Plezanje v Napoleonici

Bližal se je podaljšan vikend, ki je kar klical po športnih udejstvovanjih ali po kakšnem večdnevnem izletu. Boljše polovice nisem uspel prepričati, da bi naredila še zadnji trip s camperjem letos, zato sem se več kot zadovoljil s plezanjem v Napoleonici. Zmenili smo se s prijatelji in izbrali nedeljo kot najbolj primeren dan za tovrstno aktivnost. Napoved vremena je bila obetavna, Napoleonica leži med Trstom in Monfalconom zato nas je 20 stopinj, katere so napovedovali hitro zmamilo na Primorsko. Plezališče leži nad morjem in ponuja čudovit razgled iz stene, istočasno pa varuje plezalce pred hladno burjo.

Zjutraj štart iz Ljubljane, po poti se dobimo še s prijatelji in skupaj odrinemo do prve bencinske na kavo. Brez tega pač ne gre. Okoli 11. ure že polno naloženi iščemo stezo do sectorja R, s katerim imata prijatelja že izkušnje in ponuja kar nekaj lepih smeri. Glede na stezice, ki se vijejo v dolino smo vsi malo zaskrbljeni, saj je med nami tudi nosečka, ki ji lahko takšen spust in predvsem vzpon nazaj povzroča nemalo težav. V praksi se izkaže povsem druga zgodba, saj se vrne iz plezališča brez težav, medtem ko drugi z več postanki komaj prisopihamo na vrh.

Sektor R
Sektor R

Po nekaj minutnem spustu prispemo do vznožja stene, plezanje je že na vrhuncu. Kljub vsemu smo hitro našli smeri, katere smo odplezali, neplezalski del posadke pa se je stacioniral v vdolbino pri steni. Tišina v naravi in žvenketanje opreme plezalcev mi je hitro povečala utrip srca in željo, da se čimprej zapodim v steno. Sonce je bilo v njo uprto cel dan, zato se nismo čudili, da se je kmalu pojavila potreba po kratkih hlačah in majicah. Preplezal sem nekaj relativno krajših smeri, jih tudi vpenjal in zelo užival v ambientu in somišljenikih. V vodniku sem že med pripravami našel 28 m dolgo smer, katero sem želel danes preplezati, tako da smo se ob prvi priložnosti postavili pod njo. Vpenjanje sem prevzel sam, ker je bila smer lahka sem jo preplezal skoraj brez težav, predvsem pa sem zelo užival ob pogledu v dolino in v razgledu proti gradu Duino in Trstu.

28 m smer
Nekje pod vrhom

Popoldan se je plezališče začelo prazniti in nam istočasno ponudilo malo več prostora pri izbiri smeri. Odplezamo še nekaj lažjih, za konec si pustimo težjo smer, ki jo sam ne preplezam, prijateljema pa povzroči kar nekaj težav na poti, ampak na koncu jima vseeno uspe. Kar pa vsekakor šteje in vsa čast, da sta vztrajala do vrha.

“Malo težja” smer

Po čudovitem dnevu se vrnemo na vrh do parkirišča, še na kratko posedemo na robu skal in oddidemo domov. Po parkirišču je parkiranih kar nekaj camperjev in malo mi je žal, da nismo prišli z našim kombijem in prespali tukaj.

The end

Preživel sem čudovit dan in veselim se ponovne plezarije v teh ali podobnih krajih.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *