Punat obisceva vsaj enkrat na leto, če že ne gre večkrat. Ob odkritju Barbarige lani, smo se sicer vrteli bolj v tistih krajih, letos smo pa pravo morje začeli na Krku. Kamp Pila nam zelo odgovarja, predvsem zaradi umirjenosti kraja in senčnih parcel takoj ob vodi. Lokacija za spočiti možgane, če pa to storiš v prebujanju sezone je pa izkušnja še toliko lepša. Leto in pol je že odkar imamo v družini novo članico, ki se z vsakim dnem spreminja in raste, preživljanje dopusta pa je dvignila na povsem nov nivo. Ne zamenjam za nič na svetu… V soboto sta se nam na kratko pridružila še motorista, ki pridno nabirata kilometre za njune daljše ture. Kadar lahko združita druženje z nami in vožnjo z motorjem, nimata težke izbire pri določanju vikend izleta. Po popoldanskem čofotanju v morju smo zagreli roštilj in modrovali pozno v noč. Nedeljsko sonce nas je zjutraj kmalu zbezalo na plano, no ja pa tudi dejstvo da je naša najmlajša že vstala in nato prebudila še naju. Kaj si misliva da spiva, ko je otrok že pokonci, to pač ne pride v poštev. :) Po zajtrku in jutranji kavici smo našim obiskom pomahali in zaželeli srečno pot, sami smo pa srkali morski zrak in uživali v popolnoma drugačni klimi kot smo je vajeni. Ja, vrvež iz mesta in služb težko najdeš kje na naših poteh, pa čeprav je to le 200 km stran od doma. Že sam pogled na morsko gladino spremeni celotno sliko dneva in pomiri človeka. Bilo je kratko, a sladko.
Izolo sem že omenjal v eni od prejšnjih objav, tokrat je šlo pa zares. Plan je na koncu izpadel tako, da smo se do morja odpravili komaj v sredo zjutraj, pravzaprav je dan že kar konkretno zaplaval proti poldnevu. Našo tradicionalno vožnjo po vročini in gužvi, pač ne smemo prekiniti. :) Okoli 12.00 ure prispemo v Izolo na parkirišče, predvsem nas je presenetila praznina, ki se za praznike skoraj ne spodobi. Najdemo kotiček na platoju in se udobno nastanimo v naši rezidenci.
Prenočišče
Obvezno se sprehodimo ob morju kjer namočimo noge in si privoščimo sladoled v bližnjem kiosku. Dan prelenarimo, rišemo s kredami, proti večeru pa naredimo še en krog s kolesi po mestu.
Risanje
Na koncu dneva se parkirišče kar konkretno zapolni, videti je najrazličnejše domove. Od novih avtodomov, do karavanov in delavskih kombijev. Ljudje imajo različna prenočišča s skupnim ciljem… potovati in uživati življenje.
Ponoči začne kar konkretno deževati in tudi v četrtek ni nič boljše, zato se po dopoldanski kavi počasi odpravimo proti domu. Vsako potovanje se mora končati, da se lahko začne novo…
Pa nam je uspelo, prvi vikend izlet letos! Vsi prejšnji vikendi so bili zasedeni, slabo vreme, ali pa je bila najmlajša bolana. Tudi ta konec tedna ni bil ravno blesteč kar se vremena tiče, a vseeno smo našli nekaj zase. Na koncu smo se vsi strinjali, da nam je bilo lepo in je otvoritev sezone uspela. V petek smo se pozno popoldan/zgodaj zvečer spakirali v kombi, ustavili v trgovini po hrano in “oddrveli” proti Klopeiner See. Odločili smo se za pot preko Jezerskega, z namenom da si našo kratko vožnjo do avstrije še skrajšamo in prenočimo ob Planšarskem jezeru. Nekaj informacij sem dobil glede spanja, ampak vse skupaj bolj neuporabno. Poznal sem parkirišče na drugi strani, kjer vsako leto taborijo planinci in taborniki. Kot otrok sem bil tudi sam eden od teh, ki so na tem prostoru uživali počitnice v naravi. Ob cesti nas znak opozori o prepovedi kampiranja in kurjenja ognja, pod njim pa napis, da imajo bivalna vozila dovoljen dostop od 22.00 do 8.00. Ravno toliko kot potrebuješ za mirno prenočitev. Kapo dol lastniku zemljišča, da kamperje ne jemlje kot vsiljivce in odvečno blago, ampak celo dovoli parkiranje. Po naključju smo prispeli do jezera ravno okoli 22.00 ure in se sparkirali pod drevesa. Zunaj je močno pihalo in ni bilo nič kaj prijetno. Prižgem gretje in držim pesti, da bo jutro lepše.
Prebujanje v naraviNaše prenočišče s pogledom na Planšarsko jezero
Po mirno noči se zbudimo v megleno in hladno jutro, še vedno piha, a vsake toliko nas le pozdravi sonce in ogreje obraze. Jutro je kljub vsemu prekrasno, saj smo se zbudili v naravi, sami in daleč stran od vrveža. Ker nam še ni za it se prestavimo na drugo parkirišče, pojemo obilen zajtrk in se še malo sprehodimo po okolici. Iz gostilnice ob jezeru zadiši po kuhi, nama pa zadiši kava, ki jo spijeva na terasi. Nikamor se nam ne mudi, zato še toliko bolj uživamo prosti čas.
Občudovanje račk
Do Avstrije se zapeljemo čez Pavličevo sedlo, na katerem opazimo še nekaj ostankov snega. Po slabi uri vožnje prispemo do Klopeiner See, natančneje v kamp Breznik. Za njega smo se odločili, ker sprejemajo Camping Cheque, nam se je pa ravno eden še valjal na kartici. Kamp je namenjen predvsem pavšalistom in ima edini dostop do najtoplejšega jezera (poleti doseže temperaturo 28 stopinj Celzija). Tudi za Avstrijce je bil to prvi dopustniški vikend, saj je večina prišla pospravljat in počistit njihove rezidence. Kljub vsemu imajo prikolice lepo urejene in nevsiljivo fiksne. :) Na prvi pogled sem bil malo razočaran, predvsem je bilo opaziti prebujanje sezone, kamp se bo verjetno v naslednjih dneh urejal, trenutno pa deluje rahlo zapuščen po zimskem spanju. Vreme pa… Nismo vedeli ali naj gremo domov, ali vztrajamo do konca. Malo smo s kolesi raziskali okolico in zvečer v dežju zaspali.
Plaža v kampu
Jutro je bilo še vedno deževno, a se je v eni uri zjasnilo. Sonce je prebilo oblake in nekaj ur smo bili deležni toplih žarkov iz jasnega neba. V bližini jezera se nahaja ptičji park, katerega smo imeli tudi mi v načrtu. Ker je le kakšen km stran, se do njega odpeljemo s kolesi. Vstopnina je kar zasoljena, za 9,5 EUR ne ponujajo ravno presežka, na koncu so pa še našo bolj zanimala igrala kot papige. Je bila pa vsaj navdušena nad zajčki in kozami. :)
Priboljški :)Priboljški
Ob vračanju smo opazili table za kolesarske poti okoli jezera in seveda smo se morali zapeljati še malo naokoli. Verjetno smo bili edini, ki smo 12 km pot makadama in asfalta izkusili s starimi mestnimi kolesi brez prestav. A vendar nam je uspelo prevoziti pot v čudoviti naravi, prijetnem okolju urejenih avstrijskih hiš in ogromnih travnikov. Na hitro smo še v kampu skuhali kosilo in se pozno popoldan odpravili proti domu.
Ta vikend so bili bolj hribi, čez praznike pa morje. Komaj že čakamo.
Cela družina se je razveselila obilice sonca za vikend, saj ne, da ne maramo zime in snega (kar je več kot očitno), ampak 12 stopinj nas je vseeno zbezalo na morje. Mogoče se je na koncu izkazalo, da ne ravno pravi dan, saj je v soboto pihala burja, a vendar smo uživali kot še nikoli. Podmladek je veselo vlekel dreto celo pot in ker je nisva želela buditi, smo se zapeljali še do Izole. Tu naj bi bilo luštno parkirišče za avtodome skoraj od morju in z možnostjo različnih aktivnosti. V prihodnosti smo načrtovali obisk z našim potujočim domov, zato sva želela preveriti lokacijo za spanje. Ob prihodu jih je bilo že kar nekaj parkiranih, lastniki so klepetali ali pa se nastavljali sončnim žarkom. Nad mestom smo bili pozitivno presenečeni, majhno, intimno in zelo umirjeno. Vsekakor odhitimo dol ob prvi priliki, počakati moramo samo še na malo višje temperature.
Lifeguard
Na poti nazaj smo se ustavili še v Kopru na tortici in kavi, se sprehodili po promenadi in se proti večeru odpravili domov.
Glede na to, da sem bil za vikend peljan žejen čez vodo oz. sem bil za nedeljski jugo v Gradu več kot tri ure prepozen, mi burja sredi tedna ni dala miru. S Carlosom sva se odpravila okoli enajstih zvečer proti Monfalconu, kjer so se drevesa že kar težko upirala močnemu vetru. V kombiju sva zakurila gretje in v zibanju zaspala do šestih zjutraj. Obetal se je en hud sešn, nikjer nobenega, veter piha okoli 30 kts, zato se ne mudiva dolgo v postelji. Pojeva zajtrk, Carlosa spustim iz vajeti, jaz pa začnem pripravljati opremo. Še dobro se ne zdani, ko sem že pripravljen za vodo. Carlos se potepa po plaži, nekaj časa se še trudim z odpoklicem, vendar kmalu obupam in grem kajtat. Tako ali tako je vse prazno, daleč pa tudi ne bo šel. Po dveh urah me je pričakovano čakal pri opremi. Po kratki pavzi skočim še za kakšno uro v vodo, potem pa se počasi vrneva domov. Jaz v službo, Carlos pa v posteljo. :)
Tako, pa se sezona kopanja v morju počasi bliža koncu. V četrtek sem zadnji trenutek dobil dopust in po hitrem pregledu napovedi vetra sem prepričal ostale člane, da naredimo krog čez Premanturo. Obetala se je močna burja in nisem mogel mimo tega. :) Zjutraj štart, vmes se slišimo z našima motoristoma, ki se peljeta proti Portugalski, a sta malo prepozna, da bi se srečali na kavi. V kamp Stupice prispemo okoli ene ure in plačamo 40 kun za surferski vstop. Zapeljemo se do polotočka, sledi hiter ogled spota, piha res močno in malo imam tremo pred neznanim spotom. V vodo se potegnem mimo zasidranih čolnov in naslednje dve uri preživim v svojem svetu. :) Moji dve me spremljata iz obale, a se kmalu odvlečeta v kombi. Zvečer se odpeljemo do Barbarige na “naš” plac, kjer se zasidramo do nedelje. Spet imava s sabo kolesa in vsi komaj čakamo izlet do mesta. V soboto popoldan dobimo družbo in skupaj preživimo čudovit zaključek vikenda. In morske sezone, očitno… :)
Komaj smo dočakali ponovitev Barbarige. September se že zelo pozna in čedalje manj ljudi se potika okoli. Tokrat sva vzela še kolesa, da smo se lahko vsak dan odpeljali do mesta na kavo in po živež. Top odločitev. Za nepozaben konec so v nedeljo poskrbeli še delfini, ki so brezskrbno plavali ob obali. Slik ni, ker ob vsej uživanciji nismo imeli časa šklocat, sem pa eno “izmaknil” iz ženine arhive, upam da ne bo jezna. :D
Praznik sredi tedna je kar klical po tem, da si podaljšamo vikend in jo mahnemo malo naokoli. Pojavljala se je že želja po obisku kakšnega mesta, vendar je na koncu Salzburg z okolico padel v vodo in tako smo se odpeljali v hribe. Za sredo sva planirala Bornovo pot in planino Prevala, ki je bila kot nalašč za testiranje nahrbtnika za najmlajšo, katerega sva dobila na posojo.
Razgled v dolino
Izhodišče je v Ljubelju in skoraj celotna pot poteka po ravnem in zelo razgibanem terenu. Zanimiva je za družine, saj je večji del vklesan v skalo in poteka preko melišč. Poseben čar in veliko doživetje pa vmes ponujata tudi dva rova v skali, katera prehodiš na poti.
Ena lepših potiVhod v rov
Po dobri uri hoje smo prispeli na planino in si privoščili pravo gorsko pojedino iz jote, ajdovih žgancev in sirovih štrukljev. Mljask, zelo okusno in domače.
Koča na planini
Dan smo zaključili v Kranjski Gori, kjer smo prespali do četrtka.
Kranjska Gora
Zjutraj smo v mestu najeli kolesa in se zapodili po zelo lepo urejeni kolesarski stezi, stran od avtomobilskega vrveža. Železniške tire je zamenjal asfalt in urejene točke za počitek. Naša pot se je končala v Mojstrani, kjer smo zavili do vode in si privoščili malico in ohladitev. Na poti nazaj se nam je približala nevihta in prisiljeni smo bili prevedriti pod kozolcem. Najmlajša je dež prespala na kolesu, zavita v vsa oblačila in lepo na toplem.
Počitek in hlajenje
Proti koncu dneva smo se v dežju odpeljali proti Belopeškim jezerom. Pravzaprav sta dva in zadnji ponuja lepo parkirišče za spanje z zelo lepo urejenimi sanitarijami. Očitno pri Italjanih zelo priljubljena destinacija, saj je že ob prihodu bilo veliko avtodomov. Proti večeru je dež ponehal in na hitro smo se sprehodili po okolici.
II. Belopeško jezeroPolno parkirišče
Zjutraj je meglo kmalu pretrgal sonček in odprl se nam je čudovit pogled na Mangart. Ponovno smo potomko naložili v nahrbtnik in se sprehodili okoli obeh jezer. Super tura in tudi postanka za kavo nismo izpustili. :)
Čudovit pogled na MangartNa koncu drugega jezeraPrvo jezero in Mangart v okolici
Popoldan nas je pot odpeljala do Rabeljskega jezera v katerem smo se tudi kopali. Voda je bila ledeno mrzla, a kljub vsemu je prijala osvežitev. Parkirali smo s pogledom na jezero in v senci.
Rabeljsko jezeroOpazovanje hribovDobro jutro sonček in gore
Zvečer sva opazovala tujce kako z majhnimi otroki spijo na plaži v spalkah. Z vsakim našim izletom ugotavljam, da spanje na prostem ni nikjer težava, če le pravilno pristopiš k stvari. Slovensko stran hribov in vzpon na Mangart smo namenoma pustili za naslednjič. Tudi Slovenija je lepa in prevečkrat rinemo v tujino, čudovit oddih imamo pa pred nosom. Komaj čakamo prosti vikend!
Vsi štirje smo se zelo veselili ponovnega obiska na morju. Prve vikende po našem dopustu smo namenili družini in obiskom, sedaj je pa končno prišel čas, da skočimo za nekaj dni na obalo. Najboljša izbira nama je bila na koncu Istra, saj sva Krka in okolice že malo naveličana, v prvi vrsti sva pa iskala mir in odmaknjenost od turističnega vrveža. Mir smo našli, kljub temu, da se je v okolici trlo slovenskih turistov. Pri iskanju lokacije za prijetno preživetje vikenda sem dobil informacijo o plaži, kjer se lahko prenoči. V petek sem odšel prej iz službe in okoli 16 ure smo jo veselo mahnili proti Barbarigi. Spet v prijetni vročini, seveda. :) Zvečer prispemo v borovce, ki so polno zasedeni z dnevnimi kopalci. Kot rečeno, sami Slovenci in občutek imam kot da sem na slovenski obali.
Borovci na obali
Na koncu najdemo cestico in se odmaknemo v samoto. Po okolici opazim nekaj šotorčkov in tudi mi se parkiramo na koncu pred plažo. Zvečer se vse sprazni in s Carlosom oddidemo v raziskovanje okolice. Krožni makadam je totalno v senci borovcev in primeren za sprehode, kakšnih 600 m stran je lokalček na plaži in malo večji zaliv. Pozno zvečer zaspimo v prijetnem vetriču, ki hladi našo rezidenco. Do jutra vsi spimo kot ubiti. Otroče celo potegne do 7.30, kar je za debelo uro več od običajnega. Dopoldan preživimo sami, kasneje se nam pridruži še slovenska družina (očitno so tukaj stalni gostje, ker se z vsemi dobro poznajo ). Malo se kopamo, dostop je sicer težji, ampak oddtehta mir, ki smo ga deležni na plaži. Poležavamo v hladni senci in uživamo odklopljeni od vsega, brez telefonov in ostale nepotrebne tehnike. Dan se zdi zelo dolg in točno takšen vikend smo potrebovali. Na plaži sem že prvi dan opazil skulpture iz kamnov in občudoval voljo kreatorja. Nekatere so res posebne in kapo dol za trud in čas.
SkulpturePolna plaža kipcevStolp s svečo na vrhu
Tudi sam sem se lotil skromne postavitve in nastalo je tole. Po končanju sem hitro vse pofotkal, da se slučajno ne zruši in bil seveda zelo ponosen svoj dosežek. :)
Moja inštalacija :)
Zvečer se sliši pridušena glasba iz lokalčka v sosednjem zalivu, ampak se ne pustimo motiti. Bolj moteč je komar v kamperju, ki pridno išče naše žile in nam para živce. Zjutraj se zbudimo vsi popikani z mano na čelu in ponovno se sprašujem zakaj še nisem kupil mreže in zaprl vse možne vhode na kamperju. V tretje se ne bom pustil tako zavesti in to uredim v kratkem, sedaj pa res. :)
Naš kotiček
V nedeljo smo odšli do mesta na kavo in po kruh. Opazila sva, da natakarji govorijo tekoče slovensko in imajo menije v slovenščini. Vse pohvale, očitno tukaj poteka vsakoletna selitev našega naroda, da se tako potrudijo, kar jim običajno ni v navadi (saj po mojih izkušnjah je tako). Zaključek in potrditev ostalih članov je, da smo preživeli super sproščujoč vikend in se bomo vračali še celo poletje, če bo le čas dopuščal.
Letošnji plani za dopust so se kar nekaj časa spreminjali in prilagajali situaciji. Na koncu lanskega leta sva v družino sprejela novo članico in dala ves svoj čas in plane njej. Sprva sva imela v mislih Sardinijo ali Korziko, kamp, kjer nam bo luštno in bom jaz lahko tudi kaj odkajtal. Iz meseca v mesec smo bili drugje in na koncu pristali na spletni strani Anek lines, kjer sva kupila karto za trajekt do Grčije. Ah, ta Grčija. Nič kaj posebna, a očitno dovolj zanimiva, da na koncu vseeno tehtnica prevaga na njeno stran. Tokrat nas je prepričalo spanje na plažah, verjetno za otroka najlepše doživetje. V začetku leta sva dala tudi urediti naš kamperček in ga dobila nazaj že krepko v maju. Ostal nam je še en mesec za hitre priprave in 22. 6. zvečer smo že drveli proti Anconi. Naš letošnji termin je bil od 22.6. do 13.7. 2012. Več kot dovolj časa za raziskovanje Peleponeza in kakšnega otoka.
Petek 22.6. 2012
Cel teden sem že pripravljal stvari v kombi, ker smo želeli v petek imeti prosto popoldne in zvečer okoli osme ure štartati v Italijo. Zjutraj pred odhodom v službo me zvije neznosna bolečina v ledvicah. Sprva sem sumil križ, ampak ker bolečina ni popuščala smo urgentno leteli do moje zdravnice. Diagnoza: ledvični kamni. Ta je lepa, sestri sem šel že pošteno na živce, ko sem vedno znova omenjal naš odhod na morje. V zadnji minuti sem se naročil na ultrazvok, kjer so me potolažili, da moram samo dovolj piti in lahko gremo kamorkoli. Super, piva se v Grčiji ne manjka, vode pa tudi ne. Že tradicionalno se odhod prestavi za uro in pol, tako da se v petek pripeljemo malo naprej od Padove. S pomočjo Garmina iščem ustrezen PZA, le ta nas sredi noči pripelje v sam center mesta. Parkirišče je namenjeno samo osebnim avtomobilom, zunaj na ulici pa opazimo tri kamperje. V mestu dogaja na veliko, ura pa 2.00 zjutraj. Parkiral sem za njimi in po hitrem ogledu ugotovil, da so neregistrirani in vsi razbiti, notri pa otroci, ki so pridno stegovali roke. Tole pa ne bo ok. Odpeljemo nazaj na avtocesto in prespimo brez težav.
Blizu Padove
Sobota 23.6.2012
Zjutraj smo kar zgodaj vstali in po jutranjem ritualu odšli še na kavo in rogljiček na črpalko. Čakalo nas je kar nekaj vožnje, zato se nismo dolgo zadrževali. Proti Anconi so se začela dela na cesti in posledično se je občasno pojavljala kolona. Sama vožnja se je kar vlekla in okoli 12.00 ure smo prispeli v pristanišče kjer sem dvignil karte. Odhod smo imeli ob 13.30, zato smo se počasi odpeljali do ladje. Po prihodu smo ugotovili, da smo samo še mi zunaj in bi morali biti vsaj že kakšno uro prej tam. Ponovno smo bili strpani med tovornjake in komaj preživeli v vročini. V Igoumenitso smo prispeli malo po osmi uri zjutraj.
Nedelja 24.6.2012
Takoj po izkrcanju smo se okrepčali z jutranjim frapejem in obujali spomine na lanski odhod domov. Zdelo se nama je, kot da sva bila včeraj tukaj. Po poti sva še poiskala pekarno in bencinsko, nato pa smo se odpeljali dalje proti Lefkadi. Pripravljenih sem imel kar nekaj plaž, prva je bila blizu kraja Plataria. Na delu kjer se pride do plaže nas je malo odvrnila tabla za kamp, zato smo se odpeljali dalje. Tukaj se je pa začelo. Garmin nas spelje na makadamsko cesto, katera se je z vsakim ovinkom spreminjala. Prvo je bil širok makadam, potem je bil širok kolovoz, na koncu pa samo še ozka »struga«. Med vožnjo sem večkrat šel peš preverjat in na koncu smo po 5 km prispeli na asfaltno cesto, ki vodi do plaže. :)
Obala blizu Preveze
Žal je bilo na plaži veliko hotelov in kljub nemcem, ki so spali v U-formaciji smo se odločili, da gremo dalje. Po poti si ogledamo še eno plažo, če ne bi bila ok je bila plan B Lefkada. Po nekaj km prispemo do plaže, katera bi bila super, če bi bili leta 2007, kot potopis iz katerega sem črpal koordinate. Na plaži je bil lokal/club z zelo glasno muziko in ogromno zabave željnih grkov. Kdaj nas ne bi motilo, tokrat z otrokom pa plaža ni bila primerna. Ura je že pozna, zato dava malčico spat in se odpeljemo proti Lefkadi. Na Milos beach, kjer sva spala lani skoraj en teden, prispemo malo po deseti uri in veter se ravno prav umirja. Prespimo brez težav in se zbudimo v lepo jutro.
Milos beach
Ponedeljek 25.6.2012
Milos beach
Carlos je ves čas spuščen in pridno čuva bazo. Postavimo si tendo in uživamo v čofotanju in začetku dopusta. Popoldan nas obiščejo policisti in pri vsakem kamperju opozorijo, da smo lahko tukaj samo do devetih zvečer. Rezerva je drugi kajt spot v bližini, kjer se lahko spi oz. nasad borovcev v bližini plaže.
Family time
Kasneje vidiva pri mostu na Lefkado ogromno tablo z označenimi kampi in napisi, da je na Lefkadi po novem prepovedano spanje na prostem. Rezultat tega je, da imajo prazne kampe in nobenega kamperja na otoku. Tudi mi smo se odstranili in preživeli naslednje dni v bližini na celini.
Uživači :)
Torek 26.6.2012
Naša baza za neka dni
Dopoldan smo preživeli v prijetni senci v borovcih, si skuhali kosilo in se odpeljali do kajt spota. Takoj sem našel prazen senčnik in postavil vse naše stvari v zavetje. Carlos si je pridobil pasjo družbo, malčica je kmalu zaspala, jaz sem pa preživel nekaj ur na vodi. Kasneje sva spoznala par iz Slovenije, ki sta imela 2 meseca starejšo hčerko z enakim imenom kot naša. :)
Zvečer smo se vrnili v borovce in v družbi glasnih čehov prespali.
Lonely rider
Sreda 27.6.2012
Po zajtrku smo se odpravili po nove zaloge v trgovino in naredili še hiter sprehod skozi Lefkado. Brez grškega frapeja, ali več njih, se pač ne da začeti dneva. Kosilo skuhamo v našem »kampu« in popoldan v družbi Daliborja in familije odkajtam kar lep večurni sešn. Naša najmlajša se je proti koncu dneva začela pritoževati nad vetrom, zato sva sklenila, da naslednji dan odidemo dalje. Letos sva se namenila obiskati Meteoro, ki sva jo že dvakrat izpustila iz plana.
Četrtek 28.6.2012
Pogled na Meteoro
Zjutraj vstanemo kar zgodaj in se okoli 9.00 ure odpeljemo v notranjost proti Meteori. Garmin preračuna prihod okoli poldneva. Vmes nas pa še čaka tri ure hribovite pokrajine in neskončno ovinkov. Z vmesnimi postanki smo na cilju okoli 13.00. To je kot vedno, naš idealen čas za oglede :).
Meteora iz mestaSamostaniSamostani II.Samostani III.Samostani IV.
Povzpnemo se do samostanov na hitro pofotkamo, poližemo sladoled in se odpeljemo v mesto, kjer je kamp. Ja, tudi v kampu se lahko spi v Grčiji. :) Poiščemo takega z bazenom in veliko sence, pogled na skalnato Meteoro je samo še pika na i. Lahko bi bilo malo manj muh, ampak vsega naenkrat pač ne moreš imeti, a ne? Malo si bomo ohladili glave in nadaljevali našo pot proti Peleponezu.
Kamp v mestu
Petek 29.6.2012
Že prejšnji dan sva premlevala, kako najhitreje priti do obale. Kamorkoli smo se namenili je bilo najmanj 4h vožnje. Na koncu sva sklenila, da se vseeno odpeljemo proti Peleponezu, čeprav nas čaka okoli 7h druženja v kombiju. :) Pozno zvečer smo prispeli v miren zaliv, nasproti Napflia, kjer smo prespali. Če nam bo všeč, se bomo zadržali še kakšen dan tukaj.
Plaža blizu Napflia
Sobota 30.6.2012
Zjutraj se zbudimo v lep dan, veter pihlja ravno prav, da nam ni vroče. Dopoldan se kopamo, poležavamo in uživamo. Popoldan skočimo do mesta na frape in po zaloge v trgovino. Med vračanjem smo opazili patruljo, ki se je vračala iz plaže. Ali so se šli policisti ohladiti v morje, ali je pa kakšnega domačina zmotila naša dvignjena streha. Odpeljali smo se dalje in v Garminu nastavili naslednjo plažo skoraj na jugu. Takoj mi je bilo sumljivo, da nas pelje v notranjost, kjer se je cesta zožala in prešla v hude ovinke. Sprva še vztrajam z upanjem, da pridemo kmalu do glavne ceste, kasneje pa moram vztrajati, ker se ne splača vrniti. Čaka nas še 3h vožnje in radi bi prispeli pred večerom. Navigacija pametno izračuna čas poti s pomočjo omejitve, ki je bila celotno pot 90 km/h, očitno. Naša hitrost se je gibala od 30-40 km/h, prevozili smo hribe in doline, se dvignili na 1500 m in spet spustili v dolino. Na koncu sem izbral odcep izven naše poti, da smo čim prej prispeli na glavno cesto. Naša 3h vožnja se je spremenila v 4h in na popolnoma drugem delu polotoka. Prespimo v družbi italijanskega kamperja pri nekem klubu. Na sprehodu ugotovimo, da smo se naključno ustavili na popotnikom znani plaži z nasedlo ladjo.
Spanje med sipinami
Nedelja 1.7.2012
Po kar glasni noči iz sosednjega kluba se prebudimo v mirno jutro. Ogledamo si nasedlo ladjo, zdivjamo Carlosa in se namakamo v morju. Kljub mivki je voda kristalno čista, plaža je brez smeti. Vse super, razen prostora, kjer je možno parkirati. Le 40 minut stran je plaža pri jami Pirgos Dirou, zato naredimo hiter premik. Pri spuščanju na plažo opazimo kamper, vendar se ta po našem prihodu odpelje. Kasneje se nam pridružita nemška upokojenca, ki se ustavita samo za kopanje. Plaža je čudovita, čista in ravno prav piha. Čudi nas, da smo sami poleg domačinov, vendar vseeno ostanemo tukaj.
Pirgos Dirou
Ponedeljek 2.7.2012
Pirgos DirouDolga in prazna plaža, točno to kar iščemo :)
Dopoldan nas sonček in vročina izbezata iz naših postelj. Zbudimo se popikani od komarjev, ponoči je bila cela invazija na našo kožo. Cel dan preležimo na plaži z vmesnimi skoki v morje, da se ohladimo. Tudi najmlajša veselo brca v obroču in preživi kar nekaj časa v vodi. Zelo sva ponosna na njo, saj že pri 6 mesecih obožuje vodo in sama pribrca do naju.
Igra senc
Za popoldan se odločimo poiskati bankomat in nabaviti zaloge, saj smo hladilnik izpraznili do zadnjega koščka. Žal je prva banka 45 minut stran. Želeli bi se vrniti, a se nekako ne moremo odločiti, ker je naslednja destinacija stran 2 uri in bi se brez potrebe vozili sem in tja. V bližini najdemo market, kjer sprejemajo kartice in opravimo vse potrebno. Trgovina je zelo draga, sprašujemo se kako domačini nakupujejo po teh cenah.
Ni večerje brez roštilja … :)Idila
Na našo plažo se vrnemo okoli sedme ure, oboroženi s spreji za komarje in sredstvi na elektriko. Celo noč imamo prižgano, a komaj kaj pomaga.
Torek 3.7.2012
Zjutraj se naša malčica prebudi vsa popikana. Še dobro, da dojenčkov ne srbi in jih ne motijo piki. Tokrat imamo dovolj, popoldan se selimo na naslednjo plažo in upamo na najboljše. Odločili smo se poiskati plažo Ariana, katera se večkrat omenja v potopisih. Nahaja se na vzhodu, zato se bomo malo vrnili nazaj in potem ob obali odšli proti Elafonisosu. V prihodnjih dneh enkrat. Danes še poležavamo in skačemo v morje. Za premike je še več kot dovolj časa. :) Popoldan pospravimo stvari in se odpeljemo na vzhod. Vmes osvežimo še zaloge v trgovini in pripravljeni smo za nekaj dni poležavanja. Vozimo se skozi majhne vasice, garmin spet dela po svoje, ampak brez težav se prebijamo dalje. Hiše se redčijo, prazna pokrajina se veča. Med potjo opazimo Monemvasio, ki si jo bomo tudi ogledali v prihodnjih dneh. Po poti srečamo pastirje, ki ženejo svoje koze domov. Na plažo prispemo okoli osme ure zvečer. Plaža super, asfaltni dostop, daleč okoli nobenega, ravno za parkirat. Ampak, valovi in skale. Dostop do morja skoraj nemogoč, še posebej pa za otroka. Plan B je plaža Rihea, oddaljena dobre pol ure, ki se seveda raztegne na debelo uro vožnje. Iz vasi Rihea, se odpeljemo proti obali po zelo ozki serpentinasti cesti, brez kakšne koli ograje. Še dobro, da je noč in ne vidimo v globino. Je pa zelo globoko, kolikor uspemo pogledat. Po poti srečamo avto, ki se vrača iz plaže. Predvidevam, da je to lastnik lokala, ki je na plaži. Na cilj prispemo pozno zvečer in nikjer nobenega. Na dnu soteske se nahaja peščena plaža z barom. Ni lepšega. Na hitro se nekam parkiram in s Carlosom sprehodiva po okolici. Na cesti opazim tablo, ki prepoveduje spanje in omenjajo kazen 150 EUR. To pa nekaj ne gre skupaj. Kolegi avtodomarji so tukaj preživeli cela poletja, lastnik je bil navdušen nad njihovim prihodom. Očitno se v parih letih zelo spremenijo stvari. Odločimo se na hitro prespati in zgodaj odpeljati dalje na jug.
Jutro na Rihei
Letos res nimamo sreče in počasi že obupujemo nad iskanjem miru.
Čakanje na karavano :)
Sreda 4. 7. 2012
Monemvasia
Zjutraj zelo zgodaj poberemo šila in kopita, ter se odpeljemo na ogled Monemvasie. Vasica leži na otočku in je povezana samo z zelo ozkim mostom. Ulice so neverjetno ozke in celotna vasica je en sam labirint tudi mi smo potrebovali nekaj časa, da smo prišli nazaj na glavno ulico. V prijetnem lokalčku smo se še okrepčali s tortico in frapejem, nato se pa odpeljali dalje. Okoli 12. ure smo prispeli v pristanišče za Elafonisos. Trajekt se je ravno nalagal, zato smo tudi mi pohiteli z nakupom kart. Cena 12 EUR za vse, vožnja traja le nekaj minut. Voda je zelo nizka, občutek imam, da bi se lahko kar peš odpravil na ta majhen otoček. Do naše plaže imamo le 5 km, vendar nas Garmin vozi po svoje v slepe ulice in kolovoze, tako da naša vožnja traja vsaj 45 minut. Vročina nas že pošteno načenja, za bonus je pa še na peščeno plažo potrebno it peš čez sipine. Sledi hiter ogled plaže, voda je nenormalno čista, ker piha iz obale ni niti najmanjšega vala. Razočarani, ker je od parkirišča kar daleč do plaže popadamo v senco in delamo plane za naslednje dni. Razmišljava celo o predčasnem vračanju domov oz. še enotedenskem postanku kje na domači celini. Vseeno se odločiva pogledat kamp in zadovoljeni parkiramo v senco pod streho. Na recepciji nam ponudijo brezplačen dan, če ostanemo 4 dni. Kamp ima svojo plažo do katere vodi lesena pot. Očitno nam ne bo hudega naslednje dni. :)
Elafonisos
Četrtek 5.7.2012
Dopoldan se na hitro vržemo v morje, ker je tukaj zelo vroče se čez dan hladimo v senci in proti večeru skočimo še do plaže. Malčica obožuje vodo in kar noče iz nje. Za kosilo si pripraviva slastne tortilje, katere pogrejem na žaru.
Njami …
Letos imava novo pridobitev Cadacov Safari Chef, ki odlično opravlja svojo nalogo. Vreden vsakega evra.
Petek 6.7.2012
Otoček v mestu
Dan preživimo podobno kot včeraj, za razliko, da se odpravimo v mesto na frape in poiščemo bankomat. Seveda čez poldne in v najhujši vročini do sedaj. :) Zvečer ohladitev v morju in Mythos. Že kar večerni ritual.
Sobota 7.7.2012
Plaža na Elafonisosu
Ležanje, hlajenje v vodi in »playtime« z našo malčico. Ta vikend naj bi na plaži potekal 2. board’n rolla kite in SUP festival. Ponujali bodo lekcije iz kajtanja in SUP-a. Namen sem se imel preizkusiti v tem čedalje bolj popularnim načinom uporabe deske in vesla. O vetru ni bilo ne duha ne sluha, o kakšnih deskah za testirat pa tudi ne. Popoldan smo skočili na kosilo v kamp, v samopostrežni restavraciji so pripravili odlično meso iz žara z zelenjavo. Naš dan se je končal z glasnim prihodom motoristov na parcelo poleg nas. Sprva sva mislila, da gre za poroko, vendar so se beli trakci pojavljali tudi drugje v Grčiji. Možno, da je šlo za praznovanje kakšnega njihovega praznika. Za jutri imamo plan oditi zgodaj in narediti premik na celino.
Nedelja 8.7. 2012
Vstanemo okoli šestih, z malo peljeva Carlosa na sprehod in na poti nazaj še malo zadrema. Ok, počakajmo da se naspi in gremo. Dremež se je razlegel na konkreten spanec in spet smo se odpeljali okoli 10 ure in v hudi vročini. Ob 10.30 še ujamemo trajekt in na Garminu nastavim plažo pri Pirgos Dirou. Popoldna prispemo do plaže katera se je izkazala za neprimerno in spet smo se zataknili brez plana B. V takšnih primerih nas reši postanek na frapeju, da ohladimo glave in razmislimo o poteku naše poti. Pri sebi imam označeno plažo, ki je na zahodni strani Peleponeza in oddaljena debele 4 ure vožnje. Na koncu s kislimi obrazi izberemo to opcijo in se odločimo, da naredimo postanek na vsaki plaži, katero je preveril »slavni« WOMO in imam njegove koordinate v Garminu. Na poti se ohladimo v morju in proti večeru prispemo skozi Kalamato. Večje industrijsko mesto, meni zelo nezanimivo, preveč umazano in neprivlačno. Ura je že zelo pozna, skupna odločitev pade, da prespimo na Velika beach, katero poznamo že iz najinega prvega potovanja iz leta 2009. Vmes še preverimo plažo od WOMO-ta, ki je neuporabna in okoli 22.00 parkiramo na najini plaži. V dveh letih so jo začeli nekaj urejati, po cesti se podijo z motorji in avti, prizor je kar drugačen od naših spominov. Preveč smo utrujeni, da bi nadaljevali pot zato se odločimo ostati. Po naključju vidim opombo kolegov, da so jih tukaj blizu okradli med kosilom. Sprva težko zaspim, a se tudi dogajanje zunaj umiri in brez težav dočakamo jutro.
Ponedeljek 9.7. 2012
Vstanemo že pred 6. uro in nekaj čez sedem že drvimo proti SZ Peleponeza. Čez notranjsot bomo šli do obale in potem dalje proti Patri, če kaj najdemo vmes se pa ustavimo. Tokrat smo oboroženi še z zemljevidom in točno vemo, kdaj nas Garmin vleče za nos. To se na poti zgodi večkrat. Zelo hitro prispemo do obale, ker se mi ne da še ustavljat za kopanje na hitro spijemo frape in ostale člane prepričam, da kar danes potegnemo do plaže Kastro.
Plaža pri Kastru
Plažo sva našla s pomočjo potopisov že 2009 in lepo otvorila najino potovanje. Parkirišče na plaži ima svoj lokal in lastnik dovoli spanje na plaži. Nazadnje je bilo tukaj najmanj 35 avtodomov in nekaj prikolic iz različnih držav. Vem, da so lani plažo preurejali in upam, da je spanje še vedno dovoljeno. Okoli 12. ure se kakopak spet gibljemo po napačnih vaseh (pametni Garmin) in na koncu le prispemo do našega cilja. Na moje olajšanje je na parkirišču nekaj kamperjev, bar in plaža sta prenovljena, spanje pa še vedno dovoljeno. Letos so dodali tudi WC. Seveda gremo po kosilu v lokalček na pijačo, spregovorimo dve besedi z lastnikom in preživimo preostanek dneva pri našem kamperčku pred plažo. Piha ravno prav, da ni prevroče in veselimo se takšnega zaključka našega dopusta.
Torek 10.7.2012
Zjutraj vstanemo in se z malčico odločimo malo sprehoditi po okolici. Pridruži se nam tudi Carlos, ki je letos skoraj cel dopust spuščen in nas pridno spremlja. Na sprehodu malo odtava in se kasneje vrne za nami. Popoldan na njegovi nogi opaziva grdo rano in iskanje veterinarja se začne. V okolici so vsi zaprti, zato se odločimo zapeljati do Patre, kjer sem našel eno kliniko. Po malo prelutanih ulicah končno prispemo na cilj. Carlos mora pod narkozo in šivat, še prej pa moramo počakati, da nas vrinejo med naročene paciente. Klinika je super in zelo so nam šli na roko, ter delo opravili odlično. Carlos je dobil za nagrado krožnik okoli vratu, mi pa navodila, da se čez dva dni vrnemo in se del šivov pobere. Dan je bil več kot zanimiv in ekstremno vroč. Sedaj pa upam, da lahko v miru preživimo preostanek dopusta.
Lučkar :)
Sreda 11.7.2012
Sonce in vročina nas zbezata iz postelj, no ja pa seveda prebujena malčica, ki veselo ščipa najina obraza. Opravimo jutranji sprehod, pojemo zajtrk in poležavamo. Naš dan je potekal nekako v tem zaporedju: skok v morje, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, kosilo, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, poležavanje, sprehod s Carlosom, posedanje pred bazo in pozno zvečer spanje. :)
Četrtek 12.7.2012
Dopoldan smo še ponavljali zgodbo prejšnjega dne, okoli 16. ure smo se začeli pakirati za odhod do veterinarke. Vožnja je bila kratka, a spet zelo vroča. V Patrasu je kazalo temperaturo okoli 40 stopinj. V kliniki opravimo hitro, malo poklepetamo in se odpeljemo proti Diakopftu. Najina stalna destinacija za prehodno spanje. Plaža na koncu mesta, kar nekaj kamperjev, čista voda in kamenčki. Vse kar človek potrebuje. Tudi letos ni šlo brez tega, ker imamo trajekt šele ob 17. uri, se odločimo dopoldan preživeti tukaj oz. pogledati kite spot pri Patrasu. Avantura se bo kmalu zaključila in počasi izgubljamo nasmeške na obrazu.
Petek 13.7.2012
Dopoldan se še kopamo in sprehodimo peš do mesta na kavo. Čas odhoda se neizbežno bliža in okoli 14. ure se odpeljemo proti pristanišču. Letos se moramo prvič javiti v pisarni, kljub temu, da imamo karte že v rokah. V Patras prispemo dokaj pozno in iskanje pisarne nam vzame še tisto malo časa, kar nam je ostalo. Nekajkratno pošiljanje osebja sem in tja mi že pošteno načenja živce, skoraj neznosna vročina pa tudi ne pomaga pri celotni situaciji. Do trajekta prispemo slabo uro pred odhodom in kot zadnji kamper nas naložijo s pomočjo rampe katero dvignejo do 1. nadstropja.
Brez sapice
Parkiramo v kot, a nam nekdo iz osebja dovoli prestaviti avto na odprto, da smo deležni nekaj sapice na poti. Noč je hladna in v miru spimo do jutra.
Sobota 14.7.2012
Zjutraj se sprehodimo po ladji, na veliko dolgočasimo in komaj čakamo pristanek. Kljub temu, da se vračamo domov imamo počasi dovolj ladje. Okoli 13. ure se izkrcamo in obtičimo na izhodu iz pristanišča. Očitno vsi trajekti naekrat spustijo tovor ven, količina tovornjakov in avtomobilov je enostavno prevelika, da bi en izhod požiral vse naenkrat. Ponovno je zelo vroče, hitro postanemo sitni. Na avtocesti opazimo ob obali kar nekaj kamperjev in ogromno kajtarjev. Spomnim se, da sva jih vsako leto opazovala, a nikoli šla pogledat. Ni nam bilo še za iti domov, zato ob prvi priliki zavijemo iz avtoceste proti obali. Vmes se ustavimo v McDonaldsu in nadaljujemo pot ob plaži. Kilometrska obala je do zadnjega zapolnjena z lokali, klubi in ležalniki. Tipično za Italjane, je seveda kite spot sredi senčnikov in v vodi označen z bojami. Opazim tablo o dovoljenem vstopu samo za člane, zato odidemo dalje.
Kite spot pri Anconi
Pri naslednjem spotu ni table, poiščem parkirišče in odnesem vso »kramo« na plažo. Za nekajtarje postavim bazo, sam pa po hitrem postopku sestavim opremo. Pri dvigu mi lokalci pojasnijo, da plačujejo za vstop (nekaj imajo zavarovano v primeru nesreče med kopalci, itd…), ampak naj mi bo za danes. Lepa reč, zelo nesproščeno odpeljem nekaj linij, nato se mi na deski odvije strap in kajtarija se konča za danes. :) Zvečer se odpeljemo proti domu. Okoli 23. ure imava počasi dovolj vožnje, gorivo se pa tudi že močno približuje nuli. Prvo počivališče ustavim, avtomatska črpalka ne deluje, za spanje ni ok. Nadaljujemo pot in opazimo tablo, da je naslednje počivališče komaj 65 km naprej. Naslednjih 45 minut je zelo napetih, saj ne vem če nam bo uspelo, sredi noči pa tudi ne želim ostati brez goriva. Prispeli smo brez težav in parkirali pri črpalki. Dokončno sva se prebudila, ko se je Carlos uprl in odšel na potep po počivališču. Za klice in sir je bil gluh, naju je pa zelo skrbelo, da bi zataval na avtocesto. Na koncu se je vse dobro končalo in vsi na kupu smo v miru zaspali.
15.7. 2012
Zjutraj smo se ustavili še v Ikei in v Postojni na kosilu. Naš prihod domov se je razvlekel do 18. ure popoldan. Vsega lepega je enkrat konec, a kljub vsemu smo se vrnili bližji drug drugemu, polni novih izkušenj in vtisov. Lepo je bilo in še bomo šli. Čimprej kam … :)
