Piran

Piran
Piran

Piran. Naše najljubše mesto na slovenski obali v katerega se vrnemo vsaj enkrat letno. Verjetno tudi zaradi dejstva, da sva tukaj pred osmimi leti preživela dva čudovita dneva s prijatelji in zadnji dan zaključila s sladkim “Da” v mestni hiši na Tartinijevem trgu. Nisva dolgo čakala, da sva ob rojstvu najmlajše odšla na izlet v te kraje, kjer sva ji razkazala lepote mestnega jedra in obmorskih hiš. V začetku letošnjega leta se je potomka na družinski lestvici premaknila stopničko višje in spremenila status iz “najmlajše” v “starejšo sestrico”. Počakali smo samo še na primeren čas in tradicionalno odšli na izlet do obale. Zadnje leto je pri nas zelo aktualen tudi film najine mladosti “Poletje v školjki” in obisk Pirana smo izkuristili tudi za odkrivanje različnih lokacij iz snemanja.

Sprehod ob obali do Pirana
Sprehod ob obali do Pirana

Parkirali smo se pri hotelu Bernardin, starejši nataknili na noge rolarje, mlajšega posadili v voziček in se v počasnem tempu odpravili proti Piranu. Ob prvi gostilnici nas je zagrabila lakota in ker smo imeli časa na pretek smo se ustavili na kosilo. Izkušnje nam pravijo, da lačen ni dobro hoditi po svetu in zdelo se nama je več kot smiselno, da napolnimo želodčke pred nadaljevanjem poti.

Tartinijev trg
Norenje po trgu

Na Tartinijevem trgu smo se ustavili na kavici, gladka tla izkoristili  za norenje in rolanje, nadaljevali naprej na Prvomajski trg in zaključili krog ob morju, kjer smo v vodo metali kamenčke in se nastavljali soncu. Po več urah smo se polni energije in prijetno utrujeni vrnili na naše izhodišče, vendar nismo bili še pripravljeni na odhod, zato smo posedeli še na plaži pri Bernardinu. Kot vedno smo preživeli krasen in topel zimski dan ob morju.

Kriška gora

Vrh
Vrh

V času, ko hribi zgubljajo svoja bela pokrivala, smo že začeli hribolaziti, tokrat sva se pa z najmlajšo odpravila na Kriško goro. Z nama je šel tudi Carlos, kateremu se je strmina kmalu začela upirati, ampak je le vztrajal do konca.

Strma pot
Strma pot

Tudi sam nisem pričakoval takšne strmine, ki se več ali manj vleče čez celo pot. Mimo naju so šibali ljudje, katerim je bilo videti, da po poti ne hodijo prvič. Na vrhu se je celo zapisal planinec, ki se do koče povzpne vsak dan in je v celem letu manjkal samo nekaj desetkrat. Na izbiro imamo več poti, midva sva za izhodišče izbrala vas Gozd, kjer naj bi potekala lažja pot, trajajoča slabo uro in pol. Ker sva bila tokrat sama, sem celoten paket dobrin, poleg pobalinke, nosil jaz in je bila teža nahrbtnika občutno večja. Proti koncu poti sva naletela tudi na sneg, po pripovedovanjih ga naj bi bilo teden nazaj še 70 cm.

Sledi za sestop
Sledi za sestop

Ob sledeh sem sprva pomislil na turne smučarje, a se je pri najinem spustu izkazalo, da so kanale naredili pohodni čevlji s katerimi oddrsaš v dolino. :) Vesel sem bil, da sem s seboj nosil pohodne palice in si z njmi občutno olajšal sestop.

Najin cilj
Najin cilj
Najin cilj
Najin cilj

Na vrhu sva pojedla dobro kosilo, se nastavljala sončku in imela čas celega sveta. Če imaš čas, imaš vse! Na najino veliko veselje sva bila tudi prisotna pri vzletu dveh jadralnih padalcev, ki sta nama še dodatno popestrila dan.

Uživača :)
Uživača :)

Pozno popoldan sva se vrnila v dolino, zagorela in očitno utrujena.

Rakitna

Rakitna
Rakitna

Včeraj smo šli na morje, danes pa pojdimo v hribe. Skupna odločitev je bila, da se zapeljemo nekam na sprehod in da tudi Carlos pride na svoj račun. Na hitro sva pobrskala po spletu in Rakitna je ponujala to kar smo iskali. Pozabili smo seveda upoštevati dejstvo, da je nedelja in nimamo samo mi prostega dneva. :) Ob prihodu so se nam povesili obrazi, ko smo videli koliko je ljudi in da pesjanar žal ne more biti spuščen. Vseeno smo se sprehodili do vasi in nazaj k hotelu. Snega je bilo še dovolj, manjše smučišče je obratovalo, a smo na žalost ostali praznih rok ker smo sanke pustili doma. Ah ja, vsega ne moreš imeti in bomo vedeli eno več za drugič. Pri jezeru smo si privoščili kavo, najmlajša je bila deležna še malice, Carlos je pa nestrpno odšteval minute, ko bo prišel nazaj na toplo.

Pogled na jezero
Pogled na jezero

Ujeli smo še nekaj sončka pred zahodom, nato smo se pa vrnili nazaj v dolino. Svež zrak nam je dobro del in kljub gneči smo se imeli zelo lepo.

Morje, morje, morje

Pleme
Pleme

Cela družina se je razveselila obilice sonca za vikend, saj ne, da ne maramo zime in snega (kar je več kot očitno), ampak 12 stopinj nas je vseeno zbezalo na morje. Mogoče se je na koncu izkazalo, da ne ravno pravi dan, saj je v soboto pihala burja, a vendar smo uživali kot še nikoli. Podmladek je veselo vlekel dreto celo pot in ker je nisva želela buditi, smo se zapeljali še do Izole. Tu naj bi bilo luštno parkirišče za avtodome skoraj od morju in z možnostjo različnih aktivnosti. V prihodnosti smo načrtovali obisk z našim potujočim domov, zato sva želela preveriti lokacijo za spanje. Ob prihodu jih je bilo že kar nekaj parkiranih, lastniki so klepetali ali pa se nastavljali sončnim žarkom. Nad mestom smo bili pozitivno presenečeni, majhno, intimno in zelo umirjeno. Vsekakor odhitimo dol ob prvi priliki, počakati moramo samo še na malo višje temperature.

Lifeguard
Lifeguard

Na poti nazaj smo se ustavili še v Kopru na tortici in kavi, se sprehodili po promenadi in se proti večeru odpravili domov.

Jump night 2013

Tako, pa nam je uspelo speljati en vrhunski večer, poln smeha, druženja in bordanja. Neuspela ideja iz leta 2012 se je letos le realizirala, pravtako pa mi je uspelo posneti nekaj kratkih clipov in sestaviti filmček. Snemal sem na Canonu 550d brez priprav in scenarija. Zgodbo večera pa naj predstavi spodnja povezava. Enjoy :)

Mini snowpark

Board sešn
Board sešn

Na vprašanje koliko bi bil star, če ne bi poznal svoje letnice rojstva, bi v četrtek z lahkoto odgovoril, da več kot 15 sigurno ne. :) Nove pošiljke snega sva se s prijateljem razveselila kot otroka, zato je bil obisk na njegovem domu neizogiben. Iz začetne male skakalnice je nastala “malo” večja, pa zraven še ena, pa slider, pa še ena skakalnica… Na koncu sva na dvorišču naredila mali park in trenirala nove/stare trike do naslednjega dne. Zadeva je šla celo tako daleč, da bo to soboto na isti lokaciji potekal mali privat event z bolj obsežno udeležbo. Snega bo več kot dovolj, dneva se pa veselimo kot že dolgo ne. Verjamem, da se v vsakem skriva mali otrok, ki na trenutke pokuka na plano, kljub starosti in dejstvu da smo starši. Ali pa ravno zaradi tega. :) Ja, sneg in zima imata tudi lahko svoj čar. Upam, da mi uspe posneti kakšen filmček ali pa vsaj fotko za naslednji prispevek.

Letališče Postojna

V celi paleti vetrovnih dni sem tudi jaz našel čas in se v soboto dopoldan odpeljal do Postojne na kratek kitesešn. S seboj sem vzel prijatelja, ki si močno želi vstopiti med lovilce vetra in našla sva tudi nekaj časa, da je sam poskusil z vrtenjem bara. Veter je bil tako tako, a vseeno je nastalo nekaj luštnih fotk in narisalo nekaj nasmeškov na mojem obrazu. :D

Letališče Postojna
Letališče Postojna
Up
Up
Go up, or go home :)
Go up, or go home :)
Cruisin'
Cruisin’

 

Sv. Jakob

Po kratkem delovnem tednu sva se odločila, da jo čez vikend ponovno mahnemo v hribe. S pregledom bližnjega gorovja sem si naredil kratek seznam poti, katere moramo obdelati v prihodnosti. Upoštevati je seveda treba dejstvo, da s seboj “vlečemo” otroka in psa, naša kondicija pa tudi ni na vrhuncu. Lepo vreme je bolj kazalo za nedeljo, zato smo si daljšo turo pustili za ta dan. Danes smo pa na hitro skočili do Sv. Jakoba nad Katarino. Gre za kratek sprehod, ki traja le 45 minut (realno je še manj) in je prava izbira za sobotno dopoldne.

Parkirišče

Po pripovedovanjih naj bi bila ta mala cerkvica zelo oblegana, niti se ne čudim, glede na zahtevnost in dolžino poti. A vendar smo izbrali pravi čas, saj dopoldan še ni bilo gužve.

Na poti do vrha

Odpeljali smo se do Medvod, kjer se pot odcepi proti Sori in nato v smeri Katarine. Parkiramo v kraju Topol na velikem parkirišču in se zagrizemo v strmino. Po nekaj minutah se cesta zravna in hodimo skoraj več časa navzdol, kot pa v klanec. Carlos je bil del poti spuščen, proti vrhu sva ga pa privezala, saj se je število kužkov na cilju povečevalo.

Vrh nam je ponudil lep razgled v dolino na žalost pa tudi veter, ki je hladil ozračje. Če tudi ob snegu tako piha bi bil travnik pod cerkvijo kar lep spot za kajtanje.

Dolina

Posedli smo se na ena izmed klopi, najmlajša je bila deležna kar konkretne malice, midva sva se na hitro odžejala in posladkala, nato pa smo se počasi odpravili nazaj do avta.

Malica
Bestiča :)
Izhodišče izletov in za vsakega nekaj

Po poti smo odkrili prodajo domačega soka in ni bilo potrebno veliko, da je 5 litrski paket romal z nami. Sok je res odličen in vreden nakupa. Ker nam še ni bilo za iti domov smo se odpeljali na Zbilje, kjer smo spili kavico, se nastavljali sončku in divjali na igralih.

Pod budnim očesom

Carlos nas je imel na očeh iz varne razdalje, a vse pod kontrolo. :)

Jutri pa na malo daljšo turco… :)

Krvavec

Sončna sobota v novembru nas je vabila v hribe, saj sva se glede na letni čas še kako dobro zavedala, da bo v Ljubljani dopoldan megla. Pred časom mi je prijatelj pripovedoval o lepem sprehodu na Krvavec iz Ambroža pod Krvavcem. Okoli devetih smo se odpeljali proti izhodišču, takoj po prvem vzponu se je pod nami odprl prelep razgled na megleno “morje”, kar je potrdilo našo pravilno odločitev. V dolini se odcepimo desno proti Ambrožu, kjer nas na koncu čaka veliko parkirišče. Od tu dalje je cesta zaprta, možnih poti je več, pravtako imamo na izbiro več destinacij. Mi smo si izbrali pot proti smučišču in obisk koče na “plaži”.

Meglena dolina

Bil je krasen dan brez oblačka, a kljub vsemu so bile temperature hribom primerne. Veter je dodatno okrepil mrzel občutek in malo naju je zaskrbelo za najmlajšo. Na koncu je uživala na hrbtu in, kot vedno, v obe smeri prespala pot. Na vrhu se nam je odprl čudovit razgled na okolišče in daljne hribe, kjer sem seveda z veseljem škljocal in poskušal ujeti vsak trenutek v objektiv.

Pogled na Julijce

Kljub vsemu nam je narava pokazala, da je v hribih spremenljivo vreme in se razmere lahko hitro spremenijo.

Zbiranje oblakov

Spustili smo se do plaže, ki je brez snega popolnoma drugačna kot v času smučarske sezone. Okrepčali smo se s palačinkami in kavo, lovili sončne žarke na našo kožo in uživali v brezvetrju. Današnji izlet je bil točno to kar smo potrebovali. Napolnjeni z energijo sonca smo se počasi vrnili proti avtu in prijetno utrujeni odpeljali domov.

Lubnik in pobeg na sonček

Koča na Lubniku

V soboto nismo imeli kakšnih večjih planov tako, da smo se odločili pokukati malo v hribe. Toplo je bilo dovolj, vreme več kot odlično, v Ljubljani pa, kot običajno, megla. Na hitro sem pregledal kam bi jo mahnili in Lubnik nam je ponujal točno to kar smo potrebovali. Lep razgled v dolino, sonce in ne več kot 1,5 h hoje do koče. Na hitro smo spakirali potrebno in se odpravili proti Škofji Loki. Parkiramo ob cesti na izhodišču in se zagrizemo v kar strm začetek naše poti. Kmalu nas začnejo spremljati sončni žarki, ki se prebijajo skozi gozd in čedalje redkejše oblake. Carlos uživa v naravi in nas vsake toliko pride nazaj preverit ali ga dohajamo in zakaj ne. :)

Megla v dolini

 

Gremo, no!

Vmes smo malo zašli z naše poti in kljub označbam hodili po nekakšnih “bližnjicah” skozi gozd. Vmes smo se le prebili na pravo pot in nadaljevali s pomočjo markacij in pa seveda ljudi, ki so se vračali z vrha. Proti koncu smo bili že kar utrujeni in občutek imam, da se je tista 1,5h pri nas kar razvlekla na debeli 2h in še malo… Skoraj pod vrhom smo naredili krajši postanek, pojedli oreščke, mladino dali ven iz nahrbtnika, da se je pretegnila in nadaljevali še tistih nekaj minut do vrha.

Drugačni zakoni :)

V koči smo si, kot pravi planinci, privoščili čaj in štrudl, nismo pa pozabili tudi na vpis v planinsko knjigo. Razgled je bil lep, nebo brez oblačka moteč je bil edino veter, ki je kar dobro hladil naša telesa.

Pogled v dolino

Po poštenem premoru smo se spakirali in počasi odšli v dolino. Pot se ni tako vlekla, je pa vseeno bila kar naporna.