gore | áhasver

5 January, 201330 December, 2016

Sv. Jakob

Po kratkem delovnem tednu sva se odločila, da jo čez vikend ponovno mahnemo v hribe. S pregledom bližnjega gorovja sem si naredil kratek seznam poti, katere moramo obdelati v prihodnosti. Upoštevati je seveda treba dejstvo, da s seboj “vlečemo” otroka in psa, naša kondicija pa tudi ni na vrhuncu. Lepo vreme je bolj kazalo za nedeljo, zato smo si daljšo turo pustili za ta dan. Danes smo pa na hitro skočili do Sv. Jakoba nad Katarino. Gre za kratek sprehod, ki traja le 45 minut (realno je še manj) in je prava izbira za sobotno dopoldne.

Po pripovedovanjih naj bi bila ta mala cerkvica zelo oblegana, niti se ne čudim, glede na zahtevnost in dolžino poti. A vendar smo izbrali pravi čas, saj dopoldan še ni bilo gužve.

Odpeljali smo se do Medvod, kjer se pot odcepi proti Sori in nato v smeri Katarine. Parkiramo v kraju Topol na velikem parkirišču in se zagrizemo v strmino. Po nekaj minutah se cesta zravna in hodimo skoraj več časa navzdol, kot pa v klanec. Carlos je bil del poti spuščen, proti vrhu sva ga pa privezala, saj se je število kužkov na cilju povečevalo.

Vrh nam je ponudil lep razgled v dolino na žalost pa tudi veter, ki je hladil ozračje. Če tudi ob snegu tako piha bi bil travnik pod cerkvijo kar lep spot za kajtanje.

Posedli smo se na ena izmed klopi, najmlajša je bila deležna kar konkretne malice, midva sva se na hitro odžejala in posladkala, nato pa smo se počasi odpravili nazaj do avta.

Po poti smo odkrili prodajo domačega soka in ni bilo potrebno veliko, da je 5 litrski paket romal z nami. Sok je res odličen in vreden nakupa. Ker nam še ni bilo za iti domov smo se odpeljali na Zbilje, kjer smo spili kavico, se nastavljali sončku in divjali na igralih.

Carlos nas je imel na očeh iz varne razdalje, a vse pod kontrolo. :)

Jutri pa na malo daljšo turco… :)

4 January, 201330 December, 2016

Krvavec

Sončna sobota v novembru nas je vabila v hribe, saj sva se glede na letni čas še kako dobro zavedala, da bo v Ljubljani dopoldan megla. Pred časom mi je prijatelj pripovedoval o lepem sprehodu na Krvavec iz Ambroža pod Krvavcem. Okoli devetih smo se odpeljali proti izhodišču, takoj po prvem vzponu se je pod nami odprl prelep razgled na megleno “morje”, kar je potrdilo našo pravilno odločitev. V dolini se odcepimo desno proti Ambrožu, kjer nas na koncu čaka veliko parkirišče. Od tu dalje je cesta zaprta, možnih poti je več, pravtako imamo na izbiro več destinacij. Mi smo si izbrali pot proti smučišču in obisk koče na “plaži”.

Bil je krasen dan brez oblačka, a kljub vsemu so bile temperature hribom primerne. Veter je dodatno okrepil mrzel občutek in malo naju je zaskrbelo za najmlajšo. Na koncu je uživala na hrbtu in, kot vedno, v obe smeri prespala pot. Na vrhu se nam je odprl čudovit razgled na okolišče in daljne hribe, kjer sem seveda z veseljem škljocal in poskušal ujeti vsak trenutek v objektiv.

Kljub vsemu nam je narava pokazala, da je v hribih spremenljivo vreme in se razmere lahko hitro spremenijo.

Spustili smo se do plaže, ki je brez snega popolnoma drugačna kot v času smučarske sezone. Okrepčali smo se s palačinkami in kavo, lovili sončne žarke na našo kožo in uživali v brezvetrju. Današnji izlet je bil točno to kar smo potrebovali. Napolnjeni z energijo sonca smo se počasi vrnili proti avtu in prijetno utrujeni odpeljali domov.

1 January, 201330 December, 2016

Lubnik in pobeg na sonček

V soboto nismo imeli kakšnih večjih planov tako, da smo se odločili pokukati malo v hribe. Toplo je bilo dovolj, vreme več kot odlično, v Ljubljani pa, kot običajno, megla. Na hitro sem pregledal kam bi jo mahnili in Lubnik nam je ponujal točno to kar smo potrebovali. Lep razgled v dolino, sonce in ne več kot 1,5 h hoje do koče. Na hitro smo spakirali potrebno in se odpravili proti Škofji Loki. Parkiramo ob cesti na izhodišču in se zagrizemo v kar strm začetek naše poti. Kmalu nas začnejo spremljati sončni žarki, ki se prebijajo skozi gozd in čedalje redkejše oblake. Carlos uživa v naravi in nas vsake toliko pride nazaj preverit ali ga dohajamo in zakaj ne. :)

Vmes smo malo zašli z naše poti in kljub označbam hodili po nekakšnih “bližnjicah” skozi gozd. Vmes smo se le prebili na pravo pot in nadaljevali s pomočjo markacij in pa seveda ljudi, ki so se vračali z vrha. Proti koncu smo bili že kar utrujeni in občutek imam, da se je tista 1,5h pri nas kar razvlekla na debeli 2h in še malo… Skoraj pod vrhom smo naredili krajši postanek, pojedli oreščke, mladino dali ven iz nahrbtnika, da se je pretegnila in nadaljevali še tistih nekaj minut do vrha.

V koči smo si, kot pravi planinci, privoščili čaj in štrudl, nismo pa pozabili tudi na vpis v planinsko knjigo. Razgled je bil lep, nebo brez oblačka moteč je bil edino veter, ki je kar dobro hladil naša telesa.

Po poštenem premoru smo se spakirali in počasi odšli v dolino. Pot se ni tako vlekla, je pa vseeno bila kar naporna.

1 October, 20123 January, 2017

Izlet na Blegoš

Sobotni dan smo želeli izkoristiti za visokogorje, a nam je vremenska napoved malo pokvarila načrte. Prvotni Viševnik smo na koncu zamenjali za Blegoš. Na poti do izhodišča nas vmes spremljajo kaplje in po relativno dolgi vožnji prispemo do parkirišča pod Blegošem. Informacije črpamo iz vodnička in se odločimo za direktno pot na planino (katera naj bi se samo na začetku močno vzpela, a temu še zdaleč ni tako) in potem iz planine mimo koče nazaj v dolino. Hitro se primerno obujemo, najmlajšo spravimo v nahrbtnik in se zapodimo v klanec. Carlos veselo oddirja naprej in kmalu se za njim zgubi vsaka sled. Običajno nas vmes pride pogledat, danes pač ne. Ko že pošteno grizemo kolena, se skoraj obrnemo začne še deževati, vrh je pa že dolgo v megli. Vseeno vzdtrajamo do konca in ugotovimo, da smo bili že tik pred ciljem. Vidljivost je zelo slaba, Carlosa smo že dolgo nazaj nehali klicati, a smo vseeno z vsakim korakom upali, da bo od kje pridirjal. Na vrhu smo se za kratek čas ustavili, škljocnili par fotk in odšli do koče.

Z velikim apetitom smo pomalicali in spili topel čaj. Naš radoveni pesjanar je vse skupaj žal zamudil, saj ga celo pot ni bilo z nami. Po tihem sva oba upala, da čaka pri avtu, v nasprotnem primeru si nisem predstavljal poteka nadaljnih dogodkov. :) Spočiti odrinemo v dolino po lepi položni cesti in v slabi uri smo na izhodišču. Na naše olajšanje po poti poberemo še Carlosa, ki sam tava po cesti. Težko ocenim kdo se je bolj razveselil našega ponovnega srečanja. Na koncu se je le vse izteklo tako kot je treba.

20 August, 20123 January, 2017

Hlajenje v hribih

Praznik sredi tedna je kar klical po tem, da si podaljšamo vikend in jo mahnemo malo naokoli. Pojavljala se je že želja po obisku kakšnega mesta, vendar je na koncu Salzburg z okolico padel v vodo in tako smo se odpeljali v hribe. Za sredo sva planirala Bornovo pot in planino Prevala, ki je bila kot nalašč za testiranje nahrbtnika za najmlajšo, katerega sva dobila na posojo.

Izhodišče je v Ljubelju in skoraj celotna pot poteka po ravnem in zelo razgibanem terenu. Zanimiva je za družine, saj je večji del vklesan v skalo in poteka preko melišč. Poseben čar in veliko doživetje pa vmes ponujata tudi dva rova v skali, katera prehodiš na poti.

Po dobri uri hoje smo prispeli na planino in si privoščili pravo gorsko pojedino iz jote, ajdovih žgancev in sirovih štrukljev. Mljask, zelo okusno in domače.

Dan smo zaključili v Kranjski Gori, kjer smo prespali do četrtka.

Zjutraj smo v mestu najeli kolesa in se zapodili po zelo lepo urejeni kolesarski stezi, stran od avtomobilskega vrveža. Železniške tire je zamenjal asfalt in urejene točke za počitek. Naša pot se je končala v Mojstrani, kjer smo zavili do vode in si privoščili malico in ohladitev. Na poti nazaj se nam je približala nevihta in prisiljeni smo bili prevedriti pod kozolcem. Najmlajša je dež prespala na kolesu, zavita v vsa oblačila in lepo na toplem.

Proti koncu dneva smo se v dežju odpeljali proti Belopeškim jezerom. Pravzaprav sta dva in zadnji ponuja lepo parkirišče za spanje z zelo lepo urejenimi sanitarijami. Očitno pri Italjanih zelo priljubljena destinacija, saj je že ob prihodu bilo veliko avtodomov. Proti večeru je dež ponehal in na hitro smo se sprehodili po okolici.

Zjutraj je meglo kmalu pretrgal sonček in odprl se nam je čudovit pogled na Mangart. Ponovno smo potomko naložili v nahrbtnik in se sprehodili okoli obeh jezer. Super tura in tudi postanka za kavo nismo izpustili. :)

Popoldan nas je pot odpeljala do Rabeljskega jezera v katerem smo se tudi kopali. Voda je bila ledeno mrzla, a kljub vsemu je prijala osvežitev. Parkirali smo s pogledom na jezero in v senci.

Zvečer sva opazovala tujce kako z majhnimi otroki spijo na plaži v spalkah. Z vsakim našim izletom ugotavljam, da spanje na prostem ni nikjer težava, če le pravilno pristopiš k stvari. Slovensko stran hribov in vzpon na Mangart smo namenoma pustili za naslednjič. Tudi Slovenija je lepa in prevečkrat rinemo v tujino, čudovit oddih imamo pa pred nosom. Komaj čakamo prosti vikend!

Življenje je lepo…

30 April, 20123 January, 2017

Plezališče na Vranskem

Veliki načrti za prvomajske praznike so splavali po vodi takoj, ko smo začeli razkopavati kombi in ugotovili, da bo potrebno več dela kot je sprva kazalo. Hitro smo našli rešitev za enodnevne izlete in v nedeljo takoj po zgodnjem vstajanju je prišlo v naše plane Vransko. Ljudje so na morju, odrinemo zgodaj zjutraj in sigurno ne bo gužve. Ob 8.30 smo že pred steno in kar je najpomembnejše sami!

Naredim našo malo bazo, premečem štrik in se hitro lotim plezanja. Splezala sva nekaj lažjih in nekaj težjih smeri. Plezališče ponuja 16 smeri različnih težavnosti. Skala je kar groba in lepo se pleza po njej, ker ni preveč previsna ponuja lepo sprostitev in trening za naprej.

Najmlajša naju je pridno spremljala in ker smo bili sami, sva si tudi midva vzela čas za nas. Carlos je tokrat ostal doma, saj smo se za kosilo že vračali nazaj. Okoli enajste ure so začeli prihajati tudi ostali, željni stene. Mi smo se pa prijetno utrujeni in naplezani vrgli v travo in kmalu zatem vrnili proti domu.