Veliki načrti za prvomajske praznike so splavali po vodi takoj, ko smo začeli razkopavati kombi in ugotovili, da bo potrebno več dela kot je sprva kazalo. Hitro smo našli rešitev za enodnevne izlete in v nedeljo takoj po zgodnjem vstajanju je prišlo v naše plane Vransko. Ljudje so na morju, odrinemo zgodaj zjutraj in sigurno ne bo gužve. Ob 8.30 smo že pred steno in kar je najpomembnejše sami!
Prihod pred steno
Naredim našo malo bazo, premečem štrik in se hitro lotim plezanja. Splezala sva nekaj lažjih in nekaj težjih smeri. Plezališče ponuja 16 smeri različnih težavnosti. Skala je kar groba in lepo se pleza po njej, ker ni preveč previsna ponuja lepo sprostitev in trening za naprej.
BazaPlezanje
Najmlajša naju je pridno spremljala in ker smo bili sami, sva si tudi midva vzela čas za nas. Carlos je tokrat ostal doma, saj smo se za kosilo že vračali nazaj. Okoli enajste ure so začeli prihajati tudi ostali, željni stene. Mi smo se pa prijetno utrujeni in naplezani vrgli v travo in kmalu zatem vrnili proti domu.
Velikonočne praznike smo namenili za obiskovanje domačih. Najprej smo v nedeljo šli na štajersko, ponedeljek pa je bil rezerviran za primorske člane družine. Že po telefonu sva namignila, da bi najmlajšo pustila za par uric v varstvu in se odpeljala na Črni Kal malo poplezat. Nižje temperature kot običajno naju niso ustavile in sva se po kosilu hitro odpeljala do plezališča. Tokrat sva bila sama, saj nihče od prijateljev ni imel časa. Sprehodila sva se do sektorja D, kjer smo že plezali in v vsej gneči le našla prostor zase.
Nekaj lahkega
Ogledal sem si tudi kraj neljubega dogodka in ugotovil, da je že vse pozabljeno. Na koncu sva odplezala nekaj smeri in pozno popoldan zapustila plezališče.
Sektor D
Bilo je kratko, a sladko. Kljub uživanju sva hitela domov k manjkajočima članoma naše družinice. :)
Prejšnji teden smo imeli plan obiskati manjše in otrokom prijazno plezališče na Vranskem. S svojim dostopom ponuja super prostor za družine, same smeri so pa tudi primerne za vse okuse in potešitev želje po plezanju. V soboto smo vsi zboleli in naši načrti so padli v vodo. Nimaš kaj, treba se je pozdravit. Naslednji vikend pa gremo, tudi če pada toča. :) Teden mine in dočakamo soboto, ko se nabašemo v avto in odpeljemo proti štajerski. Plezališče najdemo iz prve, vendar doživimo hladen tuš. Ravno danes so učitelji iz plezalne šole peljali svoje tečajnike na trening in si gladko rezervirali vseh 16 smeri in to za cel dan. Razumem, da jih je bilo veliko in so morali poskrbeti da bodo vsi na vrsti, ampak malo občutka za ostale obiskovalce bi pa vseeno inštruktorji lahko premogli. Konec koncev so tudi sami plezalci in poznajo situacijo na naši sceni. Razočarani smo se odpeljali dalje v Logarsko dolino, kjer se tudi nahaja eno manjše plezališče, po vsej verjetnosti prazno. Po poti se peljemo že z rezervo in v vsaki vasi zaman upam na bencinsko črpalko. Končno jo najdemo, a je ta zaprta. :) Ok, do cilja prispemo, stena je v gozdu in pričakovano brez ljudi.
Logarska dolina
Najmlajša zaspi v lupinici, Carlos se zgubi kdo ve kam (le vsake toliko slišiva v daljavi lajež lokalnih psov), midva pa v miru odplezava svoje.
Base camp :)
Smeri so za naju kar težke in jezi me dejstvo, da smo brez bencina, čez Pavličevo sedlo je pa samo nekaj kilometrov do Železne kaple. Druge izbire ni bilo, kot da se vrnemo po isti poti nazaj domov. 20 km do prve bencinske smo prevozili s cmokom v grlu, vendar smo kmalu na vse pozabili v Gostilni Grof, ki se nahaja na Vranskem. Pristransko lahko ocenim, da je zelo prijazna družinam, saj ponuja igralnico, veliko zunanjih igral in ločeno previjalnico, ki je všečno opremljena. Vse pohvale za takšno urejenost. S polnimi želodci se pozno popoldan odpeljemo proti domu. Ponovno smo skupaj preživeli čudovit dan v naravi in v lepem vremenu.
Kakšen mesec nazaj sva zasledila ugodno ponudbo za vikend paket v Hotelu Planinka. Pred rezervacijo je sledilo klasično povpraševanje o bivanju psa in ker je Carlos lahko šel z nama, sva takoj zakupila sobo. Osebje je super prijazno in v času našega bivanja nam ni prav nič manjkalo. V petek dopoldan sem moral kupiti še strešne nosilce in ob enajstih smo s kovčkom na strehi že vozili proti Škofji Loki. Sedaj imava končno popolno* plezalno opremo, zato smo se ustavili še na plezališču Kamnitnik.
Prvič smo šli sami in dopoldanski čas je bil ravno prav za našo preizkušnjo. Malčica se je odlično odrezala (kaj drugega tudi nismo pričakovali), z nasmehom naju je spremljala v skali in navijala, predvsem za mami. :) Carlos se je pa tako ali tako izgubil nekje v skalah, le vsake toliko je pokukala njegova glava iz vrha proti nam. Popoldan smo se sprehodili še po Jezerskem in zbiti že ob devetih popadali v postelje. Tudi najmlajšo je utrudil gorski zrak, saj je prespala celo noč.
Okoliške goreZadnji izdihljaji sonca
Po zajtrku smo se odpravili na sprehod do planšarskega jezera, uživali na soncu, počakali obiske in se popoldan odpravili nazaj. Jezero je edinstveno, saj je v obliki srca. Žal je čez zimo prazno, ker se napaja z ledeniki okoliških vrhov. Ni treba posebej omenjati, da je bil Carlos cel vikend spuščen in temu primerno utrujen ob vsakem koncu dneva.
Blizu hotela se nahaja tudi manjše plezališče, zato zadnje urice dneva izkoristim za plezanje. Tokrat sem plezalke uničil do kraja in zadnjo smer plezal po tkanini. Ja zadnji čas, da jih nesem na popravilo, sedaj pa res. :)
Plezališče Jezersko
Po večerji prijetno utrujeni zaspimo. V nedeljo smo se prebudili v oblačno vreme, a kljub temu se nam še ne gre domov. Po dopoldanskem sprehodu narediva plan, da gremo pogledat plezališče Železna kapla v sosedniji Avstriji. Malo naju skrbi, ker je malčica še brez dokumentov, potni list Carlosa je pa tudi nekje doma založen, a na koncu se vse izide tako da je prav. Plezališče je zelo všečno in brez težav lahko preživiš dan pod steno. Ponuja ogromno prostora in celo igrala za otroke. Tokrat nas je pregnalo slabo vreme, ampak kljub temu sva nekaj malega splezala in pozno popoldan smo se vrnili domov.
Železna kapla, sektor 2
Preživeli smo nepozaben vikend in od njega vsi odnesli veliko dobrega. Naslednji teden bo še topleje tako da Vransko here we come! :)
*kljub temu, da imava trenutno vse za samostojno plezanje, opreme ni nikoli preveč in kot taka ne more biti nikoli popolna.
Po propadlem izletu na Bled smo za nedeljo izbrali bolj miren kotiček. Pred časom je prijatelj kajtal na Gradiškem jezeru, ki se nahaja v bližini Lukovice oz. pri vasi Gradišče. Jezero je umetno zajezeno in služi kot mokri zadrževalnik na potoku Drtijščica, ki varuje avtocesto pred hudournimi vodami. Okoli jezera se vije čudovita makadamska pot, ki je zaprta za vozila in kot taka odlično služi za sprehajanje. Dolga je 4,2 km in ravnoprav za popoldanski izlet.
Lijak
V času, ko smo se nalagali v avto je v Ljubljani rahlo deževalo in pomislili smo, da bi se obrnili v blok. Na koncu smo vseeno poskusili srečo in se odpeljali proti Lukovici. Pri jezeru je bilo parkiranih kar nekaj avtomobilov, vendar med sprehajanjem nismo srečali veliko ljudi. Končno smo našli svoj mir in uživali v super sprehodu. Lačni in utrujeni smo se okoli treh vrnili domov. Ni nam bilo žal odločitve in še se bomo vrnili.
Vikend je bil ponovno lep, zato smo se določili, da se zapeljemo na Bled in sprehodimo okoli jezera. Po zgodnjem kosilu smo se naložili v kombi in odhiteli na Gorenjsko. Že na poti nas je začelo spremljati slabo vreme, gužva na cesti pa tudi ni izboljšala razpoloženja. V četici smo se peljali do Bleda, kjer se je valila kača ljudi na sprehajalni poti. Vseeno smo se nekako zrinili v majhno parkirišče in spakirali ven. Čutiti je bilo kapljice dežja, staljeni sneg je ustvaril blato na vsakem koraku, oblaki so kvarili vzdušje. Naša družina se vseeno ne pusti pregnati in se dobronamerno odpravimo sprehajat. Napaka! Ljude so dobesedno hodili en čez drugega, kljub vozičkom se nihče ni umikal. Nekajkrat so nas skoraj zrninili v ograjo ali pa travnati breg, da so ostali lahko nemoteno šibali dalje. Za kratek čas se ustavimo, malčica poje kosilo in sprejmemo odločitev o vrnitvi domov. Od sprehoda tako ali tako ne bi odnesli nič drugeg kot slabo voljo in živčno stanje. :)
Blejski gradRačke se kljub ledu ne pustijo motiti
Med vračanjem do avta se vseeno malo sprazni in naivno se odpravimo še enkrat do jezera, tokrat v nasprotni smeri. Po nekaj sto metrih se ustavimo pri klopci, malo posedimo in gremo domov. Dovolj je bilo gužve, glasnega govorjenja in spotikanja ob ljudi. Ne verjamem, da se še kdaj vrnemo, vsaj čez vikend ne.
Že mesec in pol preživljam lepe trenutke s hčerko in skoraj ni dneva, ko se ne bi potepali ali bili vsaj zunaj okoli bloka. Včeraj nas ni ustavil niti sneg, podali smo se na obisk k prijateljem, ki živijo malo višje in lokacija obeta veliko snega. Obiska se vedno zelo razveseli tudi Carlos, saj ima družbo dveh hrtic, poleg tega ograjeno zemljišče ponuja ogromno prostora za divjanje in raziskovanje. Z dodatkom snega je razburjenje še toliko večje.
Tudi odraslim otrokom ni bilo dolgčas, saj smo si pri nekje 40 cm snega hitro “odprašili” borde in začeli postavljanti skakalnico. Kot majhni otroci smo se podili po klancu in za vsakih skokom povečali skakalnico. Včasih mora it tudi na otročje, da sprostiš ventile na katere pristiska teža vsakdana. :) Ob vsemu dogajanju in adrenalinu smo popolnoma pozabili na fotoaparate, imel sem celo pripravljeno kamero, ki pa je ostala doma. Ko je otrok umirjen, je potrebna hitra logistika, da se čimprej odpraviš od doma in od vsega hitenja polovico stvari pustiš v stanovanju. :)
Popoldan smo se vrnili domov in se še nekaj uric pocrtali, potem je pa utrujenost premagala tudi najmlajšo. Zrak ji je zelo koristil, saj je spala skoraj do zjutraj in smo ponoči ustali samo enkrat. Carica mala!
Ponovno sem imel možnost sodelovati pri kreiranju podobe za vsakoletno VW Bus Srečanje. Junija bo potekalo že tretje srečanje na Vinici, ki ga prireja T3klub. Z veseljem se ga bomo udeležili tudi letos, vključno z novo članico.
Se vidimo na Vinici!
Takoj po rojstvu hčerke sem ostal tri tedne doma, tako proste dneve s pridom izkoriščamo za sprehode in preživljanje časa z družino. Danes smo se vsi skupaj odpravili na obalo v iskanju višjih temperatur in sončka. Našli smo sonček, a na koncu je bilo v Ljubljani le toplejše. Od vseh dni ravno danes. Vseeno smo preživeli čudovit dan in zelo uživali na izletu. Sprehod smo zapečatili s tortico in se počasi odpravili proti domu. Ob pogledu na Črni Kal, sva že delala plezalne načrte za toplejše dni. :)
Sprehod po Portorožu
Ob sprehodu po plaži sem bil šokiran, da poleti računajo vstop na plažo 35 EUR/po osebi. Kam gre ta svet. :)
