Vikend pred junijskim praznikom smo že dolgo načrtovali, a se je vse obrnilo na glavo. Na koncu se je, kot vedno, izkazalo, da je najboljši plan tisti katerega ni. Zaradi obveznosti smo imeli na voljo dva dni potepanj in enoglasno izbrali Bohinj. Predvsem ker je lepo, ker se nam ne da daleč vozit in ker so proti morju nenormalni zastoji. Z nasmeškom poslušamo prometna obvestila, ko se peljemo po prazni regionalni cesti proti Lescam. Izbirali smo med tremi kampi, ali se vrnemo v Šobec, ali gremo v kamp Bled ali pa se izognemo turistični gneči in odpeljemo do Bohinja. Prevladala sta mir in narava, zato se odločimo za kamp Zlatorog. Kamp ima dve zvezdici in ponuja ravno toliko. Priznam, prvi vtis ni bil ravno najboljsi in sem želel drugam. Relativno divja zadeva, s starimi sanitarijami in brez trgovine. Ampak, ko se razkomotiš pol metra stran od jezera, ko zadihaš z naravo in ugotoviš da je to tisto kar si iskal, potem je edina prava odločitev, da ostaneš. Naslednji dan je pa seveda zelo težko it domov.
Na koncu šteje celotno doživetje in ne prvi vtis, ki traja nekaj minut, zato se je tukaj kamp izkazal na celi črti. Prijazno osebje, super okolica, skratka pravi ambient za nas. V času našega bivanja sem imel večkrat občutek, da se nahajamo v kakšnem ameriškem naravnem rezervatu in ne nekaj 10 km od doma.
Popoldan sem se s kolesom zapeljal do trgovine, istočasno pa upal, da najdem kje izposojevalnico SUP-ov. Ta način preživljanja na vodi je v obeh prebudil zanimanje in zelo sva si ga želela preizkusiti. Padlerjev je veliko, izposojevalnice nikjer. So pa na vsakem vogalu izposojevalnice kanujev in kajakov, kar je pa zelo dober kompromis. Še posebej, če kanu kupuješ zadnjih nekaj let in še vedno nimaš svojega. :) Popoldan je najmlajša dobila svoj jopič, vse potrebno smo vrgli v kanu in odveslali novim dogodivščinam nasproti. Imeli smo se neverjetno, skupaj vihteli veslo, metali kamenčke in prepevali. Zvečer smo utrujeni popadali v posteljo in zelo hitro zaspali.
Nedelja je bila malo bolj oblačna, a vseeno smo lahko za kratek čas namočili noge. Popoldan sva se s Carlosom odpeljala poiskati ” vrelec življenja” in se odpravila proti slapu Savici. Presenečen ugotovim, da za ogled slapa pobirajo vstopnino. Ker sem brez denarnice se obrneva in počasi odpeljeva do naše baze.
Pot sva obdelala s kolesom/tačkami in se po eni uri vrnila uničena. Na to sta vplivali dve stvari, da gre za mestno kolo in pot ni enaka kolesarjenju po Prekmurju. :) Pripravljena sva bila za roštiljado s katero smo tudi lepo zaključili naše hribovsko potepanje. Ob takih izletih se vedno spomnim, da prevečkrat bežimo čez mejo in nam naše lepote ostanejo neznane. Pri nas se je že večkrat izkazalo, da to še kako drži.
