Category: Šport

Okoli Ljubljane nas je že cel teden (kljub sončnemu vremenu) obdajala megla, zato nas je v nedeljo zagrabila neustavljiva želja po sončku. Mahnili smo jo na Primorsko, v plezališče Črni Kal natančneje. Okoli desete ure sva štartala iz Ljubljane proti Uncu, kjer je bil zbor vseh udeležencev. Proti Postojni se je zjasnilo in pokazalo pravo vreme za uživanje in plezanje. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov, vendar kasneje na plezališču ni bilo pretirane gužve. Po pripovedovanjih ostalih, je bila sobota zelo nagužvana. Del plezalne skupine se je odpravil na obalo, mi smo se pa z velikim veseljem zagrizli v steno. Prva sicer ena izmed lažjih smeri nam je povzročila malo težav pri vpenjanju, vendar ne tako velikih da jih ne bi mogli premagati. Ponovno smo uživali v naravi, miru in premagovanjem samih sebe. Pridobil sem si zaželjeno izkušnjo, ko me je “odneslo” proti tlem ob neuspelem vpenjanju. Po eni strani sem vesel zanjo, po drugi strani je pa z njo prispela nepotrebna zavora, katera se mi je vtisnila v podzavest in me v ključnih trenutkih povleče nazaj. Pravijo, da po prvem padcu plezaš bolj sproščeno, bolj na svoji meji, saj poznaš občutek v primeru neuspeha. Upam, da bo naslednjič bolje in je bilo to bolj trenutno stanje kot pa stalna praksa. Vsekakor se veselim ponovnega sprehoda po vertikali in z vsakim obiskom sem bolj navdušen nad tem športom. Okoli tretje ure popoldan sva se vrnila domov, si ogledala še najin zadnji film na Liffu in umirjeno zaključila nedeljski dan. Še več takih vikendov si želim, kmalu tudi z novim članom v družini.

Bližal se je podaljšan vikend, ki je kar klical po športnih udejstvovanjih ali po kakšnem večdnevnem izletu. Boljše polovice nisem uspel prepričati, da bi naredila še zadnji trip s camperjem letos, zato sem se več kot zadovoljil s plezanjem v Napoleonici. Zmenili smo se s prijatelji in izbrali nedeljo kot najbolj primeren dan za tovrstno aktivnost. Napoved vremena je bila obetavna, Napoleonica leži med Trstom in Monfalconom zato nas je 20 stopinj, katere so napovedovali hitro zmamilo na Primorsko. Plezališče leži nad morjem in ponuja čudovit razgled iz stene, istočasno pa varuje plezalce pred hladno burjo.

Zjutraj štart iz Ljubljane, po poti se dobimo še s prijatelji in skupaj odrinemo do prve bencinske na kavo. Brez tega pač ne gre. Okoli 11. ure že polno naloženi iščemo stezo do sectorja R, s katerim imata prijatelja že izkušnje in ponuja kar nekaj lepih smeri. Glede na stezice, ki se vijejo v dolino smo vsi malo zaskrbljeni, saj je med nami tudi nosečka, ki ji lahko takšen spust in predvsem vzpon nazaj povzroča nemalo težav. V praksi se izkaže povsem druga zgodba, saj se vrne iz plezališča brez težav, medtem ko drugi z več postanki komaj prisopihamo na vrh.

Po nekaj minutnem spustu prispemo do vznožja stene, plezanje je že na vrhuncu. Kljub vsemu smo hitro našli smeri, katere smo odplezali, neplezalski del posadke pa se je stacioniral v vdolbino pri steni. Tišina v naravi in žvenketanje opreme plezalcev mi je hitro povečala utrip srca in željo, da se čimprej zapodim v steno. Sonce je bilo v njo uprto cel dan, zato se nismo čudili, da se je kmalu pojavila potreba po kratkih hlačah in majicah. Preplezal sem nekaj relativno krajših smeri, jih tudi vpenjal in zelo užival v ambientu in somišljenikih. V vodniku sem že med pripravami našel 28 m dolgo smer, katero sem želel danes preplezati, tako da smo se ob prvi priložnosti postavili pod njo. Vpenjanje sem prevzel sam, ker je bila smer lahka sem jo preplezal skoraj brez težav, predvsem pa sem zelo užival ob pogledu v dolino in v razgledu proti gradu Duino in Trstu.

Popoldan se je plezališče začelo prazniti in nam istočasno ponudilo malo več prostora pri izbiri smeri. Odplezamo še nekaj lažjih, za konec si pustimo težjo smer, ki jo sam ne preplezam, prijateljema pa povzroči kar nekaj težav na poti, ampak na koncu jima vseeno uspe. Kar pa vsekakor šteje in vsa čast, da sta vztrajala do vrha.

Po čudovitem dnevu se vrnemo na vrh do parkirišča, še na kratko posedemo na robu skal in oddidemo domov. Po parkirišču je parkiranih kar nekaj camperjev in malo mi je žal, da nismo prišli z našim kombijem in prespali tukaj.

Preživel sem čudovit dan in veselim se ponovne plezarije v teh ali podobnih krajih.

Za konec tedna je narava ugodila vsem lovilcem vetra, ki svojo energijo sproščajo na vodi, v zraku, pod vodo… :) Napovedan jugo v soboto me ni ravno mikal, zato sem se odločil, da grem v nedeljo zarana pogledat teto burjo, ki z veseljem polni jadra in kajte adrenalinskim navdušencem na vodi. Vstanem malo pred šesto, spijem kavo in odhitim proti Monfalconu. Ob prihodu na obalo že zagledam surfače, ki sestavljajo opremo kar na parkirišču, poleg njih pa kar veliko število avtodomov.

Verjetno se ljudem ni dajal vstajat za jutranji veter in so prišli kar prespat dol. Na plaži dva kajtarja pripravljata opremo oba sta vzela devetke. Nekam močno piha, zato na hitro premerim situacijo. Windmeter pokaže 38 vozlov. Ok, glede na napoved sem pričakoval okoli 30, ampak 38 to je pa hudo. Morje prazno, razen surfačev, ki skačejo čez valove in delajo loop-e v zraku. Enega od kajtarjev mine v trenutku ko štarta kite in ga začne dvigovati v zrak. Treba bo počakati, v upanju da se kmalu umiri se vsedem in poklepetam s sotrpini.

Običajno se zmrdujem, da mi manjka nek srednji kajt med obema, danes bi mi prav prišla kakšna šestka. Pri čakanju se mi pridruži še nekaj slovencev, po plaži se nabira vse več opreme. Nestrpno čakamo in po dveh urah, postanejo razmere znosne. Poženem se v vodo, za mano še vsi ostali in naslednje 2,5h zmagujemo v svojem svetu, nekje med vodo in zrakom. Sami sebi se nasmihamo ob uspelih poskusih in kričimo ob neuspelih. Okoli 12 h veter močno upade, na hitro se še zvlečem do plaže in prijetno utrujen pospravim opremo. Večji kajti še vztrajajo, ampak glede na napoved tudi oni ne bodo več dolgo.

Naj bo do zime še več takšnih vikendov… :)

Po dolgem času sem se ponovno pridružil plezanju v Škofji Loki. Kljub vročini je prijetno pihalo, ker je bilo popoldne sredi tedna, smo bili sami. Super izbor dneva. Dan sem zaključil tako, da sem eno smer vpel, dve vpeti na pol preplezal, četrto na pol vpel. :) V naslednjih dneh so me bolečine v rokah opominjale na uspešen dan. Če pogledam celoto je bilo super in komaj čakam da ponovimo. Zdej pa res bolj pogosto. ;)

Za velikonočne praznike sva bila povabljena na plezalsko odpravo v Omiš. Sprva je kazalo, da se je ne bova mogla udeležiti, vendar sva se na koncu le pridružila ekipi za tri dni. Spoznala sva odlično družbo, poleg otrok iz plezalnega kluba Laško so bili tudi njihovi starši, eni so plezali, drugi spodbujali. Planiran odhod je bil v ponedeljek ob 4.00, ker sva prespala v Ilirski bistrici smo se z ostalimi dobili na počivališču po poti. Vožnja do Omiša traja približno 6 ur, zato smo se po poti ustavili še v Paklenici, kjer smo plezali celo dopoldne. Napeljali smo si 4 smeri na katerih smo se izmenjavali.

Popoldne smo prispeli do apartmajev, Carlos je bil presrečen saj sva ga lahko spustila in si je takoj ogledal okolico. Otroci so ga vzljubili in bila sva brez skrbi, saj ga je vedno nekdo imel na očeh.

V torek smo planirali plezanje v Omišu, stena se nahaja skoraj sredi mesta in ponuja ogromno smeri različnih težavnosti in dolžin. Ponoči je deževalo zato se je odhod prestavil za dobro uro. Pred apartmajem smo imeli lep zaliv in močno so me zasrbeli podplati, ko je zjutraj začelo pihati, jaz sem pa seveda imel s seboj tudi kite opremo. Po pregledu lokacije in šibkemu vetru se vseeno nisem odločil za skok v vodo.

V Omišu sva najprej odplezala dve krajši smeri, nato pa tudi nekaj 25 metrskih. Moram priznati, da so mi daljše smeri bolj zanimive, prvo zaradi časa ki ga porabiš, drugo pa zaradi lepega razgleda ko prispeš na sidrišče in se ozreš navzdol. Zadnji dve smeri, ki sem jih tisti dan odplezal sta mi povzročili kar nekaj težav in imel sem prave borbe sam s sabo. Hvala družbi, ki me je vzpodbujala in ni dopustila da bi odnehal. Ob spustu sem občutil pravo zadoščenje in vesel sem bil, da sem vztrajal do vrha.

 

Na dan odhoda smo se odpravili v Split, natančneje v park Marjan. Ambient v tem parku je res fenomenalen, saj plezaš nad morjem in nekje na polovici smeri se ti odpira čudovit razgled na obalo. V vsem navdušenju se žal ni nihče spomnil vzeti fotoaparat v steno, vsi smo hiteli plezati in premagovati svoja pričakovanja. Ker sva se midva ta dan vračala domov sva na hitro odplezala tri smeri in se počasi odpravila proti domu.

 

Preživela sva čudovite tri dni s krasno družbo in z veseljem bi ostala do konca tedna. Veseliva se ponovnega plezanja in druženja z ekipo.

V prvotnem planu sva imela vikend polno zaseden z rojstnodnevnimi praznovanji, vendar je sobotno praznovanje odpadlo zaradi slabega vremena. Zasledil sem, da se na obali obeta burja, zato sem prepričal še ostale člane družine za kratek izlet na morje. Okoli 12 ure smo štartali proti Monfalconu, kjer je že pošteno pihalo. Večina je uživala na vodi, nekaj kajtarjev je bilo še na plaži.

 

Sprva je kazalo, da sem brcnil mimo z velikostjo kajta, ampak se je veter kmalu ojacal in odpeljal sem več kot enourni sešn. Po polomu prejšnji teden je bil to pravi balzam, saj me je voda že kar nekaj časa mučila. Carlos si je medtem našel nekaj prijateljev, ki so bili pripravljeni na divjanje z njim. Pozno popoldne smo se utrujeni in z nasmeškom na ustih vračali proti domu in v oblačno vreme.

Vikend napolnjen z lepim vremenom sem izkoristil za več športnih aktivnosti. V soboto sva se s prijateljem odpravila na 260 km oddaljeno jezero v Italiji, Lago di Santa Croce. V tem delu delujejo termični vetrovi, kar zagotavlja južni veter ob vsakem lepem vremenu. Statistika je bila odlična, saj je zadnjih 14 dni vsako popoldne pihalo okoli 20 vozlov. Voda naju je premamila, zato sva se zjutraj odpeljala proti Italiji v upanju na uspešen kitesešn.
Ob prihodu je bilo že nekaj kajtarjev in surfačev na spotu, v roku ene ure sem naštel preko 30 kajtov. A žal so bili vsi na plaži, ker o vetru ni bilo ne duha ne sluha. Po 5 urnem čakanju, dvakratnemu pospravljanju in postavljanju opreme sva se končno opogumila in skočila v vodo. Tisti, ki so se prebili do sredine jezera so ujeli dokaj lep veter in odfurali vsaj eno uro, ostali smo z enakimi ambicijami ostali v bližini plaže in so nas kajti v vodi vlekli na drugo stran jezera. Smo pa vsaj izkusili sprehajalno pot, ki po vsej verjetnosti obkroži jezero. Proti večeru sva se odpeljala domov, za piko na i obtičala v koloni pred Palmanovo in tako zgubila še dodatne pol ure že izgubljenega dneva. V naslednjih dneh so seveda pogoji na jezeru spet idealni.

 

V nedeljo sem bil zmenjen za plezanje v skali, zato smo se že zjutraj odpravili od doma do sorodnikov. Prva izkušnja v skali je bila fenomenalna, že tako velika želja po plezanju se je samo še povečala in komaj sem čakal, da splezam še kakšno smer. Vse skupaj je neverjetno pomirjujoče, daleč stran od vrveža uživaš v naravi, tišini in se počasi dvigaš proti vrhu izbrane smeri. Svoja pričakovanja sem za prvič izpolnil in veselim se naslednjega plezanja in druženja s tako dobro družbo, kot je bila v nedeljo.

Današnja sobota je bila ponovno športno obarvana. Zjutraj smo se s prijateljico dobili v BTC-ju, kjer smo se podali na lov za plezalkami. Plezalke, katere sem do sedaj preizkusil so bile zelo neudobne, skoraj nemogoče za uporabo. Danes sem imel srečo, da so bile že prve narejene točno za mojo nogo in sem jih lahko vzel brez pretiranega  razmišljanja.

Po nakupu smo jih šli takoj stestirat na rimsko obzidje in uživali v prijetni družbi, sončku in plezanju.

Svoje športne podvige sem končal na Brezovici, kjer sem po dolgem času prezračil kajt in se naužil visokih skokov ob močnih refulih. :)

Preostanek vikenda sem pa namenil nabiranju moči za nov delovni teden.

Včeraj sem bil na tretjem treningu klasičnega boksa. V to me je “zvlekel” prijatelj, ki je predlagal ta šport. Moram priznati, da mi je bilo do sedaj super, saj poleg nabiranja kondicije dobivaš tudi na moči v rokah, koordinaciji, refleksih in sigurno še na kakšni uporabni zadevi. :)

Kmalu se pa spravim tudi v steno in poizkusim v plezanju. O tem pa kdaj drugič in kje drugje.

Kljub zimskim počitnicam in potencialni gneči smo se danes odpravili smučat na Mariborsko Pohorje. S slabim vremenom se nismo pustili motiti, bolj kot oblaki so nas skrbele kar visoke temperature. Na pohorju sem bil do sedaj trikrat. Prvič. Zadnjič. In nikoli več.

S parkirišča smo se odpravili proti gondoli, ki nas je potegnila do vrha prve izhodne točke. Ker se po glavni progi do hotela Habakuk nismo želeli gužvati, se odpravimo naprej do sedežnice s katere lahko nadaljuješ smučarijo in po nekaj presedanjih prideš do najvišjega smučišča Areh. Po sestopu na prvi sedežnici smo doživeli hladen tuš. Razmere so bile žal takšne, da proge niso povsod zasnežene, torej povezava smučišč odpade. Prijazen delavec nam priporoči vožnjo z avtobusom, ki vse smučarje po cesti pripelje do zgornjega smučišča. Naj bi vozil enkrat na uro. Nekako smo vsakič zgrešili termin odhoda, tako da smo bili primorani narediti nekaj spustov v dolino. Jaz sem kmalu bord zamenjal za smuči, glede na moje bordersko znanje je bila proga prenaporna.

Okoli ene ure popoldan smo ujeli bus in končno prišli na super urejeno progo, bilo je nekaj megle, ampak smuka je odtehtala slabo vidljivost. Po drugem spustu smo doživeli hladen tuš drugi del. Na celem pohorju je zmanjkalo elektrike, tako da smo ostali v dolini pri sedežnici. S pomočjo bencinskega agregata so počasi spravili ljudi iz sedežnice, ostali smo čakali na snegu.

Večina smučarjev je prišla na to smučišče s pomočjo omenjenega busa, zato je bilo parkirišče pri sedežnici skoraj prazno. Osebje nam je zatrdilo, da bodo v primeru odpovedi zagotovili prevoz. Po več kot dveh urah čakanja so nas tudi ostale dvignili s pomočjo agregata.

Razumem, da je izpad elektrike stvar višje sile in se zadeve ne da sanirati v pol ure. Vendar pa moja kritika pade na izvedbo plana b, ki ga v tem primeru ni bilo in je bila očitno vsa stvar prepuščena presoji uslužbencev na sedežnici. Moj minus gre tudi povezavi smučišč in pešačenje iz proge do gondole. Ko smo premraženi prispeli v dolino so nam v vzpodbudo obljubili popust pri naslednjem obisku.

Mene po vsej verjetnosti ne vidijo več.