Moram priznati, da smo imeli pri organizaciji tokratnega plezanja v Železni kapli čisto preveč težav. Prvo je naša družina odpovedala, ker smo mislili it na morje, nato smo še zadnji hip spremenili načrte in se odločili za sobotno wake-anje na Planksee-ju in nedeljsko plezanje v Avstriji. Na koncu je pa najmlajša podala zadnjo besedo v obliki prehlada in smo soboto izkoristili za počivanje, v nedeljo pa odšli do plezališča. Po poti sem zgroženo gledal oblake nad Jezerskim, ki so popolnoma zaprli nebo in ugotavljal kako je lahko kamera v Kapli kazala sonce. Pred vzponom do mejnega prehoda ni bilo več sledu o slabem vremenu in oddahnil sem si, ker sem vedel, da nas čaka prekrasen jesenski dan.
Plezališče ima popolnoma južno lego, kljub rahlemu vetru je bilo neverjetno toplo, pod skalo pa presenetljivo malo ljudi. Na sončku smo pogrnili odeje in se zapodili v raziskovanje smeri. Brošura z opisom je nastavljena malo površno, saj težko ločiš katero smer opisuje, vendar smo tri glave staknili skupaj in nekako razvozlali avtorjeve uganke. :) Okoli treh smo na plezališču ostali sami, ker sem vajen gužve na plezališčih me je to kar presenetilo.
Prijatelji so imeli še druge obveznosti in so odšli pred nami, mi smo pa sklenili še malo ostati in se naužiti sonca do zadnje minute. Igrala pred skalo so enkratna pogruntavščina za plezalske družine, poleg tega je postavljen tudi trampolin, da se otroci res ne morejo dolgočasit in se za vsakega najde nekaj. Naša razbojnica je bila navdušena, mi pa tudi…
