knjiž. človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik.
Prvi malo daljši sprehod s celotno družino. Tudi Carlos je prišel na svoj račun in malo pretegnil tačke. Žal je bilo polno motenj v okolici in dirkanje ni bilo preveč zanimivo. Po dolgem času sem se poglobil v najin fotoaparat in včasih celo uspe kakšna bolj ostra slika. :)
Natanko pred enim tednom sem sprejel službo s superpolnim delovnikom do konca življenja. Moj delodajalec je hčerkica, ki se nama je rodila 29.12. ob 12.30 in nama za vedno spremenila življenja. Ko sem jo prvič zagledal so me preplavila zelo močna čustva in tudi po enem tednu še nisem dojel, da je ta štručka čisto in samo najina. V čast mi bo, da bom z njo delil svoje življenjske izkušnje in ji pomagal pri njenih lastnih. Potrudil se bom, da jo bom vodil po pravih poteh, ji pomagal pri težkih odločitvah in hkrati dovolil, da se razvija v samostojno osebo. Z veseljem ji bom razkazal svet in zelo se veselim vseh skupnih trenutkov. Težko že pričakujem nove dogodivščine z njo in zaradi nje. :)
Sedaj je Carlos z nama že skoraj dve leti in ne predstavljava si več dneva brez njega. Veliko pove že podatek, da je bil v tem času samo tri dni v varstvu in eno noč pri prijateljih. Svoj vsakdan sva si prilagodila tako, da je vedno in povsod z nama. O Carlosu premalokrat pišem, čeprav je osvojil najina srca od dneva, ko sva nebogljenega zagledala v začasnem skrbništvu. To je bila ljubezen na prvi pogled. Pravzaprav se je rodila že nekaj dni prej, ko sva prvič zagledala njegovo fotografijo na spletni strani društva. Med brskanjem po arhivu domačih fotografij sem našel tole, katero sva posnela nekega sončnega dopoldneva v stanovanju in se mi zdi vredna objave.
Naj bo tale post namenjen samo tebi Carlos! Tebi, ker naju vedno spravljaš v dobro voljo, ker naju nasmejiš že s samo pojavo, preprostostjo. Ker nama polepšaš vsak trenutek s svojo bližino. Tebi, ker naju sprejemaš brezpogojno in ker vedno uživaš z nama, kjerkoli se že potikamo. Ker se z vsem sprijazniš in vse sprejmeš.
Naj bo ta objava začetek zapisov o prijatelju, družinskemu članu in zvestemu spremljevalcu…
Okoli Ljubljane nas je že cel teden (kljub sončnemu vremenu) obdajala megla, zato nas je v nedeljo zagrabila neustavljiva želja po sončku. Mahnili smo jo na Primorsko, v plezališče Črni Kal natančneje. Okoli desete ure sva štartala iz Ljubljane proti Uncu, kjer je bil zbor vseh udeležencev. Proti Postojni se je zjasnilo in pokazalo pravo vreme za uživanje in plezanje. Na parkirišču je bilo že kar nekaj avtomobilov, vendar kasneje na plezališču ni bilo pretirane gužve. Po pripovedovanjih ostalih, je bila sobota zelo nagužvana. Del plezalne skupine se je odpravil na obalo, mi smo se pa z velikim veseljem zagrizli v steno. Prva sicer ena izmed lažjih smeri nam je povzročila malo težav pri vpenjanju, vendar ne tako velikih da jih ne bi mogli premagati. Ponovno smo uživali v naravi, miru in premagovanjem samih sebe. Pridobil sem si zaželjeno izkušnjo, ko me je “odneslo” proti tlem ob neuspelem vpenjanju. Po eni strani sem vesel zanjo, po drugi strani je pa z njo prispela nepotrebna zavora, katera se mi je vtisnila v podzavest in me v ključnih trenutkih povleče nazaj. Pravijo, da po prvem padcu plezaš bolj sproščeno, bolj na svoji meji, saj poznaš občutek v primeru neuspeha. Upam, da bo naslednjič bolje in je bilo to bolj trenutno stanje kot pa stalna praksa. Vsekakor se veselim ponovnega sprehoda po vertikali in z vsakim obiskom sem bolj navdušen nad tem športom. Okoli tretje ure popoldan sva se vrnila domov, si ogledala še najin zadnji film na Liffu in umirjeno zaključila nedeljski dan. Še več takih vikendov si želim, kmalu tudi z novim članom v družini.
O Kokrskem sedlu in našem poskusu izleta sem že pisal. Tokrat sva šla na jutranji pohod sama s Carlosom, prepričana v najin uspeh. Vikend je bil sončen, zato nisva oklevala in se v nedeljo že zelo zgodaj zjutraj odpravila od doma. Izhodišče je bilo isto kot prvič in ponovno sva si izbrala 2 urno pot. V nahrbtnik sva si naložila malico in pijačo, seveda nisem smel pozabiti tudi na Carlosa.
Polno naložena sva se okoli pol osmih zjutraj pognala iz izhodišča do Cojzove koče. Carlos je zagnano oddivjal v klanec, ne vedoč kaj ga čaka, da bi lahko bolj smiselno varčeval z močmi. :) Na začetku se pot strmo vzpne iz gozda in poskrbi, da se telo dobro ogreje za nadaljevanje in da se pljuča dobro nadihajo svežega zraka. Po slabi uri sva prispela do vmesne točke, kjer sva sedla na klopco, pojedla malico in se odžejala. Končno sva zapustila megleno dolino in uživala na sončku. S časom sva bila rahlo omejena, zato sva kmalu nadaljevala svojo pot do cilja.
Grmičevje se je začelo redčiti in kmalu sva prispela do skalnatega in plazovitega dela na najinem pohodu.
Vmes je strmina malo popustila, ampak premalo, da bi bilo omembe vredno in da bi midva občutila kakšno razliko. Na spletu sem našel informacije, da se pot proti koncu vleče, saj vidiš vrh in dobiš napačno predstavo o ostanku poti. Ker sem se pripravil na najhujše, mi je zadnji del hitro minil. Z najino kratko pavzo in počasnim sopihanjem sva na vrh prispela v slabih 2 urah. Koča je bila zaprta in v senci, zato sva se midva povzpela še malo višje in se vrgla v travo na soncu. Prijetno utrujena sva uživala v nepredstavljivi tišini, toplemu soncu, miru in predvsem stran od vsakodnevnega vrveža.
Na kratko sta naju obiskali dve Planinski kavki, kljub pripravljenosti fotoaparata sem bil delček sekunde prepozen. Na desni strani sva občudovala Grintovec, najvišji vrh v Kamniško Savinjskih Alpah, še bolj občudovanja vredni so bili pa planinci, ki so brez počitka nadaljevali svojo 4,5 urno pot preko sedla.
Po malo daljšem poležavanju sva se odpravila nazaj v megleno dolino, zadovoljna, da nama je uspelo in utrujena po prvem malo bolj resnem pohodu.
S Carlosom sva prišla do svoje zmage, posledice bova pa čutila še naslednjih nekaj dni… :)
Te dni se je otvoril 22. ljubljanski mednarodni filmski festival in na predhodnje izkušnje, sva si tudi midva zelo kmalu priskrbela vstopnice za izbrane filme. Vsako leto si ogledava več filmov in vsako leto sva nad festivalom bolj navdušena. Ob obisku dvoran je že takoj čutiti razliko med občinstvom tukaj in občinstvom v komercialnih kino centrih, kaj kmalu pa najdeš tudi razliko med filmi. Priznam paše obojega malo, ampak meni osebno Liffe ponudi več kvalitete naenkrat in z izbiro skoraj ne moreš zgrešiti, vsak film je po svoje zanimiv. Prevladujejo predvsem evropski filmi, vendar se kljub temu najde vmes kakšen iz daljne Amerike z bolj ali manj znanimi igralci. Letos sva si ogledala že dva filma in do konca festivala sva namenjena še kar nekajkrat obiskati dvorane. Z veseljem obiščeva kino tudi dvakrat na dan, če ne gre drugače.
Le kakšne občutke nam bo zbudil naslednji film…
Bližal se je podaljšan vikend, ki je kar klical po športnih udejstvovanjih ali po kakšnem večdnevnem izletu. Boljše polovice nisem uspel prepričati, da bi naredila še zadnji trip s camperjem letos, zato sem se več kot zadovoljil s plezanjem v Napoleonici. Zmenili smo se s prijatelji in izbrali nedeljo kot najbolj primeren dan za tovrstno aktivnost. Napoved vremena je bila obetavna, Napoleonica leži med Trstom in Monfalconom zato nas je 20 stopinj, katere so napovedovali hitro zmamilo na Primorsko. Plezališče leži nad morjem in ponuja čudovit razgled iz stene, istočasno pa varuje plezalce pred hladno burjo.
Zjutraj štart iz Ljubljane, po poti se dobimo še s prijatelji in skupaj odrinemo do prve bencinske na kavo. Brez tega pač ne gre. Okoli 11. ure že polno naloženi iščemo stezo do sectorja R, s katerim imata prijatelja že izkušnje in ponuja kar nekaj lepih smeri. Glede na stezice, ki se vijejo v dolino smo vsi malo zaskrbljeni, saj je med nami tudi nosečka, ki ji lahko takšen spust in predvsem vzpon nazaj povzroča nemalo težav. V praksi se izkaže povsem druga zgodba, saj se vrne iz plezališča brez težav, medtem ko drugi z več postanki komaj prisopihamo na vrh.
Po nekaj minutnem spustu prispemo do vznožja stene, plezanje je že na vrhuncu. Kljub vsemu smo hitro našli smeri, katere smo odplezali, neplezalski del posadke pa se je stacioniral v vdolbino pri steni. Tišina v naravi in žvenketanje opreme plezalcev mi je hitro povečala utrip srca in željo, da se čimprej zapodim v steno. Sonce je bilo v njo uprto cel dan, zato se nismo čudili, da se je kmalu pojavila potreba po kratkih hlačah in majicah. Preplezal sem nekaj relativno krajših smeri, jih tudi vpenjal in zelo užival v ambientu in somišljenikih. V vodniku sem že med pripravami našel 28 m dolgo smer, katero sem želel danes preplezati, tako da smo se ob prvi priložnosti postavili pod njo. Vpenjanje sem prevzel sam, ker je bila smer lahka sem jo preplezal skoraj brez težav, predvsem pa sem zelo užival ob pogledu v dolino in v razgledu proti gradu Duino in Trstu.
Popoldan se je plezališče začelo prazniti in nam istočasno ponudilo malo več prostora pri izbiri smeri. Odplezamo še nekaj lažjih, za konec si pustimo težjo smer, ki jo sam ne preplezam, prijateljema pa povzroči kar nekaj težav na poti, ampak na koncu jima vseeno uspe. Kar pa vsekakor šteje in vsa čast, da sta vztrajala do vrha.
Po čudovitem dnevu se vrnemo na vrh do parkirišča, še na kratko posedemo na robu skal in oddidemo domov. Po parkirišču je parkiranih kar nekaj camperjev in malo mi je žal, da nismo prišli z našim kombijem in prespali tukaj.
Preživel sem čudovit dan in veselim se ponovne plezarije v teh ali podobnih krajih.
To soboto je v BTC-ju v Ljubljani potekalo že 7. srečanje ljubiteljev ameriških vozil, katerega organizira V8 Club Slovenia. Dogodek je trajal dva dni z začetkom v soboto ob 13.00. Sam sem imel srečo, da sem se na dogodek pripeljal z Plymoutovim Road Runnerjem in ob tem izkusil “muscle car” v pravem pomenu. Zvok V8 motorja poskrbi, da pozabiš na vse pomankljivosti avtomobila in enostavno uživaš v poslušanju motorja in v moči, ki jo avto razvije. Čez dan se je nabralo kar nekaj vozil in veliko obiskovalcev. Skupaj smo uživali v dobri glasbi, občudovanju avtomobilov in mrzli pijači. Da ne zgubljam besed, naj spodnje slike povejo svoje.
Za letošnji dopust sva se oba strinjala, da je kar zletel mimo nas, zato sva ob prvem prostem vikendu iskala kraj za potepanje in uživanje. Na morje se nama ni kaj preveč dalo, v izboru so bili Dolomiti ali pa kakšna Avstrija, ampak naju tudi to ni prepričalo. Na koncu smo se vseeno odpeljali na Hrvaško, vendar v Plitvice, kjer smo si ogledali “slavna” jezerca v Nacionalnem parku. Relativno blizu, ogromno kampov v okolici in upanje na bolj sveže ozračje. V petek sem še hitel z nakupom čekov, ki omogočajo bistveno cenejše plačilo kampov izven sezone. Ko smo imeli vse spakirano sva s Carlosom v centru pobrala še nepogrešljiv del posadke in okoli 18.30 smo se odpeljali proti Plitvicam. Po poti na glas razmišljava, če smo vse vzeli in v okolici Grosupelj ugotoviva, da je Carlos brez potnega lista. Nazaj se nam ne obrača, bomo že, saj ga še nikoli niso zahtevali. Tudi tokrat prečkamo mejo brez težav. Okoli 21.30 prispemo na recepcijo kampa, sprejme nas prijazno osebje, kmalu zatem v temi blodimo po kampu in iščemo primeren kotiček. Zapeljemo se v večjo luknjo sredi travnika, pod drevesa in v čisti mir. Povsod so večinoma avtodomi in kot smo opazili v naslednji dneh je kamp zelo prehoden.
Zjutraj smo vstali ob neprimerni uri za dopustniške razmere, ker se je proti jutru ohladilo si pred Carlosovim zgodnjim sprehodom vklopimo gretje. Vrnemo se v toplo posteljo, malo še poležimo, pozajtrkujemo in se počasi odpravimo proti Nacionalnemu parku. Le 5 km naprej po glavni cesti prispemo do prvega vhodi in parkirišč. Ob 11h je že kar velika gužva. Parkiramo, kupimo karte in začnemo z našim sprehodom, ki se izkaže bolj kot celodnevna hoja. Jezer je ogromno, povsod nastajajo manjši tolmunčki, slapovi, potočki… Pot se vije tik ob vodi, zato tudi Carlos ni imel težav z dehidracijo. Po poteh nastaja gužva, saj so leseni mostični zelo ozki in se v primeru fotografiranja, bolj kot ne celotna skupina ustavi. V ceno karte je všteta vožnja z ladjico in vlakcem. Oba občutno skrajšata pot, saj te ladjica prepelje na drugo stran velikega jezera, vlakec te pa vrne na vhoda v park. Pri ladjici smo se ustavili na kavi in opazovali nepopisno gnečo. Ker je povsod speljana pot, smo se odločili za slednjo in veliko jezero prehodili. Odločitev je bila zelo dobra, celoten del smo bili sami, pot je potekala po gozdičku ob vodi in imela sva veliko časa za pogovor in načrte v prihodnosti.
S hojo smo si naš ogled raztegnili na dobrih 6h, zato ni čudno da sem pri vlakcu najprej vprašal, če dovolijo vožnjo psom. Po potrditvi si oddahnem, saj hoja nazaj ni prišla v poštev. Še Carlos se je počasi začel upirati. Pri parkirišču iščemo bankomat, saj smo ostali brez kun, v žepih imamo samo še evrske kovance. Bankomata ni, na parkirišču ne sprejmejo evrov, niti kartic. Po vprašanju, kako bi rešili situacijo, fant strga listek in nam dvigne rampo. Bravo, nekaj povsem drugega kot odnos na obali. Prijetno utrujeni se vrnemo v kamp, Carlos ima nalogo, da straži bazo, midva pa skočiva nekaj pojest v restavracijo.
Proti jutru se ponovno ohladi, oba s Carlosom cviliva v mrazu, zato se spravim iz postelje in vklopim gretje. Kmalu postanejo razmere znosne, ni čudno da potegnemo do devetih. Po zajtrku se počasi spakiramo in odrinemo iz kampa. Ne da se nam domov, vendar je do morja predaleč.
Po poti nazaj se ustavimo v Slunju, kjer je izvir Slunjščice in nekaj slapov. Ogled te znamenitosti pri nas ne more potekati drugače kot ob 12.00 in pri 30 stopinjah. Misel na sprehod do izvira zaključimo v lokalu pod parkiriščem. Vsedemo se na vrt in z lastnikom izmenjamo nekaj ostrih pogledov, saj mu ni prav da je Carlos z nama pod mizo. Spijemo kavo in se odpravimo proti domu. Čez 3h se že hladimo v domačem stanovanju in izkorstimo nedeljo v pravem pomenu besede.
Za konec tedna je narava ugodila vsem lovilcem vetra, ki svojo energijo sproščajo na vodi, v zraku, pod vodo… :) Napovedan jugo v soboto me ni ravno mikal, zato sem se odločil, da grem v nedeljo zarana pogledat teto burjo, ki z veseljem polni jadra in kajte adrenalinskim navdušencem na vodi. Vstanem malo pred šesto, spijem kavo in odhitim proti Monfalconu. Ob prihodu na obalo že zagledam surfače, ki sestavljajo opremo kar na parkirišču, poleg njih pa kar veliko število avtodomov.
Verjetno se ljudem ni dajal vstajat za jutranji veter in so prišli kar prespat dol. Na plaži dva kajtarja pripravljata opremo oba sta vzela devetke. Nekam močno piha, zato na hitro premerim situacijo. Windmeter pokaže 38 vozlov. Ok, glede na napoved sem pričakoval okoli 30, ampak 38 to je pa hudo. Morje prazno, razen surfačev, ki skačejo čez valove in delajo loop-e v zraku. Enega od kajtarjev mine v trenutku ko štarta kite in ga začne dvigovati v zrak. Treba bo počakati, v upanju da se kmalu umiri se vsedem in poklepetam s sotrpini.
Običajno se zmrdujem, da mi manjka nek srednji kajt med obema, danes bi mi prav prišla kakšna šestka. Pri čakanju se mi pridruži še nekaj slovencev, po plaži se nabira vse več opreme. Nestrpno čakamo in po dveh urah, postanejo razmere znosne. Poženem se v vodo, za mano še vsi ostali in naslednje 2,5h zmagujemo v svojem svetu, nekje med vodo in zrakom. Sami sebi se nasmihamo ob uspelih poskusih in kričimo ob neuspelih. Okoli 12 h veter močno upade, na hitro se še zvlečem do plaže in prijetno utrujen pospravim opremo. Večji kajti še vztrajajo, ampak glede na napoved tudi oni ne bodo več dolgo.
Naj bo do zime še več takšnih vikendov… :)