Author: NoName

V prvotnem planu sva imela vikend polno zaseden z rojstnodnevnimi praznovanji, vendar je sobotno praznovanje odpadlo zaradi slabega vremena. Zasledil sem, da se na obali obeta burja, zato sem prepričal še ostale člane družine za kratek izlet na morje. Okoli 12 ure smo štartali proti Monfalconu, kjer je že pošteno pihalo. Večina je uživala na vodi, nekaj kajtarjev je bilo še na plaži.

Sprva je kazalo, da sem brcnil mimo z velikostjo kajta, ampak se je veter kmalu ojacal in odpeljal sem več kot enourni sešn. Po polomu prejšnji teden je bil to pravi balzam, saj me je voda že kar nekaj časa mučila. Carlos si je medtem našel nekaj prijateljev, ki so bili pripravljeni na divjanje z njim. Pozno popoldne smo se utrujeni in z nasmeškom na ustih vračali proti domu in v oblačno vreme.

Vikend napolnjen z lepim vremenom sem izkoristil za več športnih aktivnosti. V soboto sva se s prijateljem odpravila na 260 km oddaljeno jezero v Italiji, Lago di Santa Croce. V tem delu delujejo termični vetrovi, kar zagotavlja južni veter ob vsakem lepem vremenu. Statistika je bila odlična, saj je zadnjih 14 dni vsako popoldne pihalo okoli 20 vozlov. Voda naju je premamila, zato sva se zjutraj odpeljala proti Italiji v upanju na uspešen kitesešn.
Ob prihodu je bilo že nekaj kajtarjev in surfačev na spotu, v roku ene ure sem naštel preko 30 kajtov. A žal so bili vsi na plaži, ker o vetru ni bilo ne duha ne sluha. Po 5 urnem čakanju, dvakratnemu pospravljanju in postavljanju opreme sva se končno opogumila in skočila v vodo. Tisti, ki so se prebili do sredine jezera so ujeli dokaj lep veter in odfurali vsaj eno uro, ostali smo z enakimi ambicijami ostali v bližini plaže in so nas kajti v vodi vlekli na drugo stran jezera. Smo pa vsaj izkusili sprehajalno pot, ki po vsej verjetnosti obkroži jezero. Proti večeru sva se odpeljala domov, za piko na i obtičala v koloni pred Palmanovo in tako zgubila še dodatne pol ure že izgubljenega dneva. V naslednjih dneh so seveda pogoji na jezeru spet idealni.

V nedeljo sem bil zmenjen za plezanje v skali, zato smo se že zjutraj odpravili od doma do sorodnikov. Prva izkušnja v skali je bila fenomenalna, že tako velika želja po plezanju se je samo še povečala in komaj sem čakal, da splezam še kakšno smer. Vse skupaj je neverjetno pomirjujoče, daleč stran od vrveža uživaš v naravi, tišini in se počasi dvigaš proti vrhu izbrane smeri. Svoja pričakovanja sem za prvič izpolnil in veselim se naslednjega plezanja in druženja s tako dobro družbo, kot je bila v nedeljo.

Današnja sobota je bila ponovno športno obarvana. Zjutraj smo se s prijateljico dobili v BTC-ju, kjer smo se podali na lov za plezalkami. Plezalke, katere sem do sedaj preizkusil so bile zelo neudobne, skoraj nemogoče za uporabo. Danes sem imel srečo, da so bile že prve narejene točno za mojo nogo in sem jih lahko vzel brez pretiranega  razmišljanja.

Po nakupu smo jih šli takoj stestirat na rimsko obzidje in uživali v prijetni družbi, sončku in plezanju.

Svoje športne podvige sem končal na Brezovici, kjer sem po dolgem času prezračil kajt in se naužil visokih skokov ob močnih refulih. :)

Preostanek vikenda sem pa namenil nabiranju moči za nov delovni teden.

Včeraj sem bil na tretjem treningu klasičnega boksa. V to me je “zvlekel” prijatelj, ki je predlagal ta šport. Moram priznati, da mi je bilo do sedaj super, saj poleg nabiranja kondicije dobivaš tudi na moči v rokah, koordinaciji, refleksih in sigurno še na kakšni uporabni zadevi. :)

Kmalu se pa spravim tudi v steno in poizkusim v plezanju. O tem pa kdaj drugič in kje drugje.

Kljub zimskim počitnicam in potencialni gneči smo se danes odpravili smučat na Mariborsko Pohorje. S slabim vremenom se nismo pustili motiti, bolj kot oblaki so nas skrbele kar visoke temperature. Na pohorju sem bil do sedaj trikrat. Prvič. Zadnjič. In nikoli več.

S parkirišča smo se odpravili proti gondoli, ki nas je potegnila do vrha prve izhodne točke. Ker se po glavni progi do hotela Habakuk nismo želeli gužvati, se odpravimo naprej do sedežnice s katere lahko nadaljuješ smučarijo in po nekaj presedanjih prideš do najvišjega smučišča Areh. Po sestopu na prvi sedežnici smo doživeli hladen tuš. Razmere so bile žal takšne, da proge niso povsod zasnežene, torej povezava smučišč odpade. Prijazen delavec nam priporoči vožnjo z avtobusom, ki vse smučarje po cesti pripelje do zgornjega smučišča. Naj bi vozil enkrat na uro. Nekako smo vsakič zgrešili termin odhoda, tako da smo bili primorani narediti nekaj spustov v dolino. Jaz sem kmalu bord zamenjal za smuči, glede na moje bordersko znanje je bila proga prenaporna.

Okoli ene ure popoldan smo ujeli bus in končno prišli na super urejeno progo, bilo je nekaj megle, ampak smuka je odtehtala slabo vidljivost. Po drugem spustu smo doživeli hladen tuš drugi del. Na celem pohorju je zmanjkalo elektrike, tako da smo ostali v dolini pri sedežnici. S pomočjo bencinskega agregata so počasi spravili ljudi iz sedežnice, ostali smo čakali na snegu.

Večina smučarjev je prišla na to smučišče s pomočjo omenjenega busa, zato je bilo parkirišče pri sedežnici skoraj prazno. Osebje nam je zatrdilo, da bodo v primeru odpovedi zagotovili prevoz. Po več kot dveh urah čakanja so nas tudi ostale dvignili s pomočjo agregata.

Razumem, da je izpad elektrike stvar višje sile in se zadeve ne da sanirati v pol ure. Vendar pa moja kritika pade na izvedbo plana b, ki ga v tem primeru ni bilo in je bila očitno vsa stvar prepuščena presoji uslužbencev na sedežnici. Moj minus gre tudi povezavi smučišč in pešačenje iz proge do gondole. Ko smo premraženi prispeli v dolino so nam v vzpodbudo obljubili popust pri naslednjem obisku.

Mene po vsej verjetnosti ne vidijo več.