knjiž. človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik.
Komaj smo dočakali ponovitev Barbarige. September se že zelo pozna in čedalje manj ljudi se potika okoli. Tokrat sva vzela še kolesa, da smo se lahko vsak dan odpeljali do mesta na kavo in po živež. Top odločitev. Za nepozaben konec so v nedeljo poskrbeli še delfini, ki so brezskrbno plavali ob obali. Slik ni, ker ob vsej uživanciji nismo imeli časa šklocat, sem pa eno “izmaknil” iz ženine arhive, upam da ne bo jezna. :D
Praznik sredi tedna je kar klical po tem, da si podaljšamo vikend in jo mahnemo malo naokoli. Pojavljala se je že želja po obisku kakšnega mesta, vendar je na koncu Salzburg z okolico padel v vodo in tako smo se odpeljali v hribe. Za sredo sva planirala Bornovo pot in planino Prevala, ki je bila kot nalašč za testiranje nahrbtnika za najmlajšo, katerega sva dobila na posojo.
Izhodišče je v Ljubelju in skoraj celotna pot poteka po ravnem in zelo razgibanem terenu. Zanimiva je za družine, saj je večji del vklesan v skalo in poteka preko melišč. Poseben čar in veliko doživetje pa vmes ponujata tudi dva rova v skali, katera prehodiš na poti.
Po dobri uri hoje smo prispeli na planino in si privoščili pravo gorsko pojedino iz jote, ajdovih žgancev in sirovih štrukljev. Mljask, zelo okusno in domače.
Dan smo zaključili v Kranjski Gori, kjer smo prespali do četrtka.
Zjutraj smo v mestu najeli kolesa in se zapodili po zelo lepo urejeni kolesarski stezi, stran od avtomobilskega vrveža. Železniške tire je zamenjal asfalt in urejene točke za počitek. Naša pot se je končala v Mojstrani, kjer smo zavili do vode in si privoščili malico in ohladitev. Na poti nazaj se nam je približala nevihta in prisiljeni smo bili prevedriti pod kozolcem. Najmlajša je dež prespala na kolesu, zavita v vsa oblačila in lepo na toplem.
Proti koncu dneva smo se v dežju odpeljali proti Belopeškim jezerom. Pravzaprav sta dva in zadnji ponuja lepo parkirišče za spanje z zelo lepo urejenimi sanitarijami. Očitno pri Italjanih zelo priljubljena destinacija, saj je že ob prihodu bilo veliko avtodomov. Proti večeru je dež ponehal in na hitro smo se sprehodili po okolici.
Zjutraj je meglo kmalu pretrgal sonček in odprl se nam je čudovit pogled na Mangart. Ponovno smo potomko naložili v nahrbtnik in se sprehodili okoli obeh jezer. Super tura in tudi postanka za kavo nismo izpustili. :)
Popoldan nas je pot odpeljala do Rabeljskega jezera v katerem smo se tudi kopali. Voda je bila ledeno mrzla, a kljub vsemu je prijala osvežitev. Parkirali smo s pogledom na jezero in v senci.
Zvečer sva opazovala tujce kako z majhnimi otroki spijo na plaži v spalkah. Z vsakim našim izletom ugotavljam, da spanje na prostem ni nikjer težava, če le pravilno pristopiš k stvari. Slovensko stran hribov in vzpon na Mangart smo namenoma pustili za naslednjič. Tudi Slovenija je lepa in prevečkrat rinemo v tujino, čudovit oddih imamo pa pred nosom. Komaj čakamo prosti vikend!
Življenje je lepo…
Vsi štirje smo se zelo veselili ponovnega obiska na morju. Prve vikende po našem dopustu smo namenili družini in obiskom, sedaj je pa končno prišel čas, da skočimo za nekaj dni na obalo. Najboljša izbira nama je bila na koncu Istra, saj sva Krka in okolice že malo naveličana, v prvi vrsti sva pa iskala mir in odmaknjenost od turističnega vrveža. Mir smo našli, kljub temu, da se je v okolici trlo slovenskih turistov. Pri iskanju lokacije za prijetno preživetje vikenda sem dobil informacijo o plaži, kjer se lahko prenoči. V petek sem odšel prej iz službe in okoli 16 ure smo jo veselo mahnili proti Barbarigi. Spet v prijetni vročini, seveda. :) Zvečer prispemo v borovce, ki so polno zasedeni z dnevnimi kopalci. Kot rečeno, sami Slovenci in občutek imam kot da sem na slovenski obali.
Na koncu najdemo cestico in se odmaknemo v samoto. Po okolici opazim nekaj šotorčkov in tudi mi se parkiramo na koncu pred plažo. Zvečer se vse sprazni in s Carlosom oddidemo v raziskovanje okolice. Krožni makadam je totalno v senci borovcev in primeren za sprehode, kakšnih 600 m stran je lokalček na plaži in malo večji zaliv. Pozno zvečer zaspimo v prijetnem vetriču, ki hladi našo rezidenco. Do jutra vsi spimo kot ubiti. Otroče celo potegne do 7.30, kar je za debelo uro več od običajnega. Dopoldan preživimo sami, kasneje se nam pridruži še slovenska družina (očitno so tukaj stalni gostje, ker se z vsemi dobro poznajo ). Malo se kopamo, dostop je sicer težji, ampak oddtehta mir, ki smo ga deležni na plaži. Poležavamo v hladni senci in uživamo odklopljeni od vsega, brez telefonov in ostale nepotrebne tehnike. Dan se zdi zelo dolg in točno takšen vikend smo potrebovali. Na plaži sem že prvi dan opazil skulpture iz kamnov in občudoval voljo kreatorja. Nekatere so res posebne in kapo dol za trud in čas.
Tudi sam sem se lotil skromne postavitve in nastalo je tole. Po končanju sem hitro vse pofotkal, da se slučajno ne zruši in bil seveda zelo ponosen svoj dosežek. :)
Zvečer se sliši pridušena glasba iz lokalčka v sosednjem zalivu, ampak se ne pustimo motiti. Bolj moteč je komar v kamperju, ki pridno išče naše žile in nam para živce. Zjutraj se zbudimo vsi popikani z mano na čelu in ponovno se sprašujem zakaj še nisem kupil mreže in zaprl vse možne vhode na kamperju. V tretje se ne bom pustil tako zavesti in to uredim v kratkem, sedaj pa res. :)
V nedeljo smo odšli do mesta na kavo in po kruh. Opazila sva, da natakarji govorijo tekoče slovensko in imajo menije v slovenščini. Vse pohvale, očitno tukaj poteka vsakoletna selitev našega naroda, da se tako potrudijo, kar jim običajno ni v navadi (saj po mojih izkušnjah je tako). Zaključek in potrditev ostalih članov je, da smo preživeli super sproščujoč vikend in se bomo vračali še celo poletje, če bo le čas dopuščal.
Pa smo le dočakali prvi skupen izlet na morje. Prvomajske praznike smo preskočili bolj kot ne od doma. Ko smo dobili nazaj našega kemperčka, pa nikakor nismo našli časa čez vikend. Tokrat nam je le uspelo. Sicer ne že v petek, kot je bil prvotni plan, ampak v soboto zarana.
Naša najmlajša nas je vrgla pokonci okoli šeste ure, po zajtrku in končnem pakiranju smo se naložili v kombi in odpeljali proti Medulinu. Le križišče stran od bloka smo na črpalki pobrali še kavo, tempomat/mojo nogo nastavili na 100 km/h in uživali v 3 urni vožnji do morja. :) Malčica je pridno prespala večji del poti in potrdila, kar sva tako ali tako že vedela. Z njo greva lahko na konec sveta in bo uživala v vsakem trenutku. In midva z njo …
V kampu smo se prijavili okoli 11h, na hitro sprehodili po rivi in nato zležavali na parceli ob morju. Medulin nismo izbrali naključno, napovedniki vetra so obetali jugo katerega prinese točno v sam zaliv kampa. Zaliv je peščen z vodo do pasu. Pogoji idealni, če bi pihalo seveda… Surfače je bolj odnašal tok kot pa veter, na vsake toliko se je kakšen kajtar opogumil razbit svoj kajt na vodi, to je bilo pa tudi vse kar smo imeli od vetra čez vikend.
Vseeno se nisem kaj preveč obremenjeval s tem, saj je bila kajtarija stranskega pomena. Z družino smo uživali, se na veliko sprehajali in od vikenda odnesli veliko dobrega. Želja po dopustu je postala še toliko večja in vesel sem, da gremo letos že junija. Tam bo še več časa za preživljanje skupnih trenutkov in tudi vetra zame se bo našlo…
30. aprila smo se dobili pri prijateljih, otroke dali spat, mi pa zakurili kres in ogreli roštilj. Nalaganje na ogenj se je končalo že kar v 1. maju, po kratki noči pa smo se odpravili k družini in kasneje skupaj odšli na Krk. Seveda nisem mogel mimo wake lifta, kjer sem otvoril sezono na vodi. Za prvič sem vzel enourno karto in na koncu je izkazalo, da je še to preveč. Bil sem čisto iz forme in treniranje railey-ja, pri katerem sem ostal lani, mi tudi ni prizaneslo z močmi. Padci in plavanje ni enostavno. :) Ostali člani so me potrpežljivo čakali v senci in kasneje smo skupaj odšli na kosilo v že večkrat preverjeno gostilnico.
2. maja sva dopoldan skočila še na Črni Kal in ponovno plezala sama. Očitno so vsi odšli v Paklenico, zelo priljubljeno destinacijo za prvomajske praznike.
Tudi letošnji veliki plani za dopust so se ponovno končali pri Grčiji. Karta za trajekt je že rezervirana, iskanje plaž pa v teku. :)
Kakšen mesec nazaj sva zasledila ugodno ponudbo za vikend paket v Hotelu Planinka. Pred rezervacijo je sledilo klasično povpraševanje o bivanju psa in ker je Carlos lahko šel z nama, sva takoj zakupila sobo. Osebje je super prijazno in v času našega bivanja nam ni prav nič manjkalo. V petek dopoldan sem moral kupiti še strešne nosilce in ob enajstih smo s kovčkom na strehi že vozili proti Škofji Loki. Sedaj imava končno popolno* plezalno opremo, zato smo se ustavili še na plezališču Kamnitnik.
Prvič smo šli sami in dopoldanski čas je bil ravno prav za našo preizkušnjo. Malčica se je odlično odrezala (kaj drugega tudi nismo pričakovali), z nasmehom naju je spremljala v skali in navijala, predvsem za mami. :) Carlos se je pa tako ali tako izgubil nekje v skalah, le vsake toliko je pokukala njegova glava iz vrha proti nam. Popoldan smo se sprehodili še po Jezerskem in zbiti že ob devetih popadali v postelje. Tudi najmlajšo je utrudil gorski zrak, saj je prespala celo noč.
Po zajtrku smo se odpravili na sprehod do planšarskega jezera, uživali na soncu, počakali obiske in se popoldan odpravili nazaj. Jezero je edinstveno, saj je v obliki srca. Žal je čez zimo prazno, ker se napaja z ledeniki okoliških vrhov. Ni treba posebej omenjati, da je bil Carlos cel vikend spuščen in temu primerno utrujen ob vsakem koncu dneva.
Blizu hotela se nahaja tudi manjše plezališče, zato zadnje urice dneva izkoristim za plezanje. Tokrat sem plezalke uničil do kraja in zadnjo smer plezal po tkanini. Ja zadnji čas, da jih nesem na popravilo, sedaj pa res. :)
Po večerji prijetno utrujeni zaspimo. V nedeljo smo se prebudili v oblačno vreme, a kljub temu se nam še ne gre domov. Po dopoldanskem sprehodu narediva plan, da gremo pogledat plezališče Železna kapla v sosedniji Avstriji. Malo naju skrbi, ker je malčica še brez dokumentov, potni list Carlosa je pa tudi nekje doma založen, a na koncu se vse izide tako da je prav. Plezališče je zelo všečno in brez težav lahko preživiš dan pod steno. Ponuja ogromno prostora in celo igrala za otroke. Tokrat nas je pregnalo slabo vreme, ampak kljub temu sva nekaj malega splezala in pozno popoldan smo se vrnili domov.
Preživeli smo nepozaben vikend in od njega vsi odnesli veliko dobrega. Naslednji teden bo še topleje tako da Vransko here we come! :)
*kljub temu, da imava trenutno vse za samostojno plezanje, opreme ni nikoli preveč in kot taka ne more biti nikoli popolna.
Po propadlem izletu na Bled smo za nedeljo izbrali bolj miren kotiček. Pred časom je prijatelj kajtal na Gradiškem jezeru, ki se nahaja v bližini Lukovice oz. pri vasi Gradišče. Jezero je umetno zajezeno in služi kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje avtocesto pred hudournimi vodami. Okoli jezera se vije čudovita makadamska pot, ki je zaprta za vozila in kot taka odlično služi za sprehajanje. Dolga je 4,2 km in ravnoprav za popoldanski izlet.
V času, ko smo se nalagali v avto je v Ljubljani rahlo deževalo in pomislili smo, da bi se obrnili v blok. Na koncu smo vseeno poskusili srečo in se odpeljali proti Lukovici. Pri jezeru je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov, vendar med sprehajanjem nismo srečali veliko ljudi. Končno smo našli svoj mir in uživali v super sprehodu. Lačni in utrujeni smo se okoli treh vrnili domov. Ni nam bilo žal odločitve in še se bomo vrnili.
Vikend je bil ponovno lep, zato smo se določili, da se zapeljemo na Bled in sprehodimo okoli jezera. Po zgodnjem kosilu smo se naložili v kombi in odhiteli na Gorenjsko. Že na poti nas je začelo spremljati slabo vreme, gužva na cesti pa tudi ni izboljšala razpoloženja. V četici smo se peljali do Bleda, kjer se je valila kača ljudi na sprehajalni poti. Vseeno smo se nekako zrinili v majhno parkirišče in spakirali ven. Čutiti je bilo kapljice dežja, staljeni sneg je ustvaril blato na vsakem koraku, oblaki so kvarili vzdušje. Naša družina se vseeno ne pusti pregnati in se dobronamerno odpravimo sprehajat. Napaka! Ljude so dobesedno hodili en čez drugega, kljub vozičkom se nihče ni umikal. Nekajkrat so nas skoraj zrninili v ograjo ali pa travnati breg, da so ostali lahko nemoteno šibali dalje. Za kratek čas se ustavimo, malčica poje kosilo in sprejmemo odločitev o vrnitvi domov. Od sprehoda tako ali tako ne bi odnesli nič drugeg kot slabo voljo in živčno stanje. :)
Med vračanjem do avta se vseeno malo sprazni in naivno se odpravimo še enkrat do jezera, tokrat v nasprotni smeri. Po nekaj sto metrih se ustavimo pri klopci, malo posedimo in gremo domov. Dovolj je bilo gužve, glasnega govorjenja in spotikanja ob ljudi. Ne verjamem, da se še kdaj vrnemo, vsaj čez vikend ne.
Takoj po rojstvu hčerke sem ostal tri tedne doma, tako proste dneve s pridom izkoriščamo za sprehode in preživljanje časa z družino. Danes smo se vsi skupaj odpravili na obalo v iskanju višjih temperatur in sončka. Našli smo sonček, a na koncu je bilo v Ljubljani le toplejše. Od vseh dni ravno danes. Vseeno smo preživeli čudovit dan in zelo uživali na izletu. Sprehod smo zapečatili s tortico in se počasi odpravili proti domu. Ob pogledu na Črni Kal, sva že delala plezalne načrte za toplejše dni. :)
Ob sprehodu po plaži sem bil šokiran, da poleti računajo vstop na plažo 35 EUR/po osebi. Kam gre ta svet. :)
