Pri iskanju družinskih kolesarskih poti sem naletel na informacijo o dokaj sveži poti od Bohinjske Bistrice do Srednje vasi. Za 1. maj smo tako naredili dvodnevni triatlon (kampiranje, plavanje in kolesarjenje), sobota je bila kar deževna in smo jo izkoristili za Vodni Park Bohinj, v nedeljo pa se je na našo srečo nebo odprlo in smo lahko dan preživeli v kampu Danica. Tukaj je bilo tudi izhodišče našega kolesarjenja. Močan veter je poskrbel, da je bilo na soncu malo hladno in v nekem trenutku smo želeli celo oditi domov. Premagala nas je želja in po kosilu smo vseeno skočili na kolo.
Kolesarjenje proti Stari FužiniKolesarska pot
V večjem delu kolesarske poti ni pihalo, pri Bohinjskem jezeru je bilo pa tudi prijetno zavetrje, tako da je toplo sonce lahko pokazalo svojo pravo moč.
Lani smo zaradi bolezni hčere, večer pred odhodom na morje vse preklicali in posledično mi je za letos ostalo še kar nekaj starega dopusta, ki sem ga moral porabiti. Spet smo sanjali o Fuerteventuri, na koncu smo pa skoraj brez plana odjadrali do Dalmacije. Iz dveh koncev sem dobil informacijo o lepem kampu blizu Omiša, tako da je bil to naš izbor za odklop. Vmes pa po navdihu. Teden pred odhodom je bil kar napet, saj sva imela oba v službi veliko dela, za pakiranje nam je tako ostal petkov večer, obisk trgovine smo pa opravili spotoma. V soboto odpeljemo izpred bloka in v sosednji ulici se prižke lučka za temperaturo, kazalec pa na maksimum. Ok, sam sebe potolažim, da je očitno termostat “štrajkal”, saj je motor mrzel in zagotovo ne kaže ok. Ugasnem avto, ponovno prižgem in je vse ok. Zapeljemo se do trgovine, nakupimo vse potrebno in odpeljemo dalje. Lučka ponovno gori. Ker le nismo šli samo do sosednjega kraja, premagam odpor, da bi premetal cel prtljažnik in tako prišel do motorja. Posoda za hladilno tekočino je bila prazna, natočim vodo in odpeljemo se novim dogodivščinam naproti. Preko Novega mesta in Metlike prečkamo mejo in ob prvi priliki zavijemo proti Jadranski magistrali. V dopustniškem tempu nadaljujemo vožnjo proti Paklenici. Vmes se malo kopamo, skuhamo kosilo in v večernih urah prispemo do kampa pred NP Paklenica.
Jadranska magistrala
Starigrad Paklenica
Naslednji dan malo raziskujemo okolico, obvezno pripravim SUP in uživamo lagodno življenje. :) Najmlajša članica je tokrat prvič stopila na SUP in sodelovala v veslanju po obali. Ne vem komu je bilo to bolj všeč, meni ali njej. :) Proti večeru smo se s kolesi odpravili do vhoda v NP, a tokrat brez vstopa. Opremo sem imel za vsak slučaj s sabo, če bi imeli še otroški pas, bi lahko gladko plezali cel dan. Po dveh dneh se odločimo odpeljati nižje proti jugu. Z vmesnim postankom v Zadru, nadaljujemo našo pot proti Omišu. Del poti sem želel prevoziti po avtocesti, nato pa pri Šibeniku nadaljevati po magistrali. Ženski del posadke je spal, tako da sem potegnil kar do Splita. Zadnji del vožnje se je pošteno vlekel, verjetno bi ob magistrali že davno kampirali, tukaj pa žal nismo imeli te možnosti. Ob prihodu v kamp Sirena smo bili malo presenečeni, vendar smo takoj po namestitvi začutili vzdušje in odkrili bistvo kampa. Mir, prijazen lastnik in lepa plaža. Parcele razdeljene na način, da imaš občutek divjine, a vseeno luksuz, kot sta voda in elektrika, na dosegu roke. V tem delu smo preživeli čudovite tri dni. Vsak dan SUP-ali do plaže, skakali iz skal pred našo rezidenco in odkolesarili do lepe vasi Mimice.
Parcela v kampuKamp Sirena“Lastna” plaža
Čudovite MimicePostanek za kosilo v Primoštenu
Pri načrtovanju poti nazaj, naju je zelo skrbelo, kje bi se še ustavili, saj nisva imela nagledanega nobenega kampa. Nisva želela v direndaj, ker smo v tem miru zelo uživali. Na koncu skleneva, da se ustavimo na Murterju. Po prečkanju mostu si iz ceste ogledujemo kampe in zapeljemo do zaliva. Na naše veliko presenečenje odkrijemo raj, ki ga ne nameravamo zapustiti, do našega zadnjega dne dopusta.
Murter
Ob obali celotnega zaliva dajejo senco borovci, recepcija se nahaja v sosednjem kampu na drugi strani otoka, v tem delu pa mir, da slišiš kako raste trava. Večino časa preživimo v vodi, na SUP-u, se sprehajamo in kolesarimo. Lokacija nam je tako všeč, da celo razmišljamo o glavnem dopustu v teh krajih. Malo naju skrbi zasedenost, ampak vseeno. 3 dnevi so minili kot bi mignil in čas je bil, da se počasi vrnemo proti Sloveniji. Zopet smo izbrali magistralo in se v dopustniškem tempu odpeljali domov.
Drugič v moji kajtarski karieri se je zgodilo, da je veter potegnil ravno čez praznike. S prijateljem sva se že večer prej odpravila do Medulina in prespala ob obali v Ližnjanu. Če je cel dan napovedan jugo, ga je potrebno v celoti izkoristit, še posebej ob letošnji vetrovni abstinenci. Jutro je bilo deževno in pihal je rahel vetrič, ki ni bil niti približno podoben napovedi. Zato sva si za ogrevanje napela slackline, kasneje pa se prestavila v Medulin, kajtarsko laguno.
Ogrevanje
O vetru še vedno nobenih sledi… Po nekaj premikih sem in tja, popiti kavi, se le zapeljeva do Premanture. Peš sva se sprehodila čez kamp Stupice in ravno v tem času je očitno prineslo veter iz Dalmacije.
Kajtanje
V kamp zapeljeva še kombi in pripraviva opremo. Spreminjajoča napoved je le držala nama v prid, tako da sva lahko popoldan preživela na vodi. Pogoji niso bili popolni, je bil pa super uvod v letošnjo sezono. Sedaj pa čakamo na tisto pravo “burjico”…
Pa smo dočakali, tople dni in prost vikend. Za prvič letos smo s kamperjem skočili samo do slovenske obale, polno naloženi in z velikimi načrti. Zasidrali smo se v kampu Lucija, ki v zimskem času ponuja PZA za 10 EUR na noč. Super ugodno in vredno izkoristiti. S sabo smo imeli kolesa in SUP, tako da je bila lokacija kot nalašč za nas.
Kamp
Želel sem odveslati v kanal Dragonje, ki vodi skozi soline vse do Sečovelj. Delno mi je to tudi uspelo na nedeljsko jutro, vendar je bilo sonce premočno in razdalja predolga, da bi vztrajal do konca. Nekje na pol poti sem se obrnil in izmučen vrnil do kampa. :) Je pa veslanje skozi soline nepozabno. Na trenutke se počutiš kot v filmu Poletje v školjki in si prepevaš “Pirančani limone…” Ja, nisem gledal samo enkrat tega filma. :) Zelo me je mikala tudi Parenzana, ki teče po poti nekdanje enotirne železnice. Včasih je železnica povezovala Trst in Poreč, danes pa je na tem mestu kolesarska pot, ki vodi skozi slikovite istrske vasice z mnogimi tuneli in mostovi. Hrvaška stran naj bi bila še celo lepša kot slovenska. Tokrat je nismo prevozili, je pa definitvno na to-do listi za v prihodnje.
Ko je že kazalo, da ne bomo sploh deležni jeseni, ampak bo poletje takoj prešlo v zimo, nas doleti vikend z lepim vremenom in prijetnimi temperaturami. Družino komaj prepričam, da je gretje za ponoči dovolj in bo čez dan na morju dovolj toplo za uživanje. V petek med kosilom skočim po kombi, v trgovini nabavim vse potrebno in težko pričakujem konec službe. Oddelam potrebno in začnem po poti pobirati ostale člane družine. Doma še naložimo Carlosa, v avto vržem SUP in slackline, ob šestih se pa že peljemo po avtocesti proti Izoli. Glede na večerni prihod do obale se nam ne zdi smiselno riniti v kamp in si to veselje pustimo za soboto. Spodnji del parkirišča se zapolni do zadnjega in se vsi sprašujemo, če imajo avtodomarji kakšen zbor.
Najdi vsiljivca :)
Lepo vreme nas je zbezalo ven kot martinčke in nihče ni želel izpustiti te priložnosti. Ob zvoku gretja zaspimo v topli postelji, zjutraj nas pa pričaka lep sončni vzhod, katerega bi na “žalost” zamudila, če naju ne bi najmlajša vrgla iz varnega zatočišča pod odejo. Carlos, pregret od toplega zraka, ki mu piha 30 cm stran, se tresajoč odpravi na vohljanje po okolici.
Mesto
Po zajtrku se odpravimo peš do mesta na kavico, po poti na hitro pozdravimo prijatelja, ki ju srečamo na njunem mopedu in se okoli 11h odpeljemo proti Novigradu. Kamp Sirena je naša destinacija, slike obetajo, cene malo manj, ampak za en dan ne bomo komplicirali. Sledilo je obvezno testiranje morja, ko smo se dovolj udomačili pa napenjanje slacklina in priprava SUP-a.
Obvezna prva vrsta
Zabava
Obe zadevi sta trenutno najbolj aktualni v naši družini. Med vsemi člani, z izjemo Carlosa. Pri njemu je aktualna zadeva spanje, čimveč kar ga lahko stlačiš v 24 urni dan. :) Z najmlajšo sva ugotovila, da morje niti ni tako slabo, zato sem jaz veselo zaplaval in za nekaj časa postal vlečna ladja, ki prestavlja čolniček po zalivu.
My precious :)
Po kosilu smo se spravili na kolesa in odpeljali v mesto. Ob poti smo opazili turistični vlakec, ki smo ga sklenili izkoristiti za nazaj. Novigrad je lepo malo mesto, poseben čar mu je dodal še letni čas in prav fino smo preživeli popoldan. Založili smo se tudi z dozo kofeina in veliko vrečo Neretvanskih mandarin iz kombija ob cesti. Noč smo preživeli mirno in na toplem, dokler se gretje ni ugasnilo zaradi praznega akumulatorja. Takoj mi je bilo jasno, da si z električnim kablom iz omarice nič kaj dosti ne pomagamo, a na našo srečo ni bilo zunaj mrzlo in smo preživeli do jutra brez trežav. Ob sedmih sem uprizoril budnico ostalim gostom, saj sem moral kombi vžgati, da smo zagreli prostor in se lahko normalno oblekli. Po zajtrku smo se še zadnjič odpeljali z vlakcem do mesta in nazaj, bližal se je pa tudi čas našega odhoda. In popoldanskega spanca malčice, komaj smo še odrinili pravi čas. :) Bilo je zelo lepo, prekratko kot vedno, a ravno dovolj dolgo, da se nam spet toži po lepem vremenu in morju. Drugi dom na kolesih bo počasi šel v zimski spanec, kar pa ne pomeni, da se naše raziskovanje konča. Čez praznike obiščemo prijatelja v Berlinu, a tokrat z letalom. Več o tem pa, ko se vrnemo…
Na pobudo Urbana iz ŠC Jakop smo se lastniki kombijev na hitro dogovorili za mini srečanje v Logarski dolini. Za nas še zdaleč ni bil zaključek sezone, sva se pa s potomko z velikim veseljem udeležila druženja. V soboto smo se zjutraj dobili na Lukovici in po poti do Logarske doline pobrali še ostale člane, ki so se priključili koloni. Sam nisem ravno ljubitelj skupinskih voženj, če mi kdo slučajno omeni skupinski dopust ali karkoli podobnega, pa tako rajši ostanem doma… :) Tokrat sva se vseeno pridružila četici in sem brez večjih težav preživel vožnjo, predvsem zaradi ljudi, ki so v teh letih poznanstva postali prijatelji.
Ogled prostora
Piknik prostor
Dopoldan smo prispeli na parkirišče, kjer nas je gostitelj prijazno sprejel, razkazal okolico in poskrbel, da smo se udobno namestili. Carlos je šel takoj v izvidnico, najmlajša pa ni mogla mimo trampolina, ki jo je na ves glas klical iz zelenice. :) Dva dni se ni odlepila od njega, vmes sem jo komaj prepričal, da ga je odstopila za par kratkih minut še ostalim otrokom. Popoldan smo vrgli hrano na roštilj med pečenjem prijetno poklepetali in naše modre pogovore zavlekli pozno v noč.
Druženje ob ognju
Vmes smo še enkrat zagreli posode, saj je bilo hrane res ogromno, ostalo je celo za nedeljski zajtrk. :) Zvečer se je kar pošteno ohladilo in izpod kombijev so zahrumeli grelci, ki so čez noč peli uspavanko. Tistim brez je pa Urban prijazno ponudil priklop na elektriko. Zjutraj me je najmlajša vrgla iz postelje že pred šesto uro in vsi poskusi, da bi še malo poležala z mano ali prelistala kakšno knjigico, so bili neuspešni. Tako smo se toplo oblekli in odpeljali Carlosa na sprehod.
Jutro se prebuja
Ob Savinji smo našli polno kurišč, ki so me popeljali v čas mojega otroštva. Takrat smo se večkrat s sorodniki odpeljali v Logarsko dolino in preživeli cel dan ob vodi, pekli in uživali v naravi. Ko smo se vrnili do kombija so nekateri že pripravljali palačinke za zajtrk, seveda poleg mesa, ki se je že obračal na roštilju. :) Za popoldan je bilo dogovorjeno kosilo v Planšariji Logarski kot, katerega sva midva preskočila in se s kolesom odpravila do slapa Rinka. Udeležila sva se pa skupne vožnje do hotela Plesnik. Ja vem, skupna vožnja in to že drugič v dveh dneh. :) Ampak bilo je luštno, nabralo se nas je 23 kombijev in prav fino je bilo videti vse na kupu.
Poziranje
Pri vstopu v Logarsko dolino smo se ustavili naredili nekaj slik, na koncu še eno gasilsko in se odpeljali do hotela. Na parkirišču sva midva pripravila kolo, Carlos se je pa odločil za nove lastnike pri družini s katero se dobro razumemo in je tudi odgovorna, da naš kamper sije v vsej svoji lepoti. :) S kolesom sva jih srečala, ko so se že vračali, midva sva pa šele sopihala v klanec. Oziroma bolj jaz, kot tista zadaj na stolčku. Naredila sva kratek sprehod do Orlovega gnezda kjer sva spila sok, ustvarila nekaj slik za manjkajočo članico odprave in se spustila nazaj v dolino. Carlos naju je že pričakal pri kombiju, kjer sva pojedla še kosilo in se nato počasi odpravila proti domu. Oba nasmejana, ker sva preživela tako lep vikend…
Te dni, ko po vseh socialnih omrežjih poteka “tekmovanje”, kdo bo objavil sliko z višjo temperaturo iz svojega prevoznega sredstva, smo tudi mi iskali kotičke za osvežitev in skok v vodo. Čez vikend smo imeli na voljo domači bazen v katerem smo se lahko namakali, med tednom smo pa iskali naravna kopališča. Moram priznati, da sem se nazadnje v kakšnih tolmunih ali jezerih kopal kot otrok, potem pa dolgo časa ne več. Nekaj let nazaj smo s prijatelji hodili na Savo, kjer smo se spuščali z blazino in sem zelo užival. Letošnje temperature krepko čez 30 stopinj so nas “prisilile”, da ponovno poiščemo ohladitev. In smo ga, v začetku tedna smo se namakali v Brišah pri Polhovem Gradcu, kjer čez poletje dvignejo zapornico in je voda ravno dovolj globoka za skok iz travnate obale. Temperatura vode je okoli 18 stopinj in v tej vročini več kot prijetna. Pri zapornici se nahaja tudi lokal, kjer prodajajo pijačo in sladoled.
Terme Briše pri Polhovem Gradcu
Z najmlajšo in prijatelji sva se odpravila tudi do Bloškega jezera, kjer je temperatura vode precej višja, a še vedno dovolj osvežujoča. Na kopanje sva se šla kar z našim kamperjem in preživela cel dan v senčki ob obali. Jezero je sicer zelo motno in se je potrebno navaditi na dejstvo, da so deli telesa v vodi skriti, vendar je dno peščeno in se kmalu navadiš na hojo po neznanem. :) Prevladujejo lokalni kopalci, opazil sem pa tudi nekaj francoskih turistov, ki so (nevem po kašnem ključu) priromali do jezera. :) Lokacijo priporočam družinam, ob jezeru se nahajajo igrala za otroke, brunarica, ogromno možnosti za piknik, verjetno bi pa lahko brez težav tudi prespali ob obali.
Bloško jezero
Čez vikedn v hribe, potem pa (upam da) spet kaj na morje.
Vikend pred junijskim praznikom smo že dolgo načrtovali, a se je vse obrnilo na glavo. Na koncu se je, kot vedno, izkazalo, da je najboljši plan tisti katerega ni. Zaradi obveznosti smo imeli na voljo dva dni potepanj in enoglasno izbrali Bohinj. Predvsem ker je lepo, ker se nam ne da daleč vozit in ker so proti morju nenormalni zastoji. Z nasmeškom poslušamo prometna obvestila, ko se peljemo po prazni regionalni cesti proti Lescam. Izbirali smo med tremi kampi, ali se vrnemo v Šobec, ali gremo v kamp Bled ali pa se izognemo turistični gneči in odpeljemo do Bohinja. Prevladala sta mir in narava, zato se odločimo za kamp Zlatorog. Kamp ima dve zvezdici in ponuja ravno toliko. Priznam, prvi vtis ni bil ravno najboljsi in sem želel drugam. Relativno divja zadeva, s starimi sanitarijami in brez trgovine. Ampak, ko se razkomotiš pol metra stran od jezera, ko zadihaš z naravo in ugotoviš da je to tisto kar si iskal, potem je edina prava odločitev, da ostaneš. Naslednji dan je pa seveda zelo težko it domov.
Naš kotiček ob jezeru
Na koncu šteje celotno doživetje in ne prvi vtis, ki traja nekaj minut, zato se je tukaj kamp izkazal na celi črti. Prijazno osebje, super okolica, skratka pravi ambient za nas. V času našega bivanja sem imel večkrat občutek, da se nahajamo v kakšnem ameriškem naravnem rezervatu in ne nekaj 10 km od doma.
Mir
Popoldan sem se s kolesom zapeljal do trgovine, istočasno pa upal, da najdem kje izposojevalnico SUP-ov. Ta način preživljanja na vodi je v obeh prebudil zanimanje in zelo sva si ga želela preizkusiti. Padlerjev je veliko, izposojevalnice nikjer. So pa na vsakem vogalu izposojevalnice kanujev in kajakov, kar je pa zelo dober kompromis. Še posebej, če kanu kupuješ zadnjih nekaj let in še vedno nimaš svojega. :) Popoldan je najmlajša dobila svoj jopič, vse potrebno smo vrgli v kanu in odveslali novim dogodivščinam nasproti. Imeli smo se neverjetno, skupaj vihteli veslo, metali kamenčke in prepevali. Zvečer smo utrujeni popadali v posteljo in zelo hitro zaspali.
Pogled ob prebujanju
Nedelja je bila malo bolj oblačna, a vseeno smo lahko za kratek čas namočili noge. Popoldan sva se s Carlosom odpeljala poiskati ” vrelec življenja” in se odpravila proti slapu Savici. Presenečen ugotovim, da za ogled slapa pobirajo vstopnino. Ker sem brez denarnice se obrneva in počasi odpeljeva do naše baze.
Pogled proti slapuBlagajna :(
Pot sva obdelala s kolesom/tačkami in se po eni uri vrnila uničena. Na to sta vplivali dve stvari, da gre za mestno kolo in pot ni enaka kolesarjenju po Prekmurju. :) Pripravljena sva bila za roštiljado s katero smo tudi lepo zaključili naše hribovsko potepanje. Ob takih izletih se vedno spomnim, da prevečkrat bežimo čez mejo in nam naše lepote ostanejo neznane. Pri nas se je že večkrat izkazalo, da to še kako drži.
Punat obisceva vsaj enkrat na leto, če že ne gre večkrat. Ob odkritju Barbarige lani, smo se sicer vrteli bolj v tistih krajih, letos smo pa pravo morje začeli na Krku. Kamp Pila nam zelo odgovarja, predvsem zaradi umirjenosti kraja in senčnih parcel takoj ob vodi. Lokacija za spočiti možgane, če pa to storiš v prebujanju sezone je pa izkušnja še toliko lepša. Leto in pol je že odkar imamo v družini novo članico, ki se z vsakim dnem spreminja in raste, preživljanje dopusta pa je dvignila na povsem nov nivo. Ne zamenjam za nič na svetu… V soboto sta se nam na kratko pridružila še motorista, ki pridno nabirata kilometre za njune daljše ture. Kadar lahko združita druženje z nami in vožnjo z motorjem, nimata težke izbire pri določanju vikend izleta. Po popoldanskem čofotanju v morju smo zagreli roštilj in modrovali pozno v noč. Nedeljsko sonce nas je zjutraj kmalu zbezalo na plano, no ja pa tudi dejstvo da je naša najmlajša že vstala in nato prebudila še naju. Kaj si misliva da spiva, ko je otrok že pokonci, to pač ne pride v poštev. :) Po zajtrku in jutranji kavici smo našim obiskom pomahali in zaželeli srečno pot, sami smo pa srkali morski zrak in uživali v popolnoma drugačni klimi kot smo je vajeni. Ja, vrvež iz mesta in služb težko najdeš kje na naših poteh, pa čeprav je to le 200 km stran od doma. Že sam pogled na morsko gladino spremeni celotno sliko dneva in pomiri človeka. Bilo je kratko, a sladko.
Ta vikend smo se potepali le do nedelje zjutraj, saj smo se popoldan namenili obiskati naše družinske člane na Primorski. V čet. sva se na hitro odločila, da bi nekam šli, ker je bilo škoda zapraviti lepo vreme v soboto. Vožnja proti morju nama ni dišala, zato smo se v petek zvečer odpeljali do Bleda. Dan in pol smo dobro izkoristili, v soboto sta se nam pridružila še naša motorista in zaklepetali smo se pozno v večer. V petek okoli desete ure parkiramo na parkirišču pri “Zaki” in iščemo parkomat. Nočitev za avtodom namreč znaša 10 eur. V bližnjem lokalu dobim neoznačen listek in to je to. Lokal se je ravno zapiral in mi je bilo na koncu žal, da sem se “delal poštenjaka”. Brez listka bi ravnotako v miru prespali. Ponoči je še deževalo, ampak se nismo pustili motiti, ker nam v kombiju ni bilo mrzlo. Potomka je v objemu staršev prespala celo noč, zbudili smo se pa v čudovito sprano jutro, obsijano s soncem. Le temperature so potrebovale še kakšen žarek več. Carlosa spustiva, da se zapodi v gozd, malo zaokrožimo po okolici in odidemo do jezera na kavo. V družbi račk in racmanov uživamo v prebujanju narave in mirnem blejskem jezeru. Obala in parkirišče sta od noči ostala kar blatna, zato se nismo preveč zadrževali in se odpeljali nazaj do kampa Šobec.
Base camp
Med tednom sem večkrat pregledal njihove spletne strani in predstavitvene fotografije so predstavljale ravno to kar smo potrebovali. Naravo, mir in družinam prijazen kamp. Teh je bilo največ, v zgodnjih jutranjih urah so bili že skoraj vsi gostje pokonci. Tisti z otroki tako ali tako, upokojenci pa tudi ne morejo dolgo spati. Kamp je objet s Savo na eni strani in Šobčevim bajerjem na drugi, s tem nam ponuja veliko aktivnosti na vodi in v naravi, že sam sprehod skozi kamp te lahko napolni z manjkajočo energijo. Celotno območje je prekrito z borovci, Wi-Fi signalom in več točkami z otroškimi igrali. Ob Savi se najde res lepe kotičke za kampirati, ker je prostor ogromen nimaš ravno občutka, da si v kampu. Mi smo se v skrbeh, da bi mala čofnila v deročo vodo, raje parkirali pri bajerju.
Cheers!
V poletju se obvezno vrnemo, da se lahko tudi malo namočimo v vodi. Popoldan smo se namenili s kolesi odpeljati do Bleda, a smo imeli vse potrebno v kampu, tako da smo uživali v skupnem preživljanju časa. V nedeljo dopoldan smo odšli proti domu, presedli v osebni avto in odhiteli proti Primorski. Bilo je kratko, a sladko. :)
