniku ravnotako dopustujejo nemški prikoličarji. Odločiva se ostati in ob dežju gledava filme v kombiju.

7.9.2010

Vroče sonce naju prežene iz postelje, zato se po zajtrku okopava v prijetnem morju. Za danes je plan Kalamata in iskanje plaže za kajtanje. Skozi celotno potovanje sva opazila, da v večjih mestih vlada splošen nered in umazanija. Tudi tukaj ni nič drugače, saj že po poti do mesta srečava ciganska naselja in ženske, ki na križiščih čistijo šipe za drobiž. Zapeljeva se čez mesto ob plaži, vendar ne najdeva drugega kot cele vrste ležalnikov in senčnikov, zato se hitro obrneva nazaj. Po poti sva videla tablo za plažo Bouka in odhitiva pogledat situacijo. Odkrijeva zelo dolgo peščeno plažo, ki ima na začetku sicer neko osamljeno turistično naselje, takoj čez mostiček pa se nadaljuje makadamska cesta. Tukaj je plaža celo daljša, čista in s tuši. Ustaviva se, saj zelo piha in kmalu ugotovim, da je to plaža, ki sem jo iskal. En dva tri zložim opremo iz kombija in že sem v vodi. Odločiva se, da tukaj prespiva, vendar se zvečer okoli naju smukajo sumljivi ljudje in vozila. Ker sva edina parkirana in se ne počutiva varno odideva nazaj do Velika beach, kjer prenočiva.

8.9.2010

Po jutranjem kopanju, se odločiva, da najino pot nadaljujeva proti Korintu. Pot naju vodi čez notranjost Peloponeza, ki se nekje na polovici iz regionalne ceste spremeni v avtocesto. Po prevoženih cca. 150 km prispeva do Korintskega prekopa. Sprehodiva se čez most in opazujeva pogumneže, ki se odločijo za bunge jumping v sam prekop. Sledi vožnja čez mesto Korint in ogled arheoloških ostankov starega mesta. Dan je izjemno vroč in zelo primeren za oglede ruševin. :) Po kosilu odrineva po obalni cesti na lov za prenočišče. Cesta vso pot poteka vzdolž obale, zato ni primerna za prenočevanje. Je pa zelo prijetna za vožnjo, mimo šibajo majhna mesta in morje. Po celodnevni vožnji, se spomnim Mikijevega potopisa in omembe spanja v bližini Patrasa. Po poti na hitro preverim informacije in odhitiva do mesta Diakopto. Na koncu mesta je super plaža z veliko ravnega prostora in tuši. Skozi celotno obalo so parkirani kamperji in tudi midva se jim pridruživa, ker nameravava počakati na trajekt do sobote.

Mesto Korint — Ruševine starega mesta Korint

9.9.2010

Prebudiva se v vroče jutro in ko se končno spravim iz kombija opazim prazno gumo. Očitno je bila malo poškodovana in je čez noč spustila. Ok, imam rezervno, ki sicer ni preverjena, ampak upam, na najboljše. Lotim se menjave. Takoj naletim na težavo, saj se vijaki niti prestavijo ne. Odpraviva se na lov za vulkanizerjem, saj se spomnim, da so skoraj na vsakem vogalu, vendar verjetno v kakšnem drugem kraju, ker jih tukaj ni. Na bencinski črpalki sem si sposodil drog, s katerim sem lahko odvil vijake. Guma zamenjana, jaz pa pomirjen. Preostanek dneva sva preživela pred kombijem v sončku, se vsake toliko vrgla v morje in poležavala.

10.9.2010

Zjutraj nas ponovno vročina prežene iz kombija in za dobro jutro se osvežim v morju. Kamperisti na plaži odhajajo in prihajajo novi. Nekaj nas je ostalo tudi več dni. Po zajtrku sva se sprehodila do mesta in preživela dopoldne v bližnji kavarni. Popoldan sva se kopala in poležavala na plaži. Zadnji dnevi dopusta so res lepi in počasi nama je že žal, ker morava nazaj. Mene pa tudi čedalje bolj skrbi nalaganje na trajekt.

11.9.2010

Vseh lepih stvari je enkrat konec in tudi za naju je prišel dan odhoda. Za malo boljše počutje se prebudimo v oblačen in hladnejši dan. Kljub temu ne izpustiva jutranjega kopanja, ki je bilo kar malo dihjemajoče. Naloživa se v kombi in se po poti še ustaviva na kavi in se oboroživa z zalogami iz trgovine za vožnjo proti domu. Do Patre imava še 50 km. V pristanišče prispeva 4 ure pred odhodom in ker sva že malo lačna se želiva ustaviti še na dobrem grškem kosilu. Zapeljeva se ob obali, enosmerna ulica vodi v enosmerno in kmalu se znajdeva v totalnem prometnem kolapsu sredi klanca. Garmin usmerja v eno stran, znaki v drugo. Ob prvi priliki zavijem nazaj in parkiram v pristanišču. Na kosilo se odpraviva peš in pokosiva v bližnji ribji restavraciji odlično kosilo. Do trajekta prispeva točno 2 uri pred odhodom in skoraj je že spraznjen. Odidem do osebja, da se dogovorimo kako spraviti kombi v drugo nadstropje, kjer je open deck. Po naključju najdem glavnega, ki mi zatrdi, da bodo kmalu začeli nalagati in da se oglasi k meni. To se seveda ni zgodilo, ampak je ob naslednjem mojem obisku poslal nekoga drugega, da se pogovori z mano. Razloži mi, da me bodo z rampo dvignili gor in, da naj se ustavim med nalaganjem, da sporoči naprej. Ko se pripeljem pred rampo, vsi panično usmerjajo kamperje sem in tja in naenkrat je vse pozabljeno. Ustavim na sredini trajekta, poiščem človeka, s katerim sem se dogovoril in spet me pošljejo, k drugemu. V tem času se je nakladanje kamperjev ustavilo, se usedem v kombi, vzamem zalet in premagam klanec v drugi. Na vrhu se parkiramo in pomirjena počakava na odhod.

Vsebine in slikovno gradivo na teh spletnih straneh in vseh povezanih podstraneh je last áhasver.si in ga je prepovedano prepisovati, razmnoževati ali kako drugače razširjati brez dovoljenja lastnika.

15 July, 20103 January, 2017

Cabo Verde 2010

Odločil sem se, da opišem še en kite trip iz začetka leta 2010. Ker sem lani komaj v zadnjih dneh dopusta speljal na vodi, mi je bilo to premalo, da bi čakal do naslednje sezone. Prijatelj že nekaj let hodi na Cabo Verde in tudi midva sva začela razmišljati o tej destinaciji. Poleg vsega naju je mamilo poletje v času naše zime.

Naj začnem z nekaj splošnimi informacijami o teh malih otokih.

Zelenortski ali Kapverdski otoki so se osamosvojili pred več kot 30 leti. Pred tem so bili portugalska kolonija. Domačini jih imenujejo Cabo Verde, otoki ležijo zahodno od senegalskega polotoka Zelenirt in južno od Kanarskih otokov. Od celine so oddaljeni 600 km. Večina lokalnih prebivalcev je mulatov, temnopolti so navadno Senegalci, Ganci in Gvinejci na začasnem delu. Otok Sal je eden izmed desetih naseljenih otokov in tudi turistično najbolj oblegan. Z imenom Sal je povezana sol, saj so bile soline nekoč ena glavnih gospodarskih panog države. Otok je razen nekaj manjših vulkanov popolnoma ploščat in puščavski. Konstantni veter in eksotične mivkaste plaže naredijo otok magnet za surfarje in kajtarje.

Splošni podatki:

Število prebivalcev: 480.000
Površina: 4033 km²
Glavno mesto: Praia (kar pomeni plaža v portugalščini)
Največje mesto: Praia (100.000 preb.)
Uradni jezik: portugalščina
Valuta: cabo verde escudo (CVE)

Otoke se lahko obišče vse dni v letu, saj so temperature zelo konstantne. Sezona vetra se začne nekje januarja in lahko traja do konca maja. Čez poletje se veter nekoliko umiri, najtoplejša meseca sta september in oktober. Glasba s Kapverdskih otokov je poznana po celem svetu. Najbolj značilna glasbena zvrst je ‘morna’ – počasna, sentimentalna muzika, podobna portugalskemu ‘fadu’. Daleč najbolj znana pevka in tudi predstavnica ‘morne’ je Cesaria Evora, ki je nastopala že tudi v Sloveniji.

Torej, destinacijo sva izbrala, odločila sva se za potovanje v lastni režiji, tako da sem novembra začel iskati apartma in letalske karte. Odhod je bil predviden februarja. Iz Nemčije ponuja prevoze TUIfly, odhodi so vsak teden iz Munchna. Če vam je Italija bližje se lahko odločite za Neosair. Cene so zelo podobne, midva sva izbrala Tuifly, ker sva dobila res ugodne karte v njihovi posebni ponudbi. Karte sem kupil preko spleta, pri nakupu imaš možnost prijave športne opreme, tako plačaš le dodatnih 25 eur, ne glede na velikost torb. V mojem primeru, je bil prostor samo pri vrnitvi, tako da sem za dol prijavil dodatno težo 20 kg. Ker sem vse to opravil preko spleta, so mi dodatno težo obračunali z 50% popustom. Potovala sva dva in sva imela mejo 60 kg, kar je več kot dovolj.

Nepremičnine imajo v lasti večino tujci, predvsem Angleži in Italijani. Najin apartma sem našel preko angleške strani, kjer lastniki privatno oglašujejo apartmaje. Ko sem kontaktiral enega od lastnikov, me je ta povezal s svojo agentko na otoku, tako da sem vse uredil z njo. Pri rezervaciji plačaš polog, ostalo pri odhodu domov. Agentka je bila korektna, stroški so bili všteti, uredila nama je tudi prevoz iz letališča in nazaj.

Najbolj priljubljen prevoz so pick-upi, kateri imajo na kasonu klopi in lahko prevažajo veliko ljudi naenkrat. Z njimi sva se prevažala tudi midva, saj te za 15 eur peljejo na plažo in ob dogovorjeni uri pridejo pobrat.

Otoki slovijo po umirjenosti, njihov slogan je »NO STRESS«, ki popolnoma drži. To občutiš takoj ko stopiš iz letališča. Ljudje poležavajo na vsakem vogalu ali se sprehajajo po ulicah. Kljub revščini se nikjer ne pojavi prosjačenje. Domačini so zelo prijazni in gostoljubni, preživljajo se z ribolovom in kmetijstvom. Priseljenci iz Senegala so druga zgodba. Na Sal pridejo prodajat spominke, večina trgovin imajo oni. Sposobni so hoditi poleg tebe čez celo mesto in te vabiti v svoje trgovine ali celo domove. Mene osebno je to motilo nekaj dni, potem jih pa enostavno ignoriraš.

Pogled iz apartmaja, v ozadju Santa Maria beach, na desni Surf center Angolo

Najin apartma je bil v mestu Santa Marija, ki je tudi najbolj turističen. Nahajal se je na koncu mesta, v bližini surf centra, le nekaj minut od centra. Na otoku so med surfači in kajtarji tri najbolj popularne plaže. Prva je Shark bay oz. domačini jo imenujejo Kite beach, druga je Santa Maria beach, nahaja se v mestu pred hoteli in tretja je Ponta preta, kjer se zaradi grebenov lomijo ogromni valovi.

Na kite beach piha veter side on shore in povzroča kar velik chop. Tja se hodi kajtat saj je veter zelo konstanten in je plaža primerna za začetnike. Peljati se je treba ven iz mesta in prečkati peščene sipine, zato je z osebnim avtomobilom težje dostopna. V Santa Mariji piha ravnotako side on shore, vendar veter potuje čez mesto in zgradbe ustvarijo ogromne refule. Hitro se ti zgodi, da ti iz lepega pade kajt po tleh, ker mu za nekaj sekund zmanjka vetra. Ponta Preta je namenjena bolj deskarjem na valovih, saj veter pihe off shore in je primerna za izkušene kajtarje.

Pogled proti mestu in slavni pomol, na katerem prodajajo ribe za par eur na kg

Midva sva se vsak dan vozila na kite beach, zadnji dan sva najela Pando 4×4, da sva si ogledala tudi ostali del otoka. Obiskala sva vulkanski krater v katerem pridelujejo sol in pa jamo v kateri svetloba ustvarja turkizne barve in ga domačini imenujejo blue eye. Pri vulkanu soli si greš lahko tudi ogledat morske pse, ki se pridejo hranit k obali.

V Santa Mariji se nahaja tudi zelo znana diskoteka Pirata v kateri domačini plešejo Capoeira, to je brazilska plesno-borilna veščina. Pri vstopu imajo vstopnice v obliki kartic, na katere ti beležijo nakup pijače. Obstajata dve vrsti kartic, rdeča in modra. Ena barva je namenjena domačinom in sezonskim delavcem, druga pa turistom, katerim računajo pijačo x2. Če si zelo vztrajen lahko dobiš kartico za domačine.

Cabo verde imajo poseben čar in so me zelo prevzeli, tja bom potoval kadar bo le mogoče. V enem tednu so nama tako prirastli k srcu, da sva se komaj vrnila. Povsem razumem ljudi, ki so bili na otokih nekaj tednov in se niso nikoli vrnili.

Še na hitro nekaj statistike. Cene apartmajev se gibljejo od 150 eur/teden dalje, povratno letalsko karto lahko dobiš že za 300 eur. Lokalni prevoz stane 15 eur na avto, to se kar splača v primeru, da jih je več skupaj. Če si želiš biti bolj neodvisen lahko najameš avto za 30 eur na dan, cena se niža glede na dolžino najema. Najem pick-up ja je dražji za nekje 10-15 eur na dan.