Uf, letos se je pa zima borila do konca. Na vodo sem se želel spraviti čimprej, upal sem že na marec, dejansko mi je pa uspelo šele sedaj. Pred časom sem naredil servis na opremi, zamenjal cevke za one pump sistem, zamenjal in zatesnil ventilčke ter stestiral kite na dvorišču. Vse ok, tako pripravljen sem samo še čakal na napoved vetra in sončen dan. Želja je bila velika, a vseeno si nisem želel riniti na vodo v oblačnem vremenu. V nedeljo je bilo napovedano 15 stopinj, močna burja in sonce. To je to, kar se išče! V petek še skačem po trgovinah za neoprensko kapuco in v četrti komaj najdem eno, katero tisti dan še niso razprodali. S tem sem dobil še dodatno potrditev, da se pripravlja lep sešn. Dopoldan se zapeljemo v Monfalcone, opremo zmečem na plažo in napumpam kajt. Prvo spusti strut, a je problem hitro odpravljen, saj vzamem drugega z večjega kajta. Problem št. 2 se pojavi, ko ugotovim, da spušča še pri zamenjanem ventilu. Tole lepljenje mi res ne gre, če že kaže da je vse pravilno narejeno na koncu še vedno spušča. :) Puščanje je rahlo, zato upam da zdrži vsaj kakšne pol urce z mano na vodi. Kajt je v zraku, tečem k vodi, poženem se v lep flat in odpeljem v daljavo. Skočim prvič, pri drugem skoku pogledam desko in opazim utrgan vijak na strapih. Danes pa res ni moj dan, po poti celo razmišljam da bi zaključil, saj mi vesolje več kot očitno želi nekaj sporočiti. :) Na plaži prestavimo vijak na drugo pozicijo in spet sem v igri. Kakšno uro uživam v svojem svetu, v tem času mi je kajt že pošteno spustil “svojo dušo”, zato se vrnem na obalo. Pospravim opremo in z družino odhitimo dalje še v Ikeo. Združili smo prijetno s koristnim in lepo preživeli dan. Skrb o mrazu je bila popolnoma odveč in od danes naprej je samo še voda na seznamu.