Category: Potepanja

O Kokrskem sedlu in našem poskusu izleta sem že pisal. Tokrat sva šla na jutranji pohod sama s Carlosom, prepričana v najin uspeh. Vikend je bil sončen, zato nisva oklevala in se v nedeljo že zelo zgodaj zjutraj odpravila od doma. Izhodišče je bilo isto kot prvič in ponovno sva si izbrala 2 urno pot. V nahrbtnik sva si naložila malico in pijačo, seveda nisem smel pozabiti tudi na Carlosa.

Polno naložena sva se okoli pol osmih zjutraj pognala iz izhodišča do Cojzove koče. Carlos je zagnano oddivjal v klanec, ne vedoč kaj ga čaka, da bi lahko bolj smiselno varčeval z močmi. :) Na začetku se pot strmo vzpne iz gozda in poskrbi, da se telo dobro ogreje za nadaljevanje in da se pljuča dobro nadihajo svežega zraka. Po slabi uri sva prispela do vmesne točke, kjer sva sedla na klopco, pojedla malico in se odžejala. Končno sva zapustila megleno dolino in uživala na sončku. S časom sva bila rahlo omejena, zato sva kmalu nadaljevala svojo pot do cilja.

Grmičevje se je začelo redčiti in kmalu sva prispela do skalnatega in plazovitega dela na najinem pohodu.

Vmes je strmina malo popustila, ampak premalo, da bi bilo omembe vredno in da bi midva občutila kakšno razliko. Na spletu sem našel informacije, da se pot proti koncu vleče, saj vidiš vrh in dobiš napačno predstavo o ostanku poti. Ker sem se pripravil na najhujše, mi je zadnji del hitro minil. Z najino kratko pavzo in počasnim sopihanjem sva na vrh prispela v slabih 2 urah. Koča je bila zaprta in v senci, zato sva se midva povzpela še malo višje in se vrgla v travo na soncu. Prijetno utrujena sva uživala v nepredstavljivi tišini, toplemu soncu, miru in predvsem stran od vsakodnevnega vrveža.

Na kratko sta naju obiskali dve Planinski kavki, kljub pripravljenosti fotoaparata sem bil delček sekunde prepozen. Na desni strani sva občudovala Grintovec, najvišji vrh v Kamniško Savinjskih Alpah, še bolj občudovanja vredni so bili pa planinci, ki so brez počitka nadaljevali svojo 4,5 urno pot preko sedla.

Po malo daljšem poležavanju sva se odpravila nazaj v megleno dolino, zadovoljna, da nama je uspelo in utrujena po prvem malo bolj resnem pohodu.

S Carlosom sva prišla do svoje zmage, posledice bova pa čutila še naslednjih nekaj dni… :)

Za letošnji dopust sva se oba strinjala, da je kar zletel mimo nas, zato sva ob prvem prostem vikendu iskala kraj za potepanje in uživanje. Na morje se nama ni kaj preveč dalo, v izboru so bili Dolomiti ali pa kakšna Avstrija, ampak naju tudi to ni prepričalo. Na koncu smo se vseeno odpeljali na Hrvaško, vendar v Plitvice, kjer smo si ogledali “slavna” jezerca v Nacionalnem parku. Relativno blizu, ogromno kampov v okolici in upanje na bolj sveže ozračje. V petek sem še hitel z nakupom čekov, ki omogočajo bistveno cenejše plačilo kampov izven sezone. Ko smo imeli vse spakirano sva s Carlosom v centru pobrala še nepogrešljiv del posadke in okoli 18.30 smo se odpeljali proti Plitvicam. Po poti na glas razmišljava, če smo vse vzeli in v okolici Grosupelj ugotoviva, da je Carlos brez potnega lista. Nazaj se nam ne obrača, bomo že, saj ga še nikoli niso zahtevali. Tudi tokrat prečkamo mejo brez težav. Okoli 21.30 prispemo na recepcijo kampa, sprejme nas prijazno osebje, kmalu zatem v temi blodimo po kampu in iščemo primeren kotiček. Zapeljemo se v večjo luknjo sredi travnika, pod drevesa in v čisti mir. Povsod so večinoma avtodomi in kot smo opazili v naslednji dneh je kamp zelo prehoden.

Zjutraj smo vstali ob neprimerni uri za dopustniške razmere, ker se je proti jutru ohladilo si pred Carlosovim zgodnjim sprehodom vklopimo gretje. Vrnemo se v toplo posteljo, malo še poležimo, pozajtrkujemo in se počasi odpravimo proti Nacionalnemu parku. Le 5 km naprej po glavni cesti prispemo do prvega vhodi in parkirišč. Ob 11h je že kar velika gužva. Parkiramo, kupimo karte in začnemo z našim sprehodom, ki se izkaže bolj kot celodnevna hoja. Jezer je ogromno, povsod nastajajo manjši tolmunčki, slapovi, potočki… Pot se vije tik ob vodi, zato tudi Carlos ni imel težav z dehidracijo. Po poteh nastaja gužva, saj so leseni mostični zelo ozki in se v primeru fotografiranja, bolj kot ne celotna skupina ustavi. V ceno karte je všteta vožnja z ladjico in vlakcem. Oba občutno skrajšata pot, saj te ladjica prepelje na drugo stran velikega jezera, vlakec te pa vrne na vhoda v park. Pri ladjici smo se ustavili na kavi in opazovali nepopisno gnečo. Ker je povsod speljana pot, smo se odločili za slednjo in veliko jezero prehodili. Odločitev je bila zelo dobra, celoten del smo bili sami, pot je potekala po gozdičku ob vodi in imela sva veliko časa za pogovor in načrte v prihodnosti.

S hojo smo si naš ogled raztegnili na dobrih 6h, zato ni čudno da sem pri vlakcu najprej vprašal, če dovolijo vožnjo psom. Po potrditvi si oddahnem, saj hoja nazaj ni prišla v poštev. Še Carlos se je počasi začel upirati. Pri parkirišču iščemo bankomat, saj smo ostali brez kun, v žepih imamo samo še evrske kovance. Bankomata ni, na parkirišču ne sprejmejo evrov, niti kartic. Po vprašanju, kako bi rešili situacijo, fant strga listek in nam dvigne rampo. Bravo, nekaj povsem drugega kot odnos na obali. Prijetno utrujeni se vrnemo v kamp, Carlos ima nalogo, da straži bazo, midva pa skočiva nekaj pojest v restavracijo.

Proti jutru se ponovno ohladi, oba s Carlosom cviliva v mrazu, zato se spravim iz postelje in vklopim gretje. Kmalu postanejo razmere znosne, ni čudno da potegnemo do devetih. Po zajtrku se počasi spakiramo in odrinemo iz kampa. Ne da se nam domov, vendar je do morja predaleč.

Po poti nazaj se ustavimo v Slunju, kjer je izvir Slunjščice in nekaj slapov. Ogled te znamenitosti pri nas ne more potekati drugače kot ob 12.00 in pri 30 stopinjah. Misel na sprehod do izvira zaključimo v lokalu pod parkiriščem. Vsedemo se na vrt in z lastnikom izmenjamo nekaj ostrih pogledov, saj mu ni prav da je Carlos z nama pod mizo. Spijemo kavo in se odpravimo proti domu. Čez 3h se že hladimo v domačem stanovanju in izkorstimo nedeljo v pravem pomenu besede.

Zadnjih nekaj dni smo preživeli na glavnem dopustu. Tudi letos smo se odpravili v Grčijo, tokrat je vožnja potekala preko Srbije in Makedonije, nazaj smo potovali s trajektom. Raziskali smo sever, drugi največji otok Evia, se peljali mimo Aten in nazadnje pristali na Lefkadi, kjer smo bili že lani in sem jaz vsak dan kajtal. Kar nekaj stvari se je od lani spremenilo, tako smo letos lahko uživali in spali na glavni plaži pri mestu Lefkada.

Malo za napovednik, v kratkem sledi daljši potopis.

Vreme tudi doma dobro služi, upam da bomo imeli še kar nekaj morskih vikendov in jesenskih izletov.

Ta vikend smo se odpravili tik ob hrvaško mejo, bolj natančno na Vinico ob Kolpi. Nastanjeni smo bili v Kampu Kolpa Vinica, kjer je potekalo srečanje lastnikov VW busov, camperjev, potniških, tovornih, ni važno. Če si lastnik kombija, ki ima spredaj znak VW potem je udeležba obvezna, brez izgovorov. :)

Letos je potekalo drugo takšno srečanje, ponovno smo se zbrali v velikem številu, srečali znance ali neznance, prišlo je kar nekaj hrvaških kolegov s katerimi smo izmenjali izkušnje in znanje. Nekateri so se ustavili na poti iz morja, spet drugim je bil to uvod v poletni dopust na katerega so odšli iz srečanja. Lepo je spoznati ljudi, ki jim je skupna točka potovanje, potovanje in potovanje … Veliko pomeni deliti svoje izkušnje in prisluhniti tujim, pridobiti kakšno idejo za prihodnja potovanja ali praktičen nasvet v opremljanju naših premičnih garsonjer.

Organizator se je tudi letos maksimalno potrudil, deležni smo bili pečenke v obliki odojka in jagenjčka, na koncu smo doživeli pa tudi presenečenje s torto. Velika zahvala za trud in organizacijo, medtem ko smo ostali lahko uživali in se zabavali.

V nedeljo smo se prebudili v deževno jutro in z nasmeškom na ustih sem nam prižgal gretje. Ne želim več camperja brez gretja! :) V toplem kombiju smo še malo poležali, nato pa počasi odrinili proti domu.

 

Za vikend je bilo v Sloveniji napovedano slabo vreme, zato je bila to idealna priložnost za pobeg na morje. Odločili smo se, da se odpeljemo na Lošinj in izkoristimo osvetljeno laguno za nočno kopanje. Po pregledu cen trajektov sva se odločila, da bo Punat odlično opravil svojo nalogo, zato se bomo raje počasi odpeljali do Krka. V petek sem ostal doma in imel sem več kot dovolj časa za naložit prtljago in pripraviti vse za odhod. Po poti še vzamemo hrano za Carlosa in ob 16.00 že “drvimo” proti Rijeki. Zanimivo je kako, z enakim avtomobilom a različno opremo, povsod pristaneš v višji kategoriji na avtocesti in ostalih plačljivih zadevah na poti. Okoli 20.30 smo prispeli v kamp in lepo ujeli zadnje izdihljaje sonca. V kamp Pila sva že večkrat odšla za kakšen vikend in lepo se je bilo spet vrniti po dolgem času. Pri iskanju najinega mesta sva ugotovila, da je del kampa prenovljen in ima vsaka parcela svojo vodo in elektriko ter ponuja ogromno prostora.

Ok, fino ampak kar precej višja cena vseeno neupravičena. Parkiramo, postavimo stole, dvignemo streho in uživamo v brezdelju, Carlos pa cele dneve prespi v kombiju ali pred njim. Kljub mrzli vodi skočiva v morje in bolj konkretno otvoriva sezono kopanja. :)

Vikend je bil super, umirjen in spet smo si nabrali moči za prihajajoči teden.

Pa smo otvorili sezono morja. Začelo se je s koncem zgodbe Westfalie, oziroma končalo z začetkom novega poglavja, ko sva prodala Caravello in končno uredila registracijo Westfalie. V četrtek pred odhodom mi je še prijatelj forumaš pomagal zmontirati plin, tako da smo bili komplet pripravljeni za nove dogodivščine. Od vsega navdušenja sem v petek vstal že ob 5.30, ravno prav saj se mi čez teden ni uspelo pripraviti in sem tako poskrbel, da nam nič ne bo manjkalo na “mini dopustu”.

Čakal naju je še en dan v službi, potem pa direkt proti jugu. Pri iskanju destinacije sva pristala v Premanturi, malo zaradi nove lokacije, malo zaradi napovedane burje in malo zaradi popusta pri online rezervaciji, ki se je izkazal da to ni. V dobri veri, da imamo vse vključeno v paketu, ki ga oglašujejo na spletni strani, sva kljub temu doplačala za psa. Ok, se ne sekiramo ker smo na morju, v drobnem tekstu pa tako piše, da so cene informativne. :)

Po poti smo naleteli na zelo slabo vreme, saj je jugo prinašal nevihte in nič ni kazalo na izboljšanje. Skrbelo naju je, da bova zaradi dežja prisiljena spati v pritličju, pa tako sva se veselila spanja na strehi. V kamp Stupice smo prispeli okoli 21. ure, ravno prav da smo tavali v temi v iskanju prostora. V kampu težko najdeš ravno parcelo, tako da smo sosedom pripravili budnico s prestavljanjem kombija in iskanje dobrega položaja. Končno najdem nekaj primernega, želim priklopiti elektriko in imam prekratek podaljšek. Za ta večer bo ok, bomo videli zjutraj kaj nam ponuja okolica.

Iz neba je padalo še nekaj kapljic, vendar se vseeno odločiva za dvig strehe in spanje zgoraj. Spiva bolj rahlo, saj postelje nisva vajena, ampak vse nadoknadiva v naslednjem dopoldnevu. :)

V soboto zležavanje, klepet s sosedom surfačem, pitje piva, zležavanje, klepet, pitje p… Proti večeru se jugo obrne v burjo, sosed ob 20. uri leti v morje, jaz malo oklevam in se na koncu odločim ostati suh. Čez kakšno uro mi je seveda žal, saj so bili pogoji odlični.

Drugo noč spiva odlično, vetru se ne pustiva motiti, prebudi nas vroče jutro brez sapice in hitimo odpirati okna. Dopoldne je začela pihati burja, sosed je ponovno tekel v vodo. Po poti mi je še uspel zaklicati da napovedujejo ojačanje in naj pohitim z opremo in tudi jaz ujamem kakšno furo. Na otočku sem opazil domačine s kajti, nekaj bo že moralo biti. Vzamem 15-ko, vse pripravim, poskusim it v vodo, vse pospravim in se uležem pred kombi. Za kajtarje premalo vetra. :)

Popoldne sva se odpravila do gostilnice na kosilo in potem počasi proti domu. Prvi vikend na morju je bil čudovit, umirjen in sproščujoč. Po poti nazaj sva že delala načrte za naslednji teden.

Se že veselim!

V nedeljo dopoldne sva se odločila, da gremo na krajši izlet do Vrhnike. Pri gostišču na Kurenu smo pustili avto in se peš odpravili proti razglednemu stolpu. Pot vodi desno mimo gostišča, nato kmalu prispeš do markacij v gozdu. Začetnemu vzponu sledi zmerna pot skozi gozd, vmes se sreča s makadamsko cesto, a se poti kmalu spet ločita. Do cilja lahko pridemo po eni ali drugi strani. Carlos je bil ves čas spuščen, veselo je divjal po stezi in raziskoval grmičke. Po približno 45 minutah hoje smo prispeli do koče in razglednega stolpa, ki je bil pred kratkim prenovljen.

Na hitro smo se povzpeli na stolp, spili pijačo in se odpravili nazaj v dolino. Pot nazaj je bila hitrejša, za trenutek sva razmišljala, da bi skočila še do Triglava, saj je oddaljen le 33 h, kot hudomušno nakazuje smerokaz.

Tako, pa je minil še en čudovit vikend, ki smo ga preživeli na Pokljuki. Za to se moram zahvaliti
Big Deal-ovcem, ki so že pred časom dali ponudbo katere nisem mogel zavrniti. Vplačan je bil aranžma v hotelu Šport in najpomembnejše, hotel je prijazen do živali. Carlos je tako šel z nama in bil prvič hotelski gost. :)

V četrtek smo imeli že vse pripravljeno za odhod, v petek smo samo še zmetali stvari v avto in Pokljuka prihajamo! In ja, pri vsej prtljagi potrebujemo najmanj enega maksi karavana, če ne kar kombi. Vikend so napovedovali sončen, predvsem višje v hribih in izkazalo se je, da je bil naš timing točen. Zvečer smo prispeli v hotel in se že veselili novega dne in raziskovanja okolice.

Prebudili smo se v sončno jutro brez oblačka, na hitro zbasali zajtrk in se odpravili na sprehod. Pokljuka je znana po tekaških progah, zato ni čudno da je skoraj vsak delček travnika steptan in pripravljen na smuči.

Carlos je dočakal, da sva ga spustila z vajeti in takoj je odgalopiral na ogled okolice. Očitno je ob vsem mrazu imel težave z ušesi, saj se na klice ni preveč odzival. Mu je pa cel sneg povzročal kar veliko preglavic, zato se je odločil da bo odtekel nekaj krogov po progi.

Izmučenega sva ga odpeljala v sobo, midva sva si pa privoščila par spustov po smučišču pred hotelom. Kmalu sva končala pred brunarico s čajem v roki in se nastavljala sončnim žarkom.

V nedeljo smo že dopoldan odrinili proti domu in kmalu se nam je stožilo po lepem vremenu. Dolina je bila oblačna in pusta.

Pokljuka nas definitivno še kdaj vidi, saj smo zelo uživali v tem kratkem in mirnem vikendu!

Vremenarji so obetali lepo vreme za vikend, zato smo se s prijatelji odločili da gremo malo na Gorenjsko. V avte smo zbasali pasje prijatelje in se odpeljali do Bohinjskega jezera.

Sprva nisem imel namena spuščati Carlosa, vendar se ob divjanju dveh hrtic nisem mogel zadržati da ne bi odpel njegovega povodca. Izkušnje so mi šepetale naj ne pričakujem prav velikega zanimanja za igro v družbi prijateljic, ampak bolj zanimanje za okolico in to predvsem za tisto bolj oddaljeno. Običajno je glasen klic, “Pridi sem!” pomenil edino logično razlago. Teci daleč kolikor lahko, če je le možno se čimprej skrij gospodarjevim pogledom.

Ampak danes je bil prav poseben dan. Med nami so švigali začudeni pogledi, ko se je ob klicu naš pesjanar ustavil in pritekel v najino bližino. Težko bi ocenil, kdo je bil bolj presenečen.  Kljub vsemu sem prepričan da se je to zgodilo zaradi spoštovanja katerega Carlos goji do svojega gospodarja in ne zaradi piškota, ki je bil v mojih rokah. Nadaljevanje sprehoda je potekalo zelo sproščeno kajti prijetno tišino v naravi ni prekinjalo brezupno vreščanje in klicanje hrtolinota, saj se je ves čas gibal v naši bližini.

Pri krajšem postanku ob obali je zaledenelo jezero kar klicalo po tekmovanju v različnih olimpijskih disciplinah. Preizkusili smo se v curlingu z ledom, metu kamna v ledeno ploskvo, suvanje krogle itd. :)

Po intenzivnem divjanju so hrti komaj kazali še kaj znakov življenja, naši želodci so se pa tudi že veselo oglašali. Odpravili smo se do restavracije, kjer smo mi trije že poleti uživali v dobrotah in tudi tokrat se je izbira izkazala za pravilno. Ekstremni napori današnjega dne so povzročili padec sladkorja in s tem neustavljivo željo po sladkarijah. Na poti proti domu smo bili tako prisiljeni v izredni postanek v Lescah, kjer smo si privoščili odlično blejsko grmado.

V ritmu kratkih dihov in s težkimi očmi smo se počasi odpeljali domov. Preživeli smo super dan, v odlični družbi in lepi naravi.

Kdo ve kam nas odpelje jutrišnji dan …

Po malo poznem vstajanju smo se odpravili v smeri Kamniške Bistrice, kjer je mnogo izhodišč v Kamniško-Savinjske Alpe. Med njimi je tudi več izhodišč za Kokrsko sedlo, odvisno koliko časa želiš hoditi. Mi smo izbrali najkrajšo pot, ki traja 2h 15 min, saj kondicije v hribih nismo nabirali že lep čas.

Po začetnem strmem vzponu smo bili kmalu dovolj visoko, da je naš pogled segal proti Veliki planini na eni strani in našem cilju na drugi. Da smo pozni so nam dajali vedeti tudi vsi planinci, ki so se že veselo vračali nazaj.

Kmalu smo naleteli na sneg in ledeno pot, z našo začetniško obutvijo smo se pa žal morali obrniti nazaj proti avtomobilu. Po poti nazaj smo se ustavili še na izviru reke Kamniška Bistrica, se malo posončili, spili čaj in poklepetali z gospodom, ki je ravnokar prismučal iz sedla. Iz prve roke smo izvedeli, da je proti vrhu zelo ledeno in hoja mučna. Še dobro da nismo vztrajali. :)