Moram priznati, da smo imeli pri organizaciji tokratnega plezanja v Železni kapli čisto preveč težav. Prvo je naša družina odpovedala, ker smo mislili it na morje, nato smo še zadnji hip spremenili načrte in se odločili za sobotno wake-anje na Planksee-ju in nedeljsko plezanje v Avstriji. Na koncu je pa najmlajša podala zadnjo besedo v obliki prehlada in smo soboto izkoristili za počivanje, v nedeljo pa odšli do plezališča. Po poti sem zgroženo gledal oblake nad Jezerskim, ki so popolnoma zaprli nebo in ugotavljal kako je lahko kamera v Kapli kazala sonce. Pred vzponom do mejnega prehoda ni bilo več sledu o slabem vremenu in oddahnil sem si, ker sem vedel, da nas čaka prekrasen jesenski dan.
Smeri
Plezališče ima popolnoma južno lego, kljub rahlemu vetru je bilo neverjetno toplo, pod skalo pa presenetljivo malo ljudi. Na sončku smo pogrnili odeje in se zapodili v raziskovanje smeri. Brošura z opisom je nastavljena malo površno, saj težko ločiš katero smer opisuje, vendar smo tri glave staknili skupaj in nekako razvozlali avtorjeve uganke. :) Okoli treh smo na plezališču ostali sami, ker sem vajen gužve na plezališčih me je to kar presenetilo.
Bad EisenkappelZabava
Prijatelji so imeli še druge obveznosti in so odšli pred nami, mi smo pa sklenili še malo ostati in se naužiti sonca do zadnje minute. Igrala pred skalo so enkratna pogruntavščina za plezalske družine, poleg tega je postavljen tudi trampolin, da se otroci res ne morejo dolgočasit in se za vsakega najde nekaj. Naša razbojnica je bila navdušena, mi pa tudi…
Pri iskanju družinskih kolesarskih poti sem naletel na informacijo o dokaj sveži poti od Bohinjske Bistrice do Srednje vasi. Za 1. maj smo tako naredili dvodnevni triatlon (kampiranje, plavanje in kolesarjenje), sobota je bila kar deževna in smo jo izkoristili za Vodni Park Bohinj, v nedeljo pa se je na našo srečo nebo odprlo in smo lahko dan preživeli v kampu Danica. Tukaj je bilo tudi izhodišče našega kolesarjenja. Močan veter je poskrbel, da je bilo na soncu malo hladno in v nekem trenutku smo želeli celo oditi domov. Premagala nas je želja in po kosilu smo vseeno skočili na kolo.
Kolesarjenje proti Stari FužiniKolesarska pot
V večjem delu kolesarske poti ni pihalo, pri Bohinjskem jezeru je bilo pa tudi prijetno zavetrje, tako da je toplo sonce lahko pokazalo svojo pravo moč.
V času, ko hribi zgubljajo svoja bela pokrivala, smo že začeli hribolaziti, tokrat sva se pa z najmlajšo odpravila na Kriško goro. Z nama je šel tudi Carlos, kateremu se je strmina kmalu začela upirati, ampak je le vztrajal do konca.
Strma pot
Tudi sam nisem pričakoval takšne strmine, ki se več ali manj vleče čez celo pot. Mimo naju so šibali ljudje, katerim je bilo videti, da po poti ne hodijo prvič. Na vrhu se je celo zapisal planinec, ki se do koče povzpne vsak dan in je v celem letu manjkal samo nekaj desetkrat. Na izbiro imamo več poti, midva sva za izhodišče izbrala vas Gozd, kjer naj bi potekala lažja pot, trajajoča slabo uro in pol. Ker sva bila tokrat sama, sem celoten paket dobrin, poleg pobalinke, nosil jaz in je bila teža nahrbtnika občutno večja. Proti koncu poti sva naletela tudi na sneg, po pripovedovanjih ga naj bi bilo teden nazaj še 70 cm.
Sledi za sestop
Ob sledeh sem sprva pomislil na turne smučarje, a se je pri najinem spustu izkazalo, da so kanale naredili pohodni čevlji s katerimi oddrsaš v dolino. :) Vesel sem bil, da sem s seboj nosil pohodne palice in si z njmi občutno olajšal sestop.
Najin ciljNajin cilj
Na vrhu sva pojedla dobro kosilo, se nastavljala sončku in imela čas celega sveta. Če imaš čas, imaš vse! Na najino veliko veselje sva bila tudi prisotna pri vzletu dveh jadralnih padalcev, ki sta nama še dodatno popestrila dan.
Uživača :)
Pozno popoldan sva se vrnila v dolino, zagorela in očitno utrujena.
Uf, kje naj začnem. Ob prvih znakih sonca in pomladnih temperatur smo imeli velike plane, kako preživeti vikend zunaj. V petek nam je vse načrte na glavo obrnila bolezen, ki se je dotaknila nas vseh. Tako smo obležali doma za cel teden in bili skoraj v karanteni, ker naj bi prenašali bolezen. To se je izkazalo za skoraj resnično, saj so vsi, ki so nas obiskali lažje ali težje bolehali za podobnimi simptomi. Po tedenskem počitku smo rekli temu dovolj in se v soboto odpravili proti Kozini z namenom pohoda na Slavnik. Ta primorski hrib imamo že dolgo v mislih, a do sedaj še ni bilo sreče z njim. Tudi tokrat očitno ne, saj je pihala močna burja in kljub soncu ni bilo nič kaj prijetno. V kakšni drugi situaciji bi se mi pri tem vetru pospešeno dvigal nivo adrenalina, ko bi vozil proti Italiji, ampak tokrat smo imeli družinski izlet in smo se obrnili proti Cerknici.
Pogled v dolino
Izbrali smo Slivnico in odločitev je bila pravilna. Začetna oblačnost se je na poti spremenila v jasno nebo, tudi tukaj je bilo malo vetra, ampak neprimerljivo z obalo, poleg tega je koča postavljena v zavetrju in je sonček odlično opravljal svojo nalogo. Razgled v dolino pa dihjemajoč. Pozno popoldan smo se polni energije vrnili domov.
DolinaKamuflaža :)
Ker se bo naš sposojen SUP kmalu vrnil lastnici, sva ga pred vrnitvijo želela še zadnjič peljati naokoli in se primerno “posloviti”. :)
Bled
Tako smo se v nedeljo naložili v avto in odpeljali do Bleda. Vlakec okoli jezera še ni bil aktiven, zato smo se samo malo sprehodili okoli in vrgli SUP v vodo. Kljub mrzli vodi je bilo kar nekaj somišljenikov na jezeru. :) Po “naporni” vadbi smo želodčke napolnili še s slastnimi kremšnitami in se počasi odpravili domov.
Na pobudo Urbana iz ŠC Jakop smo se lastniki kombijev na hitro dogovorili za mini srečanje v Logarski dolini. Za nas še zdaleč ni bil zaključek sezone, sva se pa s potomko z velikim veseljem udeležila druženja. V soboto smo se zjutraj dobili na Lukovici in po poti do Logarske doline pobrali še ostale člane, ki so se priključili koloni. Sam nisem ravno ljubitelj skupinskih voženj, če mi kdo slučajno omeni skupinski dopust ali karkoli podobnega, pa tako rajši ostanem doma… :) Tokrat sva se vseeno pridružila četici in sem brez večjih težav preživel vožnjo, predvsem zaradi ljudi, ki so v teh letih poznanstva postali prijatelji.
Ogled prostora
Piknik prostor
Dopoldan smo prispeli na parkirišče, kjer nas je gostitelj prijazno sprejel, razkazal okolico in poskrbel, da smo se udobno namestili. Carlos je šel takoj v izvidnico, najmlajša pa ni mogla mimo trampolina, ki jo je na ves glas klical iz zelenice. :) Dva dni se ni odlepila od njega, vmes sem jo komaj prepričal, da ga je odstopila za par kratkih minut še ostalim otrokom. Popoldan smo vrgli hrano na roštilj med pečenjem prijetno poklepetali in naše modre pogovore zavlekli pozno v noč.
Druženje ob ognju
Vmes smo še enkrat zagreli posode, saj je bilo hrane res ogromno, ostalo je celo za nedeljski zajtrk. :) Zvečer se je kar pošteno ohladilo in izpod kombijev so zahrumeli grelci, ki so čez noč peli uspavanko. Tistim brez je pa Urban prijazno ponudil priklop na elektriko. Zjutraj me je najmlajša vrgla iz postelje že pred šesto uro in vsi poskusi, da bi še malo poležala z mano ali prelistala kakšno knjigico, so bili neuspešni. Tako smo se toplo oblekli in odpeljali Carlosa na sprehod.
Jutro se prebuja
Ob Savinji smo našli polno kurišč, ki so me popeljali v čas mojega otroštva. Takrat smo se večkrat s sorodniki odpeljali v Logarsko dolino in preživeli cel dan ob vodi, pekli in uživali v naravi. Ko smo se vrnili do kombija so nekateri že pripravljali palačinke za zajtrk, seveda poleg mesa, ki se je že obračal na roštilju. :) Za popoldan je bilo dogovorjeno kosilo v Planšariji Logarski kot, katerega sva midva preskočila in se s kolesom odpravila do slapa Rinka. Udeležila sva se pa skupne vožnje do hotela Plesnik. Ja vem, skupna vožnja in to že drugič v dveh dneh. :) Ampak bilo je luštno, nabralo se nas je 23 kombijev in prav fino je bilo videti vse na kupu.
Poziranje
Pri vstopu v Logarsko dolino smo se ustavili naredili nekaj slik, na koncu še eno gasilsko in se odpeljali do hotela. Na parkirišču sva midva pripravila kolo, Carlos se je pa odločil za nove lastnike pri družini s katero se dobro razumemo in je tudi odgovorna, da naš kamper sije v vsej svoji lepoti. :) S kolesom sva jih srečala, ko so se že vračali, midva sva pa šele sopihala v klanec. Oziroma bolj jaz, kot tista zadaj na stolčku. Naredila sva kratek sprehod do Orlovega gnezda kjer sva spila sok, ustvarila nekaj slik za manjkajočo članico odprave in se spustila nazaj v dolino. Carlos naju je že pričakal pri kombiju, kjer sva pojedla še kosilo in se nato počasi odpravila proti domu. Oba nasmejana, ker sva preživela tako lep vikend…
Vikend pred junijskim praznikom smo že dolgo načrtovali, a se je vse obrnilo na glavo. Na koncu se je, kot vedno, izkazalo, da je najboljši plan tisti katerega ni. Zaradi obveznosti smo imeli na voljo dva dni potepanj in enoglasno izbrali Bohinj. Predvsem ker je lepo, ker se nam ne da daleč vozit in ker so proti morju nenormalni zastoji. Z nasmeškom poslušamo prometna obvestila, ko se peljemo po prazni regionalni cesti proti Lescam. Izbirali smo med tremi kampi, ali se vrnemo v Šobec, ali gremo v kamp Bled ali pa se izognemo turistični gneči in odpeljemo do Bohinja. Prevladala sta mir in narava, zato se odločimo za kamp Zlatorog. Kamp ima dve zvezdici in ponuja ravno toliko. Priznam, prvi vtis ni bil ravno najboljsi in sem želel drugam. Relativno divja zadeva, s starimi sanitarijami in brez trgovine. Ampak, ko se razkomotiš pol metra stran od jezera, ko zadihaš z naravo in ugotoviš da je to tisto kar si iskal, potem je edina prava odločitev, da ostaneš. Naslednji dan je pa seveda zelo težko it domov.
Naš kotiček ob jezeru
Na koncu šteje celotno doživetje in ne prvi vtis, ki traja nekaj minut, zato se je tukaj kamp izkazal na celi črti. Prijazno osebje, super okolica, skratka pravi ambient za nas. V času našega bivanja sem imel večkrat občutek, da se nahajamo v kakšnem ameriškem naravnem rezervatu in ne nekaj 10 km od doma.
Mir
Popoldan sem se s kolesom zapeljal do trgovine, istočasno pa upal, da najdem kje izposojevalnico SUP-ov. Ta način preživljanja na vodi je v obeh prebudil zanimanje in zelo sva si ga želela preizkusiti. Padlerjev je veliko, izposojevalnice nikjer. So pa na vsakem vogalu izposojevalnice kanujev in kajakov, kar je pa zelo dober kompromis. Še posebej, če kanu kupuješ zadnjih nekaj let in še vedno nimaš svojega. :) Popoldan je najmlajša dobila svoj jopič, vse potrebno smo vrgli v kanu in odveslali novim dogodivščinam nasproti. Imeli smo se neverjetno, skupaj vihteli veslo, metali kamenčke in prepevali. Zvečer smo utrujeni popadali v posteljo in zelo hitro zaspali.
Pogled ob prebujanju
Nedelja je bila malo bolj oblačna, a vseeno smo lahko za kratek čas namočili noge. Popoldan sva se s Carlosom odpeljala poiskati ” vrelec življenja” in se odpravila proti slapu Savici. Presenečen ugotovim, da za ogled slapa pobirajo vstopnino. Ker sem brez denarnice se obrneva in počasi odpeljeva do naše baze.
Pogled proti slapuBlagajna :(
Pot sva obdelala s kolesom/tačkami in se po eni uri vrnila uničena. Na to sta vplivali dve stvari, da gre za mestno kolo in pot ni enaka kolesarjenju po Prekmurju. :) Pripravljena sva bila za roštiljado s katero smo tudi lepo zaključili naše hribovsko potepanje. Ob takih izletih se vedno spomnim, da prevečkrat bežimo čez mejo in nam naše lepote ostanejo neznane. Pri nas se je že večkrat izkazalo, da to še kako drži.
Ta vikend smo se potepali le do nedelje zjutraj, saj smo se popoldan namenili obiskati naše družinske člane na Primorski. V čet. sva se na hitro odločila, da bi nekam šli, ker je bilo škoda zapraviti lepo vreme v soboto. Vožnja proti morju nama ni dišala, zato smo se v petek zvečer odpeljali do Bleda. Dan in pol smo dobro izkoristili, v soboto sta se nam pridružila še naša motorista in zaklepetali smo se pozno v večer. V petek okoli desete ure parkiramo na parkirišču pri “Zaki” in iščemo parkomat. Nočitev za avtodom namreč znaša 10 eur. V bližnjem lokalu dobim neoznačen listek in to je to. Lokal se je ravno zapiral in mi je bilo na koncu žal, da sem se “delal poštenjaka”. Brez listka bi ravnotako v miru prespali. Ponoči je še deževalo, ampak se nismo pustili motiti, ker nam v kombiju ni bilo mrzlo. Potomka je v objemu staršev prespala celo noč, zbudili smo se pa v čudovito sprano jutro, obsijano s soncem. Le temperature so potrebovale še kakšen žarek več. Carlosa spustiva, da se zapodi v gozd, malo zaokrožimo po okolici in odidemo do jezera na kavo. V družbi račk in racmanov uživamo v prebujanju narave in mirnem blejskem jezeru. Obala in parkirišče sta od noči ostala kar blatna, zato se nismo preveč zadrževali in se odpeljali nazaj do kampa Šobec.
Base camp
Med tednom sem večkrat pregledal njihove spletne strani in predstavitvene fotografije so predstavljale ravno to kar smo potrebovali. Naravo, mir in družinam prijazen kamp. Teh je bilo največ, v zgodnjih jutranjih urah so bili že skoraj vsi gostje pokonci. Tisti z otroki tako ali tako, upokojenci pa tudi ne morejo dolgo spati. Kamp je objet s Savo na eni strani in Šobčevim bajerjem na drugi, s tem nam ponuja veliko aktivnosti na vodi in v naravi, že sam sprehod skozi kamp te lahko napolni z manjkajočo energijo. Celotno območje je prekrito z borovci, Wi-Fi signalom in več točkami z otroškimi igrali. Ob Savi se najde res lepe kotičke za kampirati, ker je prostor ogromen nimaš ravno občutka, da si v kampu. Mi smo se v skrbeh, da bi mala čofnila v deročo vodo, raje parkirali pri bajerju.
Cheers!
V poletju se obvezno vrnemo, da se lahko tudi malo namočimo v vodi. Popoldan smo se namenili s kolesi odpeljati do Bleda, a smo imeli vse potrebno v kampu, tako da smo uživali v skupnem preživljanju časa. V nedeljo dopoldan smo odšli proti domu, presedli v osebni avto in odhiteli proti Primorski. Bilo je kratko, a sladko. :)
Pa nam je uspelo, prvi vikend izlet letos! Vsi prejšnji vikendi so bili zasedeni, slabo vreme, ali pa je bila najmlajša bolana. Tudi ta konec tedna ni bil ravno blesteč kar se vremena tiče, a vseeno smo našli nekaj zase. Na koncu smo se vsi strinjali, da nam je bilo lepo in je otvoritev sezone uspela. V petek smo se pozno popoldan/zgodaj zvečer spakirali v kombi, ustavili v trgovini po hrano in “oddrveli” proti Klopeiner See. Odločili smo se za pot preko Jezerskega, z namenom da si našo kratko vožnjo do avstrije še skrajšamo in prenočimo ob Planšarskem jezeru. Nekaj informacij sem dobil glede spanja, ampak vse skupaj bolj neuporabno. Poznal sem parkirišče na drugi strani, kjer vsako leto taborijo planinci in taborniki. Kot otrok sem bil tudi sam eden od teh, ki so na tem prostoru uživali počitnice v naravi. Ob cesti nas znak opozori o prepovedi kampiranja in kurjenja ognja, pod njim pa napis, da imajo bivalna vozila dovoljen dostop od 22.00 do 8.00. Ravno toliko kot potrebuješ za mirno prenočitev. Kapo dol lastniku zemljišča, da kamperje ne jemlje kot vsiljivce in odvečno blago, ampak celo dovoli parkiranje. Po naključju smo prispeli do jezera ravno okoli 22.00 ure in se sparkirali pod drevesa. Zunaj je močno pihalo in ni bilo nič kaj prijetno. Prižgem gretje in držim pesti, da bo jutro lepše.
Prebujanje v naraviNaše prenočišče s pogledom na Planšarsko jezero
Po mirno noči se zbudimo v megleno in hladno jutro, še vedno piha, a vsake toliko nas le pozdravi sonce in ogreje obraze. Jutro je kljub vsemu prekrasno, saj smo se zbudili v naravi, sami in daleč stran od vrveža. Ker nam še ni za it se prestavimo na drugo parkirišče, pojemo obilen zajtrk in se še malo sprehodimo po okolici. Iz gostilnice ob jezeru zadiši po kuhi, nama pa zadiši kava, ki jo spijeva na terasi. Nikamor se nam ne mudi, zato še toliko bolj uživamo prosti čas.
Občudovanje račk
Do Avstrije se zapeljemo čez Pavličevo sedlo, na katerem opazimo še nekaj ostankov snega. Po slabi uri vožnje prispemo do Klopeiner See, natančneje v kamp Breznik. Za njega smo se odločili, ker sprejemajo Camping Cheque, nam se je pa ravno eden še valjal na kartici. Kamp je namenjen predvsem pavšalistom in ima edini dostop do najtoplejšega jezera (poleti doseže temperaturo 28 stopinj Celzija). Tudi za Avstrijce je bil to prvi dopustniški vikend, saj je večina prišla pospravljat in počistit njihove rezidence. Kljub vsemu imajo prikolice lepo urejene in nevsiljivo fiksne. :) Na prvi pogled sem bil malo razočaran, predvsem je bilo opaziti prebujanje sezone, kamp se bo verjetno v naslednjih dneh urejal, trenutno pa deluje rahlo zapuščen po zimskem spanju. Vreme pa… Nismo vedeli ali naj gremo domov, ali vztrajamo do konca. Malo smo s kolesi raziskali okolico in zvečer v dežju zaspali.
Plaža v kampu
Jutro je bilo še vedno deževno, a se je v eni uri zjasnilo. Sonce je prebilo oblake in nekaj ur smo bili deležni toplih žarkov iz jasnega neba. V bližini jezera se nahaja ptičji park, katerega smo imeli tudi mi v načrtu. Ker je le kakšen km stran, se do njega odpeljemo s kolesi. Vstopnina je kar zasoljena, za 9,5 EUR ne ponujajo ravno presežka, na koncu so pa še našo bolj zanimala igrala kot papige. Je bila pa vsaj navdušena nad zajčki in kozami. :)
Priboljški :)Priboljški
Ob vračanju smo opazili table za kolesarske poti okoli jezera in seveda smo se morali zapeljati še malo naokoli. Verjetno smo bili edini, ki smo 12 km pot makadama in asfalta izkusili s starimi mestnimi kolesi brez prestav. A vendar nam je uspelo prevoziti pot v čudoviti naravi, prijetnem okolju urejenih avstrijskih hiš in ogromnih travnikov. Na hitro smo še v kampu skuhali kosilo in se pozno popoldan odpravili proti domu.
Ta vikend so bili bolj hribi, čez praznike pa morje. Komaj že čakamo.
Včeraj smo šli na morje, danes pa pojdimo v hribe. Skupna odločitev je bila, da se zapeljemo nekam na sprehod in da tudi Carlos pride na svoj račun. Na hitro sva pobrskala po spletu in Rakitna je ponujala to kar smo iskali. Pozabili smo seveda upoštevati dejstvo, da je nedelja in nimamo samo mi prostega dneva. :) Ob prihodu so se nam povesili obrazi, ko smo videli koliko je ljudi in da pesjanar žal ne more biti spuščen. Vseeno smo se sprehodili do vasi in nazaj k hotelu. Snega je bilo še dovolj, manjše smučišče je obratovalo, a smo na žalost ostali praznih rok ker smo sanke pustili doma. Ah ja, vsega ne moreš imeti in bomo vedeli eno več za drugič. Pri jezeru smo si privoščili kavo, najmlajša je bila deležna še malice, Carlos je pa nestrpno odšteval minute, ko bo prišel nazaj na toplo.
Pogled na jezero
Ujeli smo še nekaj sončka pred zahodom, nato smo se pa vrnili nazaj v dolino. Svež zrak nam je dobro del in kljub gneči smo se imeli zelo lepo.
Že v prejšnjem postu sem omenjal današnji izlet. Po klasičnem Google-anju o poteh za otroke se je med rezultati pojavila tudi omenjena planina. Na izhodišče smo se odpeljali skozi Tuhinjsko dolino, kjer se odcepimo proti hribom na desno (iz Vranskega) ali levo (iz Kamnika). Če se zapeljemo po makadamu do prve koče poteka naprej lepa pot čez pašnike, ki ne traja več kot urco. To pot smo izbrali tudi mi, za razliko, da smo avto pustili nižje ob cesti in si s tem malo podaljšali naš izlet. Z velikim veseljem lahko Carlosa spustimo kar iz avta, mi se v miru odpravimo, on pa prevoha okolico in pobere sporočila. Najmlajšo smo dobro oblekli in jo posadili v nahrbtnik, a kot običajno ni dolgo trajalo, da je zaspala. Svež gorski zrak očitno zelo utrudi človeka. :) Po krajšem vzponu skozi gozd smo prispeli na Biba planino in pred nami opazili zavetišče na vrhu. Točne poti nisva poznala, zato smo se odpravili kar naravnost čez pašnike do koče.
Pogled v dolino
Strmina nam ni prizanesla in kljub kratkosti smo komaj prisopihali do vrha. Ostanki snega so se povečevali, vsake toliko je kakšen sončni žarek pretrgal oblak, a nič pretresljivega. Vmes smo opazili “večje” nečloveške stopinje, ki so poskrbele za našo bujno domišljijo. ;) Pravijo sicer, da so opozorilne table o medvedih stare, a vendar sledi govorijo drugače. Celotna pot je lepo označena z markacijami, v določen trenutkih zmedenosti pa pomagajo tudi stopinje čevljel v snegu in pa naš stezosledec, katerega je cela planina polna samo po stezi ne hodi. :)
Samotar, ki kljubuje težkim vremenskim pogojem na planini.
Hodili smo umirjeno in kakšno minuto več, a vseeno je bila pot zanimiva in se je nismo naveličali. Nekje na polovici smo očitno prečkali občinsko mejo Kamnik/Mozirje, na kar nas je opozoril prometni znak. :)
MejaPozdrav sonca
Pri koči smo naročili dnevno priporočilo kuharja, za konec pa s kruhom pomazali joto in pasulj. Zunaj nismo imeli veliko časa za posedanje, ker je Carlos kmalu postal nestrpen, poleg tega nas je pa hladen veter hitro pregnal nazaj v dolino.
Koča na Menini planini
Izbira poti
Vračanje je trajalo natanko 45 minut, tokrat smo se iz oblakov spustili v sončno dolino. Lepa reč. Pod Bibo smo naredili krajšo pavzo, pojedli malo sadja, Carlos si je pa na hitro poiskal svoj prostor pod soncem. V objektiv sem ga ujel celo med sedenjem, netipično hrtjem položaju.
Kamuflaža :)
V naravi in miru smo zelo uživali, se kar strinjam, da je pot primerna za otroke, saj več hodiš po ravnem kot pa v hrib. V poletju se sigurno vrnemo in si ogledamo pašnike z živino in jezerci.
