O dopustu smo začeli razmišljati zelo pozno, ko smo se le uskladili z datumom je prišla na vrsto destinacija. Letos sva poletni obisk morja razdelila na dva dela. Prvi je minil prejšnji teden, drugi (glavni) nas pa čaka septembra. Najprej smo mislili potovati s kombijem po dalmaciji, kasneje se je pa pokazala priložnost za jadranje, katero sva s kratkim premislekom zagrabila. In smo se odpravili, s polno naloženim avtom, do Zadra po jadrnico.
6. 7. 2013
Prevzeli in naložili smo se komaj v soboto popoldan, istočasno sta se nam za nekaj dni pridružila še dva člana, ki sta se ravnokar vračala iz dopusta. Čez vikend je bila napovedana močna burja, zato smo iz marine odšli šele v ponedeljek. Poskusno plovbo smo sicer naredili že v nedeljo, vendar so bili sunki premočni, poleg tega smo imeli prvič s sabo tudi najmlajšo in ni bilo za pretiravati.
8. 7. 2013
Po jutranjem ritualu odrinemo proti otoku Iž. Po Kornatih ne jadramo prvič, a vseeno se med vsemi otočki najde še kakšen neodkrit. Veter se je popolnoma umiril, zato cel dan plujemo na motor. Popoldan prispemo v Veli Iž, se parkirano v marino in oddidemo nekaj deset metrov vstran na plažo. Naša potomka uživa maksimalno, meče kamenčke in čofota po prijetnem morju. Ati se medtem meče iz pomola, mami pa izvaja umetniško točko v globoki vodi. Zvečer se sprehodimo po vasici in odkrijemo odlično konobico z več kot odlično hrano. Kljub lokaciji (skrita v ozki ulici na koncu vasi) se kmalu do zadnjega napolni. “Dober glas seže v deveto vas” tukaj več kot očitno drži. Zaspimo v prijetnem hladu, pred spanjem pa še splaniramo naslednji dan. Cilj je Veli Rat na Dugem otoku.
9. 7. 2013
Zjutraj obvezna kava in iskanje spominkov, obnova zalog za hladilnik in odhod. S pomočjo motorja plujemo do poznega popoldneva, na morju pa čista bonaca. Po poti opazimo vojaške bunkerje speljane v podzemlje, na vrhu otoka pa zanimiv svetilnik kaže pot ladjam iz Italije. Tudi to je bilo očitno premalo italjanski tovorni ladji, ki je nasedla leta 1984 na plitvini in še danes leži v vodi. Za svetilnikom je prelep zaliv z bojami in na koncu, predvidevam bolj nova, marina Veli Rat. Odločimo se za marino, čeprav nam je ljubše spanje “bolj na divje”. Marina je praktična, ker gre naša mala na suho in se tam zaigramo do večera. Kasneje izvem, da poteka iz zaliva do vasi edinstvena travnata pot za super sprehod.
Na obali nas pričaka roj komarjev, ki se hitro naselijo tudi v notranjost barke. Prisotnost teh krvosesov pojasni tudi limonine vonjave, ki se širijo čez celotno marino. :) Ah, čaka nas še razburljiva noč. Pojemo večerjo, se sprehodimo na sladoled in določimo Sali kot naslednji cilj. Vmes pa postanek, kjer nam bo všeč.
10. 7. 2013
Zjutraj smo končno dočakali malo vetra in lahko pluli brez motorja. Na zemljevidu smo našli zaliv z bojami in ga določili kot vmesni postanek za kopanje. Ko smo prispeli do cilja se nam je odprl pogled na neverjetno laguno s kristalno čisto vodo, dovolj globoko skoraj do obale. Poskakali smo iz barke in odplavali do zalivčka, ravno prav velikega za nas in pomožni čoln. Ta je bil nujno potreben za prevoz vseh potrebščin. Po zelo prijetni osvežitvi smo odšli dalje, najmlajša je utrujena zaspala, mi smo pa na jadra odpluli proti Saliju. Ta dan smo imeli res srečo in skoraj celotno pot jadrali. Končno! Prispeli smo pozno popoldan, privezi so bili že kar polni in morali smo se parkirati na drugi strani zaliva, povsem nasproti javnih tušev in wc-ja. Mesto je zelo lepo, majhno a kljub vsemu živo. Po večerjji smo se sprehodili še na pijačo in uživali v poletnem “vrvežu” tega malega obalnega mesteca.
11. 7. 2013
Naslednji dan smo se spustili proti jugu, vse do otoka Murter. Obiskali smo ga že na našem prvem jadranju, le da smo tokrat na mojo pobudo izbrali marino na drugi strani mesta. Po opisu sodeč bolj umirjena in manjša od ostalih na otoku. Ponovno smo bili brez vetra in pluli na motor. Današnji vmesni postanek je bil v Parku prirode Telašćica, kjer smo se privezali na bojo in kopali. V marino smo prispeli proti večeru in kasneje med obiskom mesta doživeli totalen šok. Stojnice, glasba, nabito polni lokali, množiče ljudi na ulicah in raznorazni prodajalci/umetniki na promenadi. Tega v celem tednu nismo bili vajeni in se v bistvu nisem niti želel navaditi. :) Po večerji smo se z vlakcem odpeljali nazaj in kmalu zaspali.
12. 7. 2013
Naslednji dan je bil čaz za povratek domov, da bi lahko soboto izkoristili za pakiranje in vrnitev barke. Ta dan je bil napovedan ugoden veter in po vseh pravilih bi nas moral pognati naravnost do cilja. Zjutraj se gremo še kopat, po poti natočimo gorivo in se z jadri potegnemo med ostale jadrnice. In teh ni bilo malo, pogoji so bili idealni, barke so šibale na vse strani in z občudovanjem smo opazovali skipperje, kako na tesno se srečujejo. Če je veter pravi, ga je potrebno izkoristiti do konca, tega pravila se zavedam tudi iz moje kajtarije. Proti večeru smo prispeli v marino in se še zadnjič odpravili v mesto.
Pozno zaspimo, pred tem pa obujamo lepe spomine, ki nam bodo ostali za vedno. V soboto se ustavimo na kavi in počasi odpeljemo proti domu. Za vrnitev domov smo izbrali jadransko magistralo, avtocesta pelje previsoko proti Zagrebu in potem nazaj do Rijeke. Pravtako smo imeli več kot dovolj časa, da se vmes ustavimo za kopanje in kasneje še za kosilo. Dopust je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, a vendar podoben potepanju s kombijem. V obeh primerih pa je glavno vodilo uživanje in pridobivanje novih izkušenj.