V času, ko hribi zgubljajo svoja bela pokrivala, smo že začeli hribolaziti, tokrat sva se pa z najmlajšo odpravila na Kriško goro. Z nama je šel tudi Carlos, kateremu se je strmina kmalu začela upirati, ampak je le vztrajal do konca.
Tudi sam nisem pričakoval takšne strmine, ki se več ali manj vleče čez celo pot. Mimo naju so šibali ljudje, katerim je bilo videti, da po poti ne hodijo prvič. Na vrhu se je celo zapisal planinec, ki se do koče povzpne vsak dan in je v celem letu manjkal samo nekaj desetkrat. Na izbiro imamo več poti, midva sva za izhodišče izbrala vas Gozd, kjer naj bi potekala lažja pot, trajajoča slabo uro in pol. Ker sva bila tokrat sama, sem celoten paket dobrin, poleg pobalinke, nosil jaz in je bila teža nahrbtnika občutno večja. Proti koncu poti sva naletela tudi na sneg, po pripovedovanjih ga naj bi bilo teden nazaj še 70 cm.
Ob sledeh sem sprva pomislil na turne smučarje, a se je pri najinem spustu izkazalo, da so kanale naredili pohodni čevlji s katerimi oddrsaš v dolino. :) Vesel sem bil, da sem s seboj nosil pohodne palice in si z njmi občutno olajšal sestop.
Na vrhu sva pojedla dobro kosilo, se nastavljala sončku in imela čas celega sveta. Če imaš čas, imaš vse! Na najino veliko veselje sva bila tudi prisotna pri vzletu dveh jadralnih padalcev, ki sta nama še dodatno popestrila dan.
Pozno popoldan sva se vrnila v dolino, zagorela in očitno utrujena.
