Longboardanje je zadnja leta postalo spet popularno, predvsem po mestih in obmorskih krajih je opaziti čedalje več “Cruiserjev”. Že ob navdušenju nad izdelavo SUP-a sem začel zbirati tudi informacije o domači izdelavi longboarda. Predvsem zaradi dejstva, da gre za unikaten izdelek, narejen z lastnimi izkušnjami in pridobljenim znanjem. Malo pa seveda tudi zaradi finančnega vložka. No, izdelava SUP-a se je v neki fazi ustavila in sem pričel z brskanjem informacij, kako izdelujejo longboard. Za vstop v to področje je bila izdelava ravno prav zahtevna in odličen uvod za kasnejšo izdelavo SUP-a. Na žalost je longboard čez zimo sameval z izjemo kratkih voženj okoli bloka, ob prihodu pomladnih dni sem ga končno lahko izkoristil in stestiral. Za krst sem izbral Smledniški grič, preprosto zato, ker je blizu Ljubljane, gre za slepo ulico in omogoča odprt pogled na konec ulice. Prvi strah sem po nekaj spustih premagal in tudi bolje znal umiriti longboard pri višjih hitrostih. Trenutni deck je vseeno premehek za kakšne resne spuste in je bolj namenjen zabavi na mestnih ulicah. Glede na to, da z longboardi ali skejti nimam nobenih izkušenj, sem lahko v tem popoldnevu vsaj malo dobil občutek glede različnih lastnosti podvozja in decka. Testiranje je uspelo in vsekakor ni to moj zadnji izdelek.
Prvič letos na vodi
Uf, letos se je pa zima borila do konca. Na vodo sem se želel spraviti čimprej, upal sem že na marec, dejansko mi je pa uspelo šele sedaj. Pred časom sem naredil servis na opremi, zamenjal cevke za one pump sistem, zamenjal in zatesnil ventilčke ter stestiral kite na dvorišču. Vse ok, tako pripravljen sem samo še čakal na napoved vetra in sončen dan. Želja je bila velika, a vseeno si nisem želel riniti na vodo v oblačnem vremenu. V nedeljo je bilo napovedano 15 stopinj, močna burja in sonce. To je to, kar se išče! V petek še skačem po trgovinah za neoprensko kapuco in v četrti komaj najdem eno, katero tisti dan še niso razprodali. S tem sem dobil še dodatno potrditev, da se pripravlja lep sešn. Dopoldan se zapeljemo v Monfalcone, opremo zmečem na plažo in napumpam kajt. Prvo spusti strut, a je problem hitro odpravljen, saj vzamem drugega z večjega kajta. Problem št. 2 se pojavi, ko ugotovim, da spušča še pri zamenjanem ventilu. Tole lepljenje mi res ne gre, če že kaže da je vse pravilno narejeno na koncu še vedno spušča. :) Puščanje je rahlo, zato upam da zdrži vsaj kakšne pol urce z mano na vodi. Kajt je v zraku, tečem k vodi, poženem se v lep flat in odpeljem v daljavo. Skočim prvič, pri drugem skoku pogledam desko in opazim utrgan vijak na strapih. Danes pa res ni moj dan, po poti celo razmišljam da bi zaključil, saj mi vesolje več kot očitno želi nekaj sporočiti. :) Na plaži prestavimo vijak na drugo pozicijo in spet sem v igri. Kakšno uro uživam v svojem svetu, v tem času mi je kajt že pošteno spustil “svojo dušo”, zato se vrnem na obalo. Pospravim opremo in z družino odhitimo dalje še v Ikeo. Združili smo prijetno s koristnim in lepo preživeli dan. Skrb o mrazu je bila popolnoma odveč in od danes naprej je samo še voda na seznamu.
Jump night 2013
Tako, pa nam je uspelo speljati en vrhunski večer, poln smeha, druženja in bordanja. Neuspela ideja iz leta 2012 se je letos le realizirala, pravtako pa mi je uspelo posneti nekaj kratkih clipov in sestaviti filmček. Snemal sem na Canonu 550d brez priprav in scenarija. Zgodbo večera pa naj predstavi spodnja povezava. Enjoy :)
Mini snowpark
Na vprašanje koliko bi bil star, če ne bi poznal svoje letnice rojstva, bi v četrtek z lahkoto odgovoril, da več kot 15 sigurno ne. :) Nove pošiljke snega sva se s prijateljem razveselila kot otroka, zato je bil obisk na njegovem domu neizogiben. Iz začetne male skakalnice je nastala “malo” večja, pa zraven še ena, pa slider, pa še ena skakalnica… Na koncu sva na dvorišču naredila mali park in trenirala nove/stare trike do naslednjega dne. Zadeva je šla celo tako daleč, da bo to soboto na isti lokaciji potekal mali privat event z bolj obsežno udeležbo. Snega bo več kot dovolj, dneva se pa veselimo kot že dolgo ne. Verjamem, da se v vsakem skriva mali otrok, ki na trenutke pokuka na plano, kljub starosti in dejstvu da smo starši. Ali pa ravno zaradi tega. :) Ja, sneg in zima imata tudi lahko svoj čar. Upam, da mi uspe posneti kakšen filmček ali pa vsaj fotko za naslednji prispevek.
Letališče Postojna
V celi paleti vetrovnih dni sem tudi jaz našel čas in se v soboto dopoldan odpeljal do Postojne na kratek kitesešn. S seboj sem vzel prijatelja, ki si močno želi vstopiti med lovilce vetra in našla sva tudi nekaj časa, da je sam poskusil z vrtenjem bara. Veter je bil tako tako, a vseeno je nastalo nekaj luštnih fotk in narisalo nekaj nasmeškov na mojem obrazu. :D
Novembrska burja
Glede na to, da sem bil za vikend peljan žejen čez vodo oz. sem bil za nedeljski jugo v Gradu več kot tri ure prepozen, mi burja sredi tedna ni dala miru. S Carlosom sva se odpravila okoli enajstih zvečer proti Monfalconu, kjer so se drevesa že kar težko upirala močnemu vetru. V kombiju sva zakurila gretje in v zibanju zaspala do šestih zjutraj. Obetal se je en hud sešn, nikjer nobenega, veter piha okoli 30 kts, zato se ne mudiva dolgo v postelji. Pojeva zajtrk, Carlosa spustim iz vajeti, jaz pa začnem pripravljati opremo. Še dobro se ne zdani, ko sem že pripravljen za vodo. Carlos se potepa po plaži, nekaj časa se še trudim z odpoklicem, vendar kmalu obupam in grem kajtat. Tako ali tako je vse prazno, daleč pa tudi ne bo šel. Po dveh urah me je pričakovano čakal pri opremi. Po kratki pavzi skočim še za kakšno uro v vodo, potem pa se počasi vrneva domov. Jaz v službo, Carlos pa v posteljo. :)
Prvomajski kres in izlet na Krk
30. aprila smo se dobili pri prijateljih, otroke dali spat, mi pa zakurili kres in ogreli roštilj. Nalaganje na ogenj se je končalo že kar v 1. maju, po kratki noči pa smo se odpravili k družini in kasneje skupaj odšli na Krk. Seveda nisem mogel mimo wake lifta, kjer sem otvoril sezono na vodi. Za prvič sem vzel enourno karto in na koncu je izkazalo, da je še to preveč. Bil sem čisto iz forme in treniranje railey-ja, pri katerem sem ostal lani, mi tudi ni prizaneslo z močmi. Padci in plavanje ni enostavno. :) Ostali člani so me potrpežljivo čakali v senci in kasneje smo skupaj odšli na kosilo v že večkrat preverjeno gostilnico.
2. maja sva dopoldan skočila še na Črni Kal in ponovno plezala sama. Očitno so vsi odšli v Paklenico, zelo priljubljeno destinacijo za prvomajske praznike.
Plezališče na Vranskem
Veliki načrti za prvomajske praznike so splavali po vodi takoj, ko smo začeli razkopavati kombi in ugotovili, da bo potrebno več dela kot je sprva kazalo. Hitro smo našli rešitev za enodnevne izlete in v nedeljo takoj po zgodnjem vstajanju je prišlo v naše plane Vransko. Ljudje so na morju, odrinemo zgodaj zjutraj in sigurno ne bo gužve. Ob 8.30 smo že pred steno in kar je najpomembnejše sami!
Naredim našo malo bazo, premečem štrik in se hitro lotim plezanja. Splezala sva nekaj lažjih in nekaj težjih smeri. Plezališče ponuja 16 smeri različnih težavnosti. Skala je kar groba in lepo se pleza po njej, ker ni preveč previsna ponuja lepo sprostitev in trening za naprej.
Najmlajša naju je pridno spremljala in ker smo bili sami, sva si tudi midva vzela čas za nas. Carlos je tokrat ostal doma, saj smo se za kosilo že vračali nazaj. Okoli enajste ure so začeli prihajati tudi ostali, željni stene. Mi smo se pa prijetno utrujeni in naplezani vrgli v travo in kmalu zatem vrnili proti domu.
Velikonočni Črni kal
Velikonočne praznike smo namenili za obiskovanje domačih. Najprej smo v nedeljo šli na štajersko, ponedeljek pa je bil rezerviran za primorske člane družine. Že po telefonu sva namignila, da bi najmlajšo pustila za par uric v varstvu in se odpeljala na Črni Kal malo poplezat. Nižje temperature kot običajno naju niso ustavile in sva se po kosilu hitro odpeljala do plezališča. Tokrat sva bila sama, saj nihče od prijateljev ni imel časa. Sprehodila sva se do sektorja D, kjer smo že plezali in v vsej gneči le našla prostor zase.
Ogledal sem si tudi kraj neljubega dogodka in ugotovil, da je že vse pozabljeno. Na koncu sva odplezala nekaj smeri in pozno popoldan zapustila plezališče.
Bilo je kratko, a sladko. Kljub uživanju sva hitela domov k manjkajočima članoma naše družinice. :)
(Ne)plezanje na Vranskem in izlet v Logarsko dolino
Prejšnji teden smo imeli plan obiskati manjše in otrokom prijazno plezališče na Vranskem. S svojim dostopom ponuja super prostor za družine, same smeri so pa tudi primerne za vse okuse in potešitev želje po plezanju. V soboto smo vsi zboleli in naši načrti so padli v vodo. Nimaš kaj, treba se je pozdravit. Naslednji vikend pa gremo, tudi če pada toča. :) Teden mine in dočakamo soboto, ko se nabašemo v avto in odpeljemo proti štajerski. Plezališče najdemo iz prve, vendar doživimo hladen tuš. Ravno danes so učitelji iz plezalne šole peljali svoje tečajnike na trening in si gladko rezervirali vseh 16 smeri in to za cel dan. Razumem, da jih je bilo veliko in so morali poskrbeti da bodo vsi na vrsti, ampak malo občutka za ostale obiskovalce bi pa vseeno inštruktorji lahko premogli. Konec koncev so tudi sami plezalci in poznajo situacijo na naši sceni. Razočarani smo se odpeljali dalje v Logarsko dolino, kjer se tudi nahaja eno manjše plezališče, po vsej verjetnosti prazno. Po poti se peljemo že z rezervo in v vsaki vasi zaman upam na bencinsko črpalko. Končno jo najdemo, a je ta zaprta. :) Ok, do cilja prispemo, stena je v gozdu in pričakovano brez ljudi.
Najmlajša zaspi v lupinici, Carlos se zgubi kdo ve kam (le vsake toliko slišiva v daljavi lajež lokalnih psov), midva pa v miru odplezava svoje.
Smeri so za naju kar težke in jezi me dejstvo, da smo brez bencina, čez Pavličevo sedlo je pa samo nekaj kilometrov do Železne kaple. Druge izbire ni bilo, kot da se vrnemo po isti poti nazaj domov. 20 km do prve bencinske smo prevozili s cmokom v grlu, vendar smo kmalu na vse pozabili v Gostilni Grof, ki se nahaja na Vranskem. Pristransko lahko ocenim, da je zelo prijazna družinam, saj ponuja igralnico, veliko zunanjih igral in ločeno previjalnico, ki je všečno opremljena. Vse pohvale za takšno urejenost. S polnimi želodci se pozno popoldan odpeljemo proti domu. Ponovno smo skupaj preživeli čudovit dan v naravi in v lepem vremenu.
Komaj čakam naslednje potepanje!