V soboto nismo imeli kakšnih večjih planov tako, da smo se odločili pokukati malo v hribe. Toplo je bilo dovolj, vreme več kot odlično, v Ljubljani pa, kot običajno, megla. Na hitro sem pregledal kam bi jo mahnili in Lubnik nam je ponujal točno to kar smo potrebovali. Lep razgled v dolino, sonce in ne več kot 1,5 h hoje do koče. Na hitro smo spakirali potrebno in se odpravili proti Škofji Loki. Parkiramo ob cesti na izhodišču in se zagrizemo v kar strm začetek naše poti. Kmalu nas začnejo spremljati sončni žarki, ki se prebijajo skozi gozd in čedalje redkejše oblake. Carlos uživa v naravi in nas vsake toliko pride nazaj preverit ali ga dohajamo in zakaj ne. :)
Vmes smo malo zašli z naše poti in kljub označbam hodili po nekakšnih “bližnjicah” skozi gozd. Vmes smo se le prebili na pravo pot in nadaljevali s pomočjo markacij in pa seveda ljudi, ki so se vračali z vrha. Proti koncu smo bili že kar utrujeni in občutek imam, da se je tista 1,5h pri nas kar razvlekla na debeli 2h in še malo… Skoraj pod vrhom smo naredili krajši postanek, pojedli oreščke, mladino dali ven iz nahrbtnika, da se je pretegnila in nadaljevali še tistih nekaj minut do vrha.
V koči smo si, kot pravi planinci, privoščili čaj in štrudl, nismo pa pozabili tudi na vpis v planinsko knjigo. Razgled je bil lep, nebo brez oblačka moteč je bil edino veter, ki je kar dobro hladil naša telesa.
Po poštenem premoru smo se spakirali in počasi odšli v dolino. Pot se ni tako vlekla, je pa vseeno bila kar naporna.