Konec leta imamo v službi kar norišnico, zato sta telo in glava kar klicala po umiku v hribe. Koča na Dobrči se mi je zdela prava destinacija, sej ena izmed poti poteka po cesti in traja dobro uro. S seboj sem se odločil vzeti tudi najmlajšo, zjutraj se nama je pa pridružila še starejša, nepogrešljiva, članica družine. Približno sem na spletu poiskal pot do izhodišča, spakiral nujne stvari in smo šli. Nahrbtnika za otroka nisem jemal s sabo, saj pot ni bila ocenjena kot zahtevna. Parkirali smo kar visoko in začeli pot po makadamu.
Po parih minutah, je cesto zamenjala strmina, otroške noge so pa že nekaj časa namesto po tleh, visele okoli mojega vratu. :) Polno natovorjen sem grizel v hrib, a kljub počasnemu tempu počival na vsakih nekaj korakov. Če sem že doma imel načrte pospešit utrip in predihat pljuča, mi je tokrat definitivno uspelo. V senci dreves je postalo pošteno hladno, o cilju pa nobenih sledi. Ustavili smo se na vmesni planini v upanju, da že tukaj dobimo kosilo in se lahko vrnemo domov. Koča je bila žal zaprta, zato smo na hitro izkoristili sonček, se ogreli in odšli nazaj v dolino.
Še dobro, po ponovnem pregledu opisa smo očitno popolnoma zgrešili izhodišče. Do naše koče smo bili oddaljeni še več deset dolgih in mrzlih minut. :) Sledi zimovanje, v pomladnih mesecih pa ponovno akcija.