Pa smo jo dočakali, našo nesojeno Sardinijo iz preteklega leta. Na naših potovanjih nismo vezani na nobeno rezervacijo ali kako drugače omejeni s časom, zato sem z nakupom trajektnih kart čakal do zadnjega trenutka. Na Sardinijo vozi več linij in nekako bi se že znašel v primeru povišanja cen ali prezasedenosti. Vplačal sem jo na Mobylines, linijo Piombino-Olbia-Piombino. Za pakiranje našega kombija sem si vzel čas v petek, na dan našega odhoda, in bil na koncu dneva presenečen nad lahkotnostjo tokratnih priprav. Našo najmlajša se je popoldan vrnila s počitnic in v zgodnjem večeru smo odpeketali proti Italiji. Za prvi del poti smo želeli priti do jezera Bilancino in okoli polnoči nam je to tudi uspelo. Vmes pa cesta, veliko nje, krajši postanek in spet cesta. :)
12.7. 2014
Zjutraj nas je vročina hitro vrgla pokonci, zato smo se pred zajtrkom še sprehodili po okolici in opazovali ribiče, ki kljub jasni prepovedi mečejo ven konkretne ribe. Na PZA opravimo še servis, vode žal ne morem natočit, ker ni cevi. Pred nami je še nekaj ur vožnje mimo Firenc in nešteto del na cesti. Kljub vsemu poteka promet tekoče. Na delu kjer avtocesta preide v hitro, neplačljivo cesto, je Garmin dobil svoje prebliske in nas tik pred dolgo kolono avtomobilov speljal na odcep in kmalu spet nazaj mimo cestnine. S tem nam je prihranil kar nekaj časa in stanja v gužvi zato se nismo kaj preveč jezili. :) Na trajekt smo se naložili hitro, razen zamude je vse potekalo gladko. Med vožnjo je na palubi začelo močno pihati, zato smo se pomaknili na hodnik in se kratkočasili po notranjosti trajekta. V Olbio smo prispeli v večernih urah in se hitro odpeljali do naše prve plaže v Santa Lucii.
13.7.2014
Po dolgem spancu v borovcih smo si ogledali okolico in ugotovili, da smo pristali na plaži podobni hrvaški Barbarigi. Za začetek je lokacija nudila obilico miru in sence, vendar za daljši obstanek nam morje ni preveč ustrezalo. Razen nekaj lokalnih kopalcev smo bili cel dan sami. Dopoldan smo se s kolesi odpravili do mesta in na ogled okoliških plaž, popoldan pa preživeli ob vodi in v naši bazi. :)
14.7.2014
Glede na napovedi vetra je bil danes zadnji dan, ko bo na Sardiniji pihalo, zato smo pohiteli proti severu v mesto Porto Pollo, ki se je izkazal kot zelo dober kite spot. V vodo sem šel z 9-ko in dve uri užival v visokih skokih in lepem vetru. V tem času sem doživel razpad opreme in se komaj rešil iz vode. Po nekaj loopih in potegih iz vode, sem se privlekel do obale, jasno brez deske. Fazo “oprema pred mano” sem že davno prerasel in v nekem trenutku moraš stvari spustiti iz rok, da lahko prideš varno iz vode. Mojima puncama se moram zahvalit, da sta v tem času budno spremljali potovanje deske in sem jo lahko šel iskat nazaj. S tem so se moji veliki kajtarski načrti končali, poleg vsega je pa še veter odšel na dopust. Za celih 14 dni.
O La Maddaleni sem bral že doma in sklenil, da je to destinacija vredna obiska. Po pregledu kampa v Porto Pollu smo odločili, da odidemo še isti večer na ta otok – Nacionalni park. Trajekt vozi 15 minut, kar je ravno prav za skodelico expressa, ki ga Italjani spijejo v nepredstavljivih količinah. :) Če ti ni do kave in razgleda, lahko med plovbo počakaš tudi v avtu. Na otok smo prispeli že v mraku in se po pregledu zemljevida odločili za kamp, ki je bližje morju. Na otoku poteka ena glavna krožna cesta, ki je dolga 20 km. Lepa panorama in krasni zalivi za kopanje. Na neki točki smo opazili tablo za naš kamp, katerega v nadaljevanju poti nismo našli. Najmlajša je že davno spala, zato sva imela čas prečesati vso bližnjo okolico, žal neuspešno. Na otoku sta samo dva kampa in ker smo bili v Nacionalnem parku nisva niti pomislila, da bi spali zunaj. Na hitro se povežem s spletom, ki mi pokaže kje naj bi se prišlo do našega prvega izbora. Vrnemo se nazaj in pri odcepu izberemo kolovoz, ki je spominjal na kozjo stezo in po slabem km premetavanja, prispemo v naš kamp. Milina, recepcija je že davno zaprta, nekaj kombijev opazim na mestih za šotore in tudi mi se parkiramo zraven. V kampu so bila ogromna igrala, trgovina in restavracija. Zaradi pozne ure mi je kar malo neprijetno, ker se vozimo po kampu. Kasneje ugotovim, da je bila skrb odveč, saj so lastniki kampa ob 23.30 s kopačem raztovarjali hladilnik iz kombija. In ne, kopač ni bil na električni pogon. :)
Pred spanjem sem še na hitro ošvrknil plažo, ki je bila, kolikor sem uspel videti, zelo slaba.
15. 7. 2014
Po jutranjem zajtrku in prijavi na recepciji smo odšli malo raziskati okolico. Ugotovil sem, da je na drugem delu kampa travnato parkirišče z več kot 20 avtodomi in lastno plažo. Vseeno nas morje ni zadovoljilo. Ko smo se ozrli proti notranjosti otoka, nam je laguna, relativno blizu kampa, pričarala nasmeške na naše obraze. Turkizna in kristalno čista voda, zavetrje in plitvine za otroke. Verjetno ni treba posebej poudariti, da za gužvo tukaj še niso slišali. Kamp nam je nudil vse potrebno, zato smo lahko brez skrbi ostali nekaj dni in kasneje nam je bilo celo žal, da nismo potegnili še kakšen dan v vsej tej lepoti.
16. 7. 2014
Jutro in dopoldan smo še izkoristili za kopanje, popoldan pa smo se odpravili nazaj na celino in naše popotovanje po severu se je pričelo. Načrt je bil, da se pripeljemo do Valedorije, kjer je nekaj PZA-jev, lepa plaža in laguna, kjer bi ob kakšnih sledeh vetra lahko celo kaj kajtal. Pozno popoldan smo prispeli na cilj in na naše veliko razočaranje ostali v slepi ulici. PZA neprimeren za nas, govorice o katastrofalnih kampih pa tudi niso bile ravno vzpodbudne. Pozna ura in utrujenost nam nista dali druge izbire, kot da se napotimo v prvi kamp, ki bi se nam zdel primeren. Ko smo prispeli do recepcije kampa, so nas prijazno ustavili, da potrebujemo zapestnico za vstop. Razložim, da bi si radi ogledali kamp in preverili ali nam ustreza. Na koncu sem se peljal z golf vozičkom na ogled, ostali so morali čakati zunaj, pri predaji so nas pa vse tri označili z zapestnicami. Kamp je bil poln nemške mladine, ki je imela organizirane surf počitnice. Ob prvi priložnosti se zjutraj odjavimo in odpeljemo naprej. To je bil dober primer tega, česa mi ne iščemo na naših potovanjih. :)
17.7.2014
Na naši poti smo se ustavili tudi v lepem Castelsardu, pili najboljši cappuccino in se v bližini slikali s slončkom. Za ta dan smo si izbrali najbolj severni kraj Stintino, ki naj bi ponujal več lepih plaž in možnostjo spanja. Nekaj km pred krajem sem sledil oznakam za plažo in zaskrbljeno opazoval table o prepovedi kampiranja. Kolikor mi je znana situacija v Italiji, naj bi dovolili prenočevanje na javnih površinah do največ 3 dni na istem mestu. Seveda pod pogojem, da imaš vse pospravljeno v avtu in je jasno, da ne kampiraš. Na plaži nas pričaka ograjeno parkirišče za katerega plačamo 5 EUR. Parkirišče je povezano s plažo in dolgo najmanj 1 km, zato se spustimo malo nižje, stran od gužve in v mir. Parkiramo skoraj na plaži. Misel o spanju mi ne da miru, zato preverim pri italijanskih kolegih, ki imajo več kot očitno vso kramo iz avtodoma postavljeno zunaj. Pojasnijo, da lahko spimo brez težav in so oni že nekaj časa tukaj. Bravo, to smo iskali. Morje kristalno čisto, višje na plaži lokal s plačljivimi tuši in wc-jem. Skratka vse kar trenutno potrebujemo. :)
18.7.2014
Dan preživimo na plaži, prvič na dopustu SUP-amo, zvečer pa naredimo premik do mesta Stintino. Prvotno je bil v planu ogled s kolesom, saj naj bi bilo mesto le nekaj km stran. Ker so si blizu nas lokalci postavili šotore za beach party smo se odločili za avto, ki nas je (kot smo ugotovili med vožnjo) rešil velikih muk, saj je bilo mesto bolj oddaljeno, kot smo predvidevali. Stintino je dolgo časa veljal za ribiško vasico, pred časom pa so se odločili izkoristiti turizem in danes živijo pretežno le od tega. Večerni sprehod nam je pustil krasne vtise, s tržnico unikatnih izdelkov, ob ribiških barkah pa pričaral pravo vzdušje tega lepega mesteca. Vzeli smo si čas za večerjo in namakanje nog v morju, kasneje pa pristali na eni izmed bližnjih plaž, kjer smo preživeli noč.
19.7.2014
Dopoldan smo še enkrat obiskali mesto, kjer smo se ustavili na kavi in v trgovini, nato pa nadaljevali pot proti Bosi na zahodni strani Sardinije. Vmes smo načrtovali postanek v Algheru, ki naj bi bil s svojo bogato zgodovino in lepim starim delom mesta vreden našega časa. Ob prihodu v center je bilo zelo vroče, samo mesto pa natrpano, tako da smo ga preskočili in se odpeljali dalje proti jugu. Po več urni vožnji čez serpentine in dihjemajoče razglede, smo končali v malem mestecu Bosa. V trgovini smo nakupili nekaj hrane in se vrnili do PZA-ja nekaj km nazaj. Drugje v okolici žal nismo našli primernega mesta za nočitev. PZA je na samem, s svojim zalivom, restavracijo in barom. Na srečo nas niso šteli med velike, bele škatle in smo namesto 20 dali samo 15 eur za noč. Sredi pečenja nam je zmanjkalo plina, ker sem napačno preveril zaloge pred našim odhodom, zato smo se odpravili do restavracije na večerjo. V bistvu še sreča, ker tako dobre hrane že dolgo nismo jedli. Školjke, riba in nekaj mesa, terasa na klifu s pogledom na morje in sončni zahod. Ne bi si želel biti nikjer drugje kot s svojo družino, saj je bil večer res popoln. Zvečer so imeli v baru žur z Dj-em, ki je vrtel glasbo skoraj do jutra, vendar dovolj oddaljeno, da za nas ni bilo moteče.
20.7.2014
Zjutraj smo se odpravili na lov za bencinsko črpalko s točenim plinom. Najprej smo obdelali vse črpalke v Bosi, žal neuspešno. Ustavili smo se v mestu, punci sta šli na turistični vlakec, midva s Carlosom sva ju pa počakala v samem mestu. Ta dan je bil res zelo vroč in v zraku je bilo čisto preveč vlage. :) Med kratkim sprehodom sem našel WiFi in poiskal seznam točilnic plina. Najbližja je bila rahlo iz naše poti, ampak na srečo v isti smeri, proti jugu. Po vožnji skozi vasice smo prispeli do avtoceste, na kateri naj bi bila omenjena črpalka. Na črpalki smo našli samo avtomat, ker imajo italijani od enih do treh siesto, plin pa na našo žalost točijo le zaposlene osebe. Po poti smo se ustavili na vsaki črpalki in povsod ista zgodba, prav tako v Oristanu, kjer smo se na koncu odločili, da počakamo eno uro. Odšli smo v mesto, ki je izgledalo kot mesto duhov, saj je bila nedelja in smo komaj našli odprto pizzerijo, kjer smo nekaj malega pojedli. Po natočenem plinu smo se ustavili še v Leclercu in po nekaj kilometrih vožnje končno prispeli do slavne riževe plaže Mari Ermi. Na plaži naj bi bili trije PZA-ji, našteli smo jih več, vsi imajo enako tarifo, 12 EUR na dan. Izbrali smo si enega, vplačali za dva dni, brez da bi pogledali plažo, se razpakirali in odšli do obale. Potem pa hladen tuš… Morska trava je prekrila celotno plažo, pravzaprav so bili celi kupi, nekakšne sipine iz morske trave. :) Voda pa umazana in razburkana. Zvečer, ko je najmlajša že vlekla dreto, narediva bojni plan. Treba se bo premakniti na vzhodno stran otoka, saj moramo v vsakem primeru končati na tisti strani. Ugotoviva, da nas čakajo dobre 4 ure vožnje, na našo srečo večji del po avtocesti.
21.7.20014
Zjutraj po zajtrku odrinemo dalje. Pri lastniku se dogovorim, da nam vrne plačilo za en dan, saj je bilo poleg vsega tudi slabo vreme. Bil je zelo razumevajoč do našega predčasnega odhoda. Zapeljemo se do avtoceste, punci kmalu premaga spanec, jaz pa med vožnjo opazujem okolico. Po nekaj urah se preusmerimo na regionalno cesto, ki me je kar skrbela, a je bilo vse skupaj zaman. Kljub temu, da smo se vozili na 1200 m, je bila cesta hitra in ovinki niso bili problematični. Premik na vzhodno stran je tako potekal brez težav. V nekem potopisu sva zasledila dva podatka. Prvi, ki sva si ga razlagala napačno, so bile slavne rdeče skale v kraju Arbatax. Zakaj sva si razlagala napačno? Enostavno sva predvidevala, da je pri skalah plaža in možnost prenočitve. Ko nas je navigacija speljala na betonsko ploščad, kjer so ravno postavljali zabaviščni park, smo dojeli, da slike iz potopisov lahko zavajajo. :) Tokrat smo imeli rezervni plan in hitro vnesli koordinate za Lido di Orrì, kjer je PZA in lepa plaža. Najmlajši obljubimo trampolin, ki naj bi po informacijah iz potopisov bil zraven. Cesta je postajala vedno bolj čudna in nisem si predstavljal kako bi veliki avtodomi prevozili to pot. In jo tudi ne, saj je bila napačna. S Carlosom sva šla v izvidnico, revežu je bilo že pošteno vroče, mi smo pa tudi vsi komaj čakali, da izklopimo kombi in naše možgane… V drugem poskusu najdemo naš cilj in doživimo že tretji hladen tuš v nekaj urah. Vse je bilo zasedeno, trampolini niso delali, parkirišče za plažo pa zapolnjeno do zadnjega kotička. Lastnik PZA-ja nam predlaga, naj poskusimo v naslednjem kraju, zato se odpeljemo dalje. In še dobro da smo se. Takoj za hribom je cesta peljala do zaliva, ki je bil odmaknjen od mestnega vrveža in kar je bilo najboljše, imel je dva PZA-ja v senci in tik ob plaži.
Izbrali smo si prvega iz glavne ceste, saj nam je bil lepši, kljub temu, da smo bili malo odmaknjeni od plaže. Ogromno dreves je dajalo senco, lesene ograjice v kombinaciji s travnato podlago pa piko na i. Imeli so tudi igrala, na katerih smo preživeli kar nekaj časa dnevno. :) Ker nam je bilo dovolj prestavljanja, sva se odločila da tukaj ostanemo do konca oz. se dan pred našim trajektom odpravimo proti Olbii.
22.7-24. 7. 2014
Dneve, ki smo jih preživeli tukaj bom opisal v nekaj stavkih, saj se poleg lenarjenja in relacije kombi-plaža-kombi, ni kaj dosti dogajalo. Z najmlajšo sva si naredila jutranji izlet s kolesom in odšla v bližnji kraj, kakšnih 10 km stran. Bilo je kar nekaj vzponov in spustov, tako da se je najin pobeg za kakšno urico, raztegnil v celo dopoldne. Mi je bilo pa zanimivo, kako s kolesom drugače dojemaš okolico, kot iz avta. Ker sva imela časa na pretek, sva se ustavila v lokalnem baru na kavi in sladoledu, potem pa počasi odvrtela pedala nazaj. Dan, ko je bilo morje najmanj razburkano, sem izkoristil za SUP in odveslal do bližnjih skal. Že prejšnji dan sem opazoval ljudi kako plezajo in skačejo v vodo. Od blizu izgleda vse skupaj precej višje, zato kakšnih skokov ni bilo za pričakovati od mene. Ampak skala je pa noro dobra za plezat. :)
24.7.2014
Prišel je čas, ko smo morali počasi do pristanišča. Ker smo imeli trajekt že zjutraj ob osmih, smo se do Olbie odpravili dan prej in imeli namen spati kar na parkirišču. Dopoldan smo izkoristili še za kopanje in sladoled, popoldan smo se pa odpeljali proti severu. Izbrali smo pot čez prelaz in mimo Gorropu, evropskega Grand Canyona. Ker ga omenjajo v vseh vodičih, sem upal, da tudi nam uspe malo pokukati v ta del. Mogoče za kakšno dobro sliko ali video. Naš odhod iz obale je bil precej pozen in smo vse oglede morali žal izpustiti. Zelo nam je bilo hudo, ko smo videli kakšni lepi kraji so na poti, na vrhu prelaza Supramonte leži hotel in PZA z neskočno izhodišči za potepanja v naravi.
V poznih urah smo prispeli v Olbio in doživeli kaos. Mravljišče ljudi, diskotek, prometa, skratka vsemu kar se na dopustu izogibamo, smo našli tukaj. Zapeljemo do pristanišča in vse kar najdemo je prazno parkirišče in delavce, ki usmerjajo proti trajektu. Vrnemo se nazaj v mesto, se ustavimo na trampolinih in sprehodimo skozi večerni vrvež. Pri vračanju opazimo na drugem delu nekaj avtodomov, ki so ravno tako čakali na jutranji trajekt. Vseeno se mi zdi bolj primerno prenočiti v bližini trajekta. Zapeljal sem na prvo parkirišče zunaj ograj in tukaj smo tudi odvrgli sidro. Med večernim sprehodom sem ugotovil, da je znotraj ograje parkiranih najmanj 40 avtodomov, ki bodo tam počakali jutro. Bomo vedeli za drugič, tokrat je bilo preveč pozno, da bi se prestavljali.
25.7. 2014
Vstanemo in se zapeljemo v linijo za vkrcanje. Ker smo 2 uri pred odhodom že parkirani, pripravim zajtrk in opazujemo ljudi s križarke, ki se priveže poleg nas. Sledi dolgočasna vožnja s trajektom, katero na pol prespimo, drugo polovico pa se preigramo v delu namenjenem otrokom. Pri vrnitvi domov smo sklenili narediti rahel ovinek skozi Sieno in tam ostati do sobote. Časa imamo dovolj in ne vidim razloga zakaj ne bi še malo potovali po Toskani. V mesto smo prispeli popoldan in takoj nas je očaralo s svojim izgledom. Na glavnem trgu smo izkoristili vse kar smo imeli s sabo za zajem slike in videa, pa še se nismo mogli naužiti prelepe Siene. V okolici je kar nekaj PZA-jev, saj imajo italijani res poskrbljeno za svoje avtodome. Po prekratkem ogledu mesta smo se parkirali v bližini in poleg ostalih avtodomarjev prespali. Cena parkirišča 20 EUR za cel dan, vendar nam ni bilo potrebno plačati, ker se plačuje od 8.00 do 20.00.
26.7.2014
Zjutraj smo vstali bolj zgodaj in se še enkrat odpravili do mesta na kavo, rogljičke in vse kar spada zraven. V stranskih ulicah je bilo še vse zaprto, zato smo se morali ustaviti na glavnem trgu. Glede na izkušnjo s sladoledom prejšnji dan, smo se zavedali, da bo tukaj tudi kava precej dražja. Po poti do kombija smo se v pekarni založili še s pecivom in odpeketali proti domu. Parkirišče pred mestom smo plačali v naprej in ostala nam je še ena ura, ki smo jo prijazno podarili nekim tujcem. Navigacija je do doma izračunala 5h vožnje, kateri smo po izkušnjah pribili še 1,5h dodatka, na koncu se je pa pri Benetkah vse ustavilo in se je naš čas vožnje podaljšal na 9h. :) Najmlajša je bila celo pot čudovita, z izjemo ene krize zaradi pomanjkanja popoldanskega spanca. Proti večeru smo prispeli v Slovenijo in se ustavili še na obisku pri domačih.
Če potegnem zaključek, smo se imeli zelo lepo, vendar nas Sardinija ni prepričala v smislu, da bi se želeli kmalu vrniti. Velik plus so bili vsi PZA-ji in način prenočevanja, saj ti s kamperjem praktično ni treba hodit v kampe. Za to destinacijo smo se odločili predvsem zaradi dejstva, da tukaj še nismo bili in zaradi mojega kajtanja, ki ga nazadnje ni bilo kaj veliko. Pri takšni statistiki vetra, kot sem ga imel letos, bi gladko lahko šli tudi na Korziko, ki je glede tega manj zanesljiva in bi se verjetno več nakajtal. :)
