Vremenarji so obetali lepo vreme za vikend, zato smo se s prijatelji odločili da gremo malo na Gorenjsko. V avte smo zbasali pasje prijatelje in se odpeljali do Bohinjskega jezera.
Sprva nisem imel namena spuščati Carlosa, vendar se ob divjanju dveh hrtic nisem mogel zadržati da ne bi odpel njegovega povodca. Izkušnje so mi šepetale naj ne pričakujem prav velikega zanimanja za igro v družbi prijateljic, ampak bolj zanimanje za okolico in to predvsem za tisto bolj oddaljeno. Običajno je glasen klic, “Pridi sem!” pomenil edino logično razlago. Teci daleč kolikor lahko, če je le možno se čimprej skrij gospodarjevim pogledom.
Ampak danes je bil prav poseben dan. Med nami so švigali začudeni pogledi, ko se je ob klicu naš pesjanar ustavil in pritekel v najino bližino. Težko bi ocenil, kdo je bil bolj presenečen. Kljub vsemu sem prepričan da se je to zgodilo zaradi spoštovanja katerega Carlos goji do svojega gospodarja in ne zaradi piškota, ki je bil v mojih rokah. Nadaljevanje sprehoda je potekalo zelo sproščeno kajti prijetno tišino v naravi ni prekinjalo brezupno vreščanje in klicanje hrtolinota, saj se je ves čas gibal v naši bližini.
Pri krajšem postanku ob obali je zaledenelo jezero kar klicalo po tekmovanju v različnih olimpijskih disciplinah. Preizkusili smo se v curlingu z ledom, metu kamna v ledeno ploskvo, suvanje krogle itd. :)
Po intenzivnem divjanju so hrti komaj kazali še kaj znakov življenja, naši želodci so se pa tudi že veselo oglašali. Odpravili smo se do restavracije, kjer smo mi trije že poleti uživali v dobrotah in tudi tokrat se je izbira izkazala za pravilno. Ekstremni napori današnjega dne so povzročili padec sladkorja in s tem neustavljivo željo po sladkarijah. Na poti proti domu smo bili tako prisiljeni v izredni postanek v Lescah, kjer smo si privoščili odlično blejsko grmado.
V ritmu kratkih dihov in s težkimi očmi smo se počasi odpeljali domov. Preživeli smo super dan, v odlični družbi in lepi naravi.
Kdo ve kam nas odpelje jutrišnji dan …