Te dni, ko po vseh socialnih omrežjih poteka “tekmovanje”, kdo bo objavil sliko z višjo temperaturo iz svojega prevoznega sredstva, smo tudi mi iskali kotičke za osvežitev in skok v vodo. Čez vikend smo imeli na voljo domači bazen v katerem smo se lahko namakali, med tednom smo pa iskali naravna kopališča. Moram priznati, da sem se nazadnje v kakšnih tolmunih ali jezerih kopal kot otrok, potem pa dolgo časa ne več. Nekaj let nazaj smo s prijatelji hodili na Savo, kjer smo se spuščali z blazino in sem zelo užival. Letošnje temperature krepko čez 30 stopinj so nas “prisilile”, da ponovno poiščemo ohladitev. In smo ga, v začetku tedna smo se namakali v Brišah pri Polhovem Gradcu, kjer čez poletje dvignejo zapornico in je voda ravno dovolj globoka za skok iz travnate obale. Temperatura vode je okoli 18 stopinj in v tej vročini več kot prijetna. Pri zapornici se nahaja tudi lokal, kjer prodajajo pijačo in sladoled.
Terme Briše pri Polhovem Gradcu
Z najmlajšo in prijatelji sva se odpravila tudi do Bloškega jezera, kjer je temperatura vode precej višja, a še vedno dovolj osvežujoča. Na kopanje sva se šla kar z našim kamperjem in preživela cel dan v senčki ob obali. Jezero je sicer zelo motno in se je potrebno navaditi na dejstvo, da so deli telesa v vodi skriti, vendar je dno peščeno in se kmalu navadiš na hojo po neznanem. :) Prevladujejo lokalni kopalci, opazil sem pa tudi nekaj francoskih turistov, ki so (nevem po kašnem ključu) priromali do jezera. :) Lokacijo priporočam družinam, ob jezeru se nahajajo igrala za otroke, brunarica, ogromno možnosti za piknik, verjetno bi pa lahko brez težav tudi prespali ob obali.
Bloško jezero
Čez vikedn v hribe, potem pa (upam da) spet kaj na morje.
Vikend pred junijskim praznikom smo že dolgo načrtovali, a se je vse obrnilo na glavo. Na koncu se je, kot vedno, izkazalo, da je najboljši plan tisti katerega ni. Zaradi obveznosti smo imeli na voljo dva dni potepanj in enoglasno izbrali Bohinj. Predvsem ker je lepo, ker se nam ne da daleč vozit in ker so proti morju nenormalni zastoji. Z nasmeškom poslušamo prometna obvestila, ko se peljemo po prazni regionalni cesti proti Lescam. Izbirali smo med tremi kampi, ali se vrnemo v Šobec, ali gremo v kamp Bled ali pa se izognemo turistični gneči in odpeljemo do Bohinja. Prevladala sta mir in narava, zato se odločimo za kamp Zlatorog. Kamp ima dve zvezdici in ponuja ravno toliko. Priznam, prvi vtis ni bil ravno najboljsi in sem želel drugam. Relativno divja zadeva, s starimi sanitarijami in brez trgovine. Ampak, ko se razkomotiš pol metra stran od jezera, ko zadihaš z naravo in ugotoviš da je to tisto kar si iskal, potem je edina prava odločitev, da ostaneš. Naslednji dan je pa seveda zelo težko it domov.
Naš kotiček ob jezeru
Na koncu šteje celotno doživetje in ne prvi vtis, ki traja nekaj minut, zato se je tukaj kamp izkazal na celi črti. Prijazno osebje, super okolica, skratka pravi ambient za nas. V času našega bivanja sem imel večkrat občutek, da se nahajamo v kakšnem ameriškem naravnem rezervatu in ne nekaj 10 km od doma.
Mir
Popoldan sem se s kolesom zapeljal do trgovine, istočasno pa upal, da najdem kje izposojevalnico SUP-ov. Ta način preživljanja na vodi je v obeh prebudil zanimanje in zelo sva si ga želela preizkusiti. Padlerjev je veliko, izposojevalnice nikjer. So pa na vsakem vogalu izposojevalnice kanujev in kajakov, kar je pa zelo dober kompromis. Še posebej, če kanu kupuješ zadnjih nekaj let in še vedno nimaš svojega. :) Popoldan je najmlajša dobila svoj jopič, vse potrebno smo vrgli v kanu in odveslali novim dogodivščinam nasproti. Imeli smo se neverjetno, skupaj vihteli veslo, metali kamenčke in prepevali. Zvečer smo utrujeni popadali v posteljo in zelo hitro zaspali.
Pogled ob prebujanju
Nedelja je bila malo bolj oblačna, a vseeno smo lahko za kratek čas namočili noge. Popoldan sva se s Carlosom odpeljala poiskati ” vrelec življenja” in se odpravila proti slapu Savici. Presenečen ugotovim, da za ogled slapa pobirajo vstopnino. Ker sem brez denarnice se obrneva in počasi odpeljeva do naše baze.
Pogled proti slapuBlagajna :(
Pot sva obdelala s kolesom/tačkami in se po eni uri vrnila uničena. Na to sta vplivali dve stvari, da gre za mestno kolo in pot ni enaka kolesarjenju po Prekmurju. :) Pripravljena sva bila za roštiljado s katero smo tudi lepo zaključili naše hribovsko potepanje. Ob takih izletih se vedno spomnim, da prevečkrat bežimo čez mejo in nam naše lepote ostanejo neznane. Pri nas se je že večkrat izkazalo, da to še kako drži.
Ta vikend smo se potepali le do nedelje zjutraj, saj smo se popoldan namenili obiskati naše družinske člane na Primorski. V čet. sva se na hitro odločila, da bi nekam šli, ker je bilo škoda zapraviti lepo vreme v soboto. Vožnja proti morju nama ni dišala, zato smo se v petek zvečer odpeljali do Bleda. Dan in pol smo dobro izkoristili, v soboto sta se nam pridružila še naša motorista in zaklepetali smo se pozno v večer. V petek okoli desete ure parkiramo na parkirišču pri “Zaki” in iščemo parkomat. Nočitev za avtodom namreč znaša 10 eur. V bližnjem lokalu dobim neoznačen listek in to je to. Lokal se je ravno zapiral in mi je bilo na koncu žal, da sem se “delal poštenjaka”. Brez listka bi ravnotako v miru prespali. Ponoči je še deževalo, ampak se nismo pustili motiti, ker nam v kombiju ni bilo mrzlo. Potomka je v objemu staršev prespala celo noč, zbudili smo se pa v čudovito sprano jutro, obsijano s soncem. Le temperature so potrebovale še kakšen žarek več. Carlosa spustiva, da se zapodi v gozd, malo zaokrožimo po okolici in odidemo do jezera na kavo. V družbi račk in racmanov uživamo v prebujanju narave in mirnem blejskem jezeru. Obala in parkirišče sta od noči ostala kar blatna, zato se nismo preveč zadrževali in se odpeljali nazaj do kampa Šobec.
Base camp
Med tednom sem večkrat pregledal njihove spletne strani in predstavitvene fotografije so predstavljale ravno to kar smo potrebovali. Naravo, mir in družinam prijazen kamp. Teh je bilo največ, v zgodnjih jutranjih urah so bili že skoraj vsi gostje pokonci. Tisti z otroki tako ali tako, upokojenci pa tudi ne morejo dolgo spati. Kamp je objet s Savo na eni strani in Šobčevim bajerjem na drugi, s tem nam ponuja veliko aktivnosti na vodi in v naravi, že sam sprehod skozi kamp te lahko napolni z manjkajočo energijo. Celotno območje je prekrito z borovci, Wi-Fi signalom in več točkami z otroškimi igrali. Ob Savi se najde res lepe kotičke za kampirati, ker je prostor ogromen nimaš ravno občutka, da si v kampu. Mi smo se v skrbeh, da bi mala čofnila v deročo vodo, raje parkirali pri bajerju.
Cheers!
V poletju se obvezno vrnemo, da se lahko tudi malo namočimo v vodi. Popoldan smo se namenili s kolesi odpeljati do Bleda, a smo imeli vse potrebno v kampu, tako da smo uživali v skupnem preživljanju časa. V nedeljo dopoldan smo odšli proti domu, presedli v osebni avto in odhiteli proti Primorski. Bilo je kratko, a sladko. :)
Pa nam je uspelo, prvi vikend izlet letos! Vsi prejšnji vikendi so bili zasedeni, slabo vreme, ali pa je bila najmlajša bolana. Tudi ta konec tedna ni bil ravno blesteč kar se vremena tiče, a vseeno smo našli nekaj zase. Na koncu smo se vsi strinjali, da nam je bilo lepo in je otvoritev sezone uspela. V petek smo se pozno popoldan/zgodaj zvečer spakirali v kombi, ustavili v trgovini po hrano in “oddrveli” proti Klopeiner See. Odločili smo se za pot preko Jezerskega, z namenom da si našo kratko vožnjo do avstrije še skrajšamo in prenočimo ob Planšarskem jezeru. Nekaj informacij sem dobil glede spanja, ampak vse skupaj bolj neuporabno. Poznal sem parkirišče na drugi strani, kjer vsako leto taborijo planinci in taborniki. Kot otrok sem bil tudi sam eden od teh, ki so na tem prostoru uživali počitnice v naravi. Ob cesti nas znak opozori o prepovedi kampiranja in kurjenja ognja, pod njim pa napis, da imajo bivalna vozila dovoljen dostop od 22.00 do 8.00. Ravno toliko kot potrebuješ za mirno prenočitev. Kapo dol lastniku zemljišča, da kamperje ne jemlje kot vsiljivce in odvečno blago, ampak celo dovoli parkiranje. Po naključju smo prispeli do jezera ravno okoli 22.00 ure in se sparkirali pod drevesa. Zunaj je močno pihalo in ni bilo nič kaj prijetno. Prižgem gretje in držim pesti, da bo jutro lepše.
Prebujanje v naraviNaše prenočišče s pogledom na Planšarsko jezero
Po mirno noči se zbudimo v megleno in hladno jutro, še vedno piha, a vsake toliko nas le pozdravi sonce in ogreje obraze. Jutro je kljub vsemu prekrasno, saj smo se zbudili v naravi, sami in daleč stran od vrveža. Ker nam še ni za it se prestavimo na drugo parkirišče, pojemo obilen zajtrk in se še malo sprehodimo po okolici. Iz gostilnice ob jezeru zadiši po kuhi, nama pa zadiši kava, ki jo spijeva na terasi. Nikamor se nam ne mudi, zato še toliko bolj uživamo prosti čas.
Občudovanje račk
Do Avstrije se zapeljemo čez Pavličevo sedlo, na katerem opazimo še nekaj ostankov snega. Po slabi uri vožnje prispemo do Klopeiner See, natančneje v kamp Breznik. Za njega smo se odločili, ker sprejemajo Camping Cheque, nam se je pa ravno eden še valjal na kartici. Kamp je namenjen predvsem pavšalistom in ima edini dostop do najtoplejšega jezera (poleti doseže temperaturo 28 stopinj Celzija). Tudi za Avstrijce je bil to prvi dopustniški vikend, saj je večina prišla pospravljat in počistit njihove rezidence. Kljub vsemu imajo prikolice lepo urejene in nevsiljivo fiksne. :) Na prvi pogled sem bil malo razočaran, predvsem je bilo opaziti prebujanje sezone, kamp se bo verjetno v naslednjih dneh urejal, trenutno pa deluje rahlo zapuščen po zimskem spanju. Vreme pa… Nismo vedeli ali naj gremo domov, ali vztrajamo do konca. Malo smo s kolesi raziskali okolico in zvečer v dežju zaspali.
Plaža v kampu
Jutro je bilo še vedno deževno, a se je v eni uri zjasnilo. Sonce je prebilo oblake in nekaj ur smo bili deležni toplih žarkov iz jasnega neba. V bližini jezera se nahaja ptičji park, katerega smo imeli tudi mi v načrtu. Ker je le kakšen km stran, se do njega odpeljemo s kolesi. Vstopnina je kar zasoljena, za 9,5 EUR ne ponujajo ravno presežka, na koncu so pa še našo bolj zanimala igrala kot papige. Je bila pa vsaj navdušena nad zajčki in kozami. :)
Priboljški :)Priboljški
Ob vračanju smo opazili table za kolesarske poti okoli jezera in seveda smo se morali zapeljati še malo naokoli. Verjetno smo bili edini, ki smo 12 km pot makadama in asfalta izkusili s starimi mestnimi kolesi brez prestav. A vendar nam je uspelo prevoziti pot v čudoviti naravi, prijetnem okolju urejenih avstrijskih hiš in ogromnih travnikov. Na hitro smo še v kampu skuhali kosilo in se pozno popoldan odpravili proti domu.
Ta vikend so bili bolj hribi, čez praznike pa morje. Komaj že čakamo.
Cela družina se je razveselila obilice sonca za vikend, saj ne, da ne maramo zime in snega (kar je več kot očitno), ampak 12 stopinj nas je vseeno zbezalo na morje. Mogoče se je na koncu izkazalo, da ne ravno pravi dan, saj je v soboto pihala burja, a vendar smo uživali kot še nikoli. Podmladek je veselo vlekel dreto celo pot in ker je nisva želela buditi, smo se zapeljali še do Izole. Tu naj bi bilo luštno parkirišče za avtodome skoraj od morju in z možnostjo različnih aktivnosti. V prihodnosti smo načrtovali obisk z našim potujočim domov, zato sva želela preveriti lokacijo za spanje. Ob prihodu jih je bilo že kar nekaj parkiranih, lastniki so klepetali ali pa se nastavljali sončnim žarkom. Nad mestom smo bili pozitivno presenečeni, majhno, intimno in zelo umirjeno. Vsekakor odhitimo dol ob prvi priliki, počakati moramo samo še na malo višje temperature.
Lifeguard
Na poti nazaj smo se ustavili še v Kopru na tortici in kavi, se sprehodili po promenadi in se proti večeru odpravili domov.
Vsako leto proti koncu sezone se dobimo na After Vinici. Letos smo se je ponovno udeležili, srečali stare prijatelje, izvedeli kakšno več in prijetno poklepetali.
Tako, pa se sezona kopanja v morju počasi bliža koncu. V četrtek sem zadnji trenutek dobil dopust in po hitrem pregledu napovedi vetra sem prepričal ostale člane, da naredimo krog čez Premanturo. Obetala se je močna burja in nisem mogel mimo tega. :) Zjutraj štart, vmes se slišimo z našima motoristoma, ki se peljeta proti Portugalski, a sta malo prepozna, da bi se srečali na kavi. V kamp Stupice prispemo okoli ene ure in plačamo 40 kun za surferski vstop. Zapeljemo se do polotočka, sledi hiter ogled spota, piha res močno in malo imam tremo pred neznanim spotom. V vodo se potegnem mimo zasidranih čolnov in naslednje dve uri preživim v svojem svetu. :) Moji dve me spremljata iz obale, a se kmalu odvlečeta v kombi. Zvečer se odpeljemo do Barbarige na “naš” plac, kjer se zasidramo do nedelje. Spet imava s sabo kolesa in vsi komaj čakamo izlet do mesta. V soboto popoldan dobimo družbo in skupaj preživimo čudovit zaključek vikenda. In morske sezone, očitno… :)
Komaj smo dočakali ponovitev Barbarige. September se že zelo pozna in čedalje manj ljudi se potika okoli. Tokrat sva vzela še kolesa, da smo se lahko vsak dan odpeljali do mesta na kavo in po živež. Top odločitev. Za nepozaben konec so v nedeljo poskrbeli še delfini, ki so brezskrbno plavali ob obali. Slik ni, ker ob vsej uživanciji nismo imeli časa šklocat, sem pa eno “izmaknil” iz ženine arhive, upam da ne bo jezna. :D
Praznik sredi tedna je kar klical po tem, da si podaljšamo vikend in jo mahnemo malo naokoli. Pojavljala se je že želja po obisku kakšnega mesta, vendar je na koncu Salzburg z okolico padel v vodo in tako smo se odpeljali v hribe. Za sredo sva planirala Bornovo pot in planino Prevala, ki je bila kot nalašč za testiranje nahrbtnika za najmlajšo, katerega sva dobila na posojo.
Razgled v dolino
Izhodišče je v Ljubelju in skoraj celotna pot poteka po ravnem in zelo razgibanem terenu. Zanimiva je za družine, saj je večji del vklesan v skalo in poteka preko melišč. Poseben čar in veliko doživetje pa vmes ponujata tudi dva rova v skali, katera prehodiš na poti.
Ena lepših potiVhod v rov
Po dobri uri hoje smo prispeli na planino in si privoščili pravo gorsko pojedino iz jote, ajdovih žgancev in sirovih štrukljev. Mljask, zelo okusno in domače.
Koča na planini
Dan smo zaključili v Kranjski Gori, kjer smo prespali do četrtka.
Kranjska Gora
Zjutraj smo v mestu najeli kolesa in se zapodili po zelo lepo urejeni kolesarski stezi, stran od avtomobilskega vrveža. Železniške tire je zamenjal asfalt in urejene točke za počitek. Naša pot se je končala v Mojstrani, kjer smo zavili do vode in si privoščili malico in ohladitev. Na poti nazaj se nam je približala nevihta in prisiljeni smo bili prevedriti pod kozolcem. Najmlajša je dež prespala na kolesu, zavita v vsa oblačila in lepo na toplem.
Počitek in hlajenje
Proti koncu dneva smo se v dežju odpeljali proti Belopeškim jezerom. Pravzaprav sta dva in zadnji ponuja lepo parkirišče za spanje z zelo lepo urejenimi sanitarijami. Očitno pri Italjanih zelo priljubljena destinacija, saj je že ob prihodu bilo veliko avtodomov. Proti večeru je dež ponehal in na hitro smo se sprehodili po okolici.
II. Belopeško jezeroPolno parkirišče
Zjutraj je meglo kmalu pretrgal sonček in odprl se nam je čudovit pogled na Mangart. Ponovno smo potomko naložili v nahrbtnik in se sprehodili okoli obeh jezer. Super tura in tudi postanka za kavo nismo izpustili. :)
Čudovit pogled na MangartNa koncu drugega jezeraPrvo jezero in Mangart v okolici
Popoldan nas je pot odpeljala do Rabeljskega jezera v katerem smo se tudi kopali. Voda je bila ledeno mrzla, a kljub vsemu je prijala osvežitev. Parkirali smo s pogledom na jezero in v senci.
Rabeljsko jezeroOpazovanje hribovDobro jutro sonček in gore
Zvečer sva opazovala tujce kako z majhnimi otroki spijo na plaži v spalkah. Z vsakim našim izletom ugotavljam, da spanje na prostem ni nikjer težava, če le pravilno pristopiš k stvari. Slovensko stran hribov in vzpon na Mangart smo namenoma pustili za naslednjič. Tudi Slovenija je lepa in prevečkrat rinemo v tujino, čudovit oddih imamo pa pred nosom. Komaj čakamo prosti vikend!
Vsi štirje smo se zelo veselili ponovnega obiska na morju. Prve vikende po našem dopustu smo namenili družini in obiskom, sedaj je pa končno prišel čas, da skočimo za nekaj dni na obalo. Najboljša izbira nama je bila na koncu Istra, saj sva Krka in okolice že malo naveličana, v prvi vrsti sva pa iskala mir in odmaknjenost od turističnega vrveža. Mir smo našli, kljub temu, da se je v okolici trlo slovenskih turistov. Pri iskanju lokacije za prijetno preživetje vikenda sem dobil informacijo o plaži, kjer se lahko prenoči. V petek sem odšel prej iz službe in okoli 16 ure smo jo veselo mahnili proti Barbarigi. Spet v prijetni vročini, seveda. :) Zvečer prispemo v borovce, ki so polno zasedeni z dnevnimi kopalci. Kot rečeno, sami Slovenci in občutek imam kot da sem na slovenski obali.
Borovci na obali
Na koncu najdemo cestico in se odmaknemo v samoto. Po okolici opazim nekaj šotorčkov in tudi mi se parkiramo na koncu pred plažo. Zvečer se vse sprazni in s Carlosom oddidemo v raziskovanje okolice. Krožni makadam je totalno v senci borovcev in primeren za sprehode, kakšnih 600 m stran je lokalček na plaži in malo večji zaliv. Pozno zvečer zaspimo v prijetnem vetriču, ki hladi našo rezidenco. Do jutra vsi spimo kot ubiti. Otroče celo potegne do 7.30, kar je za debelo uro več od običajnega. Dopoldan preživimo sami, kasneje se nam pridruži še slovenska družina (očitno so tukaj stalni gostje, ker se z vsemi dobro poznajo ). Malo se kopamo, dostop je sicer težji, ampak oddtehta mir, ki smo ga deležni na plaži. Poležavamo v hladni senci in uživamo odklopljeni od vsega, brez telefonov in ostale nepotrebne tehnike. Dan se zdi zelo dolg in točno takšen vikend smo potrebovali. Na plaži sem že prvi dan opazil skulpture iz kamnov in občudoval voljo kreatorja. Nekatere so res posebne in kapo dol za trud in čas.
SkulpturePolna plaža kipcevStolp s svečo na vrhu
Tudi sam sem se lotil skromne postavitve in nastalo je tole. Po končanju sem hitro vse pofotkal, da se slučajno ne zruši in bil seveda zelo ponosen svoj dosežek. :)
Moja inštalacija :)
Zvečer se sliši pridušena glasba iz lokalčka v sosednjem zalivu, ampak se ne pustimo motiti. Bolj moteč je komar v kamperju, ki pridno išče naše žile in nam para živce. Zjutraj se zbudimo vsi popikani z mano na čelu in ponovno se sprašujem zakaj še nisem kupil mreže in zaprl vse možne vhode na kamperju. V tretje se ne bom pustil tako zavesti in to uredim v kratkem, sedaj pa res. :)
Naš kotiček
V nedeljo smo odšli do mesta na kavo in po kruh. Opazila sva, da natakarji govorijo tekoče slovensko in imajo menije v slovenščini. Vse pohvale, očitno tukaj poteka vsakoletna selitev našega naroda, da se tako potrudijo, kar jim običajno ni v navadi (saj po mojih izkušnjah je tako). Zaključek in potrditev ostalih članov je, da smo preživeli super sproščujoč vikend in se bomo vračali še celo poletje, če bo le čas dopuščal.
