Prejšnji teden smo imeli plan obiskati manjše in otrokom prijazno plezališče na Vranskem. S svojim dostopom ponuja super prostor za družine, same smeri so pa tudi primerne za vse okuse in potešitev želje po plezanju. V soboto smo vsi zboleli in naši načrti so padli v vodo. Nimaš kaj, treba se je pozdravit. Naslednji vikend pa gremo, tudi če pada toča. :) Teden mine in dočakamo soboto, ko se nabašemo v avto in odpeljemo proti štajerski. Plezališče najdemo iz prve, vendar doživimo hladen tuš. Ravno danes so učitelji iz plezalne šole peljali svoje tečajnike na trening in si gladko rezervirali vseh 16 smeri in to za cel dan. Razumem, da jih je bilo veliko in so morali poskrbeti da bodo vsi na vrsti, ampak malo občutka za ostale obiskovalce bi pa vseeno inštruktorji lahko premogli. Konec koncev so tudi sami plezalci in poznajo situacijo na naši sceni. Razočarani smo se odpeljali dalje v Logarsko dolino, kjer se tudi nahaja eno manjše plezališče, po vsej verjetnosti prazno. Po poti se peljemo že z rezervo in v vsaki vasi zaman upam na bencinsko črpalko. Končno jo najdemo, a je ta zaprta. :) Ok, do cilja prispemo, stena je v gozdu in pričakovano brez ljudi.
Najmlajša zaspi v lupinici, Carlos se zgubi kdo ve kam (le vsake toliko slišiva v daljavi lajež lokalnih psov), midva pa v miru odplezava svoje.
Smeri so za naju kar težke in jezi me dejstvo, da smo brez bencina, čez Pavličevo sedlo je pa samo nekaj kilometrov do Železne kaple. Druge izbire ni bilo, kot da se vrnemo po isti poti nazaj domov. 20 km do prve bencinske smo prevozili s cmokom v grlu, vendar smo kmalu na vse pozabili v Gostilni Grof, ki se nahaja na Vranskem. Pristransko lahko ocenim, da je zelo prijazna družinam, saj ponuja igralnico, veliko zunanjih igral in ločeno previjalnico, ki je všečno opremljena. Vse pohvale za takšno urejenost. S polnimi želodci se pozno popoldan odpeljemo proti domu. Ponovno smo skupaj preživeli čudovit dan v naravi in v lepem vremenu.
Komaj čakam naslednje potepanje!