Hrvaška 2017

Letos se je naša družina povečala za enega člana, zato sem v službi prijazno povprašal po malo daljšem dopustu v času poletja in prijazno so mi ga odobrili. Načrti so bili veliki, poigravali smo se tudi z mislijo o naši ljubi Grčiji, kjer bi novorojenček praznoval pol leta, kot njegova starejša sestrica nekaj let nazaj. Kasneje je večino časa v naših mislih prevladovala Sardinija, na koncu smo pa realizirali Hrvaško. :) V mojem slogu sem dal tik pred odhodom pregledat še naš kombi, ker se je že nekaj časa iz izpuha valil nepotreben dim. V že tako kratkem roku se je izkazalo, da bo potreben konkreten poseg v motor in z vsakim dodatnim pregledom se je seznam dela in materiala daljšal. Na koncu je bil naš predviden odhod že krepko pod vprašajem. Kapo dol mehaniku, ki je kljub težavam in zelo kratkem času uspešno spravil kombi na cesto in smo se lahko brez skrbi odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Sreda, 28.6.2017

Običajno se na pot odpravimo že večer pred nastopom dopusta, tokrat smo se pa zaradi časovne stiske v miru spakirali tekom dneva in se z dvorišča odpeljali v večernih urah. Naš prvi cilj je bil označen v Ninu, ki je za prvo rundo vožnje “ravno prav” oddaljen in ravno prav nizko, da se začne Dalmacija in s tem povezane lepe plaže ter pokrajina. Poleg tega se je v prihodnjih dneh obetal tudi dober veter, kar je dodaten razlog za postanek. Za večerno vožno običajno izberem pot mimo Zagreba in uporabo avtoceste. Vožnja je precej bolj udobna, kot vrtenje volana po dolenjskih ovinkih in premetavanja potnikov sem in tja po avtu. Malo čez mejo naredimo kratek postanek, otroci so že globoko v spancu, tako da samo na hitro pretegneva noge in odpeljemo dalje. Kmalu nas na poti pričaka zelo močno neurje in vesel sem, da smo na cesti sami, saj nas veter premetava sem in tja po avtocesti, dež pa tudi ne pomaga ravno pri vidljivosti. Utrujeni od vožnje omagamo kakšno uro pred Ninom in zaspimo na počivališču.

Četrtek, 29.6.2017

Nin

Po jutranjem rogljiču, kavici in hitremu sprehodu Carlosa, se odpravimo dalje. V Zadru skočimo še  do trgovine in Decathlona, potem pa nadaljujemo pot do kampa Dišpet. Kamp poznamo iz prejšnjih let in ponuja, nam vse kar potrebujemo za zelo ugodno ceno. Ustvarimo si svoj kotiček in odhitimo na plažo. Naslednje dni čofotamo, obiščemo mesto, jaz nekaj malega kajtam, po nekaj dneh pa odrinemo dalje. Tudi vremenska napoved ni ravno najboljša, zato je premik nižje na jug smiselna odločitev.

Sobota, 1. 7. 2017

Odpeljemo se po magistrali in vedno znova me preseneti, kako lepo teče cesta naprej od Zadra. Naslednja destinacija je otok Čiovo in kamp Labadusa. Znanci ga obiščejo vsako leto in glede na videno smo se odločili, da je kamp pravi za nas. Odmaknjen od vrveža, z lastno plažo in ogromno sence na njej, poleg vsega pa urejen kot bi si vsak obiskovalec želel. V kampu je na voljo restavracija in bar, trgovine sicer ni, vsako jutro pa pripeljejo kruh. Na recepciji so na voljo tudi trije skuterji za izposojo. Za skok do Trogirja odlična izbira in na tako kratki relaciji sploh ne zaračunajo goriva. Ob prihodu nas pričaka prijazno osebje, na hitro pregledamo parcele in na našo žalost ne najdemo nikjer dovolj prostora in z dovolj sence za nas. Z dojenčkom se res nismo želeli “kuhati” v vročini.

Labadusa, Čiovo

Ponudijo nam mesto na “parkirišču” za avtodome in prikolice, ki je zunaj kampa v borovcih in prostora skoraj neomejeno. Brez elektrike, a 20% nižja cena. Vzamemo! :D Dobili smo super pozicijo, lahko smo “razvlekli” vso našo opremo in uživali v totalnem miru poleg dveh avtodomov, daleč stran od nas.

Labadusa, Čiovo
Labadusa, Čiovo
Labadusa, Čiovo

Del plaže je fino v senci, pri morju so naredili nov pomol, ki je super za skakanje, voda pa tako bistra, da se tudi daleč v zalivu vidi dno. Naključno v kamp pridejo tudi prijatelji, zaradi katerim smo sploh zašli sem, otroci se med sabo ujamejo, mi pa tukaj obtičimo skoraj cel teden.

Pantana, Trogir

Vmes je bila v Trogirju lepa napoved maestrala, zato se tisti dan zapeljemo do Pantane, lokalnega kite spota, kjer sem skoraj vsako leto kajtal sam. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. 2h čistega užitka. :D

Petek, 7. 7. 2017

Labadusa, Čiovo

Po tednu lenarjenja in uživanju v čistem morju je čas za naš odhod. Dopoldan se še vržemo v morje, spijemo kavico in se odpeljemo do le nekaj deset km oddaljenega Splita, kjer se vkrcamo na trajekt za Brač. Med planiranjem sva sklenila, da v naše potovanje obvezno vključiva otoke, saj lahko v določenih predelih najdeš več miru. Eden od razlogov za obisk Bola je bilo odkritje malega kampa Aloa, ki je za nas idealna kombinacija in ustreže vsem željam.

Kamp Aloa, Bol

Le nekaj km stran od mesta Bol, parcele v terasah z več ali manj sence, predvsem pa lastno plažo, brez dnevnih kopalcev, iz katere je možno tudi kajtati. Ker v tem delu, deluje termičen veter, je bilo skoraj predobro, da bi bilo resnično. Predstavljal sem si že, kako se z družino dopoldan namakamo v morju, popoldan jaz odkajtam kakšem sešn, brez uporabe avta za premik na drugo plažo, zvečer pa skupaj uživamo v sončnih zahodih in lenarjenju.

Ob spustu do mesta Bol opazimo dim, ki se vali iz obale, ampak mu ne namenimo večje pozornosti. Usmerimo se proti kampu, ki leži nekaj km stran od slavnega “Zlatnega rata”. Nasproti nam prihajajo vozila in v paniki mahajo ter trobijo naj čimprej obrnemo. Ugotovimo, da je situacija bolj resna, kot smo mislili. Cesta je bila zaprta, zato se vrnemo v mesto, kjer počakamo, da gasilci prevzamejo kontrolo nad ognjem. Izkazalo se je, da so goreli borovci na slavni plaži.

Kamp Aloa, Bol

Sem že omenil, da se lokacija našega kampa sliši predobro? Ob prihodu  si izberemo parcelo in se udobno namestimo. Mir, do plaže strm klanec, ki nas ne moti. Plaža z nekaj ležalniki za goste kampa, lokalom, morje pa kar dobro razburkano, saj je izpostavljeno na odprto. Po prvo oceni je bila voda že zelo globoka le malenkost od obale. Na tleh najdem prekrito kamenje z napisom, da je ta del namenjen kajt opremi, kar mi da upanje, da bom vsaj jaz odnesel nekaj od tega, potem pa čim prej nadaljujemo svojo pot na drugo destinacijo. Naslednji dan prejmem hladen tuš, saj izvem, da turistom za kajtanje zaračunajo 200 kun/dan. Za to ceno ti inštruktorja odpeljeta kajt na odprto morje in od tam nadaljuješ sam. Emm, ne hvala..

Vseeno smo preživeli super dneve v tem miru. Izkazalo se je, da voda sploh ni tako globoka in se lahko brez težav potapljaš do dna, razburkano morje je pa tudi samo popoldan, pa še to ne pretirano. Na najino presenečenje se tudi starejša ni ustrašila globoke vode, kljub temu, da je komaj dobro splavala. Vsak dan smo viseli na plavajoči ploščadi stran od obale, kjer smo lahko poležavali ali pa skakali v vodo.

Nedelja, 9.7.2017

Za nedeljo je bil napovedan malo pojačan maestral, zato smo združili prijetno s koristnim in se odpravili na Bol, do kajt šole Yellow cat. Tudi tukaj te “oskubijo” za 100 kun, vendar imaš v ceni vsaj kompresor, shrambo za opremo in osebje, ki ti dvigne kajt. Dogovorili smo se tudi s prijateljema, ki sta preživljala celo poletje na otoku in sta se nam pridružila na plaži. Jaz sem se zelo kmalu pognal v vodo, ravno v trenutku, ko je veter popustil. Če tej situaciji dodamo še nepoznavanje terena in lokalnih lastnosti, dobimo strmoglavljen kajt+self-launch v vodo=atrakcija za kopalce. :D Vseeno se prebijem na odprto in z večjim kajtom komaj peljem. V trenutku, ko sem najbolj oddaljen od obale, skoraj bližje Hvaru, kot Braču, veter pade skoraj na nič. Komaj sem uspel obdržati kajt v zraku, saj sem se zavedal, da ni nobene osnove za dvig iz vode v tem pišu. :) Nekako se vlečem proti obali, vmes veter zopet pojača, stopim na desko in se začnem spuščati proti marini. V planu imam, da kajt zapnem na bojo, potegnem safety in splavam ven. Zgodba se konča s kajtom v turistični ladjici, saj se mi je popolnoma odpel in nekotrolirano “odplaval” do prve ovire, kjer je čakal na moje nadaljne ukrepe. S povešenim nosom odpešačim proti mestu. :) Zaključim, da je Bol zahteven kite spot, ki ga ne bom več tako hitro dodal na listo želja.

Torek, 11.7 2017

Sumartin, Brač

Po štirih dneh se odločimo za nadaljevanje naše poti nazaj na celino. Po poti do trajekta razmišljava, ali bi na Braču ostali še nekaj dni in raziskali še kakšno mestece, vendar je ponudba kampov dokaj slaba oz. so strnjeni predvsem na Bolu. Odpeljemo se do Sumartina, kjer trajekti plujejo do Makarske. Med čakanjem na vkrcanje se ostali člani, vključno s tujimi turisti, pomečejo v vodo, saj je bila vročina že preveč huda. Trajekt je precej manjši kot v Splitu, zato smo malo zaskrbljeni glede Carlosa. Naložijo nas vzratno in na cm natančno, na naše veselje vožnja mine brez težav in v manj kot eni uri. Na celini se ustavimo še v trgovini po zaloge hrane in pijače, nato pa nadaljujemo pot proti Drveniku, in po priporočilih prijateljev, do čudovitega kampa Male čiste. Sprva nam je lastnica povedala, da imajo več ali manj vse polno in rezervirano, vendar je na koncu le našla košček sence za nas. Pomagalo je tudi dejstvo, da imamo dojenčka in nas ni želela na hitro odsloviti. Kamp bi na lestvici do 10 ocenil z 20.

Kamp Male čiste, Drvenik
Kamp Male čiste, Drvenik
Kamp Male čiste, Drvenik

Lastnika imata smisel za urejanje okolice in plaže, vsak detajl je skrbno premišljen, čistoča za zgled ostalim kampom. Ostali smo brez besed.. :) Najlepše so parcele v prvi vrsti, ki so bile žal vse zasedene. Če se kdaj vrnemo, definitivno rezerviramo ob morju v totalni cenci borovcev. Plaža namenjena gostom kampa je bila večino časa prazna, saj je kamp majhen, nekaj gostov je  tudi vsak dan potovalo naokoli. V naslednjih dneh smo se namakali, skakali iz pomolov, iskali školjke in se potapljali. Definitivno ena boljših lokacij našega dosedanjega potovanja.

Petek, 14. 7. 2017

Neretva kiteboarding

Naša trenutni položaj je bil le uro vožnje od izliva Neretve, kamor vsako poletje romajo vsi kajtarji bližnjih držav. Termični vetrovi delujejo skoraj vsak dan in zagotavljajo popolne pogoje za učenje novih trikov ali pa začetnih korakov. Omenjeni spot sem želel tudi sam preizkusit, zato smo se odpravili na popoldanski izlet do Neretva Kiteboarding.

Neretva kiteboarding

Nizka voda in on-shore stabilen veter, sta blagodejno vplivala na moje nadaljne razpoloženje. :)

Neretva kiteboarding

Tokrat smo Carlosa pustili v kampu, ker ga nismo želeli mučiti z vožnjo. Naš izlet se je zaključil v zgodnjem večeru, ob prihodu v kamp nas je pa pričakalo presenečenje. Carlos se je odvezal in prosto sprehajal po kampu. Za trenutek mi je zastalo srce, saj imata lastnika kampa velikega psa, Carlos pa ni ravno najboljši prijatelj neznancev. Poleg vsega so nas sosednji otroci prestrašili, da je lajal na goste in so morali posredovati. Najraje bi se ugreznila v zemljo. Vseeno smo šli povprašat lastnika, ali je bilo kaj narobe in ugotovili, da je bil ves čas pridno na parceli in da imamo po njihovih besedah lepo vzgojenega psa. :)

Naslednji dan smo se kopali, skakali v vodo in se zvečer sprehodili do bližnjega mesta.
Ob naslednjem premiku sva malo razmišljala tudi o Dubrovniku, vendar sva bila enotna, da bi se šli samo odkljukat in si to destinacijo rajši prihranimo za naslednjič. Tako smo se odpeljali proti severu in za cilj označili Omiš. Upala sva, da bomo v kampu Sirena našli senco in se lahko ustavili za nekaj dni. Na naše presenečenje se je kljub polnemu kampu našlo mesto, ki nam je ustrezalo.

Kamp Sirena, Omiš

Popoldan smo preživeli na plaži, sandale so zamenjale plavutke, na glavah smo pa namesto sončnih očal nosili maske. Proti večeru je začelo sumljivo pihati in postalo je neprijetno hladno. V restavraciji so že cel dan vrteli odojke in vabili na večerjo. Ker je starejša želela poskusiti kaj so pripravili, smo se odpravili nekaj pojest. Veter še vedno ni ponehal, celo stopnjevala se je njegova moč. Sredi noči nas je zbudilo premetavanje kombija, v kampu je vladal kaos. Šotori so bili podrti, stvari razmetane vse naokoli, pesek je boleče nosilo po zraku. Ker naš najmlajši član ni mogel zaspati, sva se z nosilko zavlekla v bližnjo garažo in vedrila. :) V intervalih smo prespali noč in se zjutraj odločili, da nima smisla vztrajati tukaj, kot kaže bo podobno stanje tudi v naslednji dneh.

Sobota, 15. 7. 2017

Pospravimo in se odpeljemo proti Primoštenu. Mesto nam je zelo všeč, poleg tega je le nekaj km stran, nam ljubi kamp Tomas. V njem smo pred leti preživeli krasne trenutke in tudi starejša ne more pozabiti kako se je imela lepo. Čista voda, skakalnica, gugalnica nad morjem in nepozabni sončni zahodi.

Kamp Tomas, Primošten

Ker gre za mali kamp, nas seveda skrbi ali bo kaj prostora za nas. Na veliko presenečenje ga dobimo v prvi vrsti ob plaži in predvsem dovolj sence za našega najmlajšega. Pripravimo si bazo, odpremo pivo in odklopimo glavo. :)

Kamp Tomas, Primošten

Starejša si je kmalu našla družbo pri sosedih, opazili smo tudi iste goste iz pred nekaj let. Na tem mestu smo ostali cel teden in, razen občasnih kolesarskih izletov do bližnjega mesta ali Primoštena, nismo spreminjali položaja. Veliko smo se potapljali, skakali v vodo in uživali v miru.

Kamp Tomas, Primošten

V času našega bivanja so po celi hrvaški divjali požari in tudi tukaj je bilo zvečer opaziti svetlo nebo nad Šibenikom. Priča smo bili tudi zajemanju vode gasilskih letal, prav pred našim kampom.

Sobota, 22. 7. 2017

Kamp Tomas, Primošten

Prehitro je prišla sobota, ko je bilo potrebno pospraviti in se vrniti domov. Dopoldan se še zadnjič vržemo v vodo, počasi uredimo naše stvari, se poslovimo in z občasno gužvo na cesti pridemo pozno zvečer domov.

Malo daljši dopust je bila lepa izkušnja, vendar smo na koncu zaključili, da 4 tedni hitro minejo in na koncu nimaš občutka, da si bil dolgo naokoli. Naslednje leto bomo poskusili pohajat večkrat za krajši čas in potem lažje naredili primerjavo.

V avgustu se nam obeta še en morski vikend, ko bo šla starejša s starimi starši na morje in bomo sami trije podaljšali do nedelje. Več pa v naslednji objavi.

Lovljenje zadnjih sončnih žarkov

Za zadnji vikend v septembru je naneslo, da sva ga z najmlajšo preživela sama. Ker naju tudi hladnejše noči ne odvračajo od spanja v kombiju sva se odpravila na morje. Maja letos se je odprl pri Rovinju nov kamp, ki je po slikah sodeč ponujal veliko in bil v tem času tudi cenovno sprejemljiv. Parcele v prvi vrsti in urejena plaža, sta me dokončno prepričala. Po čistem slučajo sem na dan odhoda preletel hišni red in na veliko žalost ugotovil, da v celotnem kampu živali niso dovoljene. Poiskati sem moral alternativo in se odločil za kamp Polari, ki ima urejen tudi pza. Najin petkov odhod se je močno zavlekel, tako sva prispela na parkirišče pred kampom okoli enajste ure zvečer. Tam je spalo že nekaj tujih avtodomov in tudi midva sva se parkirala ob strani in v miru zaspala. Zjutraj naju je prebudilo sonce in skupaj s Carlosom smo raziskali bližnjo okolico, med tem so se tudi zaposleni počasi pripravili na delo. Ob prihodu v recepcijo so nama takoj postregli z informacijo, da je naslednji dan njihov zaključek sezone in morava pospravit do 12h. Tokrat res nimava sreče, najin obisk morja sem želel potegnit do popoldneva, a tokrat ne bo šlo. Malo sva se sprehodila po kampu in izbrala parcelo.

Kamp Polari
Kamp Polari

Kamp je res ogromen, tokrat popolnoma prazen, ne predstavljam si pa kako mora biti natrpan poleti. Po običajnem ritualu parkiranja nekaj vrževa vase, oblečeva kopalke in odhitiva na plažo. Sonce je že dobro ogrelo ozračje, morje pa tudi primerno vzdrževalo temperaturo. Ni bilo potrebno veliko poguma, da sva odplavala v vodo.

Raziskovanje okolice
Raziskovanje okolice

Na toplem soncu se posušiva in v bližini opaziva trampolin. V sezoni plačljiv, tokrat na voljo vsem in neomejeno. Ni mi treba posebej poudarjati, da sva naslednje ure bivanja v kampu preživela na tem trampolinu. Z vmesnim odmorom za kosilo, kavico in spanje.

Sončni zahod, kamp Polari
Sončni zahod, kamp Polari

Ob mraku sva se s Carlosom sprehodila ob obali, obdelala vsa igrišča ob poti in se v trdi temi vrnila do kombija. Ponoči je na najino žalost začelo deževati in slabo vreme se je nadaljevalo tudi v nedeljo.
V mislih sva imela še obisk mesta, vendar naju je dež prepričal, da se odpeljeva naravnost proti domu. V popoldanskih urah sva kombi zapeljala v garažo, ga pokrila in pozdravila do naslednje sezone. :)

Korzika 2016

Po lanski hrvaški, smo sklenili, da je tokrat čas za kakšno drugo poletno destinacijo. Na Korziki sva bila pred leti že sama in prišla nazaj zelo navdušena. Tokrat smo se odpravili vsi skupaj z našim malim kamperjem. Cene trajektnih kart sem spremljal nekaj tednov pred našim odhodom, ker v tem času nisem opazil nihanja, sem z nakupom počakal skoraj do zadnjega. V začetku tedna smo začeli s pakiranjem in pospravljanjem. Trajekt smo imeli rezerviran že v petek ob osmih zjutraj, kar je pomenilo, da nam me uide direktna vožnja iz Ljubljane.

Četrtek, 7. 7. 2016

V četrtek popoldan smo si zadali odhod okoli šeste ure, a se je ta načrt kmalu po prihodu v službo izjalovil. Sledilo je še zaključno pakiranje v kombi in odhod ob osmih zvečer. Oborožen s Coca Colo, sem sedel za volan in z enim krajšim postankom odpeljal do Livorna.

Petek, 8. 7. 2016

Na cilj smo prispeli ob štirih zjutraj, se postavili v vrsto, osebje nam je zaželelo še lahko noč in lahko smo si odpočili do nalaganja. Naš spanec je bil žal zelo kratek, saj so nam že čez dve uri trkali po šipi, da je čas za premik. Pri pregledu kart so zaposleni ugotovili, da sem kupil karte v napačnem vrstnem redu. Tisti dan bi se morali nalagati na Korziki in čez 14 dni obratno. .) Parkiram ob strani, mene pa napotijo v pisarno, da uredim papirje. Pri okencu sem ugotovil, da nisem edini primer, zato se pomirim in brez težav uredim nastali problemček. :) Zadnji smo se naložili na trajekt in poiskali mesto v zavetrju. Po nočni vožnji v avtu se nam štiri ure, kot jih potrebuje trajekt do Bastie kar vlečejo, tudi vročina na palubi poslabša celotno stvar. Na otok smo prispeli okoli 13h in po krajšem postanku nadaljevali v smeri St. Florenta in plaže Saleccia. Plaža naj bi bila dostopna samo s terenci, vendar smo na poti kljub temu srečali tudi več osebnih avtomobilov. 10 km zelo slabe ceste smo prevozili v 1,5h in izključno samo v prvi prestavi. Zanimivo doživetje polno adrenalina. Ker smo vedeli kaj nas čaka na cilju se nismo obremenjevali s cesto. Kamp U Paradisu je bil dokaj poln, zato smo se parkirali blizu vhoda na rahlo visečem terenu. Družbo so nam delali predvsem Defenderji in Land Cruiserji.

Saleccia beach
Saleccia beach

Nekaj minut stran od kampa nas je pričakala 1km dolga peščena plaža s toplim in mirnim morjem. Kopalci so bili večinoma iz kampa, nekaj pa jih dnevno pripeljelo na kopanje s terenci lokalnih agencij.

Sobota, 9. 7. 2016 – Torek 12. 7. 2016

V prihodnjih dneh je bilo napovedanega nekaj vetra, zato smo imeli načrte ostati vsaj 5 dni. V tem času smo predvsem raziskovali okolico in dno morja, ter se občasno ohladili s sladoledom ali kakšno pijačo. Kamp ima vse kar smo v tem trenutku potrebovali, trgovinico z osnovnimi živili in restavracijo v kateri so vsak dan pripravili tematsko večerjo s hrano tujih držav.

Prijetni večeri v kampu U Paradisu
Prijetni večeri v kampu U Paradisu

Sreda, 13. 7. 2016

Kajtanje na Saleccii
Kajtanje na Saleccii

Komaj pričakana sreda me je presenetila z zelo močnim vetrom in velikimi valovi. Ker sem si v neki prihodnosti želel kajtati na valovih sem sprejel izziv in popoldan odšel z najmanjšim kajtom v vodo. Valovi so res druga dimenzija in v kombinaciji s premočnim vetrom za izbrani kajt, situacija postane kmalu težko obvladljiva. Po nekaj linijah sem končal v zraku in se s težavo odstranil do plaže. Deska je ostala nekje v morju in sem jo na mojo srečo kasneje našel nižje na plaži. Vesel sem, da sem poskusil, ampak zaenkrat ostajam pri mirnih vodah. ;)

V iskanju deske...
V iskanju deske…

Zvečer smo planirali premik, a so nas v kampu opozorili, da je cesta čez puščavo zaprta za dva dni, ker se je z vetrom močno povečana možnost požara in je v tem trenutku prenevarno. Opazili smo tudi, da naslednje dni niso vozili turistov na plaže.

Četrtek, 14. 7. 2016

Posledice sredinega vetra so se potegnile tudi v četrtek, tako, da je bilo morje preveč valovito za kopanje. Nekajkrat sem se sicer vrgel v vodo, a kmalu ugotovil, da se z naravo ni igrati, še posebej, ko ti zmanjka podlage pod nogami. Moč morja je res neverjetna. V osnovi dober občutek, ko te nese proti obali, ti hkrati vliva strahospoštovanje, ker veš da si nemočen proti sili, ki te obdaja.

Petek, 15. 7. 2016

V kampu smo morali ostati do petka, ko so cesto odprli do 10 ure. Zjutraj smo bili hitro pripravljeni na odhod, saj smo želeli v pravem času priti na glavno cesto. Po poti smo ponovno srečali vozila in predvidevali, da zapore ta dan ne bo več. Naslednji cilj je bil kajtarski kamp na jugu otoka, vendar ker smo bili na severu nisem točno vedel kako nas hitro in nenaporno odpeljati na drug konec.

Corte
Corte

Odločili smo se za vožnjo čez Corte proti Proprianu oz. Porto Pollu. Za postanek v kampu Tuani se nismo določili, ker je reka premrzla in ne bi mogli uživati v kopanju. Ker ga je bilo prejšnje tri dni zelo malo smo bili željni toplega morja in čofotanja. Ustavili smo se v čudovitih Cortah za ogled mesta in nato nadaljevali pot čez prelaz proti glavnem mestu Ajjacio. Celodnevna vožnja z nekaj postanki nas je dobro izmučila, poleg vsega smo ob prihodu doživeli hladen tuš, ker je bil kamp Cyrnos zaseden do zadnjega kotička. Neprijazen lastnik nas je odslovil že na vstopu. V okolici nismo planirali drugih kampov  zato smo se znašli v slepi ulici. Poleg vsega je bila celotna obala razburkana in naša najmlajša verjetno ne bi šla nikjer v vodo. Zapeljali smo se proti jugu in preizkušali srečo v vseh kampih, ki so na daleč izgledali sprejemljivi. Povsod so nas zavračali, vendar sem ob pogledu na srednje zaseden kamp, dobil občutek, da včasih zgolj zato, ker jih ogovorim v angleščini. Na koncu smo se vrnili v kamp, kjer sva sama že prvič preživela nekaj dni. V primerjavi z načrtovanim sicer dražji in brez direktnega dostopa do plaže, a v tem trenutku nismo imeli prav velike izbire.

Sobota, 16. 7. 2016

Naslednji dan smo poiskali plažo in z najmlajšo na vrhu ogromne skale odkrijeva naravni bazenček z morsko vodo. Oba se sprašujeva kako je prišla tako visoko in je sonce ni izsušilo. Seveda nisva odšla brez čofotanja v dobro ogreti vodi. V daljavi iz plaže opazujem kajtarje, zato se odločim tudi sam skočit po opremo. Na našem delu je bil veter občutno slabši in na plaži preveč ljudi, zato sem se moral po mivki sprehoditi do spota. Veter je bil sicer malo boljši, a še vedno premalo za moj največji kajt. Po nekaj prevoženih smereh in mučenju z držanjem višine sem se vrnil v kamp. Preveril sem napoved za prihodnje dni, ki je vse bolj kazala na to, da sem s kajtarijo zaključil za letošnji dopust. :) Zvečer se odpravimo na sprehod do mesta Propriano.

Propriano
Propriano

Nedelja, 17. 7. 2016

Zjutraj smo se spakirali in odpravili dalje proti vzhodni obali. Na hitro smo se ustavili na La Tonnari, ki sem jo našel v zapisih in ugotovili, da v tem delu morje ni ravno sanjsko, kljub temu, da smo lahko parkirali ob vodi in imeli cel zaliv na samem. Po vsej verjetnosti bi lahko tudi prespali brez problemov, a se na koncu vseeno nismo odločili ostati. Obisk Bonifacia smo namenoma izpustili. Malo zaradi ure ob kateri smo se peljali mimo, malo pa tudi zaradi predvidevane gužve na ulicah. Če ne bi imeli s seboj Carlosa, bi še mogoče razmislili o postanku, tokrat pa smo se odpeljali dalje do plaže Rondinara.

La Rondinara
La Rondinara

Nekaj 100 m od plaže se nahaja kamp La Rondinara z bazenom in ogromno površino namenjeno kampiranju. Ni mi treba poudarjati, da je bil poln skoraj do zadnjega kotička. V primeru, da bi potovali s šotorom, bi mogoče celo lažje našli parcelo, saj je bil velik del kampa nedostopen z avtomobilom. Na recepciji mi zaželijo srečo pri iskanju prostora, jaz se pa s kombijem spustim po klančku med šotore in brez plana kako bom ob našem odhodu prišel ven, parkiram. :) Nekaj bomo že. Da bi ublažil visenje kombija sem si pomagal s kamni, a je vseeno bilo spanje kar naporno. Do plaže smo imeli nekaj minut hoje, zato smo se dopoldan spakirali za cel dan, vključno s Carlosom in potrebno malico, tako da smo lahko na plaži ostali do večera.

Ponedeljek, 18. 7. 2016 – Torek, 19. 7. 2016

Snorkljanje La Rondinara
Snorkljanje La Rondinara

Zaliv je res krasen z nizko a kljub temu kar mrzlo in čisto vodo. Na peščeni plaži so nam delale družbo krave, ki so tako kot mi iskale senco za poležavanje. Gužva je bila precej večja, kot smo bili vajeni, a smo tukaj planirali ostati le nekaj dni, zato se s tem nismo preveč obremenjevali. Med našim potovanjem smo opazili, da imajo v vseh kampih možnost naročanja hrane za sabo. Praktična rešitev, ki smo jo večkrat izkoristili za naročilo kakšnih pic, pečenega krompirja in podobno.

Sreda, 20. 7. 2016

Dopoldan se odpeljemo dalje proti severu in “slavni” plaži Palombaggia. Ob obali naj bi bil ugoden PZA za 10 eur na noč s senco pod borovci. Ob prihodu ugotovimo, da sta parkirišča dva, ker tega nismo vedeli, se v slogu črednega nagona ustavimo v prvem, kjer je bilo tudi več avtodomov. Ob sprehodu do plaže opazimo parikiršče No.2, ki je bilo veliko bližje morju, oba pa za isto ceno ponujata zunanje tuše in jutranjo zalogo kruha na vhodu. Na plaži nas pričaka gužva, glasna glasba in umazana voda. Vse skupaj deluje zelo italijansko, kar dokazujejo tudi registracije na avtodomih v bližini. Zvečer vseeno najdemo na plaži svoj mir, tudi morje se v tem času umiri in očisti. Tukaj ostanemo samo eno noč.

Palombaggia
Palombaggia

Četrtek, 21. 7. 2016

Porto Vecchio
Porto Vecchio
Restavracije v ozkih ulicah
Restavracije v ozkih ulicah
Souveniers, Porto Vecchio
Souveniers, Porto Vecchio

Zjutraj obnovimo zaloge v Porto Vecchiu, se sprehodimo skozi mesto in odpeljemo na reko Solenzaro. Ta naj bi bila precej toplejša od Restonice in za zaključek našega popotovanja ponuja mir, ki ga iščemo na poti proti trajektu. Ustavimo se v kampu U Rosmarinu, ki ima svoj tolmun s plažo in ogromno izhodišč za skakanje v vodo. Na recepciji komaj izprosimo vstop, lastnico na koncu le prepričamo, ker imamo naslednji dan trajekt in smo ostali samo eno noč. Dodeli nam ravno parcelo blizu vode. Kamp je zelo urejen in na prekrasni lokaciji.

Tolmuni in kamp v ozadju
Tolmuni in kamp v ozadju
Pod kampom
Pod kampom
Plaža, Solenzara
Plaža, Solenzara
Adrenalinski park ob kampu
Adrenalinski park ob kampu

Za razliko od Palombaggie tukaj prevladujejo gostje iz severa, posledica tega, je mir in tišina. Voda je bila skoraj toplejša kot morje, moja ocena bi bila nekje 27 stopnij, čista kot solza in neverjetno pomirjujoč ambient. Razmišljali smo, da bi prestavili naš trajekt na soboto, podpora na Moby lines nam je to tudi odobrila, a smo na koncu vseeno racionalno izbrali petek. Predvsem se nam je zdel petkov večer bolj primeren za izogibanje gužvi na poti do doma.

Petek, 22. 7. 2016

Zjutraj nismo mogli vzdržati še zadnjega kopanja v tolmunu, kar nas je kasneje stalo nekaj živcev na poti do Bastie. Ker nismo pričakovali gužve na cesti, smo do pristanišča prispeli manj kot uro pred odhodom. Planirano točenje goriva in postanek v trgovini je tako odpadel, na koncu pa je imel trajekt iz Italije zamudo in je bilo naše norenje zaman.

Vožnja s trajektom se nam je spet vlekla in v večernih urah smo se odpeljali proti domu. Na poti nismo doživeli večje gužve, z izjemo prve bencinske črpalke čez mejo v sloveniji, kjer so se vsi ustavili za točenje goriva. Na italijanski avtocesti so cene res oderuške, za liter dizla smo plačali čez 1,6 eur, izven avtocest je ta cena precej bližja našim.

Domov smo prispeli okoli 4h zjutraj, s tem pa tudi zaključili naše potovanje in odkrivanje tega čudovitega francoskega otoka.

Hrvaška 2015

Letos smo zgodnje pogovore o dopustu preskočili in splet okoliščin je pripeljal do tega, da smo obiskali Dalmacijo. Pred leti smo nekaj dni preživeli na Murterju in bili navdušeni nad kampom Kosirina, ki mimogrede pred sezono izgleda veliko bolj rajsko, kot pa sredi julija. :) Pri članih družine sem si izboril prvi postanek v Ninu, da vsaj nekaj odkajtam v 14 dneh, za nadaljevanje naše poti sem imel pa pripravljene kampe proti jugu. Kriteriji pri iskanju so bili: ugodna cena, odmaknjenost od množic in bližina morja.

Petek, 10. 7.

Z najmlajšo sva bila konec tedna doma in že začela pripravljati prtljago, ki sem jo potem v pol ure stlačil po kombiju. Do Nina smo imeli kar nekaj ur vožnje, zato sva splanirala večerni odhod in spanje pred kampom do jutra. Proti jugu smo se odpeljali okoli 21h. Nismo se želeli cijaziti po regionalnih cestah, zato nas je pot vodila čez Zagreb, malo daljša a vendar bolj udobna vožnja. Ženski del posadke je kmalu po prestopu meje zasanjal v dopust, jaz sem nas pa odpeljal novim dogodivšinam naproti. Pred kamp Dišpet smo prispeli okoli 3h zjutraj. Zaspal sem v trenutku in se tudi, vsaj občutek je bil tak, v trenutku prebudil. Že ob 8h je bila vročina neznosna. Zapeljemo se v kamp in najdemo svoj prostor. Ob prvem ogledu plaže nismo bili najbolj navdušeni, na koncu se je izkazalo, da je najmlajša zelo uživala v nizki vodi, jaz sem pa tudi imel nekaj malega od kajtanja. Tukaj smo ostali 3 dni.

Ponedeljek. 13. 7.

Roko
Roko

Pri načrtovanju sem po naklučju odkril zaliv blizu vasi Drage v katerem se nahaja 6 kampov in hitra hrana. Gostje, sami Nemci, vsi do zob oboroženi z navtično opremo in čolni. Totalen mir, če odšteješ promet na morju. Zavijemo v kamp Roko in se parkiramo ob vodi s tendo na plaži. Kljub soncu nas hladi vetrc in ne čutimo nobenega pomanjkanja sence. Namakamo se v vodi, supamo in uživamo v brezdelju. Vmes nas obiščejo sorodniki, ki preživljajo dopust blizu nas in zvečer se odpeljemo v Pakoštane, sprehodimo po promenadi in nekaj pojemo. Ostanemo 3 dni. :)

Četrtek, 16. 7.

Zjutraj se spakiramo in odpeljemo proti Murterju, v kamp Kosirina. Tukaj smo imeli namen preživeti večji del dopusta.  Že ob prestopu mosta ugotovimo, da ne bomo našli miru, ki si ga želimo. Zapeljemo v kamp in po hitrem ogledu ne najdemo primernega prostora za nas. Zaradi visoke vročine smo iskali senco, a je nismo našli, zato se odpeljemo do glavnega mesta v trgovino. Več kot očitno je, da zaradi mostu, ki povezuje otok s celino, turisti množično obiskujejo te kraje. Pri vračanju smo se odločili še preizkusiti srečo v kampu Slanica, vendar nas je odvrnilo dejstvo, da na plaži prevladujejo zunanji gosti in je zasedenost temu primerna. Pred mostom pokukamo še v kamp Jezera Lovišča, kjer so nas s cenikom in ponudbo, ki nikakor ne opravičuje visokih cen, prepričali, da nadaljujemo svojo pot proti jugu. Nekaj km pred Primoštenom sem pred časom opazil turkizno vodo in dva kampa v borovcih, že takrat sem dobil dober občutek in željo, da se enkrat ustavimo. Skrbela me je zasedenost, saj gre za manjša kampa in glavni termin v sezoni. Ustavim pred kampom Tomas, na hitro skočim pogledat in kljub veliki zasedenosti najdem ravno parcelo v senci. Zelo hitro smo se namestili, lastnik nam pa tudi na našo srečo odobri položaj. :) V prvem planu smo načrtovali postanek 2 dni.

Petek 17. – 22.7.

Kamp nas je s svojim karakterjem tako očaral, da smo na koncu ostali celih šest dni. Kljub majhnosti in brez dodatne ponudbe smo na tem mestu dobili ravno to kar smo potrebovali. Mir, čisto morje in počitek. Vsak dan smo nabirali školjke, opazovali jate rib in morske zvezde. Toliko morskega življenja kot smo našli tukaj še nisem srečal. Zanimivost na vodi so bile tudi dvojne blazine zavezane na boje, kjer si lahko poležaval odmaknjen od obale. Ogromen zaliv je bil idealen za supanje in skoraj pri vsakemu gostu v kampu je bila pospravljena kakšna deska. Po nekaj dneh smo se pogumno odpravili s kolesom do Primoštena in pošteno zasopihali v največji vročini nazaj. Še lastniki kampa so zmajevali z glavo ob naši vrnitvi.

Parcela
Parcela
Tomas
Tomas
Tomas iz terase
Tomas iz terase

Četrtek 23.7.

V nas se je ponovno prebudila želja po raziskovanju, zato smo se odpravili dalje. Želeli smo še malo južneje, preden se pričnemo vračati nazaj proti domu. Ustavili smo se v Rogoznici, a žal nismo našli tistega kar smo iskali celoten dopust. Sklenili smo, da bo najbolje potovati nazaj in prevoziti pot do doma v več delih. Na našem seznamu kampov ni bilo več predlogov, tako je tudi naše iskanje bilo malo manj uspešno. Na koncu smo pristali v mestu Pirovac in kampu Miran. Moram priznati, da v vseh letih večje katastrofe od kampa še nisem videl. Počutil sem se kot, da bi čaz zavrteli nazaj v leta moje mladosti, ko smo se z dedki in babicami odpravili na morje. Ogromen kamp brez sence, cene kar konkretne, sanitarije sicer čiste, ampak še prvotne izdelave, morje umazano in neprivlačno (plavajoči ostanki cigaret, sadja, vrečk, trava na dnu, itd..). Za piko na i je v celotnem mestu zvečer zmanjkalo elektrike in smo ponoči hodili z lučkami po kampu. Nepozabna izkušnja v povezavi s starimi prostori, saj sem počutil kot Indiana Jones, ki raziskuje izgubljeno mesto.  :) Jasno je, da smo zjutraj ob prvi priložnosti odšli naprej.

Petek 24.7.

Med našim potovanjem smo se še nekaj smukali okoli Biograda na Moru, saj sva se oba zavedala, da višje kot bomo šli, slabše bo morje. Kampi v katerih smo preživeli začetek dopusta, so pošteno dvignili naša pričakovanja glede plaž in morja. Po neuspelem iskanju smo odšli proti Paklenici, kjer smo se v vsakem primeru želeli ustaviti. Kamp katerega smo imeli v mislih ni bil ravno to, kar smo pričakovali, a žal nismo imeli druge izbire in smo se vseeno ustalili za dva dni. Na našo žalost nas je tokrat doletelo tudi slabo vreme in smo bili deležni malo dežja. Kasneje sem ob sprehodu po kraju našel idealen PZA v samem mestu in mi je bilo pošteno žal, da smo bili že prijavljeni v kampu in se nam ni splačalo prestavljati drugam. PZA je bil postavljen na parceli restavracije, na travi in z lastnim peščenim zalivom. Z nekaj gosti, ki so prav tako kot mi, iskali mir. Zvečer smo se sprehodili po promenadi, nekaj pojedli in se pripravili na nadaljevanje naše poti proti domu.

Sobota 25.7.

Pogled iz magistrale
Pogled iz magistrale
Zadnji postanek
Zadnji postanek
Skrita plaža za skalo
Skrita plaža za skalo

Zjutraj odrinemo po Jadranski magistrali in si kot končni cilj dneva označimo kamp Sibinj. Velikokrat smo ga že opazovali iz ceste in po pripovedovanjih znancev bi lahko dobili to, kar smo potrebovali še zadnji dan naših počitnic. Iz ceste smo ocenili, da je kar zaseden, zato smo obrnili nazaj proti kampu Bunjica. Priznam, da so nas na dovozu presenetili znaki o prepovedi psov in v bistvu še danes ne razumem, čemu takšni ukrepi. Lastnico smo vseeno povprašali, ali nam dovoli ostati eno noč. Nad Carlosom ni bila navdušena, zato nas je postavila na začetku kampa v klanec in vročino. Ob sprehodu smo ugotovili, da je bilo ob vodi večina parcel praznih in pod krošnjami. Povrhu vsega so bile med seboj ločene z ogromnimi grmi in Carlos ne bi niti najmanj motil ostale goste. Odnos zelo neprijazen, a na koncu sta plaža in mir poskrbela, da smo odmislili vse neprijetnosti.

Burja
Burja
Meglica ob močnem vetru
Meglica ob močnem vetru

Ponoči nas je doletelo neurje in smo ob premetavanju kombija vstali že ob 4.00. S Carlosom sem se sprehodil po okolici in ugotovil, da ob cesti piha tako močno, da je hoja skoraj nemogoča. Proti jutru se je dež umiril, tako da smo lahko še malo namočili noge v ledeno mrzlo vodo in nato počasi odpeljali proti domu. Ustavili smo se še pri sorodnikih na rojstnem dnevu in s tem zaključili naše 14 dnevno popotovanje.

Novigrad

Vsako leto pride čas, ko z družino še lovimo zadnje lepe dni in počasi zaključujemo sezono z našim kamperjem. Tokrat smo se odločili ponovno obiskati kamp Sirena v Novigradu, ki je izven sezone prekrasen. Ob našem prihodu je bil kamp kar precej poln. Verjetno ni treba poudarjati, da so bili kljub soncu to predvsem gostje z avtodomi in prikolicami. No, ja, tudi kakšen šotor ali dva sta se našla.

Mesto Novigrad
Novigrad
Mestno jedro
Sprehod po mestu
Izlet v mesto
Sprehod po mestu
Kamp Sirena
Sirena
Kamp Sirena
Sirena

Kamp nam je pri srcu, ker se do mesta lahko sprehodiš ob morju, okolica je prepletena s kolesarskimi potmi, ki so lepo označene, najde se pa tudi ogromno igral za otroke. V bližini je bil postavljen trampolin na katerem smo bili stalni gostje in edini pravzaprav. Temu primeren je bil tudi način plačila, bolj za vstop kot pa časovno omejen. :) Napovedanega sonca sicer ni bilo v takšni meri kot so govorili, spremljal nas je tudi veter, ampak smo se imeli vseeno zelo lepo in se nismo pustili motiti.

Novigrad
Novigrad

Preživeti nekaj dni ob morju mi vedno da nov zagon za delo, če pa lahko te izkušnje delim s svojo družino je pa vse skupaj še toliko lepše. Vesel sem, da lahko skupaj potujemo in raziskujemo ta svet.

Sardinija 2014

Pa smo jo dočakali, našo nesojeno Sardinijo iz preteklega leta. Na naših potovanjih nismo vezani na nobeno rezervacijo ali kako drugače omejeni s časom, zato sem z nakupom trajektnih kart čakal do zadnjega trenutka. Na Sardinijo vozi več linij in nekako bi se že znašel v primeru povišanja cen ali prezasedenosti. Vplačal sem jo na Mobylines, linijo Piombino-Olbia-Piombino. Za pakiranje našega kombija sem si vzel čas v petek, na dan našega odhoda, in bil na koncu dneva presenečen nad lahkotnostjo tokratnih priprav. Našo najmlajša se je popoldan vrnila s počitnic in v zgodnjem večeru smo odpeketali proti Italiji. Za prvi del poti smo želeli priti do jezera Bilancino in okoli polnoči nam je to tudi uspelo. Vmes pa cesta, veliko nje, krajši postanek in spet cesta. :)

12.7. 2014

Bilancino
Bilancino
Most pri jezeru Bilancino
Most pri jezeru Bilancino
Sprehod po okolici
Sprehod po okolici

Zjutraj nas je vročina hitro vrgla pokonci, zato smo se pred zajtrkom še sprehodili po okolici in opazovali ribiče, ki kljub jasni prepovedi mečejo ven konkretne ribe. Na PZA opravimo še servis, vode žal ne morem natočit, ker ni cevi. Pred nami je še nekaj ur vožnje mimo Firenc in nešteto del na cesti. Kljub vsemu poteka promet tekoče. Na delu kjer avtocesta preide v hitro, neplačljivo cesto, je Garmin dobil svoje prebliske in nas tik pred dolgo kolono avtomobilov speljal na odcep in kmalu spet nazaj mimo cestnine. S tem nam je prihranil kar nekaj časa in stanja v gužvi zato se nismo kaj preveč jezili. :) Na trajekt smo se naložili hitro, razen zamude je vse potekalo gladko. Med vožnjo je na palubi začelo močno pihati, zato smo se pomaknili na hodnik in se kratkočasili po notranjosti trajekta. V Olbio smo prispeli v večernih urah in se hitro odpeljali do naše prve plaže v Santa Lucii.

13.7.2014

Santa Lucia
Santa Lucia
Borovci v Santa Lucii
Borovci v Santa Lucii

Po dolgem spancu v borovcih smo si ogledali okolico in ugotovili, da smo pristali na plaži podobni hrvaški Barbarigi. Za začetek je lokacija nudila obilico miru in sence, vendar za daljši obstanek nam morje ni preveč ustrezalo. Razen nekaj lokalnih kopalcev smo bili cel dan sami. Dopoldan smo se s kolesi odpravili do mesta in na ogled okoliških plaž, popoldan pa preživeli ob vodi in v naši bazi. :)

14.7.2014

Porto Pollo
Porto Pollo
Porto Pollo
Porto Pollo

Glede na napovedi vetra je bil danes zadnji dan, ko bo na Sardiniji pihalo, zato smo pohiteli proti severu v mesto Porto Pollo, ki se je izkazal kot zelo dober kite spot. V vodo sem šel z 9-ko in dve uri užival v visokih skokih in lepem vetru. V tem času sem doživel razpad opreme in se komaj rešil iz vode. Po nekaj loopih in potegih iz vode, sem se privlekel do obale, jasno brez deske. Fazo “oprema pred mano” sem že davno prerasel in v nekem trenutku moraš stvari spustiti iz rok, da lahko prideš varno iz vode. Mojima puncama se moram zahvalit, da sta v tem času budno spremljali potovanje deske in sem jo lahko šel iskat nazaj. S tem so se moji veliki kajtarski načrti končali, poleg vsega je pa še veter odšel na dopust. Za celih 14 dni.

La Maddalena v ospredju
La Maddalena v ospredju

O La Maddaleni sem bral že doma in sklenil, da je to destinacija vredna obiska. Po pregledu kampa v Porto Pollu smo odločili, da odidemo še isti večer na ta otok – Nacionalni park. Trajekt vozi 15 minut, kar je ravno prav za skodelico expressa, ki ga Italjani spijejo v nepredstavljivih količinah. :) Če ti ni do kave in razgleda, lahko med plovbo počakaš tudi v avtu. Na otok smo prispeli že v mraku in se po pregledu zemljevida odločili za kamp, ki je bližje morju. Na otoku poteka ena glavna krožna cesta, ki je dolga 20 km. Lepa panorama in krasni zalivi za kopanje. Na neki točki smo opazili tablo za naš kamp, katerega v nadaljevanju poti nismo našli. Najmlajša je že davno spala, zato sva imela čas prečesati vso bližnjo okolico, žal neuspešno. Na otoku sta samo dva kampa in ker smo bili v Nacionalnem parku nisva niti pomislila, da bi spali zunaj. Na hitro se povežem s spletom, ki mi pokaže kje naj bi se prišlo do našega prvega izbora. Vrnemo se nazaj in pri odcepu izberemo kolovoz, ki je spominjal na kozjo stezo in po slabem km premetavanja, prispemo v naš kamp. Milina, recepcija je že davno zaprta, nekaj kombijev opazim na mestih za šotore in tudi mi se parkiramo zraven. V kampu so bila ogromna igrala, trgovina in restavracija. Zaradi pozne ure mi je kar malo neprijetno, ker se vozimo po kampu. Kasneje ugotovim, da je bila skrb odveč, saj so lastniki kampa ob 23.30 s kopačem raztovarjali hladilnik iz kombija. In ne, kopač ni bil na električni pogon. :)

Pred spanjem sem še na hitro ošvrknil plažo, ki je bila, kolikor sem uspel videti, zelo slaba.

15. 7. 2014

Naš kotiček za nekaj dni
Naš kotiček za nekaj dni

Po jutranjem zajtrku in prijavi na recepciji smo odšli malo raziskati okolico. Ugotovil sem, da je na drugem delu kampa travnato parkirišče z več kot 20 avtodomi in lastno plažo. Vseeno nas morje ni zadovoljilo. Ko smo se ozrli proti notranjosti otoka, nam je laguna, relativno blizu kampa, pričarala nasmeške na naše obraze. Turkizna in kristalno čista voda, zavetrje in plitvine za otroke. Verjetno ni treba posebej poudariti, da za gužvo tukaj še niso slišali. Kamp nam je nudil vse potrebno, zato smo lahko brez skrbi ostali nekaj dni in kasneje nam je bilo celo žal, da nismo potegnili še kakšen dan v vsej tej lepoti.

16. 7. 2014

Jutro in dopoldan smo še izkoristili za kopanje, popoldan pa smo se odpravili nazaj na celino in naše popotovanje po severu se je pričelo. Načrt je bil, da se pripeljemo do Valedorije, kjer je nekaj PZA-jev, lepa plaža in laguna, kjer bi ob kakšnih sledeh vetra lahko celo kaj kajtal. Pozno popoldan smo prispeli na cilj in na naše veliko razočaranje ostali v slepi ulici. PZA neprimeren za nas, govorice o katastrofalnih kampih pa tudi niso bile ravno vzpodbudne. Pozna ura in utrujenost nam nista dali druge izbire, kot da se napotimo v prvi kamp, ki bi se nam zdel primeren. Ko smo prispeli do recepcije kampa, so nas prijazno ustavili, da potrebujemo zapestnico za vstop. Razložim, da bi si radi ogledali kamp in preverili ali nam ustreza. Na koncu sem se peljal z golf vozičkom na ogled, ostali so morali čakati zunaj, pri predaji so nas pa vse tri označili z zapestnicami. Kamp je bil poln nemške mladine, ki je imela organizirane surf počitnice. Ob prvi priložnosti se zjutraj odjavimo in odpeljemo naprej. To je bil dober primer tega, česa mi ne iščemo na naših potovanjih. :)

17.7.2014

Castelsardo
Castelsardo
Roccia dell'Elefante
Roccia dell’Elefante

Na naši poti smo se ustavili tudi v lepem Castelsardu, pili najboljši cappuccino in se v bližini slikali s slončkom. Za ta dan smo si izbrali najbolj severni kraj Stintino, ki naj bi ponujal več lepih plaž in možnostjo spanja. Nekaj km pred krajem sem sledil oznakam za plažo in zaskrbljeno opazoval table o prepovedi kampiranja. Kolikor mi je znana situacija v Italiji, naj bi dovolili prenočevanje na javnih površinah do največ 3 dni na istem mestu. Seveda pod pogojem, da imaš vse pospravljeno v avtu in je jasno, da ne kampiraš. Na plaži nas pričaka ograjeno parkirišče za katerega plačamo 5 EUR. Parkirišče je povezano s plažo in dolgo najmanj 1 km, zato se spustimo malo nižje, stran od gužve in v mir. Parkiramo skoraj na plaži. Misel o spanju mi ne da miru, zato preverim pri italijanskih kolegih, ki imajo več kot očitno vso kramo iz avtodoma postavljeno zunaj. Pojasnijo, da lahko spimo brez težav in so oni že nekaj časa tukaj. Bravo, to smo iskali. Morje kristalno čisto, višje na plaži lokal s plačljivimi tuši in wc-jem. Skratka vse kar trenutno potrebujemo. :)

18.7.2014

Plaža blizu Stintina
Plaža blizu Stintina
Stintino
Stintino
Večer v Stintinu
Večer v Stintinu

Dan preživimo na plaži, prvič na dopustu SUP-amo, zvečer pa naredimo premik do mesta Stintino. Prvotno je bil v planu ogled s kolesom, saj naj bi bilo mesto le nekaj km stran. Ker so si blizu nas lokalci postavili šotore za beach party smo se odločili za avto, ki nas je (kot smo ugotovili med vožnjo) rešil velikih muk, saj je bilo mesto bolj oddaljeno, kot smo predvidevali. Stintino je dolgo časa veljal za ribiško vasico, pred časom pa so se odločili izkoristiti turizem in danes živijo pretežno le od tega. Večerni sprehod nam je pustil krasne vtise, s tržnico unikatnih izdelkov, ob ribiških barkah pa pričaral pravo vzdušje tega lepega mesteca. Vzeli smo si čas za večerjo in namakanje nog v morju, kasneje pa pristali na eni izmed bližnjih plaž, kjer smo preživeli noč.

19.7.2014

Bosa
Bosa
Bosa
Bosa

Dopoldan smo še enkrat obiskali mesto, kjer smo se ustavili na kavi in v trgovini, nato pa nadaljevali pot proti Bosi na zahodni strani Sardinije. Vmes smo načrtovali postanek v Algheru, ki naj bi bil s svojo bogato zgodovino in lepim starim delom mesta vreden našega časa. Ob prihodu v center je bilo zelo vroče, samo mesto pa natrpano, tako da smo ga preskočili in se odpeljali dalje proti jugu. Po več urni vožnji čez serpentine in dihjemajoče razglede, smo končali v malem mestecu Bosa. V trgovini smo nakupili nekaj hrane in se vrnili do PZA-ja nekaj km nazaj. Drugje v okolici žal nismo našli primernega mesta za nočitev. PZA je na samem, s svojim zalivom, restavracijo in barom. Na srečo nas niso šteli med velike, bele škatle in smo namesto 20 dali samo 15 eur za noč. Sredi pečenja nam je zmanjkalo plina, ker sem napačno preveril zaloge pred našim odhodom, zato smo se odpravili do restavracije na večerjo. V bistvu še sreča, ker tako dobre hrane že dolgo nismo jedli. Školjke, riba in nekaj mesa, terasa na klifu s pogledom na morje in sončni zahod. Ne bi si želel biti nikjer drugje kot s svojo družino, saj je bil večer res popoln. Zvečer so imeli v baru žur z Dj-em, ki je vrtel glasbo skoraj do jutra, vendar dovolj oddaljeno, da za nas ni bilo moteče.

20.7.2014

Zjutraj smo se odpravili na lov za bencinsko črpalko s točenim plinom. Najprej smo obdelali vse črpalke v Bosi, žal neuspešno. Ustavili smo se v mestu, punci sta šli na turistični vlakec, midva s Carlosom sva ju pa počakala v samem mestu. Ta dan je bil res zelo vroč in v zraku je bilo čisto preveč vlage. :) Med kratkim sprehodom sem našel WiFi in poiskal seznam točilnic plina. Najbližja je bila rahlo iz naše poti, ampak na srečo v isti smeri, proti jugu. Po vožnji skozi vasice smo prispeli do avtoceste, na kateri naj bi bila omenjena črpalka. Na črpalki smo našli samo avtomat, ker imajo italijani od enih do treh siesto, plin pa na našo žalost točijo le zaposlene osebe. Po poti smo se ustavili na vsaki črpalki in povsod ista zgodba, prav tako v Oristanu, kjer smo se na koncu odločili, da počakamo eno uro. Odšli smo v mesto, ki je izgledalo kot mesto duhov, saj je bila nedelja in smo komaj našli odprto pizzerijo, kjer smo nekaj malega pojedli. Po natočenem plinu smo se ustavili še v Leclercu in po nekaj kilometrih vožnje končno prispeli do slavne riževe plaže Mari Ermi. Na plaži naj bi bili trije PZA-ji, našteli smo jih več, vsi imajo enako tarifo, 12 EUR na dan. Izbrali smo si enega, vplačali za dva dni, brez da bi pogledali plažo, se razpakirali in odšli do obale. Potem pa hladen tuš… Morska trava je prekrila celotno plažo, pravzaprav so bili celi kupi, nekakšne sipine iz morske trave. :) Voda pa umazana in razburkana. Zvečer, ko je najmlajša že vlekla dreto, narediva bojni plan. Treba se bo premakniti na vzhodno stran otoka, saj moramo v vsakem primeru končati na tisti strani. Ugotoviva, da nas čakajo dobre 4 ure vožnje, na našo srečo večji del po avtocesti.

21.7.20014

Red Rocks
Red Rocks

Zjutraj po zajtrku odrinemo dalje. Pri lastniku se dogovorim, da nam vrne plačilo za en dan, saj je bilo poleg vsega tudi slabo vreme. Bil je zelo razumevajoč do našega predčasnega odhoda. Zapeljemo se do avtoceste, punci kmalu premaga spanec, jaz pa med vožnjo opazujem okolico. Po nekaj urah se preusmerimo na regionalno cesto, ki me je kar skrbela, a je bilo vse skupaj zaman. Kljub temu, da smo se vozili na 1200 m, je bila cesta hitra in ovinki niso bili problematični. Premik na vzhodno stran je tako potekal brez težav. V nekem potopisu sva zasledila dva podatka. Prvi, ki sva si ga razlagala napačno, so bile slavne rdeče skale v kraju Arbatax. Zakaj sva si razlagala napačno? Enostavno sva predvidevala, da je pri skalah plaža in možnost prenočitve. Ko nas je navigacija speljala na betonsko ploščad, kjer so ravno postavljali zabaviščni park, smo dojeli, da slike iz potopisov lahko zavajajo. :) Tokrat smo imeli rezervni plan in hitro vnesli koordinate za Lido di Orrì, kjer je PZA in lepa plaža. Najmlajši obljubimo trampolin, ki naj bi po informacijah iz potopisov bil zraven. Cesta je postajala vedno bolj čudna in nisem si predstavljal kako bi veliki avtodomi prevozili to pot. In jo tudi ne, saj je bila napačna. S Carlosom sva šla v izvidnico, revežu je bilo že pošteno vroče, mi smo pa tudi vsi komaj čakali, da izklopimo kombi in naše možgane… V drugem poskusu najdemo naš cilj in doživimo že tretji hladen tuš v nekaj urah. Vse je bilo zasedeno, trampolini niso delali, parkirišče za plažo pa zapolnjeno do zadnjega kotička. Lastnik PZA-ja nam predlaga, naj poskusimo v naslednjem kraju, zato se odpeljemo dalje. In še dobro da smo se. Takoj za hribom je cesta peljala do zaliva, ki je bil odmaknjen od mestnega vrveža in kar je bilo najboljše, imel je dva PZA-ja v senci in tik ob plaži.

PZA Cea
PZA Cea

Izbrali smo si prvega iz glavne ceste, saj nam je bil lepši, kljub temu, da smo bili malo odmaknjeni od plaže. Ogromno dreves je dajalo senco, lesene ograjice v kombinaciji s travnato podlago pa piko na i. Imeli so tudi igrala, na katerih smo preživeli kar nekaj časa dnevno. :) Ker nam  je bilo dovolj prestavljanja, sva se odločila da tukaj ostanemo do konca oz. se dan pred našim trajektom odpravimo proti Olbii.

22.7-24. 7. 2014

Jutranja zabava
Jutranja zabava

Dneve, ki smo jih preživeli tukaj bom opisal v nekaj stavkih, saj se poleg lenarjenja in relacije kombi-plaža-kombi, ni kaj dosti dogajalo. Z najmlajšo sva si naredila jutranji izlet s kolesom in odšla v bližnji kraj, kakšnih 10 km stran. Bilo je kar nekaj vzponov in spustov, tako da se je najin pobeg za kakšno urico, raztegnil v celo dopoldne. Mi je bilo pa zanimivo, kako s kolesom drugače dojemaš okolico, kot iz avta. Ker sva imela časa na pretek, sva se ustavila v lokalnem baru na kavi in sladoledu, potem pa počasi odvrtela pedala nazaj. Dan, ko je bilo morje najmanj razburkano, sem izkoristil za SUP in odveslal do bližnjih skal. Že prejšnji dan sem opazoval ljudi kako plezajo in skačejo v vodo. Od blizu izgleda vse skupaj precej višje, zato kakšnih skokov ni bilo za pričakovati od mene. Ampak skala je pa noro dobra za plezat. :)

24.7.2014

Na poti čez Supramonte
Na poti čez Supramonte
Pot proti Olbii
Pot proti Olbii

Prišel je čas, ko smo morali počasi do pristanišča. Ker smo imeli trajekt že zjutraj ob osmih, smo se do Olbie odpravili dan prej in imeli namen spati kar na parkirišču. Dopoldan smo izkoristili še za kopanje in sladoled, popoldan smo se pa odpeljali proti severu. Izbrali smo pot čez prelaz in mimo Gorropu, evropskega Grand Canyona. Ker ga omenjajo v vseh vodičih, sem upal, da tudi nam uspe malo pokukati v ta del. Mogoče za kakšno dobro sliko ali video. Naš odhod iz obale je bil precej pozen in smo vse oglede morali žal izpustiti. Zelo nam je bilo hudo, ko smo videli kakšni lepi kraji so na poti, na vrhu prelaza Supramonte leži hotel in PZA z neskočno izhodišči za potepanja v naravi.

Dorgali
Dorgali

V poznih urah smo prispeli v Olbio in doživeli kaos. Mravljišče ljudi, diskotek, prometa, skratka vsemu kar se na dopustu izogibamo, smo našli tukaj. Zapeljemo do pristanišča in vse kar najdemo je prazno parkirišče in delavce, ki usmerjajo proti trajektu. Vrnemo se nazaj v mesto, se ustavimo na trampolinih in sprehodimo skozi večerni vrvež. Pri vračanju opazimo na drugem delu nekaj avtodomov, ki so ravno tako čakali na jutranji trajekt. Vseeno se mi zdi bolj primerno prenočiti v bližini trajekta. Zapeljal sem na prvo parkirišče zunaj ograj in tukaj smo tudi odvrgli sidro. Med večernim sprehodom sem ugotovil, da je znotraj ograje parkiranih najmanj 40 avtodomov, ki bodo tam počakali jutro. Bomo vedeli za drugič, tokrat je bilo preveč pozno, da bi se prestavljali.

25.7. 2014

Vstanemo in se zapeljemo v linijo za vkrcanje. Ker smo 2 uri pred odhodom že parkirani, pripravim zajtrk in opazujemo ljudi s križarke, ki se priveže poleg nas. Sledi dolgočasna vožnja s trajektom, katero na pol prespimo, drugo polovico pa se preigramo v delu namenjenem otrokom. Pri vrnitvi domov smo sklenili narediti rahel ovinek skozi Sieno in tam ostati do sobote. Časa imamo dovolj in ne vidim razloga zakaj ne bi še malo potovali po Toskani. V mesto smo prispeli popoldan in takoj nas je očaralo s svojim izgledom. Na glavnem trgu smo izkoristili vse kar smo imeli s sabo za zajem slike in videa, pa še se nismo mogli naužiti prelepe Siene. V okolici je kar nekaj PZA-jev, saj imajo italijani res poskrbljeno za svoje avtodome. Po prekratkem ogledu mesta smo se parkirali v bližini in poleg ostalih avtodomarjev prespali. Cena parkirišča 20 EUR za cel dan, vendar nam ni bilo potrebno plačati, ker se plačuje od 8.00 do 20.00.

Siena
Siena
Raziskovanje
Raziskovanje
Piazza del Campo
Piazza del Campo
Piaza del Campo
Piazza del Campo
Siena
Siena
Siena
Siena

26.7.2014

Zjutraj smo vstali bolj zgodaj in se še enkrat odpravili do mesta na kavo, rogljičke in vse kar spada zraven. V stranskih ulicah je bilo še vse zaprto, zato smo se morali ustaviti na glavnem trgu. Glede na izkušnjo s sladoledom prejšnji dan, smo se zavedali, da bo tukaj tudi kava precej dražja. Po poti do kombija smo se v pekarni založili še s pecivom in odpeketali proti domu. Parkirišče pred mestom smo plačali v naprej in ostala nam je še ena ura, ki smo jo prijazno podarili nekim tujcem. Navigacija je do doma izračunala 5h vožnje, kateri smo po izkušnjah pribili še 1,5h dodatka, na koncu se je pa pri Benetkah vse ustavilo in se je naš čas vožnje podaljšal na 9h. :) Najmlajša je bila celo pot čudovita, z izjemo ene krize zaradi pomanjkanja popoldanskega spanca. Proti večeru smo prispeli v Slovenijo in se ustavili še na obisku pri domačih.

Če potegnem zaključek, smo se imeli zelo lepo, vendar nas Sardinija ni prepričala v smislu, da bi se želeli kmalu vrniti. Velik plus so bili vsi PZA-ji in način prenočevanja, saj ti s kamperjem praktično ni treba hodit v kampe. Za to destinacijo smo se odločili predvsem zaradi dejstva, da tukaj še nismo bili in zaradi mojega kajtanja, ki ga nazadnje ni bilo kaj veliko. Pri takšni statistiki vetra, kot sem ga imel letos, bi gladko lahko šli tudi na Korziko, ki je glede tega manj zanesljiva in bi se verjetno več nakajtal. :)

Kolesarjenje po okolici Bohinja

Zahod
Zahod

Pri iskanju družinskih kolesarskih poti sem naletel na informacijo o dokaj sveži poti od Bohinjske Bistrice do Srednje vasi. Za 1. maj smo tako naredili dvodnevni triatlon (kampiranje, plavanje in kolesarjenje), sobota je bila kar deževna in smo jo izkoristili za Vodni Park Bohinj, v nedeljo pa se je na našo srečo nebo odprlo in smo lahko dan preživeli v kampu Danica. Tukaj je bilo tudi izhodišče našega kolesarjenja. Močan veter je poskrbel, da je bilo na soncu malo hladno in v nekem trenutku smo želeli celo oditi domov. Premagala nas je želja in po kosilu smo vseeno skočili na kolo.

Kolesarjenje proti Stari Fužini
Kolesarjenje proti Stari Fužini
Kolesarska pot
Kolesarska pot

V večjem delu kolesarske poti ni pihalo, pri Bohinjskem jezeru je bilo pa tudi prijetno zavetrje, tako da je toplo sonce lahko pokazalo svojo pravo moč.

Počitek na sončku
Počitek na sončku

Polni energije, smo se proti večeru vrnili domov.

Predsezonski dopust

Lani smo zaradi bolezni hčere, večer pred odhodom na morje vse preklicali in posledično mi je za letos ostalo še kar nekaj starega dopusta, ki sem ga moral porabiti. Spet smo sanjali o Fuerteventuri, na koncu smo pa skoraj brez plana odjadrali do Dalmacije. Iz dveh koncev sem dobil informacijo o lepem kampu blizu Omiša, tako da je bil to naš izbor za odklop. Vmes pa po navdihu. Teden pred odhodom je bil kar napet, saj sva imela oba v službi veliko dela, za pakiranje nam je tako ostal petkov večer, obisk trgovine smo pa opravili spotoma. V soboto odpeljemo izpred bloka in v sosednji ulici se prižke lučka za temperaturo, kazalec pa na maksimum. Ok, sam sebe potolažim, da je očitno termostat “štrajkal”, saj je motor mrzel in zagotovo ne kaže ok. Ugasnem avto, ponovno prižgem in je vse ok. Zapeljemo se do trgovine, nakupimo vse potrebno in odpeljemo dalje. Lučka ponovno gori. Ker le nismo šli samo do sosednjega kraja, premagam odpor, da bi premetal cel prtljažnik in tako prišel do motorja. Posoda za hladilno tekočino je bila prazna, natočim vodo in odpeljemo se novim dogodivščinam naproti. Preko Novega mesta in Metlike prečkamo mejo in ob prvi priliki zavijemo proti Jadranski magistrali. V dopustniškem tempu nadaljujemo vožnjo proti Paklenici. Vmes se malo kopamo, skuhamo kosilo in v večernih urah prispemo do kampa pred NP Paklenica.

Jadranska magistrala
Jadranska magistrala

 

Starigrad Paklenica
Starigrad Paklenica

Naslednji dan malo raziskujemo okolico, obvezno pripravim SUP in uživamo lagodno življenje. :) Najmlajša članica je tokrat prvič stopila na SUP in sodelovala v veslanju po obali. Ne vem komu je bilo to bolj všeč, meni ali njej. :) Proti večeru smo se s kolesi odpravili do vhoda v NP, a tokrat brez vstopa. Opremo sem imel za vsak slučaj s sabo, če bi imeli še otroški pas, bi lahko gladko plezali cel dan. Po dveh dneh se odločimo odpeljati nižje proti jugu. Z vmesnim postankom v Zadru, nadaljujemo našo pot proti Omišu. Del poti sem želel prevoziti po avtocesti, nato pa pri Šibeniku nadaljevati po magistrali. Ženski del posadke je spal, tako da sem potegnil kar do Splita. Zadnji del vožnje se je pošteno vlekel, verjetno bi ob magistrali že davno kampirali, tukaj pa žal nismo imeli te možnosti. Ob prihodu v kamp Sirena smo bili malo presenečeni, vendar smo takoj po namestitvi začutili vzdušje in odkrili bistvo kampa. Mir, prijazen lastnik in lepa plaža. Parcele razdeljene na način, da imaš občutek divjine, a vseeno luksuz, kot sta voda in elektrika, na dosegu roke. V tem delu smo preživeli čudovite tri dni. Vsak dan SUP-ali do plaže, skakali iz skal pred našo rezidenco in odkolesarili do lepe vasi Mimice.

Parcela v kampu
Parcela v kampu
Kamp Sirena
Kamp Sirena
“Lastna” plaža

 

Čudovite Mimice
Čudovite Mimice
Postanek za kosilo v Primoštenu
Postanek za kosilo v Primoštenu

Pri načrtovanju poti nazaj, naju je zelo skrbelo, kje bi se še ustavili, saj nisva imela nagledanega nobenega kampa. Nisva želela v direndaj, ker smo v tem miru zelo uživali. Na koncu skleneva, da se ustavimo na Murterju. Po prečkanju mostu si iz ceste ogledujemo kampe in zapeljemo do zaliva. Na naše veliko presenečenje odkrijemo raj, ki ga ne nameravamo zapustiti, do našega zadnjega dne dopusta.

Murter
Murter

Ob obali celotnega zaliva dajejo senco borovci, recepcija se nahaja v sosednjem kampu na drugi strani otoka, v tem delu pa mir, da slišiš kako raste trava. Večino časa preživimo v vodi, na SUP-u, se sprehajamo in kolesarimo. Lokacija nam je tako všeč, da celo razmišljamo o glavnem dopustu v teh krajih. Malo naju skrbi zasedenost, ampak vseeno. 3 dnevi so minili kot bi mignil in čas je bil, da se počasi vrnemo proti Sloveniji. Zopet smo izbrali magistralo in se v dopustniškem tempu odpeljali domov.

On the road again

Večerno kolesarjenje
Večerno kolesarjenje

Pa smo dočakali, tople dni in prost vikend. Za prvič letos smo s kamperjem skočili samo do slovenske obale, polno naloženi in z velikimi načrti. Zasidrali smo se v kampu Lucija, ki v zimskem času ponuja PZA za 10 EUR na noč. Super ugodno in vredno izkoristiti. S sabo smo imeli kolesa in SUP, tako da je bila lokacija kot nalašč za nas.

Kamp
Kamp

Želel sem odveslati v kanal Dragonje, ki vodi skozi soline vse do Sečovelj. Delno mi je to tudi uspelo na nedeljsko jutro, vendar je bilo sonce premočno in razdalja predolga, da bi vztrajal do konca. Nekje na pol poti sem se obrnil in izmučen vrnil do kampa. :) Je pa veslanje skozi soline nepozabno. Na trenutke se počutiš kot v filmu Poletje v školjki in si prepevaš “Pirančani limone…”  Ja, nisem gledal samo enkrat tega filma. :) Zelo me je mikala tudi Parenzana, ki teče po poti nekdanje enotirne železnice. Včasih je železnica povezovala Trst in Poreč, danes pa je na tem mestu kolesarska pot, ki vodi skozi slikovite istrske vasice z mnogimi tuneli in mostovi. Hrvaška stran naj bi bila še celo lepša kot slovenska. Tokrat je nismo prevozili, je pa definitvno na to-do listi za v prihodnje.