Kolesarjenje po okolici Bohinja

Zahod
Zahod

Pri iskanju družinskih kolesarskih poti sem naletel na informacijo o dokaj sveži poti od Bohinjske Bistrice do Srednje vasi. Za 1. maj smo tako naredili dvodnevni triatlon (kampiranje, plavanje in kolesarjenje), sobota je bila kar deževna in smo jo izkoristili za Vodni Park Bohinj, v nedeljo pa se je na našo srečo nebo odprlo in smo lahko dan preživeli v kampu Danica. Tukaj je bilo tudi izhodišče našega kolesarjenja. Močan veter je poskrbel, da je bilo na soncu malo hladno in v nekem trenutku smo želeli celo oditi domov. Premagala nas je želja in po kosilu smo vseeno skočili na kolo.

Kolesarjenje proti Stari Fužini
Kolesarjenje proti Stari Fužini
Kolesarska pot
Kolesarska pot

V večjem delu kolesarske poti ni pihalo, pri Bohinjskem jezeru je bilo pa tudi prijetno zavetrje, tako da je toplo sonce lahko pokazalo svojo pravo moč.

Počitek na sončku
Počitek na sončku

Polni energije, smo se proti večeru vrnili domov.

Velikonočni jugo

Oblačno jutro
Oblačno jutro

Drugič v moji kajtarski karieri se je zgodilo, da je veter potegnil ravno čez praznike. S prijateljem sva se že večer prej odpravila do Medulina in prespala ob obali v Ližnjanu. Če je cel dan napovedan jugo, ga je potrebno v celoti izkoristit, še posebej ob letošnji vetrovni abstinenci. Jutro je bilo deževno in pihal je rahel vetrič, ki ni bil niti približno podoben napovedi. Zato sva si za ogrevanje napela slackline, kasneje pa se prestavila v Medulin, kajtarsko laguno.

Ogrevanje
Ogrevanje

O vetru še vedno nobenih sledi… Po nekaj premikih sem in tja, popiti kavi, se le zapeljeva do Premanture. Peš sva se sprehodila čez kamp Stupice in ravno v tem času je očitno prineslo veter iz Dalmacije.

Kajtanje
Kajtanje

V kamp zapeljeva še kombi in pripraviva opremo. Spreminjajoča napoved je le držala nama v prid, tako da sva lahko popoldan preživela na vodi. Pogoji niso bili popolni, je bil pa super uvod v letošnjo sezono. Sedaj pa čakamo na tisto pravo “burjico”…

Slivniško jezero

V teh nemogočih vremenskih razmerah se mi je začelo tožiti po naših “poletnih” aktivnostih, zato sem v arhivu fotk našel nekaj posnetkov jesenskega supanja. Lep sončen dan smo izkoristili za obisk sorodnikov in se hrati odločili, da gremo pogledat in malo pretegniti ude na Slivniško jezero. Jezero se nahaja blizu kraja Gorica pri Slivnici ob cesti proti Podčetrtku. Nastalo je z zajezitvijo Dobrinskega potoka in meri v dolžino kar 5 km. Ob glavni cesti se nahaja tudi kavarna in priljubljeno mesto za športni ribolov. Ob našem prihodu je že kar pošteno pihalo, zato se nismo dolgo mudili na kavi.  Surferji so metali opremo v vodo, opazil sem celo nekega lokalnega kajtarja, ki se je boril z refuli iz bližnjih hribov. Toda naši pesjanarji niso bili ravno dobrodošli, zato smo sklenili, da se odpravimo na drugo stran jezera, kjer naj bi bilo bolj mirno in manj vetrovno. Mirno je bilo, vetrovno pa nič manj. Vsemu navkljub sem se odločil, da grem na vodo.

Priprava opreme
Priprava opreme

Ostali so se odpravili po poti ob jezeru, jaz sem jih pa spremljal na vodi. Med tem, ko sem jih čakal, sem preveslal skoraj pol jezera in se vrnil na dogovorjeno mesto.

SUP-anje
SUP-anje
SUP-anje

Ustavili smo se pri zapuščeni gostilni in se nastavljali sončku.

Nastavljanje sončku
Sonček

Vrnil sem se po vodi in bil zelo zadovoljen z zaključkom dneva.

SUP-anje

Naj bo že čimprej pomlad…

 

 

“Mini” srečanje ob zaključku sezone

Na pobudo Urbana iz ŠC Jakop smo se lastniki kombijev na hitro dogovorili za mini srečanje v Logarski dolini. Za nas še zdaleč ni bil zaključek sezone, sva se pa s potomko z velikim veseljem udeležila druženja. V soboto smo se zjutraj dobili na Lukovici in po poti do Logarske doline pobrali še ostale člane, ki so se priključili koloni. Sam nisem ravno ljubitelj skupinskih voženj, če mi kdo slučajno omeni skupinski dopust ali karkoli podobnega, pa tako rajši ostanem doma… :) Tokrat sva se vseeno pridružila četici in sem brez večjih težav preživel vožnjo, predvsem zaradi ljudi, ki so v teh letih poznanstva postali prijatelji.

Ogled prostora
Ogled prostora

 

Piknik prostor
Piknik prostor

Dopoldan smo prispeli na parkirišče, kjer nas je gostitelj prijazno sprejel, razkazal okolico in poskrbel, da smo se udobno namestili. Carlos je šel takoj v izvidnico, najmlajša pa ni mogla mimo trampolina, ki jo je na ves glas klical iz zelenice. :) Dva dni se ni odlepila od njega, vmes sem jo komaj prepričal, da ga je odstopila za par kratkih minut še ostalim otrokom. Popoldan smo vrgli hrano na roštilj med pečenjem prijetno poklepetali in naše modre pogovore zavlekli pozno v noč.

Druženje ob ognju
Druženje ob ognju

Vmes smo še enkrat zagreli posode, saj je bilo hrane res ogromno, ostalo je celo za nedeljski zajtrk. :) Zvečer se je kar pošteno ohladilo in izpod kombijev so zahrumeli grelci, ki so čez noč peli uspavanko. Tistim brez je pa Urban prijazno ponudil priklop na elektriko. Zjutraj me je najmlajša vrgla iz postelje že pred šesto uro in vsi poskusi, da bi še malo poležala z mano ali prelistala kakšno knjigico, so bili neuspešni. Tako smo se toplo oblekli in odpeljali Carlosa na sprehod.

Jutro se prebuja
Jutro se prebuja

Ob Savinji smo našli polno kurišč, ki so me popeljali v čas mojega otroštva. Takrat smo se večkrat s sorodniki odpeljali v Logarsko dolino in preživeli cel dan ob vodi, pekli in uživali v naravi. Ko smo se vrnili do kombija so nekateri že pripravljali palačinke za zajtrk, seveda poleg mesa, ki se je že obračal na roštilju. :) Za popoldan je bilo dogovorjeno kosilo v Planšariji Logarski kot, katerega sva midva preskočila in se s kolesom odpravila do slapa Rinka. Udeležila sva se pa skupne vožnje do hotela Plesnik. Ja vem, skupna vožnja in to že drugič v dveh dneh. :) Ampak bilo je luštno, nabralo se nas je 23 kombijev in prav fino je bilo videti vse na kupu.

Poziranje
Poziranje

Pri vstopu v Logarsko dolino smo se ustavili naredili nekaj slik, na koncu še eno gasilsko in se odpeljali do hotela. Na parkirišču sva midva pripravila kolo, Carlos se je pa odločil za nove lastnike pri družini s katero se dobro razumemo in je tudi odgovorna, da naš kamper sije v vsej svoji lepoti. :) S kolesom sva jih srečala, ko so se že vračali, midva sva pa šele sopihala v klanec. Oziroma bolj jaz, kot tista zadaj na stolčku. Naredila sva kratek sprehod do Orlovega gnezda kjer sva spila sok, ustvarila nekaj slik za manjkajočo članico odprave in se spustila nazaj v dolino. Carlos naju je že pričakal pri kombiju, kjer sva pojedla še kosilo in se nato počasi odpravila proti domu. Oba nasmejana, ker sva preživela tako lep vikend…

Hlajenje

Te dni, ko po vseh socialnih omrežjih poteka “tekmovanje”, kdo bo objavil sliko z višjo temperaturo iz svojega prevoznega sredstva, smo tudi mi iskali kotičke za osvežitev in skok v vodo. Čez vikend smo imeli na voljo domači bazen v katerem smo se lahko namakali, med tednom smo pa iskali naravna kopališča. Moram priznati, da sem se nazadnje v kakšnih tolmunih ali jezerih kopal kot otrok, potem pa dolgo časa ne več. Nekaj let nazaj smo s prijatelji hodili na Savo, kjer smo se spuščali z blazino in sem zelo užival. Letošnje temperature krepko čez 30 stopinj so nas “prisilile”, da ponovno poiščemo ohladitev. In smo ga, v začetku tedna smo se namakali v Brišah pri Polhovem Gradcu, kjer čez poletje dvignejo zapornico in je voda ravno dovolj globoka za skok iz travnate obale. Temperatura vode je okoli 18 stopinj in v tej vročini več kot prijetna. Pri zapornici se nahaja tudi lokal, kjer prodajajo pijačo in sladoled.

Terme Briše pri Polhovem Gradcu
Terme Briše pri Polhovem Gradcu

Z najmlajšo in prijatelji sva se odpravila tudi do Bloškega jezera, kjer je temperatura vode precej višja, a še vedno dovolj osvežujoča. Na kopanje sva se šla kar z našim kamperjem in preživela cel dan v senčki ob obali. Jezero je sicer zelo motno in se je potrebno navaditi na dejstvo, da so deli telesa v vodi skriti, vendar je dno peščeno in se kmalu navadiš na hojo po neznanem. :) Prevladujejo lokalni kopalci, opazil sem pa tudi nekaj francoskih turistov, ki so (nevem po kašnem ključu) priromali do jezera. :) Lokacijo priporočam družinam, ob jezeru se nahajajo igrala za otroke, brunarica, ogromno možnosti za piknik, verjetno bi pa lahko brez težav tudi prespali ob obali.

Bloško jezero
Bloško jezero

Čez vikedn v hribe, potem pa (upam da) spet kaj na morje.

 

Jadranje po Kornatih

O dopustu smo začeli razmišljati zelo pozno, ko smo se le uskladili z datumom je prišla na vrsto destinacija. Letos sva poletni obisk morja razdelila na dva dela. Prvi je minil prejšnji teden, drugi (glavni) nas pa čaka septembra. Najprej smo mislili potovati s kombijem po dalmaciji, kasneje se je pa pokazala priložnost za jadranje, katero sva s kratkim premislekom zagrabila. In smo se odpravili, s polno naloženim avtom, do Zadra po jadrnico.

6. 7. 2013

Marina Zadar
Marina Zadar

Prevzeli in naložili smo se komaj v soboto popoldan, istočasno sta se nam za nekaj dni pridružila še dva člana, ki sta se ravnokar vračala iz dopusta. Čez vikend je bila napovedana močna burja, zato smo iz marine odšli šele v ponedeljek. Poskusno plovbo smo sicer naredili že v nedeljo, vendar so bili sunki premočni, poleg tega smo imeli prvič s sabo tudi najmlajšo in ni bilo za pretiravati.

8. 7. 2013

Iž

 

Kamenčki
Kamenčki

Po jutranjem ritualu odrinemo proti otoku Iž. Po Kornatih ne jadramo prvič, a vseeno se med vsemi otočki najde še kakšen neodkrit. Veter se je popolnoma umiril, zato cel dan plujemo na motor. Popoldan prispemo v Veli Iž, se parkirano v marino in oddidemo nekaj deset metrov vstran na plažo. Naša potomka uživa maksimalno, meče kamenčke in čofota po prijetnem morju. Ati se medtem meče iz pomola, mami pa izvaja umetniško točko v globoki vodi. Zvečer se sprehodimo po vasici in odkrijemo odlično konobico z več kot odlično hrano. Kljub lokaciji (skrita v ozki ulici na koncu vasi) se kmalu do zadnjega napolni. “Dober glas seže v deveto vas” tukaj več kot očitno drži. Zaspimo v prijetnem hladu, pred spanjem pa še splaniramo naslednji dan. Cilj je Veli Rat na Dugem otoku.

9. 7. 2013

Risanje
Risanje

Zjutraj obvezna kava in iskanje spominkov, obnova zalog za hladilnik in odhod. S pomočjo motorja plujemo do poznega popoldneva, na morju pa čista bonaca. Po poti opazimo vojaške bunkerje speljane v podzemlje, na vrhu otoka pa zanimiv svetilnik kaže pot ladjam iz Italije. Tudi to je bilo očitno premalo italjanski tovorni ladji, ki je nasedla leta 1984 na plitvini in še danes leži v vodi. Za svetilnikom je prelep zaliv z bojami in na koncu, predvidevam bolj nova, marina Veli Rat. Odločimo se za marino, čeprav nam je ljubše spanje “bolj na divje”. Marina je praktična, ker gre naša mala na suho in se tam zaigramo do večera. Kasneje izvem, da poteka iz zaliva do vasi edinstvena travnata pot za super sprehod.

Uživanje do zadnjega
Uživanje do zadnjega
Tudi sonce se je poslovilo
Tudi sonce se je poslovilo

Na obali nas pričaka roj komarjev, ki se hitro naselijo tudi v notranjost barke. Prisotnost teh krvosesov pojasni tudi limonine vonjave, ki se širijo čez celotno marino. :) Ah, čaka nas še razburljiva noč. Pojemo večerjo, se sprehodimo na sladoled in določimo Sali kot naslednji cilj. Vmes pa postanek, kjer nam bo všeč.

10. 7. 2013

Iskanje zaliva
Iskanje zaliva

Zjutraj smo končno dočakali malo vetra in lahko pluli brez motorja. Na zemljevidu smo našli zaliv z bojami in ga določili kot vmesni postanek za kopanje. Ko smo prispeli do cilja se nam je odprl pogled na neverjetno laguno s kristalno čisto vodo, dovolj globoko skoraj do obale. Poskakali smo iz barke in odplavali do zalivčka, ravno prav velikega za nas in pomožni čoln. Ta je bil nujno potreben za prevoz vseh potrebščin. Po zelo prijetni osvežitvi smo odšli dalje, najmlajša je utrujena zaspala, mi smo pa na jadra odpluli proti Saliju. Ta dan smo imeli res srečo in skoraj celotno pot jadrali. Končno! Prispeli smo pozno popoldan, privezi so bili že kar polni in morali smo se parkirati na drugi strani zaliva, povsem nasproti javnih tušev in wc-ja. Mesto je zelo lepo, majhno a kljub vsemu živo. Po večerjji smo se sprehodili še na pijačo in uživali v poletnem “vrvežu” tega malega obalnega mesteca.

11. 7. 2013

Park prirode Telašćica
Park prirode Telašćica

Naslednji dan smo se spustili proti jugu, vse do otoka Murter. Obiskali smo ga že na našem prvem jadranju, le da smo tokrat na mojo pobudo izbrali marino na drugi strani mesta. Po opisu sodeč bolj umirjena in manjša od ostalih na otoku. Ponovno smo bili brez vetra in pluli na motor. Današnji vmesni postanek je bil v Parku prirode Telašćica, kjer smo se privezali na bojo in kopali. V marino smo prispeli proti večeru in kasneje med obiskom mesta doživeli totalen šok. Stojnice, glasba, nabito polni lokali, množiče ljudi na ulicah in raznorazni prodajalci/umetniki na promenadi. Tega v celem tednu nismo bili vajeni in se v bistvu nisem niti želel navaditi. :) Po večerji smo se z vlakcem odpeljali nazaj in kmalu zaspali.

12. 7. 2013

Murter
Murter

Naslednji dan je bil čaz za povratek domov, da bi lahko soboto izkoristili za pakiranje in vrnitev barke. Ta dan je bil napovedan ugoden veter in po vseh pravilih bi nas moral pognati naravnost do cilja. Zjutraj se gremo še kopat, po poti natočimo gorivo in se z jadri potegnemo med ostale jadrnice. In teh ni bilo malo, pogoji so bili idealni, barke so šibale na vse strani in z občudovanjem smo opazovali skipperje, kako na tesno se srečujejo. Če je veter pravi, ga je potrebno izkoristiti do konca, tega pravila se zavedam tudi iz moje kajtarije. Proti večeru smo prispeli v marino in se še zadnjič odpravili v mesto.

Zadar
Zadar

Pozno zaspimo, pred tem pa obujamo lepe spomine, ki nam bodo ostali za vedno. V soboto se ustavimo na kavi in počasi odpeljemo proti domu. Za vrnitev domov smo izbrali jadransko magistralo, avtocesta pelje previsoko proti Zagrebu in potem nazaj do Rijeke. Pravtako smo imeli več kot dovolj časa, da se vmes ustavimo za kopanje in kasneje še za kosilo. Dopust je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, a vendar podoben potepanju s kombijem. V obeh primerih pa je glavno vodilo uživanje in pridobivanje novih izkušenj.

Kratek skok do Punata

Plažne norčije
Plažne norčije

Punat obisceva vsaj enkrat na leto, če že ne gre večkrat. Ob odkritju Barbarige lani, smo se sicer vrteli bolj v tistih krajih, letos smo pa pravo morje začeli na Krku. Kamp Pila nam zelo odgovarja, predvsem zaradi umirjenosti kraja in senčnih parcel takoj ob vodi. Lokacija za spočiti možgane, če pa to storiš v prebujanju sezone je pa izkušnja še toliko lepša. Leto in pol je že odkar imamo v družini novo članico, ki se z vsakim dnem spreminja in raste, preživljanje dopusta pa je dvignila na povsem nov nivo. Ne zamenjam za nič na svetu… V soboto sta se nam na kratko pridružila še motorista, ki pridno nabirata kilometre za njune daljše ture. Kadar lahko združita druženje z nami in vožnjo z motorjem, nimata težke izbire pri določanju vikend izleta. Po popoldanskem čofotanju v morju smo zagreli roštilj in modrovali pozno v noč. Nedeljsko sonce nas je zjutraj kmalu zbezalo na plano, no ja pa tudi dejstvo da je naša najmlajša že vstala in nato prebudila še naju. Kaj si misliva da spiva, ko je otrok že pokonci, to pač ne pride v poštev. :) Po zajtrku in jutranji kavici smo našim obiskom pomahali in zaželeli srečno pot, sami smo pa srkali morski zrak in uživali v popolnoma drugačni klimi kot smo je vajeni. Ja, vrvež iz mesta in služb težko najdeš kje na naših poteh, pa čeprav je to le 200 km stran od doma. Že sam pogled na morsko gladino spremeni celotno sliko dneva in pomiri človeka. Bilo je kratko, a sladko.

Jezersko in Klopeiner See

Pa nam je uspelo, prvi vikend izlet letos! Vsi prejšnji vikendi so bili zasedeni, slabo vreme, ali pa je bila najmlajša bolana. Tudi ta konec tedna ni bil ravno blesteč kar se vremena tiče, a vseeno smo našli nekaj zase. Na koncu smo se vsi strinjali, da nam je bilo lepo in je otvoritev sezone uspela. V petek smo se pozno popoldan/zgodaj zvečer spakirali v kombi, ustavili v trgovini po hrano in “oddrveli” proti Klopeiner See. Odločili smo se za pot preko Jezerskega, z namenom da si našo kratko vožnjo do avstrije še skrajšamo in prenočimo ob Planšarskem jezeru. Nekaj informacij sem dobil glede spanja, ampak vse skupaj bolj neuporabno. Poznal sem parkirišče na drugi strani, kjer vsako leto taborijo planinci in taborniki. Kot otrok sem bil tudi sam eden od teh, ki so na tem prostoru uživali počitnice v naravi. Ob cesti nas znak opozori o prepovedi kampiranja in kurjenja ognja, pod njim pa napis, da imajo bivalna vozila dovoljen dostop od 22.00 do 8.00. Ravno toliko kot potrebuješ za mirno prenočitev. Kapo dol lastniku zemljišča, da kamperje ne jemlje kot vsiljivce in odvečno blago, ampak celo dovoli parkiranje. Po naključju smo prispeli do jezera ravno okoli 22.00 ure in se sparkirali pod drevesa. Zunaj je močno pihalo in ni bilo nič kaj prijetno. Prižgem gretje in držim pesti, da bo jutro lepše.

Prebujanje v naravi
Prebujanje v naravi
Naše prenočišče s pogledom na Planšarsko jezero
Naše prenočišče s pogledom na Planšarsko jezero

Po mirno noči se zbudimo v megleno in hladno jutro, še vedno piha, a vsake toliko nas le pozdravi sonce in ogreje obraze. Jutro je kljub vsemu prekrasno, saj smo se zbudili v naravi, sami in daleč stran od vrveža. Ker nam še ni za it se prestavimo na drugo parkirišče, pojemo obilen zajtrk in se še malo sprehodimo po okolici. Iz gostilnice ob jezeru zadiši po kuhi, nama pa zadiši kava, ki jo spijeva na terasi. Nikamor se nam ne mudi, zato še toliko bolj uživamo prosti čas.

Občudovanje račk
Občudovanje račk

Do Avstrije se zapeljemo čez Pavličevo sedlo, na katerem opazimo še nekaj ostankov snega. Po slabi uri vožnje prispemo do Klopeiner See, natančneje v kamp Breznik. Za njega smo se odločili, ker sprejemajo Camping Cheque, nam se je pa ravno eden še valjal na kartici. Kamp je namenjen predvsem pavšalistom in ima edini dostop do najtoplejšega jezera (poleti doseže temperaturo 28 stopinj Celzija). Tudi za Avstrijce je bil to prvi dopustniški vikend, saj je večina prišla pospravljat in počistit njihove rezidence. Kljub vsemu imajo prikolice lepo urejene in nevsiljivo fiksne. :) Na prvi pogled sem bil malo razočaran, predvsem je bilo opaziti prebujanje sezone, kamp se bo verjetno v naslednjih dneh urejal, trenutno pa deluje rahlo zapuščen po zimskem spanju. Vreme pa… Nismo vedeli ali naj gremo domov, ali vztrajamo do konca. Malo smo s kolesi raziskali okolico in zvečer v dežju zaspali.

Plaža v kampu
Plaža v kampu

Jutro je bilo še vedno deževno, a se je v eni uri zjasnilo. Sonce je prebilo oblake in nekaj ur smo bili deležni toplih žarkov iz jasnega neba. V bližini jezera se nahaja ptičji park, katerega smo imeli tudi mi v načrtu. Ker je le kakšen km stran, se do njega odpeljemo s kolesi. Vstopnina je kar zasoljena, za 9,5 EUR ne ponujajo ravno presežka, na koncu so pa še našo bolj zanimala igrala kot papige. Je bila pa vsaj navdušena nad zajčki in kozami. :)

Priboljški :)
Priboljški :)
Priboljški
Priboljški

Ob vračanju smo opazili table za kolesarske poti okoli jezera in seveda smo se morali zapeljati še malo naokoli. Verjetno smo bili edini, ki smo 12 km pot makadama in asfalta izkusili s starimi mestnimi kolesi brez prestav. A vendar nam je uspelo prevoziti pot v čudoviti naravi, prijetnem okolju urejenih avstrijskih hiš in ogromnih travnikov. Na hitro smo še v kampu skuhali kosilo in se pozno popoldan odpravili proti domu.

Ta vikend so bili bolj hribi, čez praznike pa morje. Komaj že čakamo.

Rakitna

Rakitna
Rakitna

Včeraj smo šli na morje, danes pa pojdimo v hribe. Skupna odločitev je bila, da se zapeljemo nekam na sprehod in da tudi Carlos pride na svoj račun. Na hitro sva pobrskala po spletu in Rakitna je ponujala to kar smo iskali. Pozabili smo seveda upoštevati dejstvo, da je nedelja in nimamo samo mi prostega dneva. :) Ob prihodu so se nam povesili obrazi, ko smo videli koliko je ljudi in da pesjanar žal ne more biti spuščen. Vseeno smo se sprehodili do vasi in nazaj k hotelu. Snega je bilo še dovolj, manjše smučišče je obratovalo, a smo na žalost ostali praznih rok ker smo sanke pustili doma. Ah ja, vsega ne moreš imeti in bomo vedeli eno več za drugič. Pri jezeru smo si privoščili kavo, najmlajša je bila deležna še malice, Carlos je pa nestrpno odšteval minute, ko bo prišel nazaj na toplo.

Pogled na jezero
Pogled na jezero

Ujeli smo še nekaj sončka pred zahodom, nato smo se pa vrnili nazaj v dolino. Svež zrak nam je dobro del in kljub gneči smo se imeli zelo lepo.

Jump night 2013

Tako, pa nam je uspelo speljati en vrhunski večer, poln smeha, druženja in bordanja. Neuspela ideja iz leta 2012 se je letos le realizirala, pravtako pa mi je uspelo posneti nekaj kratkih clipov in sestaviti filmček. Snemal sem na Canonu 550d brez priprav in scenarija. Zgodbo večera pa naj predstavi spodnja povezava. Enjoy :)