Tako, pa nam je uspelo speljati en vrhunski večer, poln smeha, druženja in bordanja. Neuspela ideja iz leta 2012 se je letos le realizirala, pravtako pa mi je uspelo posneti nekaj kratkih clipov in sestaviti filmček. Snemal sem na Canonu 550d brez priprav in scenarija. Zgodbo večera pa naj predstavi spodnja povezava. Enjoy :)
Mini snowpark
Na vprašanje koliko bi bil star, če ne bi poznal svoje letnice rojstva, bi v četrtek z lahkoto odgovoril, da več kot 15 sigurno ne. :) Nove pošiljke snega sva se s prijateljem razveselila kot otroka, zato je bil obisk na njegovem domu neizogiben. Iz začetne male skakalnice je nastala “malo” večja, pa zraven še ena, pa slider, pa še ena skakalnica… Na koncu sva na dvorišču naredila mali park in trenirala nove/stare trike do naslednjega dne. Zadeva je šla celo tako daleč, da bo to soboto na isti lokaciji potekal mali privat event z bolj obsežno udeležbo. Snega bo več kot dovolj, dneva se pa veselimo kot že dolgo ne. Verjamem, da se v vsakem skriva mali otrok, ki na trenutke pokuka na plano, kljub starosti in dejstvu da smo starši. Ali pa ravno zaradi tega. :) Ja, sneg in zima imata tudi lahko svoj čar. Upam, da mi uspe posneti kakšen filmček ali pa vsaj fotko za naslednji prispevek.
Letališče Postojna
V celi paleti vetrovnih dni sem tudi jaz našel čas in se v soboto dopoldan odpeljal do Postojne na kratek kitesešn. S seboj sem vzel prijatelja, ki si močno želi vstopiti med lovilce vetra in našla sva tudi nekaj časa, da je sam poskusil z vrtenjem bara. Veter je bil tako tako, a vseeno je nastalo nekaj luštnih fotk in narisalo nekaj nasmeškov na mojem obrazu. :D
Dom na Menini planini
Že v prejšnjem postu sem omenjal današnji izlet. Po klasičnem Google-anju o poteh za otroke se je med rezultati pojavila tudi omenjena planina. Na izhodišče smo se odpeljali skozi Tuhinjsko dolino, kjer se odcepimo proti hribom na desno (iz Vranskega) ali levo (iz Kamnika). Če se zapeljemo po makadamu do prve koče poteka naprej lepa pot čez pašnike, ki ne traja več kot urco. To pot smo izbrali tudi mi, za razliko, da smo avto pustili nižje ob cesti in si s tem malo podaljšali naš izlet. Z velikim veseljem lahko Carlosa spustimo kar iz avta, mi se v miru odpravimo, on pa prevoha okolico in pobere sporočila. Najmlajšo smo dobro oblekli in jo posadili v nahrbtnik, a kot običajno ni dolgo trajalo, da je zaspala. Svež gorski zrak očitno zelo utrudi človeka. :) Po krajšem vzponu skozi gozd smo prispeli na Biba planino in pred nami opazili zavetišče na vrhu. Točne poti nisva poznala, zato smo se odpravili kar naravnost čez pašnike do koče.
Strmina nam ni prizanesla in kljub kratkosti smo komaj prisopihali do vrha. Ostanki snega so se povečevali, vsake toliko je kakšen sončni žarek pretrgal oblak, a nič pretresljivega. Vmes smo opazili “večje” nečloveške stopinje, ki so poskrbele za našo bujno domišljijo. ;) Pravijo sicer, da so opozorilne table o medvedih stare, a vendar sledi govorijo drugače. Celotna pot je lepo označena z markacijami, v določen trenutkih zmedenosti pa pomagajo tudi stopinje čevljel v snegu in pa naš stezosledec, katerega je cela planina polna samo po stezi ne hodi. :)
Hodili smo umirjeno in kakšno minuto več, a vseeno je bila pot zanimiva in se je nismo naveličali. Nekje na polovici smo očitno prečkali občinsko mejo Kamnik/Mozirje, na kar nas je opozoril prometni znak. :)
Pri koči smo naročili dnevno priporočilo kuharja, za konec pa s kruhom pomazali joto in pasulj. Zunaj nismo imeli veliko časa za posedanje, ker je Carlos kmalu postal nestrpen, poleg tega nas je pa hladen veter hitro pregnal nazaj v dolino.
Vračanje je trajalo natanko 45 minut, tokrat smo se iz oblakov spustili v sončno dolino. Lepa reč. Pod Bibo smo naredili krajšo pavzo, pojedli malo sadja, Carlos si je pa na hitro poiskal svoj prostor pod soncem. V objektiv sem ga ujel celo med sedenjem, netipično hrtjem položaju.
V naravi in miru smo zelo uživali, se kar strinjam, da je pot primerna za otroke, saj več hodiš po ravnem kot pa v hrib. V poletju se sigurno vrnemo in si ogledamo pašnike z živino in jezerci.
Sv. Jakob
Po kratkem delovnem tednu sva se odločila, da jo čez vikend ponovno mahnemo v hribe. S pregledom bližnjega gorovja sem si naredil kratek seznam poti, katere moramo obdelati v prihodnosti. Upoštevati je seveda treba dejstvo, da s seboj “vlečemo” otroka in psa, naša kondicija pa tudi ni na vrhuncu. Lepo vreme je bolj kazalo za nedeljo, zato smo si daljšo turo pustili za ta dan. Danes smo pa na hitro skočili do Sv. Jakoba nad Katarino. Gre za kratek sprehod, ki traja le 45 minut (realno je še manj) in je prava izbira za sobotno dopoldne.
Po pripovedovanjih naj bi bila ta mala cerkvica zelo oblegana, niti se ne čudim, glede na zahtevnost in dolžino poti. A vendar smo izbrali pravi čas, saj dopoldan še ni bilo gužve.
Odpeljali smo se do Medvod, kjer se pot odcepi proti Sori in nato v smeri Katarine. Parkiramo v kraju Topol na velikem parkirišču in se zagrizemo v strmino. Po nekaj minutah se cesta zravna in hodimo skoraj več časa navzdol, kot pa v klanec. Carlos je bil del poti spuščen, proti vrhu sva ga pa privezala, saj se je število kužkov na cilju povečevalo.
Vrh nam je ponudil lep razgled v dolino na žalost pa tudi veter, ki je hladil ozračje. Če tudi ob snegu tako piha bi bil travnik pod cerkvijo kar lep spot za kajtanje.
Posedli smo se na ena izmed klopi, najmlajša je bila deležna kar konkretne malice, midva sva se na hitro odžejala in posladkala, nato pa smo se počasi odpravili nazaj do avta.
Po poti smo odkrili prodajo domačega soka in ni bilo potrebno veliko, da je 5 litrski paket romal z nami. Sok je res odličen in vreden nakupa. Ker nam še ni bilo za iti domov smo se odpeljali na Zbilje, kjer smo spili kavico, se nastavljali sončku in divjali na igralih.
Carlos nas je imel na očeh iz varne razdalje, a vse pod kontrolo. :)
Jutri pa na malo daljšo turco… :)
Krvavec
Sončna sobota v novembru nas je vabila v hribe, saj sva se glede na letni čas še kako dobro zavedala, da bo v Ljubljani dopoldan megla. Pred časom mi je prijatelj pripovedoval o lepem sprehodu na Krvavec iz Ambroža pod Krvavcem. Okoli devetih smo se odpeljali proti izhodišču, takoj po prvem vzponu se je pod nami odprl prelep razgled na megleno “morje”, kar je potrdilo našo pravilno odločitev. V dolini se odcepimo desno proti Ambrožu, kjer nas na koncu čaka veliko parkirišče. Od tu dalje je cesta zaprta, možnih poti je več, pravtako imamo na izbiro več destinacij. Mi smo si izbrali pot proti smučišču in obisk koče na “plaži”.
Bil je krasen dan brez oblačka, a kljub vsemu so bile temperature hribom primerne. Veter je dodatno okrepil mrzel občutek in malo naju je zaskrbelo za najmlajšo. Na koncu je uživala na hrbtu in, kot vedno, v obe smeri prespala pot. Na vrhu se nam je odprl čudovit razgled na okolišče in daljne hribe, kjer sem seveda z veseljem škljocal in poskušal ujeti vsak trenutek v objektiv.
Kljub vsemu nam je narava pokazala, da je v hribih spremenljivo vreme in se razmere lahko hitro spremenijo.
Spustili smo se do plaže, ki je brez snega popolnoma drugačna kot v času smučarske sezone. Okrepčali smo se s palačinkami in kavo, lovili sončne žarke na našo kožo in uživali v brezvetrju. Današnji izlet je bil točno to kar smo potrebovali. Napolnjeni z energijo sonca smo se počasi vrnili proti avtu in prijetno utrujeni odpeljali domov.
Lubnik in pobeg na sonček
V soboto nismo imeli kakšnih večjih planov tako, da smo se odločili pokukati malo v hribe. Toplo je bilo dovolj, vreme več kot odlično, v Ljubljani pa, kot običajno, megla. Na hitro sem pregledal kam bi jo mahnili in Lubnik nam je ponujal točno to kar smo potrebovali. Lep razgled v dolino, sonce in ne več kot 1,5 h hoje do koče. Na hitro smo spakirali potrebno in se odpravili proti Škofji Loki. Parkiramo ob cesti na izhodišču in se zagrizemo v kar strm začetek naše poti. Kmalu nas začnejo spremljati sončni žarki, ki se prebijajo skozi gozd in čedalje redkejše oblake. Carlos uživa v naravi in nas vsake toliko pride nazaj preverit ali ga dohajamo in zakaj ne. :)
Vmes smo malo zašli z naše poti in kljub označbam hodili po nekakšnih “bližnjicah” skozi gozd. Vmes smo se le prebili na pravo pot in nadaljevali s pomočjo markacij in pa seveda ljudi, ki so se vračali z vrha. Proti koncu smo bili že kar utrujeni in občutek imam, da se je tista 1,5h pri nas kar razvlekla na debeli 2h in še malo… Skoraj pod vrhom smo naredili krajši postanek, pojedli oreščke, mladino dali ven iz nahrbtnika, da se je pretegnila in nadaljevali še tistih nekaj minut do vrha.
V koči smo si, kot pravi planinci, privoščili čaj in štrudl, nismo pa pozabili tudi na vpis v planinsko knjigo. Razgled je bil lep, nebo brez oblačka moteč je bil edino veter, ki je kar dobro hladil naša telesa.
Po poštenem premoru smo se spakirali in počasi odšli v dolino. Pot se ni tako vlekla, je pa vseeno bila kar naporna.
HNY2013
Icons by DryIcons
Novembrska burja
Glede na to, da sem bil za vikend peljan žejen čez vodo oz. sem bil za nedeljski jugo v Gradu več kot tri ure prepozen, mi burja sredi tedna ni dala miru. S Carlosom sva se odpravila okoli enajstih zvečer proti Monfalconu, kjer so se drevesa že kar težko upirala močnemu vetru. V kombiju sva zakurila gretje in v zibanju zaspala do šestih zjutraj. Obetal se je en hud sešn, nikjer nobenega, veter piha okoli 30 kts, zato se ne mudiva dolgo v postelji. Pojeva zajtrk, Carlosa spustim iz vajeti, jaz pa začnem pripravljati opremo. Še dobro se ne zdani, ko sem že pripravljen za vodo. Carlos se potepa po plaži, nekaj časa se še trudim z odpoklicem, vendar kmalu obupam in grem kajtat. Tako ali tako je vse prazno, daleč pa tudi ne bo šel. Po dveh urah me je pričakovano čakal pri opremi. Po kratki pavzi skočim še za kakšno uro v vodo, potem pa se počasi vrneva domov. Jaz v službo, Carlos pa v posteljo. :)
What if…
http://youtu.be/siu6JYqOZ0g?hd=1
Besede, ki jih je podal britanski filozof Alan Watts. Jaz bi definitivno preživel več časa z družino in se ukvarjal z nam skupnimi hobiji… Kaj bi pa vi storili, če denar ne bi igral nobene vloge?