Potepanja | áhasver

23 October, 201330 December, 2016

Izola in Novigrad

Ko je že kazalo, da ne bomo sploh deležni jeseni, ampak bo poletje takoj prešlo v zimo, nas doleti vikend z lepim vremenom in prijetnimi temperaturami. Družino komaj prepričam, da je gretje za ponoči dovolj in bo čez dan na morju dovolj toplo za uživanje. V petek med kosilom skočim po kombi, v trgovini nabavim vse potrebno in težko pričakujem konec službe. Oddelam potrebno in začnem po poti pobirati ostale člane družine. Doma še naložimo Carlosa, v avto vržem SUP in slackline, ob šestih se pa že peljemo po avtocesti proti Izoli. Glede na večerni prihod do obale se nam ne zdi smiselno riniti v kamp in si to veselje pustimo za soboto. Spodnji del parkirišča se zapolni do zadnjega in se vsi sprašujemo, če imajo avtodomarji kakšen zbor.

Lepo vreme nas je zbezalo ven kot martinčke in nihče ni želel izpustiti te priložnosti. Ob zvoku gretja zaspimo v topli postelji, zjutraj nas pa pričaka lep sončni vzhod, katerega bi na “žalost” zamudila, če naju ne bi najmlajša vrgla iz varnega zatočišča pod odejo. Carlos, pregret od toplega zraka, ki mu piha 30 cm stran, se tresajoč odpravi na vohljanje po okolici.

Po zajtrku se odpravimo peš do mesta na kavico, po poti na hitro pozdravimo prijatelja, ki ju srečamo na njunem mopedu in se okoli 11h odpeljemo proti Novigradu. Kamp Sirena je naša destinacija, slike obetajo, cene malo manj, ampak za en dan ne bomo komplicirali. Sledilo je obvezno testiranje morja, ko smo se dovolj udomačili pa napenjanje slacklina in priprava SUP-a.

Obe zadevi sta trenutno najbolj aktualni v naši družini. Med vsemi člani, z izjemo Carlosa. Pri njemu je aktualna zadeva spanje, čimveč kar ga lahko stlačiš v 24 urni dan. :) Z najmlajšo sva ugotovila, da morje niti ni tako slabo, zato sem jaz veselo zaplaval in za nekaj časa postal vlečna ladja, ki prestavlja čolniček po zalivu.

Po kosilu smo se spravili na kolesa in odpeljali v mesto. Ob poti smo opazili turistični vlakec, ki smo ga sklenili izkoristiti za nazaj. Novigrad je lepo malo mesto, poseben čar mu je dodal še letni čas in prav fino smo preživeli popoldan. Založili smo se tudi z dozo kofeina in veliko vrečo Neretvanskih mandarin iz kombija ob cesti. Noč smo preživeli mirno in na toplem, dokler se gretje ni ugasnilo zaradi praznega akumulatorja. Takoj mi je bilo jasno, da si z električnim kablom iz omarice nič kaj dosti ne pomagamo, a na našo srečo ni bilo zunaj mrzlo in smo preživeli do jutra brez trežav. Ob sedmih sem uprizoril budnico ostalim gostom, saj sem moral kombi vžgati, da smo zagreli prostor in se lahko normalno oblekli. Po zajtrku smo se še zadnjič odpeljali z vlakcem do mesta in nazaj, bližal se je pa tudi čas našega odhoda. In popoldanskega spanca malčice, komaj smo še odrinili pravi čas. :) Bilo je zelo lepo, prekratko kot vedno, a ravno dovolj dolgo, da se nam spet toži po lepem vremenu in morju. Drugi dom na kolesih bo počasi šel v zimski spanec, kar pa ne pomeni, da se naše raziskovanje konča. Čez praznike obiščemo prijatelja v Berlinu, a tokrat z letalom. Več o tem pa, ko se vrnemo…

23 September, 201330 December, 2016

“Mini” srečanje ob zaključku sezone

Na pobudo Urbana iz ŠC Ja kop smo se lastniki kombijev na hitro dogovorili za mini srečanje v Logarski dolini. Za nas še zdaleč ni bil zaključek sezone, sva se pa s potomko z velikim veseljem udeležila druženja. V soboto smo se zjutraj dobili na Lukovici in po poti do Logarske doline pobrali še ostale člane, ki so se priključili koloni. Sam nisem ravno ljubitelj skupinskih voženj, če mi kdo slučajno omeni skupinski dopust ali karkoli podobnega, pa tako rajši ostanem doma… :) Tokrat sva se vseeno pridružila četici in sem brez večjih težav preživel vožnjo, predvsem zaradi ljudi, ki so v teh letih poznanstva postali prijatelji.

Dopoldan smo prispeli na parkirišče, kjer nas je gostitelj prijazno sprejel, razkazal okolico in poskrbel, da smo se udobno namestili. Carlos je šel takoj v izvidnico, najmlajša pa ni mogla mimo trampolina, ki jo je na ves glas klical iz zelenice. :) Dva dni se ni odlepila od njega, vmes sem jo komaj prepričal, da ga je odstopila za par kratkih minut še ostalim otrokom. Popoldan smo vrgli hrano na roštilj med pečenjem prijetno poklepetali in naše modre pogovore zavlekli pozno v noč.

Vmes smo še enkrat zagreli posode, saj je bilo hrane res ogromno, ostalo je celo za nedeljski zajtrk. :) Zvečer se je kar pošteno ohladilo in izpod kombijev so zahrumeli grelci, ki so čez noč peli uspavanko. Tistim brez je pa Urban prijazno ponudil priklop na elektriko. Zjutraj me je najmlajša vrgla iz postelje že pred šesto uro in vsi poskusi, da bi še malo poležala z mano ali prelistala kakšno knjigico, so bili neuspešni. Tako smo se toplo oblekli in odpeljali Carlosa na sprehod.

Ob Savinji smo našli polno kurišč, ki so me popeljali v čas mojega otroštva. Takrat smo se večkrat s sorodniki odpeljali v Logarsko dolino in preživeli cel dan ob vodi, pekli in uživali v naravi. Ko smo se vrnili do kombija so nekateri že pripravljali palačinke za zajtrk, seveda poleg mesa, ki se je že obračal na roštilju. :) Za popoldan je bilo dogovorjeno kosilo v Planšariji Logarski kot, katerega sva midva preskočila in se s kolesom odpravila do slapa Rinka. Udeležila sva se pa skupne vožnje do hotela Plesnik. Ja vem, skupna vožnja in to že drugič v dveh dneh. :) Ampak bilo je luštno, nabralo se nas je 23 kombijev in prav fino je bilo videti vse na kupu.

Pri vstopu v Logarsko dolino smo se ustavili naredili nekaj slik, na koncu še eno gasilsko in se odpeljali do hotela. Na parkirišču sva midva pripravila kolo, Carlos se je pa odločil za nove lastnike pri družini s katero se dobro razumemo in je tudi odgovorna, da naš kamper sije v vsej svoji lepoti. :) S kolesom sva jih srečala, ko so se že vračali, midva sva pa šele sopihala v klanec. Oziroma bolj jaz, kot tista zadaj na stolčku. Naredila sva kratek sprehod do Orlovega gnezda kjer sva spila sok, ustvarila nekaj slik za manjkajočo članico odprave in se spustila nazaj v dolino. Carlos naju je že pričakal pri kombiju, kjer sva pojedla še kosilo in se nato počasi odpravila proti domu. Oba nasmejana, ker sva preživela tako lep vikend…

25 August, 201330 December, 2016

Kratek izlet v Grado

V avgustu je bila napovedana burja in smo s prijatelji odšli v Italijo kajtat. Ker je pihalo dva dni smo prespali na plaži odmaknjeni od mesta, katero sem poznal že od prej, nikoli pa nismo še prenočili. Nekaj tednov kasneje sem družino odpeljal v te kraje na kolesarski vikend in v upanju, da najdemo kaj sonca. Povsod je bilo namreč napovedano slabo vreme.

Na plaži smo parkirali poleg nemške družine in nekaj italjanov, ki so na žaru pekli ribe. Na tej divji plaži stoji tudi ogromen kamin, kjer si lahko spečeš dobrote. Carlos je bil spet cel vikend brez povodca in zelo užival v vohljanju okoli. Predvsem italjanske ribe so mu bile zelo všeč. :) Pod drevesi smo si našli kotiček za kosilo in počivanje.

Najmlajša je do potankosti pregledala okolico, popoldan smo pa pripravili kolesa in odkolesarili proti Gradu.

Kolesarska pot se začne po nasipu ob morju, kasneje zavije v notranjost in je speljana skozi naravni rezervat do mesta. Kljub temu je zelo zanimiva, primerna za otroke in dovolj umaknjena od avtomobilov. Prekolesarili smo nekje 12 km v eno smer, v Gradu spili kavo in polizali sladoled, tik pred odhodom pa doživeli še vajo za letalski miting.

Opazovali smo mojstrski ples pilotov, ki so leteli tako nizko, da si med preletom jasno videl v njegovo kabino. :) Doma smo preverili in ugotovili, da je bil dogodek v nedeljo popoldan, ta dan so imeli pa vajo. Zvečer sva zunaj ostala le še najbolj pogumna (komarjev je bilo ogromno, najmlajša je pa tako že spala) in modrovala pozno v noč. Komarniki, ki smo jih zašili za vrata so res odlično opravljali svojo nalogo. :) Ponoči nas je ropot kapljic nežno zazibal v spanec in nam lepšal noč. Zjutraj smo imeli ravno dovolj časa, da smo brez dežja pojedli zajtrk, se malo sprehodili in pospravili stvari. Kasneje smo ugotovili, da je v Gradu cel dal sijal sonček in smo prehitro odpeketali proti domu. Bomo vedeli za drugič. Bilo je lepo, letošnje poletje je res neverjetno.

20 August, 201330 December, 2016

Kofce

S prijatelji smo se večkrat pogovarjali o družinskem izletu v hribe. Oboji namreč radi uživamo v naravi in gorskem svetu, le pravega vremena še ni bilo. V soboto zjutraj zmečemo opremo v avto in se odpeljemo proti Tržiču, kje se dobimo. Na Petrolu obvezno vzamemo kavo in nadaljujemo do izhodišča za Kofce.

Pot se začne po makadamu, z nekaj bližnjicami pa kmalu prispemo do gozda. Carlos se podi okoli, ko naenkrat doživi bližnje srečanje s srnami. Ne vem kdo je bil bolj presenečen on ali srne. Nekaj časa je bil zmeden, nato se je pa pognal za njimi. A ne smemo pozabiti, da so bile na domačem terenu in so izginile iz njegovega vidnega polja še preden je dojel kaj se mu je zgodilo. :) Malo smo se vseeno ustrašili, da ga bodo “odpeljale” predaleč stran, ampak se je kmalu vrnil, mi pa pomirjeni nadaljujemo našo hojo. Celotna pot poteka v senci dreves in je zelo primerna za poletne dni. Vmes najdemo potoček, kjer se osvežimo, po dobri uri pa prispemo do koče in planšarije.

Obvezno naročilo domače gorske hrane (žganci, štruklji, ričet…) in čaja. :) V okolici se prosto sprehajajo krave in oslički, saj je koča sredi pašnikov. Kakšna žival pride radovedno pokukati do nahrbtnikov planincev, ki ležijo na travi in se nastavljajo sončku.

Za kočo se pa nahaja veliko igrišče namenjeno mladim planincem, kar nam še dodatno nakaže, da je to lepa izletniška točka za družinski izlet. Pri tako dobri hrani in toplih žarkih se kar nismo mogli spraviti v dolino. Domov smo prišli prijetno utrujeni in polni lepih vtisov današnjega dneva.

19 August, 201330 December, 2016

SUP

Sam se gibam v kajtarsko-surferskih vodah in sem SUP opazil že kar zgodaj, vendar me nikoli ni pretirano zanimal. V poplavi SUP društev, tečajev, inštruktorjev je skoraj nemogoče iti mimo tega… Skratka kjer je voda je tudi nekdo s SUP-om. Ko je vse skupaj začelo zanimati še mojo drago in sva videla, da tudi otroci uživajo na deski, je bila edina opcija najem in odhod na Bled. Na spletni strani Ujemi ravnotežje sem našel ugodno ponudbo za dnevni najem, se kljub pozni uri v petek vse dogovoril in čez 10 minut že prevzel opremo. V soboto dopoldan nam je vreme malo obrnilo načrte, ampak po ugotovitvi, da na obali piha burja smo bili spet na prvotnem planu. Odpravili smo se na letno kopališče ob jezeru in se odločili ostati. Oblačno vreme je pregnal marsikaterega kopalca, zato smo bili skoraj sami. Z napihovanjem sem imel nekaj tehničnih težav, ki pa so bile med veslanjem okoli otočka hitro pozabljene. Dan je bil seveda občutno prekratek, a bilo je dovolj da sva postala ena izmed navdušencev tega ql športa.

8 August, 201330 December, 2016

Hlajenje

Te dni, ko po vseh socialnih omrežjih poteka “tekmovanje”, kdo bo objavil sliko z višjo temperaturo iz svojega prevoznega sredstva, smo tudi mi iskali kotičke za osvežitev in skok v vodo. Čez vikend smo imeli na voljo domači bazen v katerem smo se lahko namakali, med tednom smo pa iskali naravna kopališča. Moram priznati, da sem se nazadnje v kakšnih tolmunih ali jezerih kopal kot otrok, potem pa dolgo časa ne več. Nekaj let nazaj smo s prijatelji hodili na Savo, kjer smo se spuščali z blazino in sem zelo užival. Letošnje temperature krepko čez 30 stopinj so nas “prisilile”, da ponovno poiščemo ohladitev. In smo ga, v začetku tedna smo se namakali v Brišah pri Polhovem Gradcu, kjer čez poletje dvignejo zapornico in je voda ravno dovolj globoka za skok iz travnate obale. Temperatura vode je okoli 18 stopinj in v tej vročini več kot prijetna. Pri zapornici se nahaja tudi lokal, kjer prodajajo pijačo in sladoled.

Z najmlajšo in prijatelji sva se odpravila tudi do Bloškega jezera, kjer je temperatura vode precej višja, a še vedno dovolj osvežujoča. Na kopanje sva se šla kar z našim kamperjem in preživela cel dan v senčki ob obali. Jezero je sicer zelo motno in se je potrebno navaditi na dejstvo, da so deli telesa v vodi skriti, vendar je dno peščeno in se kmalu navadiš na hojo po neznanem. :) Prevladujejo lokalni kopalci, opazil sem pa tudi nekaj francoskih turistov, ki so (nevem po kašnem ključu) priromali do jezera. :) Lokacijo priporočam družinam, ob jezeru se nahajajo igrala za otroke, brunarica, ogromno možnosti za piknik, verjetno bi pa lahko brez težav tudi prespali ob obali.

Čez vikedn v hribe, potem pa (upam da) spet kaj na morje.

23 June, 201330 December, 2016

Bohinj

Vikend pred junijskim praznikom smo že dolgo načrtovali, a se je vse obrnilo na glavo. Na koncu se je, kot vedno, izkazalo, da je najboljši plan tisti katerega ni. Zaradi obveznosti smo imeli na voljo dva dni potepanj in enoglasno izbrali Bohinj. Predvsem ker je lepo, ker se nam ne da daleč vozit in ker so proti morju nenormalni zastoji. Z nasmeškom poslušamo prometna obvestila, ko se peljemo po prazni regionalni cesti proti Lescam. Izbirali smo med tremi kampi, ali se vrnemo v Šobec, ali gremo v kamp Bled ali pa se izognemo turistični gneči in odpeljemo do Bohinja. Prevladala sta mir in narava, zato se odločimo za kamp Zlatorog. Kamp ima dve zvezdici in ponuja ravno toliko. Priznam, prvi vtis ni bil ravno najboljsi in sem želel drugam. Relativno divja zadeva, s starimi sanitarijami in brez trgovine. Ampak, ko se razkomotiš pol metra stran od jezera, ko zadihaš z naravo in ugotoviš da je to tisto kar si iskal, potem je edina prava odločitev, da ostaneš. Naslednji dan je pa seveda zelo težko it domov.

Na koncu šteje celotno doživetje in ne prvi vtis, ki traja nekaj minut, zato se je tukaj kamp izkazal na celi črti. Prijazno osebje, super okolica, skratka pravi ambient za nas. V času našega bivanja sem imel večkrat občutek, da se nahajamo v kakšnem ameriškem naravnem rezervatu in ne nekaj 10 km od doma.

Popoldan sem se s kolesom zapeljal do trgovine, istočasno pa upal, da najdem kje izposojevalnico SUP-ov. Ta način preživljanja na vodi je v obeh prebudil zanimanje in zelo sva si ga želela preizkusiti. Padlerjev je veliko, izposojevalnice nikjer. So pa na vsakem vogalu izposojevalnice kanujev in kajakov, kar je pa zelo dober kompromis. Še posebej, če kanu kupuješ zadnjih nekaj let in še vedno nimaš svojega. :) Popoldan je najmlajša dobila svoj jopič, vse potrebno smo vrgli v kanu in odveslali novim dogodivščinam nasproti. Imeli smo se neverjetno, skupaj vihteli veslo, metali kamenčke in prepevali. Zvečer smo utrujeni popadali v posteljo in zelo hitro zaspali.

Nedelja je bila malo bolj oblačna, a vseeno smo lahko za kratek čas namočili noge. Popoldan sva se s Carlosom odpeljala poiskati ” vrelec življenja” in se odpravila proti slapu Savici. Presenečen ugotovim, da za ogled slapa pobirajo vstopnino. Ker sem brez denarnice se obrneva in počasi odpeljeva do naše baze.

Pot sva obdelala s kolesom/tačkami in se po eni uri vrnila uničena. Na to sta vplivali dve stvari, da gre za mestno kolo in pot ni enaka kolesarjenju po Prekmurju. :) Pripravljena sva bila za roštiljado s katero smo tudi lepo zaključili naše hribovsko potepanje. Ob takih izletih se vedno spomnim, da prevečkrat bežimo čez mejo in nam naše lepote ostanejo neznane. Pri nas se je že večkrat izkazalo, da to še kako drži.

10 June, 201330 December, 2016

Kratek skok do Punata

Punat obisceva vsaj enkrat na leto, če že ne gre večkrat. Ob odkritju Barbarige lani, smo se sicer vrteli bolj v tistih krajih, letos smo pa pravo morje začeli na Krku. Kamp Pila nam zelo odgovarja, predvsem zaradi umirjenosti kraja in senčnih parcel takoj ob vodi. Lokacija za spočiti možgane, če pa to storiš v prebujanju sezone je pa izkušnja še toliko lepša. Leto in pol je že odkar imamo v družini novo članico, ki se z vsakim dnem spreminja in raste, preživljanje dopusta pa je dvignila na povsem nov nivo. Ne zamenjam za nič na svetu… V soboto sta se nam na kratko pridružila še motorista, ki pridno nabirata kilometre za njune daljše ture. Kadar lahko združita druženje z nami in vožnjo z motorjem, nimata težke izbire pri določanju vikend izleta. Po popoldanskem čofotanju v morju smo zagreli roštilj in modrovali pozno v noč. Nedeljsko sonce nas je zjutraj kmalu zbezalo na plano, no ja pa tudi dejstvo da je naša najmlajša že vstala in nato prebudila še naju. Kaj si misliva da spiva, ko je otrok že pokonci, to pač ne pride v poštev. :) Po zajtrku in jutranji kavici smo našim obiskom pomahali in zaželeli srečno pot, sami smo pa srkali morski zrak in uživali v popolnoma drugačni klimi kot smo je vajeni. Ja, vrvež iz mesta in služb težko najdeš kje na naših poteh, pa čeprav je to le 200 km stran od doma. Že sam pogled na morsko gladino spremeni celotno sliko dneva in pomiri človeka. Bilo je kratko, a sladko.

20 May, 201330 December, 2016

Bled in kamp Šobec

Ta vikend smo se potepali le do nedelje zjutraj, saj smo se popoldan namenili obiskati naše družinske člane na Primorski. V čet. sva se na hitro odločila, da bi nekam šli, ker je bilo škoda zapraviti lepo vreme v soboto. Vožnja proti morju nama ni dišala, zato smo se v petek zvečer odpeljali do Bleda. Dan in pol smo dobro izkoristili, v soboto sta se nam pridružila še naša motorista in zaklepetali smo se pozno v večer. V petek okoli desete ure parkiramo na parkirišču pri “Zaki” in iščemo parkomat. Nočitev za avtodom namreč znaša 10 eur. V bližnjem lokalu dobim neoznačen listek in to je to. Lokal se je ravno zapiral in mi je bilo na koncu žal, da sem se “delal poštenjaka”. Brez listka bi ravnotako v miru prespali. Ponoči je še deževalo, ampak se nismo pustili motiti, ker nam v kombiju ni bilo mrzlo. Potomka je v objemu staršev prespala celo noč, zbudili smo se pa v čudovito sprano jutro, obsijano s soncem. Le temperature so potrebovale še kakšen žarek več. Carlosa spustiva, da se zapodi v gozd, malo zaokrožimo po okolici in odidemo do jezera na kavo. V družbi račk in racmanov uživamo v prebujanju narave in mirnem blejskem jezeru. Obala in parkirišče sta od noči ostala kar blatna, zato se nismo preveč zadrževali in se odpeljali nazaj do kampa Šobec.

Med tednom sem večkrat pregledal njihove spletne strani in predstavitvene fotografije so predstavljale ravno to kar smo potrebovali. Naravo, mir in družinam prijazen kamp. Teh je bilo največ, v zgodnjih jutranjih urah so bili že skoraj vsi gostje pokonci. Tisti z otroki tako ali tako, upokojenci pa tudi ne morejo dolgo spati. Kamp je objet s Savo na eni strani in Šobčevim bajerjem na drugi, s tem nam ponuja veliko aktivnosti na vodi in v naravi, že sam sprehod skozi kamp te lahko napolni z manjkajočo energijo. Celotno območje je prekrito z borovci, Wi-Fi signalom in več točkami z otroškimi igrali. Ob Savi se najde res lepe kotičke za kampirati, ker je prostor ogromen nimaš ravno občutka, da si v kampu. Mi smo se v skrbeh, da bi mala čofnila v deročo vodo, raje parkirali pri bajerju.

V poletju se obvezno vrnemo, da se lahko tudi malo namočimo v vodi. Popoldan smo se namenili s kolesi odpeljati do Bleda, a smo imeli vse potrebno v kampu, tako da smo uživali v skupnem preživljanju časa. V nedeljo dopoldan smo odšli proti domu, presedli v osebni avto in odhiteli proti Primorski. Bilo je kratko, a sladko. :)

3 May, 201330 December, 2016

Izola

Izolo sem že omenjal v eni od prejšnjih objav, tokrat je šlo pa zares. Plan je na koncu izpadel tako, da smo se do morja odpravili komaj v sredo zjutraj, pravzaprav je dan že kar konkretno zaplaval proti poldnevu. Našo tradicionalno vožnjo po vročini in gužvi, pač ne smemo prekiniti. :) Okoli 12.00 ure prispemo v Izolo na parkirišče, predvsem nas je presenetila praznina, ki se za praznike skoraj ne spodobi. Najdemo kotiček na platoju in se udobno nastanimo v naši rezidenci.

Obvezno se sprehodimo ob morju kjer namočimo noge in si privoščimo sladoled v bližnjem kiosku. Dan prelenarimo, rišemo s kredami, proti večeru pa naredimo še en krog s kolesi po mestu.

Na koncu dneva se parkirišče kar konkretno zapolni, videti je najrazličnejše domove. Od novih avtodomov, do karavanov in delavskih kombijev. Ljudje imajo različna prenočišča s skupnim ciljem… potovati in uživati življenje.

Ponoči začne kar konkretno deževati in tudi v četrtek ni nič boljše, zato se po dopoldanski kavi počasi odpravimo proti domu. Vsako potovanje se mora končati, da se lahko začne novo…