Letos smo zgodnje pogovore o dopustu preskočili in splet okoliščin je pripeljal do tega, da smo obiskali Dalmacijo. Pred leti smo nekaj dni preživeli na Murterju in bili navdušeni nad kampom Kosirina, ki mimogrede pred sezono izgleda veliko bolj rajsko, kot pa sredi julija. :) Pri članih družine sem si izboril prvi postanek v Ninu, da vsaj nekaj odkajtam v 14 dneh, za nadaljevanje naše poti sem imel pa pripravljene kampe proti jugu. Kriteriji pri iskanju so bili: ugodna cena, odmaknjenost od množic in bližina morja.
Petek, 10. 7.
Z najmlajšo sva bila konec tedna doma in že začela pripravljati prtljago, ki sem jo potem v pol ure stlačil po kombiju. Do Nina smo imeli kar nekaj ur vožnje, zato sva splanirala večerni odhod in spanje pred kampom do jutra. Proti jugu smo se odpeljali okoli 21h. Nismo se želeli cijaziti po regionalnih cestah, zato nas je pot vodila čez Zagreb, malo daljša a vendar bolj udobna vožnja. Ženski del posadke je kmalu po prestopu meje zasanjal v dopust, jaz sem nas pa odpeljal novim dogodivšinam naproti. Pred kamp Dišpet smo prispeli okoli 3h zjutraj. Zaspal sem v trenutku in se tudi, vsaj občutek je bil tak, v trenutku prebudil. Že ob 8h je bila vročina neznosna. Zapeljemo se v kamp in najdemo svoj prostor. Ob prvem ogledu plaže nismo bili najbolj navdušeni, na koncu se je izkazalo, da je najmlajša zelo uživala v nizki vodi, jaz sem pa tudi imel nekaj malega od kajtanja. Tukaj smo ostali 3 dni.
Ponedeljek. 13. 7.
Pri načrtovanju sem po naklučju odkril zaliv blizu vasi Drage v katerem se nahaja 6 kampov in hitra hrana. Gostje, sami Nemci, vsi do zob oboroženi z navtično opremo in čolni. Totalen mir, če odšteješ promet na morju. Zavijemo v kamp Roko in se parkiramo ob vodi s tendo na plaži. Kljub soncu nas hladi vetrc in ne čutimo nobenega pomanjkanja sence. Namakamo se v vodi, supamo in uživamo v brezdelju. Vmes nas obiščejo sorodniki, ki preživljajo dopust blizu nas in zvečer se odpeljemo v Pakoštane, sprehodimo po promenadi in nekaj pojemo. Ostanemo 3 dni. :)
Četrtek, 16. 7.
Zjutraj se spakiramo in odpeljemo proti Murterju, v kamp Kosirina. Tukaj smo imeli namen preživeti večji del dopusta. Že ob prestopu mosta ugotovimo, da ne bomo našli miru, ki si ga želimo. Zapeljemo v kamp in po hitrem ogledu ne najdemo primernega prostora za nas. Zaradi visoke vročine smo iskali senco, a je nismo našli, zato se odpeljemo do glavnega mesta v trgovino. Več kot očitno je, da zaradi mostu, ki povezuje otok s celino, turisti množično obiskujejo te kraje. Pri vračanju smo se odločili še preizkusiti srečo v kampu Slanica, vendar nas je odvrnilo dejstvo, da na plaži prevladujejo zunanji gosti in je zasedenost temu primerna. Pred mostom pokukamo še v kamp Jezera Lovišča, kjer so nas s cenikom in ponudbo, ki nikakor ne opravičuje visokih cen, prepričali, da nadaljujemo svojo pot proti jugu. Nekaj km pred Primoštenom sem pred časom opazil turkizno vodo in dva kampa v borovcih, že takrat sem dobil dober občutek in željo, da se enkrat ustavimo. Skrbela me je zasedenost, saj gre za manjša kampa in glavni termin v sezoni. Ustavim pred kampom Tomas, na hitro skočim pogledat in kljub veliki zasedenosti najdem ravno parcelo v senci. Zelo hitro smo se namestili, lastnik nam pa tudi na našo srečo odobri položaj. :) V prvem planu smo načrtovali postanek 2 dni.
Petek 17. – 22.7.
Kamp nas je s svojim karakterjem tako očaral, da smo na koncu ostali celih šest dni. Kljub majhnosti in brez dodatne ponudbe smo na tem mestu dobili ravno to kar smo potrebovali. Mir, čisto morje in počitek. Vsak dan smo nabirali školjke, opazovali jate rib in morske zvezde. Toliko morskega življenja kot smo našli tukaj še nisem srečal. Zanimivost na vodi so bile tudi dvojne blazine zavezane na boje, kjer si lahko poležaval odmaknjen od obale. Ogromen zaliv je bil idealen za supanje in skoraj pri vsakemu gostu v kampu je bila pospravljena kakšna deska. Po nekaj dneh smo se pogumno odpravili s kolesom do Primoštena in pošteno zasopihali v največji vročini nazaj. Še lastniki kampa so zmajevali z glavo ob naši vrnitvi.
Četrtek 23.7.
V nas se je ponovno prebudila želja po raziskovanju, zato smo se odpravili dalje. Želeli smo še malo južneje, preden se pričnemo vračati nazaj proti domu. Ustavili smo se v Rogoznici, a žal nismo našli tistega kar smo iskali celoten dopust. Sklenili smo, da bo najbolje potovati nazaj in prevoziti pot do doma v več delih. Na našem seznamu kampov ni bilo več predlogov, tako je tudi naše iskanje bilo malo manj uspešno. Na koncu smo pristali v mestu Pirovac in kampu Miran. Moram priznati, da v vseh letih večje katastrofe od kampa še nisem videl. Počutil sem se kot, da bi čaz zavrteli nazaj v leta moje mladosti, ko smo se z dedki in babicami odpravili na morje. Ogromen kamp brez sence, cene kar konkretne, sanitarije sicer čiste, ampak še prvotne izdelave, morje umazano in neprivlačno (plavajoči ostanki cigaret, sadja, vrečk, trava na dnu, itd..). Za piko na i je v celotnem mestu zvečer zmanjkalo elektrike in smo ponoči hodili z lučkami po kampu. Nepozabna izkušnja v povezavi s starimi prostori, saj sem počutil kot Indiana Jones, ki raziskuje izgubljeno mesto. :) Jasno je, da smo zjutraj ob prvi priložnosti odšli naprej.
Petek 24.7.
Med našim potovanjem smo se še nekaj smukali okoli Biograda na Moru, saj sva se oba zavedala, da višje kot bomo šli, slabše bo morje. Kampi v katerih smo preživeli začetek dopusta, so pošteno dvignili naša pričakovanja glede plaž in morja. Po neuspelem iskanju smo odšli proti Paklenici, kjer smo se v vsakem primeru želeli ustaviti. Kamp katerega smo imeli v mislih ni bil ravno to, kar smo pričakovali, a žal nismo imeli druge izbire in smo se vseeno ustalili za dva dni. Na našo žalost nas je tokrat doletelo tudi slabo vreme in smo bili deležni malo dežja. Kasneje sem ob sprehodu po kraju našel idealen PZA v samem mestu in mi je bilo pošteno žal, da smo bili že prijavljeni v kampu in se nam ni splačalo prestavljati drugam. PZA je bil postavljen na parceli restavracije, na travi in z lastnim peščenim zalivom. Z nekaj gosti, ki so prav tako kot mi, iskali mir. Zvečer smo se sprehodili po promenadi, nekaj pojedli in se pripravili na nadaljevanje naše poti proti domu.
Sobota 25.7.
Zjutraj odrinemo po Jadranski magistrali in si kot končni cilj dneva označimo kamp Sibinj. Velikokrat smo ga že opazovali iz ceste in po pripovedovanjih znancev bi lahko dobili to, kar smo potrebovali še zadnji dan naših počitnic. Iz ceste smo ocenili, da je kar zaseden, zato smo obrnili nazaj proti kampu Bunjica. Priznam, da so nas na dovozu presenetili znaki o prepovedi psov in v bistvu še danes ne razumem, čemu takšni ukrepi. Lastnico smo vseeno povprašali, ali nam dovoli ostati eno noč. Nad Carlosom ni bila navdušena, zato nas je postavila na začetku kampa v klanec in vročino. Ob sprehodu smo ugotovili, da je bilo ob vodi večina parcel praznih in pod krošnjami. Povrhu vsega so bile med seboj ločene z ogromnimi grmi in Carlos ne bi niti najmanj motil ostale goste. Odnos zelo neprijazen, a na koncu sta plaža in mir poskrbela, da smo odmislili vse neprijetnosti.
Ponoči nas je doletelo neurje in smo ob premetavanju kombija vstali že ob 4.00. S Carlosom sem se sprehodil po okolici in ugotovil, da ob cesti piha tako močno, da je hoja skoraj nemogoča. Proti jutru se je dež umiril, tako da smo lahko še malo namočili noge v ledeno mrzlo vodo in nato počasi odpeljali proti domu. Ustavili smo se še pri sorodnikih na rojstnem dnevu in s tem zaključili naše 14 dnevno popotovanje.