Author: NoName

Za krompirjeve počitnice nam je uspelo več stvari. Z “malčico” smo šli prvič na letalo, končno nam je uspelo obiskati prijatelja, ki sta že skoraj eno leto v Berlinu, spoznati smo pa tudi nemško pediatrinjo, a o tem v nadaljevanju.

Že pri zadnjem obisku prijateljev v Sloveniji smo se dogovorili, da se za novembrske praznike oglasimo v tem čudovitem mestu, Berlinu. Prevozno sredstvo smo izbirali do zadnjega, vendar je sredi oktobra prepričala ponudba Lufthanse in kupili smo karte za letalo. Z otrokom sva prvič potovala, enourni let Zagreb- Berlin je bil pa točen za tovrstno preizkušnjo.

Tokrat naš pesjanar žal ni mogel z nami, zato smo ga dan prej peljali na počitnice in zgodaj zjutraj nadaljevali pot do letališča. Prejšnji večer sem opravil online check-in na telefon prejel potrdilo, nato pa zaspal z mislijo, da je vse urejeno.

Zjutraj mi vseeno ni dalo miru in po pregledu potrdila ugotovim, da sem uspel opraviti check-in samo za mojo drago. Na letališču nekaj časa brskajo, nato uslužbenka postavlja vprašanja svoji sosedi, zavrti telefon in še vedno ne vedo kaj storiti. Na koncu le izvem kje je težava in sicer niso znali ustrezno kategorizirati hčere. Na koncu so ji dodelili svojo karto in lasten sedež na letalu. Luksuz, cela vrsta samo za nas. A vseeno se s tem zgodba ni končala, pri vkrcanju ponovno težave, telefonski pogovori in čakanje. V shuttle stopimo zadnji in se normalno namestimo na sedeže. Kljub temu, da je let trajal dobro uro smo kmalu po vzletu dobili malico in kavo. Najmlajša je z zanimanjem gledala skozi okno, saj je bil  pri spuščanju nad Berlin  pogled res veličasten. Ogromno mesto, brez visokih nebotičnikov, med hišami in bloki pa nešteto zelenih površin. Berlin je znan po tem, da v poletnih mesecih Berlinčani prirejajo piknike na vseh travnatih površinah v mestu.

Na letališču sta nas počakala prijatelja in skupaj smo se odpeljali do njunega stanovanja, ki je bilo oddaljeno pol ure z avtomobilom. Na hitro smo nekaj vrgli vase, nato pa pograbili vsak svoje kolo in “oddrveli” na ulice.

Sklenili smo, da se ustavimo na kavi in prijatelj je na hitro poiskal primerno lokacijo. Presenetil nas je s kavarno, ki je bila narejena kot otroška igralnica. Naša mala se je zapodila v vse igrače, poganjalčke, tobogane, mi smo pa prijetno poklepetali, saj se že dolgo nismo videli. Na poti domov smo se ustavili še na odličnem falaflu in napolnili naše prazne želodce.

Naslednji dan smo imeli v planu obisk živalskega vrta, a tokrat smo se po mestu premikali s podzemno železnico in vlakom. Pri blagajni v park si lahko sposodiš voz za otroke in pospraviš tudi vso kramo, ki jo vlečeš s sabo.

Za zaključek našega ogleda smo se z najmlajšo ustavili še na ogromnem igrišču sredi živalskega vrta, nato pa se lačni počasi odpravili domov.

Zvečer je našo malo skuhalo in vročina jo je matrala do konca našega obiska v Berlinu. Celo tako daleč se je razvilo, da smo odšli do zdravnika. Očitno je dobila lepo porcijo trebušne viroze, ki se je potem razvlekla še na kakšen teden v Sloveniji. Dan in pol smo tako preživeli v stanovanju, a se med tem časom nič manj zabavali. Proti koncu našega obiska je bilo malo boljše, toliko da smo se z avtomobilom odpravili malo na okoli. Pri najinem prvem obisku nisva našla ostanke zidu, zato smo ga šli pogledati tokrat. Čez celoten del so narejeni grafiti umetnikov, seveda na temo delitve in življena tistega časa… Naredili smo nekaj fotk nato pa obiskali še turško četrt v bližini.

Na ulični tržnici imajo res zelo lepe izdelke. Prodajalci so res pravi umetniki in tudi cene teme primerne, ampak skoraj na vsaki stojnici si najdeš kakšno stvar, ki ti je všeč. Za kosilo smo se namenili pripraviti hamburgerje in v tem delu naj bi imeli najboljše mleto meso, ki je poleg dobrega okusa tudi nesramno poceni. In res, ob poskušanju naših domačih hamburgerjev se je slišalo samo momljanje in uživanje v jedi. Razlike se ne da opisati z besedami…

Čas našega odhoda se je prehitro bližal, mnogo je ostalo še neodkritega, kar je pa le dodatna vzpodbuda za našo vrnitev. In vsekakor se bomo še vračali v to čudovito mesto, ki nikoli ne spi.

V avgustu je bila napovedana burja in smo s prijatelji odšli v Italijo kajtat. Ker je pihalo dva dni smo prespali na plaži odmaknjeni od mesta, katero sem poznal že od prej, nikoli pa nismo še prenočili. Nekaj tednov kasneje sem družino odpeljal v te kraje na kolesarski vikend in v upanju, da najdemo kaj sonca. Povsod je bilo namreč napovedano slabo vreme.

Na plaži smo parkirali poleg nemške družine in nekaj italjanov, ki so na žaru pekli ribe. Na tej divji plaži stoji tudi ogromen kamin, kjer si lahko spečeš dobrote. Carlos je bil spet cel vikend brez povodca in zelo užival v vohljanju okoli. Predvsem italjanske ribe so mu bile zelo všeč. :) Pod drevesi smo si našli kotiček za kosilo in počivanje.

Najmlajša je do potankosti pregledala okolico, popoldan smo pa pripravili kolesa in odkolesarili proti Gradu.

Kolesarska pot se začne po nasipu ob morju, kasneje zavije v notranjost in je speljana skozi naravni rezervat do mesta. Kljub temu je zelo zanimiva, primerna za otroke in dovolj umaknjena od avtomobilov. Prekolesarili smo nekje 12 km v eno smer, v Gradu spili kavo in polizali sladoled, tik pred odhodom pa doživeli še vajo za letalski miting.

Opazovali smo mojstrski ples pilotov, ki so leteli tako nizko, da si med preletom jasno videl v njegovo kabino. :) Doma smo preverili in ugotovili, da je bil dogodek v nedeljo popoldan, ta dan so imeli pa vajo. Zvečer sva zunaj ostala le še najbolj pogumna (komarjev je bilo ogromno, najmlajša je pa tako že spala) in modrovala pozno v noč. Komarniki, ki smo jih zašili za vrata so res odlično opravljali svojo nalogo. :) Ponoči nas je ropot kapljic nežno zazibal v spanec in nam lepšal noč. Zjutraj smo imeli ravno dovolj časa, da smo brez dežja pojedli zajtrk, se malo sprehodili in pospravili stvari. Kasneje smo ugotovili, da je v Gradu cel dal sijal sonček in smo prehitro odpeketali proti domu. Bomo vedeli za drugič. Bilo je lepo, letošnje poletje je res neverjetno.

S prijatelji smo se večkrat pogovarjali o družinskem izletu v hribe. Oboji namreč radi uživamo v naravi in gorskem svetu, le pravega vremena še ni bilo. V soboto zjutraj zmečemo opremo v avto in se odpeljemo proti Tržiču, kje se dobimo. Na Petrolu obvezno vzamemo kavo in nadaljujemo do izhodišča za Kofce.

Pot se začne po makadamu, z nekaj bližnjicami pa kmalu prispemo do gozda. Carlos se podi okoli, ko naenkrat doživi bližnje srečanje s srnami. Ne vem kdo je bil bolj presenečen on ali srne. Nekaj časa je bil zmeden, nato se je pa pognal za njimi. A ne smemo pozabiti, da so bile na domačem terenu in so izginile iz njegovega vidnega polja še preden je dojel kaj se mu je zgodilo. :) Malo smo se vseeno ustrašili, da ga bodo “odpeljale” predaleč stran, ampak se je kmalu vrnil, mi pa pomirjeni nadaljujemo našo hojo. Celotna pot poteka v senci dreves in je zelo primerna za poletne dni. Vmes najdemo potoček, kjer se osvežimo, po dobri uri pa prispemo do koče in planšarije.

Obvezno naročilo domače gorske hrane (žganci, štruklji, ričet…) in čaja. :) V okolici se prosto sprehajajo krave in oslički, saj je koča sredi pašnikov. Kakšna žival pride radovedno pokukati do nahrbtnikov planincev, ki ležijo na travi in se nastavljajo sončku.

Za kočo se pa nahaja veliko igrišče namenjeno mladim planincem, kar nam še dodatno nakaže, da je to lepa izletniška točka za družinski izlet. Pri tako dobri hrani in toplih žarkih se kar nismo mogli spraviti v dolino. Domov smo prišli prijetno utrujeni in polni lepih vtisov današnjega dneva.

Sam se gibam v kajtarsko-surferskih vodah in sem SUP opazil že kar zgodaj, vendar me nikoli ni pretirano zanimal. V poplavi SUP društev, tečajev, inštruktorjev je skoraj nemogoče iti mimo tega… Skratka kjer je voda je tudi nekdo s SUP-om. Ko je vse skupaj začelo zanimati še mojo drago in sva videla, da tudi otroci uživajo na deski, je bila edina opcija najem in odhod na Bled. Na spletni strani Ujemi ravnotežje sem našel ugodno ponudbo za dnevni najem, se kljub pozni uri v petek vse dogovoril in čez 10 minut že prevzel opremo. V soboto dopoldan nam je vreme malo obrnilo načrte, ampak po ugotovitvi, da na obali piha burja smo bili spet na prvotnem planu. Odpravili smo se na letno kopališče ob jezeru in se odločili ostati. Oblačno vreme je pregnal marsikaterega kopalca, zato smo bili skoraj sami. Z napihovanjem sem imel nekaj tehničnih težav, ki pa so bile med veslanjem okoli otočka hitro pozabljene. Dan je bil seveda občutno prekratek, a bilo je dovolj da sva postala ena izmed navdušencev tega ql športa.