Letos bo naš dopust skrčen, gremo v bližnje kraje, ne vemo še točno kam. Štirinajst dni nečesa, možno kakšen kamp v Dalmaciji, ali pa Sardinija, mogoče pa ponovno Korzika, kljub temu da imamo to v planu za 2012. Takšni so bili naši odgovori ob vprašanju kam gremo na dopust. Končna odločitev je padla tik pred odhodom. Dalmacija se je podaljšala v Grčijo, 14 dni so naenkrat postali skoraj trije tedni. Trajekti so bili že marca zasedeni, cene pa zasoljene do neba. S kislimi obrazi smo se odločili za vožnjo čez Srbijo in Makedonijo. Pa saj bo šlo, počasi, dopustniško, tudi drugi so preživeli. :) Vožnja čez države bivše juge me ni nikoli prav mikala, ne vem zakaj, mogoče sem premlad, da bi po poti obujal stare čase.
Letos sva začela s pakiranjem pravočasno in v sredo imela že vse pripravljeno za naše potovanje. Zadnji trenutek smo planiran odhod iz 29.7. prestavili na 28.7. kar je precejen nenavadno, ponavadi se odhodi zamikajo naprej. V četrtek sva bila še v službi, spakirala še kar je ostalo in ob 20.00 zvečer smo se podali v svet. Imel sem željo da bi spali nekje v okolici Beograda. Ostalo je pri željah, saj smo omagali kakšnih 150 km pred Beogradom, še na Hrvaškem. Odločila sva se, da spimo kakšne 3 ure in gremo ob 5.00 dalje.
29. 7. 2011
Zjutraj vstanemo, se na hitro pretegnemo in šibamo dalje. Na hrvaško-srbski meji čakamo 3 ure. Fantje si pač vzamejo čas. Pri opazovanju okolice nam ni dolgčas, saj vidimo da domišljija ne pozna meja. Punci je očitno primanjkovalo goriva, zato ji je nekdo po cevki pretakal bencin iz svojega avta in to tudi med prestavljanjem v koloni. Kmalu čez mejo nas dobi dež, poleg tega v Beogradu potekajo dela na cesti, zato nam prijazni uslužbenec na cestninski postaji porine v roke zemljevid s priporočljivim obvozom. Vse pohvale, tako se dela!
Vožnja postaja čedalje bolj mučna, na poti smo že skoraj cel dan, prihod v Grčijo se z vsakim postankom podaljša in tudi gneča na meji nam ne pomaga kaj dosti. Po mojih izračunih bi morali biti pozno popoldne že na plaži, katero smo si s pomočjo potopisov izbrali za začetek dopusta. Pri prečkanju srbsko-makedonske meje doživimo šok, saj nam Garmin sporoča, da nas čaka še ogromno vožnje. V Grčijo prispemo ob 20.30, oba si oddahneva in skleneva, da bova potegnila skoraj do Evie, saj je v bližini plaža, na kateri se bomo spočili in pripravili na dopustovanje. Na cilj prispemo ob 1.00 ponoči, vmes nas Garmin vozi v krogu po ozkih ulicah, žurerskih mestih, bencin pa na rdečem. Ah, le kaj bi si lahko še želel lepšega. Na plaži Papakosta sta dve prikolici in en kamper, vsi Grki, postavljeno je tudi nekaj šotorov. Velika tabla, ki sporoča, da je kampiranje prepovedano jih očitno ne gane kaj dosti. Na hitro preiščem okolico, parkiramo, si oddahnemo in zaspimo.
30. 7. 2011
Zjutraj komaj vidimo kakšna je plaža. Dokaj čista, koši za smeti, brez tušev, prostora za kakšnih deset kamperjev. Cel dan smo poležavali in se namakali. Popoldne je nastala kar gužva na plaži in parkirišču. Zvečer skoraj pred vsakim avtodomom in šotorom zagori ogenj in zadiši po roštilju. Čaka nas še en dan s podobno vsebino, nato pa premik dalje, upam da že na Evio in da ujamem še kaj pravega grškega vetra…
31. 7. 2011
Cel dan poležavamo pred »apartmajem«, pri sosedih na vsake toliko zagori ogenj in zadiši po roštilju. Občasno se ohladimo v kar toplem morju. Zvečer vsi Grki pospravijo svoje šotore in oddidejo domov. Ostanemo sami s švicarskim avtodomom. Za jutri je v planu premik do kraja Glyfa iz katerega pelje trajekt na Evio. Vožnja s trajektom traja slabo uro in močno skrajša prevoz do otoka.
1. 8. 2011
Zvečer smo že spakirali stvari, tako da smo zjutraj takoj odpeljali proti jugu. Najprej do pekarne po zajtrk, na bencinsko po gorivo, potem pa 2h vožnje do vmesnega cilja. Do pomola smo prispeli ravno pol ure pred odhodom trajekta, na hitro še spijemo frape in odplujemo iz celine. Nekaj malega sem si ogledal sever Evie, kjer bi se dalo kajtat, poiskati pa smo morali samo še plažo za spanje. Ustavimo se v mestu Pefki, kjer je kite center, se ohladimo v morju, napolnimo želodce in odidemo proti zahodu, kjer bi se dalo kaj najti. Po slabi makadamski poti pripeljemo do samotnega zaliva, kjer je privezan trajekt, kateri nas je pred nekaj urami pripeljal na otok. Plaža preveč umazana, poskusimo bolj po desni strani. Po napol offroad-ovski vožnji najdemo nov zaliv na katerem se odločimo ostati kak dan ali dva. Žal ne vemo kaj nas še čaka.. Proti večeru se razbesni močno neurje s še močnejšim vetrom, komaj še uspem zapreti streho. Ker je celoten del peščen, me začne močno skrbeti povratek v mesto, saj je cesta zelo razrita. Odločiva se prespati v mestu, na hitro pospravimo in prespimo na mestni plaži. Celo noč dežuje.
2. 8. 2011
Zbudimo se v sveže in »sprano« jutro. Samotni zalivi nama ne dajo miru, želiva poiskati plažo na kateri bi lahko ostala več dni in imela mir. Ponovno se zapodiva po cesti iz prejšnjega dneva, danes so prah zamenjale luže in blatne kopeli. Dobim veliko potrditev, da kombiji zdržijo marsikateri teren in ni nujno da imaš štirikolesni pogon, da premagaš klance in kanale. Zadnji pogon dela čudeže in kljub temu, da do podvozja zarinemo v blato, speljemo dalje. Na koncu se vseeno obrnemo nazaj, tik pred ciljem saj naju skrbi vračanje v civilizacijo. Prispemo v Pefki pred kite center, kjer je dolga plaža na koncu mesta in ne vidiva težav, da ne bi ostala tukaj dan ali dva. V planu je ponovno lenarjenje in upanje, da ujamem kaj vetra.
3. 8. 2011
Ponoči se ponovno ojača veter, toda tokrat ostaneva v zgornjem nadstropju. Želim si, da bi se taka moč pojavila nekaj ur prej in bi lahko šel kajtat. Zjutraj nas vročina prežene iz kombija in odločila sva se da gremo dalje. Ustavimo še v trgovini in odpeljemo se naprej proti zahodni strani otoka. Po Womo-tu se obeta nekaj lepih plaž. Večji del vožnje poteka v notranjosti, čez hribe in doline, prelaze in zavite ceste. Ure tečejo, mi pa še vedno na poti. Ob cesti smo našli vodo, zato se na hitro ustavimo in natočimo vse kantice, katere prevažamo s sabo. Iz glavne ceste zavijemo proti plaži Paralia Kotzikia. Prijetna vasica, zaliv vklesan v skale, vendar nemogoče za spanje. Po hitrem kopanju in malici se poženemo nazaj v klanec in po poti opazujemo obešene vrečke na borovcih za zbiranje smole. Kmalu smo spet ob glavni cesti. Cilj je plaža Hiliadou, ki je še precej oddaljena od nas. Med potjo opazimo še tablo za plažo Kria Vrissi, ker je oddaljena samo 3 km se odločiva za ogled. Prihod naju vlije z optimizmom, da smo našli raj, a ta optimizem kmalu zatrejo vse smeti po plaži in njeni okolici. Škoda, zaliv ne zgleda slabo, vendar je vse preveč umazano. Ostane nam še zadnja plaža in še kakšni 2 uri vožnje. Pot čez dolino se začne strmo vzpenjati in po kakšne pol ure vožnje se ustavimo na vrhu prelaza, nekje 1100 m nad morjem. Ostane nam še spust skozi vasice in na določenih delih zelo ozki cesti. Zvečer prispemo do plaže Hiliadou. Zgleda lepo, vse skupaj zelo stisnjeno v hrib ob ozki cesti so parkirani avtomobili kopalcev. Peljemo se do konca ceste, kjer opazimo parkiran francoski avtodom. Postavimo se pred njega in vržemo sidro za nekaj dni.
4. 8. 2011
Okoli devete ure se sonce močno upre v streho in po hitrem postopku skočimo ven iz kombija. S Carlosom si ogledava okolico in kmalu ugotoviva, da so kotički v skalah preplavljeni s šotori. Na drugi strani velike skale je še en zaliv z ogromno plažo na kateri je šotorov več kot v kampu. Plaža Hiliadou, naj bi bila do predkratkim popolnoma nudistična. Gradnja apartmajev in hotelov je naredila svoje in vsak, ki želi najti svoj mir se umika v kotičke, kateri niso dosegljivi turizmu. Zjutraj opazujemo ljudi, kako s kanuji in gumenjaki pridejo v trgovino, natočijo si svežo vodo in odveslajo nazaj v svoje kotičke, kjer so kralji in kraljice svojega malega kraljestva. Pa čeprav le za kakšen mesec ali dva. V morju je kar nekaj skal in z navdušenjem se zavihtim nanje in poženem z najvišje točke v modro globino. Večji del dneva preležimo v senci, odločimo se ostati še en dan.
5. 8. 2011
Zjutraj ponovno vročina, kopanje, lenarjenje, vročina, kopanje… Naslednja destinacija Kymi in nato dalje do plaže Chromili.
6. 8. 2011
Po zajtrku se zapodimo novim dogodivščinam naproti in v iskanje plaže Chromili. Po informacijah, ki sem jih prejel, naj bi do plaže vodila makadamska cesta. Ponovno se dvignemo čez hribe in všečne prelaze. Na vrhu se ustavimo za par fotk in gremo dalje. Garmin nas spelje iz glavne ceste po makadamski cesti, katera se vedno bolj oža, čedalje več jam v katerih se nabira voda. Vse skupaj postaja sumljivo, zato obrnemo. Poskusimo na drugi cesti, spet enaka situacija. Garmin očitno ne ve kje bi nas peljal. Iz našega plana vržemo ven to plažo in se odločimo obiskati naslednje mesto ob obali. Plaža Chromili mi ne da miru, zato še enkrat preverim lokacijo. Ugotovim, da pelje cesta ravno iz mesta Agio Apostoli, zato poskusimo še tretjič. Končno, plaža nagužvana, iz taverne se sliši glasba, lastnik naju povabi na zabavo, ki se bo odvijala naslednji dan. Odpeljemo se do sosednjega zaliva, kjer v močnem vetru prespimo. Zjutraj se prestavimo na zahodno stran otoka, mogoče tukaj najdemo svoj mir.
7. 8. 2011
Zjutraj samo se odpeljali na zahod, kjer smo si ogledali obalna mesteca. Želel sem si ogledati kite spot, ki je na tej strani. V primeru, da bi bilo kaj vetra bi ostali tukaj kakšen dan ali dva. Ustavimo se v Eretrii, kjer se sprehodimo po mestu, skočimo v trgovino in pojemo gyros. Naslednja destinacija je samo nekaj km dalje. Že celo dopoldne se kuhamo na vročini in komaj čakamo, da se ustavimo in ohladimo. Kmalu najdemo kite center, vendar nikjer nobenega v vodi. Spot zgleda zanimiv, laguna z zelo mirnim morjem. Na hitro se pogovorim s fanti v centru, ugoden veter naj bi bil šele čez dan ali dva. Trenutno je najboljša opcija na celini, ki se vidi na drugi strani. Odpeljemo se nazaj v Eretrio, ujamemo trajekt in po 15 minutah smo na celini in iščemo kajtarje. Najdemo samo kup umazanih plaž in ogromno ljudi v morju. Za cesto ustavimo, skuhamo kosilo in načrtujemo pot dalje. V tem delu Grčije nismo našli primernega kotička za nas, zato se odločimo za radikalno potezo. Danes premik do Patrasa in jutri na Lefkado, kjer smo bili lani. Preverjen kajtarski spot in kar nekaj plaž za preživetje dopusta. Ob sedmih se odpeljemo do avtoceste in po treh urah prijetne vožnje parkiramo v Diakoptu, kjer smo lani pričakali trajekt.
8. 8. 2011
Prva stvar, ko vstanemo je, da skočimo v kristalno čisto morje. Plaža je kar zasedena, Grki so letos povsod s svojimi prikolicami. Nas je bilo pa strah prenočevat v kombiju. Preplavava nekaj dolžin, pojemo zajtrk in odpeljemo proti Lefkadi. Danes je še posebno vroče, kljub dokaj hitri cesti in vožnji se kuhamo v avtu. Odločili smo se ostati nekaj dni v bližini glavnega mesta, za zaključek pa na Gialos v čisti mir. Ob obisku plaže Milos doživimo šok in kmalu zatem veselje. Dostop do plaže so popolnoma zaprli, letos ne bo nič s počivanjem ob kombiju čez dan. Dobro novica, je da nekaj sto metrov nižje očitno ni prepovedano spanje. Popoldan se zapeljemo ob plažo in uživamo v vetru, ki nam hladi ozračje in notranjost kombija.
9. 8. 2011
Zjutraj kopanje, lenarjenje in uživanje v dopustu. V mestu si privoščimo gyros, popoldan pa izkoristim za kajtanje. Zvečer se ponovno prestavimo nižje na plaži, kjer v miru prespimo.
10. – 14. 8. 2011
Na plaži ob glavnem mestu Lefkade tako uživamo, da se odločimo ostati do konca dopusta. Dopoldan preležimo na plaži, kjer nas hladi rahel veter, popoldan se preselimo na eno od kite lokacij, kjer jaz uživam na vodi. Zvečer si ogledamo mesto, skočimo do trgovine, nakupujemo spominke in darila, ob koncu dneva pa si ponovno poiščemo svoj kotiček na plaži. Za pot domov sva izbrala trajekt, saj imajo na koncu vedno še prostor, karta pa tudi ni bila pretirano dražja od vožnje. Vendar brez zapletov seveda ne gre. Vstopimo na stran od Anek lines, kjer si bookiramo karte, izvedemo plačilo, stran bi nas morala preusmerit nazaj na Anekovo stran, vendar se vse skupaj ustavi. Super, plačali smo, karte pa ni. Hitro pošljem mail in čakamo odgovor. Dobim ga naslednji dan, da so že opazili napako in preklicali plačilo, ampak banka potrebuje 5 do 10 dni, da bo stvar zabeležena. No, pa pojdimo še enkrat čez postopek, ponovno vpišem podatke, s cmokom v grlu stisnem plačilo, tokrat je vse ok. Prejmeva karte, rešeni smo vožnje domov. Še enkrat preverim, če je vse ok in ugotovim da nisva izbrala camping on board. Gre lahko še kaj narobe? Da bi spali na palubi s psom, kar pomeni da moraš biti zunaj, pa brez dostopa do avta? Ne pride v poštev. Hitro pošljem še en mail, katerega so mi pripisali za slučaj, če bi želel kaj spremeniti. Cena je enaka, samo postaviti naju morajo na open deck. Čakamo odgovor, prvi dan nič, drugi dan nič, tretji dan pokličem po telefonu in dobim informacijo, da se je potrebno ponovno bookirati in potem poslati mail s staro rezervacijo, da lahko prekličejo dvojno bookiranje. V tretje gre rado, vse pravilno izpolnemo, plačamo še tretjič in sedaj čakamo, da nam prekličejo vse neuspele poskuse. Če nam ne uspe se utegne letošnji dopust zelo podražiti.
15. 8 2011
Dopoldan se še malo pokopamo in uživamo zadnje ure dopusta. Nakup kart se nam še bolj zakomplicira v tem času ko sem čakal na preklic prvega nakupa kart, so mi poslali, da imamo spremenjeno na open deck. Super, sedaj imamo dvojne karte za open deck. Pošljemo milijon mailov, nekako prekličemo en nakup in upamo, da je vse v redu. Ob petih prevzamemo karte, vse je ok, sedaj pa počakamo še na vračilo denarja. Kljub zagotovilom, da je vse polno, nas je samo kakšna tretjina stlačenih v en kot brez zraka.
Tudi našega potepanja je bilo konec, skoraj prekmalu. S povratkom domov se pa odpirajo nove možnosti za potovanja in raziskovanje neznanega. Idej ne zmanjka nikoli…
