Vikendi na morju

Nekaj toplih in malo manj toplih vikendov smo se odpravili do našega priljubljenega Krk-a. Oziroma je Krk priljubljen kar pri vseh, kar pričajo polno zasedeni kampi in ulice. Moram pa priznati, da smo doslej redko zašli v te konce sredi sezone in takšnega drena tukaj nismo bili vajeni. Prvi vikend je bil podaljšan s praznikom, a vseeno nismo prišli do našega cilja pred soboto. Malo zaradi vremena, malo pa tudi zaradi družine in prijateljev pri katerih smo se ustavili na poti. V soboto smo končno odrinili do kampa Slamni, ki je na seznamu najlepših malih kampov Hrvaške. V bližini je tudi jama Biserujka in veliko cest za kolesarjenje. Kamp ima le nekaj deset parcel in je bil ob našem prihodu poln do zadnjega kotička. Odpeljali smo se naprej do Šila, kjer se je pripravljalo k dežju, poleg tega je iz celine močno pihalo, kamp je pa popolnoma izpostavljen na obali. Imeli smo možnost oditi domov ali pa čez otok v Punat, kamor pridemo vsaj enkrat na leto. Izbrali smo drugo možnost , saj je tukaj kamp Pila konkretno večji in nas ni skrbela zasedenost. Vseeno je bil ob našem prihodu zelo poln, večina parcel je bila rezerviranih, a so nas vseeno nekam zrinili, ker smo ostali le eno noč.

Sonce je pregnalo slabo vreme
Sonce je pregnalo slabo vreme

Proti večeru se je zjasnilo in vsi smo pokukali iz svojih “zavetišč” na plano, nekaj sončka je pa celo malo ogrelo ozračje. Naslednje jutro je bilo sončno in dan prijetno topel. Iz kampa smo morali že v dopoldanskih urah, zato smo se odpravili do bližnje plaže, kjer smo prejšnji dan videli nekaj avtodomov.

Parkirišče za dnevno parkiranje
Parkirišče za dnevno parkiranje

Presenečeni smo ugotovili, da je na novo urejeno parkirišče primerno za prenočevanje. Vse skupaj je zaprto z ograjo, saj se na parceli pasejo ovce. Parkiraš lahko skoraj v morje, okolica je pa vsa v grmičkih in zeleni travi. Bilo nam je tako všeč, da smo se zelo kmalu spet vrnili. Pred kratkim smo izkoristili še verjetno zadnji vikend primernih temperatur. Malo smo se kopali, poležavali in bili odmaknjeni od paralelnega sveta, kjer je čas vladar in je tega vedno premalo. :)

Kolesarjenje po okolici Bohinja

Zahod
Zahod

Pri iskanju družinskih kolesarskih poti sem naletel na informacijo o dokaj sveži poti od Bohinjske Bistrice do Srednje vasi. Za 1. maj smo tako naredili dvodnevni triatlon (kampiranje, plavanje in kolesarjenje), sobota je bila kar deževna in smo jo izkoristili za Vodni Park Bohinj, v nedeljo pa se je na našo srečo nebo odprlo in smo lahko dan preživeli v kampu Danica. Tukaj je bilo tudi izhodišče našega kolesarjenja. Močan veter je poskrbel, da je bilo na soncu malo hladno in v nekem trenutku smo želeli celo oditi domov. Premagala nas je želja in po kosilu smo vseeno skočili na kolo.

Kolesarjenje proti Stari Fužini
Kolesarjenje proti Stari Fužini
Kolesarska pot
Kolesarska pot

V večjem delu kolesarske poti ni pihalo, pri Bohinjskem jezeru je bilo pa tudi prijetno zavetrje, tako da je toplo sonce lahko pokazalo svojo pravo moč.

Počitek na sončku
Počitek na sončku

Polni energije, smo se proti večeru vrnili domov.

Predsezonski dopust

Lani smo zaradi bolezni hčere, večer pred odhodom na morje vse preklicali in posledično mi je za letos ostalo še kar nekaj starega dopusta, ki sem ga moral porabiti. Spet smo sanjali o Fuerteventuri, na koncu smo pa skoraj brez plana odjadrali do Dalmacije. Iz dveh koncev sem dobil informacijo o lepem kampu blizu Omiša, tako da je bil to naš izbor za odklop. Vmes pa po navdihu. Teden pred odhodom je bil kar napet, saj sva imela oba v službi veliko dela, za pakiranje nam je tako ostal petkov večer, obisk trgovine smo pa opravili spotoma. V soboto odpeljemo izpred bloka in v sosednji ulici se prižke lučka za temperaturo, kazalec pa na maksimum. Ok, sam sebe potolažim, da je očitno termostat “štrajkal”, saj je motor mrzel in zagotovo ne kaže ok. Ugasnem avto, ponovno prižgem in je vse ok. Zapeljemo se do trgovine, nakupimo vse potrebno in odpeljemo dalje. Lučka ponovno gori. Ker le nismo šli samo do sosednjega kraja, premagam odpor, da bi premetal cel prtljažnik in tako prišel do motorja. Posoda za hladilno tekočino je bila prazna, natočim vodo in odpeljemo se novim dogodivščinam naproti. Preko Novega mesta in Metlike prečkamo mejo in ob prvi priliki zavijemo proti Jadranski magistrali. V dopustniškem tempu nadaljujemo vožnjo proti Paklenici. Vmes se malo kopamo, skuhamo kosilo in v večernih urah prispemo do kampa pred NP Paklenica.

Jadranska magistrala
Jadranska magistrala

 

Starigrad Paklenica
Starigrad Paklenica

Naslednji dan malo raziskujemo okolico, obvezno pripravim SUP in uživamo lagodno življenje. :) Najmlajša članica je tokrat prvič stopila na SUP in sodelovala v veslanju po obali. Ne vem komu je bilo to bolj všeč, meni ali njej. :) Proti večeru smo se s kolesi odpravili do vhoda v NP, a tokrat brez vstopa. Opremo sem imel za vsak slučaj s sabo, če bi imeli še otroški pas, bi lahko gladko plezali cel dan. Po dveh dneh se odločimo odpeljati nižje proti jugu. Z vmesnim postankom v Zadru, nadaljujemo našo pot proti Omišu. Del poti sem želel prevoziti po avtocesti, nato pa pri Šibeniku nadaljevati po magistrali. Ženski del posadke je spal, tako da sem potegnil kar do Splita. Zadnji del vožnje se je pošteno vlekel, verjetno bi ob magistrali že davno kampirali, tukaj pa žal nismo imeli te možnosti. Ob prihodu v kamp Sirena smo bili malo presenečeni, vendar smo takoj po namestitvi začutili vzdušje in odkrili bistvo kampa. Mir, prijazen lastnik in lepa plaža. Parcele razdeljene na način, da imaš občutek divjine, a vseeno luksuz, kot sta voda in elektrika, na dosegu roke. V tem delu smo preživeli čudovite tri dni. Vsak dan SUP-ali do plaže, skakali iz skal pred našo rezidenco in odkolesarili do lepe vasi Mimice.

Parcela v kampu
Parcela v kampu
Kamp Sirena
Kamp Sirena
“Lastna” plaža

 

Čudovite Mimice
Čudovite Mimice
Postanek za kosilo v Primoštenu
Postanek za kosilo v Primoštenu

Pri načrtovanju poti nazaj, naju je zelo skrbelo, kje bi se še ustavili, saj nisva imela nagledanega nobenega kampa. Nisva želela v direndaj, ker smo v tem miru zelo uživali. Na koncu skleneva, da se ustavimo na Murterju. Po prečkanju mostu si iz ceste ogledujemo kampe in zapeljemo do zaliva. Na naše veliko presenečenje odkrijemo raj, ki ga ne nameravamo zapustiti, do našega zadnjega dne dopusta.

Murter
Murter

Ob obali celotnega zaliva dajejo senco borovci, recepcija se nahaja v sosednjem kampu na drugi strani otoka, v tem delu pa mir, da slišiš kako raste trava. Večino časa preživimo v vodi, na SUP-u, se sprehajamo in kolesarimo. Lokacija nam je tako všeč, da celo razmišljamo o glavnem dopustu v teh krajih. Malo naju skrbi zasedenost, ampak vseeno. 3 dnevi so minili kot bi mignil in čas je bil, da se počasi vrnemo proti Sloveniji. Zopet smo izbrali magistralo in se v dopustniškem tempu odpeljali domov.

Velikonočni jugo

Oblačno jutro
Oblačno jutro

Drugič v moji kajtarski karieri se je zgodilo, da je veter potegnil ravno čez praznike. S prijateljem sva se že večer prej odpravila do Medulina in prespala ob obali v Ližnjanu. Če je cel dan napovedan jugo, ga je potrebno v celoti izkoristit, še posebej ob letošnji vetrovni abstinenci. Jutro je bilo deževno in pihal je rahel vetrič, ki ni bil niti približno podoben napovedi. Zato sva si za ogrevanje napela slackline, kasneje pa se prestavila v Medulin, kajtarsko laguno.

Ogrevanje
Ogrevanje

O vetru še vedno nobenih sledi… Po nekaj premikih sem in tja, popiti kavi, se le zapeljeva do Premanture. Peš sva se sprehodila čez kamp Stupice in ravno v tem času je očitno prineslo veter iz Dalmacije.

Kajtanje
Kajtanje

V kamp zapeljeva še kombi in pripraviva opremo. Spreminjajoča napoved je le držala nama v prid, tako da sva lahko popoldan preživela na vodi. Pogoji niso bili popolni, je bil pa super uvod v letošnjo sezono. Sedaj pa čakamo na tisto pravo “burjico”…

Kriška gora

Vrh
Vrh

V času, ko hribi zgubljajo svoja bela pokrivala, smo že začeli hribolaziti, tokrat sva se pa z najmlajšo odpravila na Kriško goro. Z nama je šel tudi Carlos, kateremu se je strmina kmalu začela upirati, ampak je le vztrajal do konca.

Strma pot
Strma pot

Tudi sam nisem pričakoval takšne strmine, ki se več ali manj vleče čez celo pot. Mimo naju so šibali ljudje, katerim je bilo videti, da po poti ne hodijo prvič. Na vrhu se je celo zapisal planinec, ki se do koče povzpne vsak dan in je v celem letu manjkal samo nekaj desetkrat. Na izbiro imamo več poti, midva sva za izhodišče izbrala vas Gozd, kjer naj bi potekala lažja pot, trajajoča slabo uro in pol. Ker sva bila tokrat sama, sem celoten paket dobrin, poleg pobalinke, nosil jaz in je bila teža nahrbtnika občutno večja. Proti koncu poti sva naletela tudi na sneg, po pripovedovanjih ga naj bi bilo teden nazaj še 70 cm.

Sledi za sestop
Sledi za sestop

Ob sledeh sem sprva pomislil na turne smučarje, a se je pri najinem spustu izkazalo, da so kanale naredili pohodni čevlji s katerimi oddrsaš v dolino. :) Vesel sem bil, da sem s seboj nosil pohodne palice in si z njmi občutno olajšal sestop.

Najin cilj
Najin cilj
Najin cilj
Najin cilj

Na vrhu sva pojedla dobro kosilo, se nastavljala sončku in imela čas celega sveta. Če imaš čas, imaš vse! Na najino veliko veselje sva bila tudi prisotna pri vzletu dveh jadralnih padalcev, ki sta nama še dodatno popestrila dan.

Uživača :)
Uživača :)

Pozno popoldan sva se vrnila v dolino, zagorela in očitno utrujena.

On the road again

Večerno kolesarjenje
Večerno kolesarjenje

Pa smo dočakali, tople dni in prost vikend. Za prvič letos smo s kamperjem skočili samo do slovenske obale, polno naloženi in z velikimi načrti. Zasidrali smo se v kampu Lucija, ki v zimskem času ponuja PZA za 10 EUR na noč. Super ugodno in vredno izkoristiti. S sabo smo imeli kolesa in SUP, tako da je bila lokacija kot nalašč za nas.

Kamp
Kamp

Želel sem odveslati v kanal Dragonje, ki vodi skozi soline vse do Sečovelj. Delno mi je to tudi uspelo na nedeljsko jutro, vendar je bilo sonce premočno in razdalja predolga, da bi vztrajal do konca. Nekje na pol poti sem se obrnil in izmučen vrnil do kampa. :) Je pa veslanje skozi soline nepozabno. Na trenutke se počutiš kot v filmu Poletje v školjki in si prepevaš “Pirančani limone…”  Ja, nisem gledal samo enkrat tega filma. :) Zelo me je mikala tudi Parenzana, ki teče po poti nekdanje enotirne železnice. Včasih je železnica povezovala Trst in Poreč, danes pa je na tem mestu kolesarska pot, ki vodi skozi slikovite istrske vasice z mnogimi tuneli in mostovi. Hrvaška stran naj bi bila še celo lepša kot slovenska. Tokrat je nismo prevozili, je pa definitvno na to-do listi za v prihodnje.

Pomlad

Koča na Slivnici
Koča na Slivnici

Uf, kje naj začnem. Ob prvih znakih sonca in pomladnih temperatur smo imeli velike plane, kako preživeti vikend zunaj. V petek nam je vse načrte na glavo obrnila bolezen, ki se je dotaknila nas vseh. Tako smo obležali doma za cel teden in bili skoraj v karanteni, ker naj bi prenašali bolezen. To se je izkazalo za skoraj resnično, saj so vsi, ki so nas obiskali lažje ali težje bolehali za podobnimi simptomi. Po tedenskem počitku smo rekli temu dovolj in se v soboto odpravili proti Kozini z namenom pohoda na Slavnik. Ta primorski hrib imamo že dolgo v mislih, a do sedaj še ni bilo sreče z njim. Tudi tokrat očitno ne, saj je pihala močna burja in kljub soncu ni bilo nič kaj prijetno. V kakšni drugi situaciji bi se mi pri tem vetru pospešeno dvigal nivo adrenalina, ko bi vozil proti Italiji, ampak tokrat smo imeli družinski izlet in smo se obrnili proti Cerknici.

Pogled v dolino
Pogled v dolino

Izbrali smo Slivnico in odločitev je bila pravilna. Začetna oblačnost se je na poti spremenila v jasno nebo, tudi tukaj je bilo malo vetra, ampak neprimerljivo z obalo, poleg tega je koča postavljena v zavetrju in je sonček odlično opravljal svojo nalogo. Razgled v dolino pa dihjemajoč. Pozno popoldan smo se polni energije vrnili domov.

Dolina
Dolina
Kamuflaža :)
Kamuflaža :)

Ker se bo naš sposojen SUP kmalu vrnil lastnici, sva ga pred vrnitvijo želela še zadnjič peljati naokoli in se primerno “posloviti”. :)

Bled
Bled

Tako smo se v nedeljo naložili v avto in odpeljali do Bleda. Vlakec okoli jezera še ni bil aktiven, zato smo se samo malo sprehodili okoli in vrgli SUP v vodo. Kljub mrzli vodi je bilo kar nekaj somišljenikov na jezeru. :) Po “naporni” vadbi smo želodčke napolnili še s slastnimi kremšnitami in se počasi odpravili domov.

Slivniško jezero

V teh nemogočih vremenskih razmerah se mi je začelo tožiti po naših “poletnih” aktivnostih, zato sem v arhivu fotk našel nekaj posnetkov jesenskega supanja. Lep sončen dan smo izkoristili za obisk sorodnikov in se hrati odločili, da gremo pogledat in malo pretegniti ude na Slivniško jezero. Jezero se nahaja blizu kraja Gorica pri Slivnici ob cesti proti Podčetrtku. Nastalo je z zajezitvijo Dobrinskega potoka in meri v dolžino kar 5 km. Ob glavni cesti se nahaja tudi kavarna in priljubljeno mesto za športni ribolov. Ob našem prihodu je že kar pošteno pihalo, zato se nismo dolgo mudili na kavi.  Surferji so metali opremo v vodo, opazil sem celo nekega lokalnega kajtarja, ki se je boril z refuli iz bližnjih hribov. Toda naši pesjanarji niso bili ravno dobrodošli, zato smo sklenili, da se odpravimo na drugo stran jezera, kjer naj bi bilo bolj mirno in manj vetrovno. Mirno je bilo, vetrovno pa nič manj. Vsemu navkljub sem se odločil, da grem na vodo.

Priprava opreme
Priprava opreme

Ostali so se odpravili po poti ob jezeru, jaz sem jih pa spremljal na vodi. Med tem, ko sem jih čakal, sem preveslal skoraj pol jezera in se vrnil na dogovorjeno mesto.

SUP-anje
SUP-anje
SUP-anje

Ustavili smo se pri zapuščeni gostilni in se nastavljali sončku.

Nastavljanje sončku
Sonček

Vrnil sem se po vodi in bil zelo zadovoljen z zaključkom dneva.

SUP-anje

Naj bo že čimprej pomlad…

 

 

Berlin

Za krompirjeve počitnice nam je uspelo več stvari. Z “malčico” smo šli prvič na letalo, končno nam je uspelo obiskati prijatelja, ki sta že skoraj eno leto v Berlinu, spoznati smo pa tudi nemško pediatrinjo, a o tem v nadaljevanju.

Že pri zadnjem obisku prijateljev v Sloveniji smo se dogovorili, da se za novembrske praznike oglasimo v tem čudovitem mestu, Berlinu. Prevozno sredstvo smo izbirali do zadnjega, vendar je sredi oktobra prepričala ponudba Lufthanse in kupili smo karte za letalo. Z otrokom sva prvič potovala, enourni let Zagreb- Berlin je bil pa točen za tovrstno preizkušnjo.

Pričakovanje v Berlinu

Tokrat naš pesjanar žal ni mogel z nami, zato smo ga dan prej peljali na počitnice in zgodaj zjutraj nadaljevali pot do letališča. Prejšnji večer sem opravil online check-in na telefon prejel potrdilo, nato pa zaspal z mislijo, da je vse urejeno.

Zjutraj mi vseeno ni dalo miru in po pregledu potrdila ugotovim, da sem uspel opraviti check-in samo za mojo drago. Na letališču nekaj časa brskajo, nato uslužbenka postavlja vprašanja svoji sosedi, zavrti telefon in še vedno ne vedo kaj storiti. Na koncu le izvem kje je težava in sicer niso znali ustrezno kategorizirati hčere. Na koncu so ji dodelili svojo karto in lasten sedež na letalu. Luksuz, cela vrsta samo za nas. A vseeno se s tem zgodba ni končala, pri vkrcanju ponovno težave, telefonski pogovori in čakanje. V shuttle stopimo zadnji in se normalno namestimo na sedeže. Kljub temu, da je let trajal dobro uro smo kmalu po vzletu dobili malico in kavo. Najmlajša je z zanimanjem gledala skozi okno, saj je bil  pri spuščanju nad Berlin  pogled res veličasten. Ogromno mesto, brez visokih nebotičnikov, med hišami in bloki pa nešteto zelenih površin. Berlin je znan po tem, da v poletnih mesecih Berlinčani prirejajo piknike na vseh travnatih površinah v mestu.

Na letališču sta nas počakala prijatelja in skupaj smo se odpeljali do njunega stanovanja, ki je bilo oddaljeno pol ure z avtomobilom. Na hitro smo nekaj vrgli vase, nato pa pograbili vsak svoje kolo in “oddrveli” na ulice.

Kolesarjenje po mestu
Spomenik po meji med vzhodnim in zahodnim delom
RTV stolp
Alexanderplatz
V mestu
Tipičen večer v žurerskem Berlinu

Sklenili smo, da se ustavimo na kavi in prijatelj je na hitro poiskal primerno lokacijo. Presenetil nas je s kavarno, ki je bila narejena kot otroška igralnica. Naša mala se je zapodila v vse igrače, poganjalčke, tobogane, mi smo pa prijetno poklepetali, saj se že dolgo nismo videli. Na poti domov smo se ustavili še na odličnem falaflu in napolnili naše prazne želodce.

Naslednji dan smo imeli v planu obisk živalskega vrta, a tokrat smo se po mestu premikali s podzemno železnico in vlakom. Pri blagajni v park si lahko sposodiš voz za otroke in pospraviš tudi vso kramo, ki jo vlečeš s sabo.

Prevoz :)
Zoo Berlin
Polarni medvedi

Za zaključek našega ogleda smo se z najmlajšo ustavili še na ogromnem igrišču sredi živalskega vrta, nato pa se lačni počasi odpravili domov.

Ogromno igrišče

Zvečer je našo malo skuhalo in vročina jo je matrala do konca našega obiska v Berlinu. Celo tako daleč se je razvilo, da smo odšli do zdravnika. Očitno je dobila lepo porcijo trebušne viroze, ki se je potem razvlekla še na kakšen teden v Sloveniji. Dan in pol smo tako preživeli v stanovanju, a se med tem časom nič manj zabavali. Proti koncu našega obiska je bilo malo boljše, toliko da smo se z avtomobilom odpravili malo na okoli. Pri najinem prvem obisku nisva našla ostanke zidu, zato smo ga šli pogledati tokrat. Čez celoten del so narejeni grafiti umetnikov, seveda na temo delitve in življena tistega časa… Naredili smo nekaj fotk nato pa obiskali še turško četrt v bližini.

Najdaljši ohranjen del zidu
Grafiti
Grafiti
Grafiti

Na ulični tržnici imajo res zelo lepe izdelke. Prodajalci so res pravi umetniki in tudi cene teme primerne, ampak skoraj na vsaki stojnici si najdeš kakšno stvar, ki ti je všeč. Za kosilo smo se namenili pripraviti hamburgerje in v tem delu naj bi imeli najboljše mleto meso, ki je poleg dobrega okusa tudi nesramno poceni. In res, ob poskušanju naših domačih hamburgerjev se je slišalo samo momljanje in uživanje v jedi. Razlike se ne da opisati z besedami…

Čas našega odhoda se je prehitro bližal, mnogo je ostalo še neodkritega, kar je pa le dodatna vzpodbuda za našo vrnitev. In vsekakor se bomo še vračali v to čudovito mesto, ki nikoli ne spi.

Aufidersen