Že v prejšnjem postu sem omenjal današnji izlet. Po klasičnem Google-anju o poteh za otroke se je med rezultati pojavila tudi omenjena planina. Na izhodišče smo se odpeljali skozi Tuhinjsko dolino, kjer se odcepimo proti hribom na desno (iz Vranskega) ali levo (iz Kamnika). Če se zapeljemo po makadamu do prve koče poteka naprej lepa pot čez pašnike, ki ne traja več kot urco. To pot smo izbrali tudi mi, za razliko, da smo avto pustili nižje ob cesti in si s tem malo podaljšali naš izlet. Z velikim veseljem lahko Carlosa spustimo kar iz avta, mi se v miru odpravimo, on pa prevoha okolico in pobere sporočila. Najmlajšo smo dobro oblekli in jo posadili v nahrbtnik, a kot običajno ni dolgo trajalo, da je zaspala. Svež gorski zrak očitno zelo utrudi človeka. :) Po krajšem vzponu skozi gozd smo prispeli na Biba planino in pred nami opazili zavetišče na vrhu. Točne poti nisva poznala, zato smo se odpravili kar naravnost čez pašnike do koče.
Strmina nam ni prizanesla in kljub kratkosti smo komaj prisopihali do vrha. Ostanki snega so se povečevali, vsake toliko je kakšen sončni žarek pretrgal oblak, a nič pretresljivega. Vmes smo opazili “večje” nečloveške stopinje, ki so poskrbele za našo bujno domišljijo. ;) Pravijo sicer, da so opozorilne table o medvedih stare, a vendar sledi govorijo drugače. Celotna pot je lepo označena z markacijami, v določen trenutkih zmedenosti pa pomagajo tudi stopinje čevljel v snegu in pa naš stezosledec, katerega je cela planina polna samo po stezi ne hodi. :)
Hodili smo umirjeno in kakšno minuto več, a vseeno je bila pot zanimiva in se je nismo naveličali. Nekje na polovici smo očitno prečkali občinsko mejo Kamnik/Mozirje, na kar nas je opozoril prometni znak. :)
Pri koči smo naročili dnevno priporočilo kuharja, za konec pa s kruhom pomazali joto in pasulj. Zunaj nismo imeli veliko časa za posedanje, ker je Carlos kmalu postal nestrpen, poleg tega nas je pa hladen veter hitro pregnal nazaj v dolino.
Vračanje je trajalo natanko 45 minut, tokrat smo se iz oblakov spustili v sončno dolino. Lepa reč. Pod Bibo smo naredili krajšo pavzo, pojedli malo sadja, Carlos si je pa na hitro poiskal svoj prostor pod soncem. V objektiv sem ga ujel celo med sedenjem, netipično hrtjem položaju.
V naravi in miru smo zelo uživali, se kar strinjam, da je pot primerna za otroke, saj več hodiš po ravnem kot pa v hrib. V poletju se sigurno vrnemo in si ogledamo pašnike z živino in jezerci.