Ko je že kazalo, da ne bomo sploh deležni jeseni, ampak bo poletje takoj prešlo v zimo, nas doleti vikend z lepim vremenom in prijetnimi temperaturami. Družino komaj prepričam, da je gretje za ponoči dovolj in bo čez dan na morju dovolj toplo za uživanje. V petek med kosilom skočim po kombi, v trgovini nabavim vse potrebno in težko pričakujem konec službe. Oddelam potrebno in začnem po poti pobirati ostale člane družine. Doma še naložimo Carlosa, v avto vržem SUP in slackline, ob šestih se pa že peljemo po avtocesti proti Izoli. Glede na večerni prihod do obale se nam ne zdi smiselno riniti v kamp in si to veselje pustimo za soboto. Spodnji del parkirišča se zapolni do zadnjega in se vsi sprašujemo, če imajo avtodomarji kakšen zbor.
Najdi vsiljivca :)
Lepo vreme nas je zbezalo ven kot martinčke in nihče ni želel izpustiti te priložnosti. Ob zvoku gretja zaspimo v topli postelji, zjutraj nas pa pričaka lep sončni vzhod, katerega bi na “žalost” zamudila, če naju ne bi najmlajša vrgla iz varnega zatočišča pod odejo. Carlos, pregret od toplega zraka, ki mu piha 30 cm stran, se tresajoč odpravi na vohljanje po okolici.
Mesto
Po zajtrku se odpravimo peš do mesta na kavico, po poti na hitro pozdravimo prijatelja, ki ju srečamo na njunem mopedu in se okoli 11h odpeljemo proti Novigradu. Kamp Sirena je naša destinacija, slike obetajo, cene malo manj, ampak za en dan ne bomo komplicirali. Sledilo je obvezno testiranje morja, ko smo se dovolj udomačili pa napenjanje slacklina in priprava SUP-a.
Obvezna prva vrsta
Zabava
Obe zadevi sta trenutno najbolj aktualni v naši družini. Med vsemi člani, z izjemo Carlosa. Pri njemu je aktualna zadeva spanje, čimveč kar ga lahko stlačiš v 24 urni dan. :) Z najmlajšo sva ugotovila, da morje niti ni tako slabo, zato sem jaz veselo zaplaval in za nekaj časa postal vlečna ladja, ki prestavlja čolniček po zalivu.
My precious :)
Po kosilu smo se spravili na kolesa in odpeljali v mesto. Ob poti smo opazili turistični vlakec, ki smo ga sklenili izkoristiti za nazaj. Novigrad je lepo malo mesto, poseben čar mu je dodal še letni čas in prav fino smo preživeli popoldan. Založili smo se tudi z dozo kofeina in veliko vrečo Neretvanskih mandarin iz kombija ob cesti. Noč smo preživeli mirno in na toplem, dokler se gretje ni ugasnilo zaradi praznega akumulatorja. Takoj mi je bilo jasno, da si z električnim kablom iz omarice nič kaj dosti ne pomagamo, a na našo srečo ni bilo zunaj mrzlo in smo preživeli do jutra brez trežav. Ob sedmih sem uprizoril budnico ostalim gostom, saj sem moral kombi vžgati, da smo zagreli prostor in se lahko normalno oblekli. Po zajtrku smo se še zadnjič odpeljali z vlakcem do mesta in nazaj, bližal se je pa tudi čas našega odhoda. In popoldanskega spanca malčice, komaj smo še odrinili pravi čas. :) Bilo je zelo lepo, prekratko kot vedno, a ravno dovolj dolgo, da se nam spet toži po lepem vremenu in morju. Drugi dom na kolesih bo počasi šel v zimski spanec, kar pa ne pomeni, da se naše raziskovanje konča. Čez praznike obiščemo prijatelja v Berlinu, a tokrat z letalom. Več o tem pa, ko se vrnemo…
O dopustu smo začeli razmišljati zelo pozno, ko smo se le uskladili z datumom je prišla na vrsto destinacija. Letos sva poletni obisk morja razdelila na dva dela. Prvi je minil prejšnji teden, drugi (glavni) nas pa čaka septembra. Najprej smo mislili potovati s kombijem po dalmaciji, kasneje se je pa pokazala priložnost za jadranje, katero sva s kratkim premislekom zagrabila. In smo se odpravili, s polno naloženim avtom, do Zadra po jadrnico.
6. 7. 2013
Marina Zadar
Prevzeli in naložili smo se komaj v soboto popoldan, istočasno sta se nam za nekaj dni pridružila še dva člana, ki sta se ravnokar vračala iz dopusta. Čez vikend je bila napovedana močna burja, zato smo iz marine odšli šele v ponedeljek. Poskusno plovbo smo sicer naredili že v nedeljo, vendar so bili sunki premočni, poleg tega smo imeli prvič s sabo tudi najmlajšo in ni bilo za pretiravati.
8. 7. 2013
Iž
Kamenčki
Po jutranjem ritualu odrinemo proti otoku Iž. Po Kornatih ne jadramo prvič, a vseeno se med vsemi otočki najde še kakšen neodkrit. Veter se je popolnoma umiril, zato cel dan plujemo na motor. Popoldan prispemo v Veli Iž, se parkirano v marino in oddidemo nekaj deset metrov vstran na plažo. Naša potomka uživa maksimalno, meče kamenčke in čofota po prijetnem morju. Ati se medtem meče iz pomola, mami pa izvaja umetniško točko v globoki vodi. Zvečer se sprehodimo po vasici in odkrijemo odlično konobico z več kot odlično hrano. Kljub lokaciji (skrita v ozki ulici na koncu vasi) se kmalu do zadnjega napolni. “Dober glas seže v deveto vas” tukaj več kot očitno drži. Zaspimo v prijetnem hladu, pred spanjem pa še splaniramo naslednji dan. Cilj je Veli Rat na Dugem otoku.
9. 7. 2013
Risanje
Zjutraj obvezna kava in iskanje spominkov, obnova zalog za hladilnik in odhod. S pomočjo motorja plujemo do poznega popoldneva, na morju pa čista bonaca. Po poti opazimo vojaške bunkerje speljane v podzemlje, na vrhu otoka pa zanimiv svetilnik kaže pot ladjam iz Italije. Tudi to je bilo očitno premalo italjanski tovorni ladji, ki je nasedla leta 1984 na plitvini in še danes leži v vodi. Za svetilnikom je prelep zaliv z bojami in na koncu, predvidevam bolj nova, marina Veli Rat. Odločimo se za marino, čeprav nam je ljubše spanje “bolj na divje”. Marina je praktična, ker gre naša mala na suho in se tam zaigramo do večera. Kasneje izvem, da poteka iz zaliva do vasi edinstvena travnata pot za super sprehod.
Uživanje do zadnjegaTudi sonce se je poslovilo
Na obali nas pričaka roj komarjev, ki se hitro naselijo tudi v notranjost barke. Prisotnost teh krvosesov pojasni tudi limonine vonjave, ki se širijo čez celotno marino. :) Ah, čaka nas še razburljiva noč. Pojemo večerjo, se sprehodimo na sladoled in določimo Sali kot naslednji cilj. Vmes pa postanek, kjer nam bo všeč.
10. 7. 2013
Iskanje zaliva
Zjutraj smo končno dočakali malo vetra in lahko pluli brez motorja. Na zemljevidu smo našli zaliv z bojami in ga določili kot vmesni postanek za kopanje. Ko smo prispeli do cilja se nam je odprl pogled na neverjetno laguno s kristalno čisto vodo, dovolj globoko skoraj do obale. Poskakali smo iz barke in odplavali do zalivčka, ravno prav velikega za nas in pomožni čoln. Ta je bil nujno potreben za prevoz vseh potrebščin. Po zelo prijetni osvežitvi smo odšli dalje, najmlajša je utrujena zaspala, mi smo pa na jadra odpluli proti Saliju. Ta dan smo imeli res srečo in skoraj celotno pot jadrali. Končno! Prispeli smo pozno popoldan, privezi so bili že kar polni in morali smo se parkirati na drugi strani zaliva, povsem nasproti javnih tušev in wc-ja. Mesto je zelo lepo, majhno a kljub vsemu živo. Po večerjji smo se sprehodili še na pijačo in uživali v poletnem “vrvežu” tega malega obalnega mesteca.
11. 7. 2013
Park prirode Telašćica
Naslednji dan smo se spustili proti jugu, vse do otoka Murter. Obiskali smo ga že na našem prvem jadranju, le da smo tokrat na mojo pobudo izbrali marino na drugi strani mesta. Po opisu sodeč bolj umirjena in manjša od ostalih na otoku. Ponovno smo bili brez vetra in pluli na motor. Današnji vmesni postanek je bil v Parku prirode Telašćica, kjer smo se privezali na bojo in kopali. V marino smo prispeli proti večeru in kasneje med obiskom mesta doživeli totalen šok. Stojnice, glasba, nabito polni lokali, množiče ljudi na ulicah in raznorazni prodajalci/umetniki na promenadi. Tega v celem tednu nismo bili vajeni in se v bistvu nisem niti želel navaditi. :) Po večerji smo se z vlakcem odpeljali nazaj in kmalu zaspali.
12. 7. 2013
Murter
Naslednji dan je bil čaz za povratek domov, da bi lahko soboto izkoristili za pakiranje in vrnitev barke. Ta dan je bil napovedan ugoden veter in po vseh pravilih bi nas moral pognati naravnost do cilja. Zjutraj se gremo še kopat, po poti natočimo gorivo in se z jadri potegnemo med ostale jadrnice. In teh ni bilo malo, pogoji so bili idealni, barke so šibale na vse strani in z občudovanjem smo opazovali skipperje, kako na tesno se srečujejo. Če je veter pravi, ga je potrebno izkoristiti do konca, tega pravila se zavedam tudi iz moje kajtarije. Proti večeru smo prispeli v marino in se še zadnjič odpravili v mesto.
Zadar
Pozno zaspimo, pred tem pa obujamo lepe spomine, ki nam bodo ostali za vedno. V soboto se ustavimo na kavi in počasi odpeljemo proti domu. Za vrnitev domov smo izbrali jadransko magistralo, avtocesta pelje previsoko proti Zagrebu in potem nazaj do Rijeke. Pravtako smo imeli več kot dovolj časa, da se vmes ustavimo za kopanje in kasneje še za kosilo. Dopust je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, a vendar podoben potepanju s kombijem. V obeh primerih pa je glavno vodilo uživanje in pridobivanje novih izkušenj.
Punat obisceva vsaj enkrat na leto, če že ne gre večkrat. Ob odkritju Barbarige lani, smo se sicer vrteli bolj v tistih krajih, letos smo pa pravo morje začeli na Krku. Kamp Pila nam zelo odgovarja, predvsem zaradi umirjenosti kraja in senčnih parcel takoj ob vodi. Lokacija za spočiti možgane, če pa to storiš v prebujanju sezone je pa izkušnja še toliko lepša. Leto in pol je že odkar imamo v družini novo članico, ki se z vsakim dnem spreminja in raste, preživljanje dopusta pa je dvignila na povsem nov nivo. Ne zamenjam za nič na svetu… V soboto sta se nam na kratko pridružila še motorista, ki pridno nabirata kilometre za njune daljše ture. Kadar lahko združita druženje z nami in vožnjo z motorjem, nimata težke izbire pri določanju vikend izleta. Po popoldanskem čofotanju v morju smo zagreli roštilj in modrovali pozno v noč. Nedeljsko sonce nas je zjutraj kmalu zbezalo na plano, no ja pa tudi dejstvo da je naša najmlajša že vstala in nato prebudila še naju. Kaj si misliva da spiva, ko je otrok že pokonci, to pač ne pride v poštev. :) Po zajtrku in jutranji kavici smo našim obiskom pomahali in zaželeli srečno pot, sami smo pa srkali morski zrak in uživali v popolnoma drugačni klimi kot smo je vajeni. Ja, vrvež iz mesta in služb težko najdeš kje na naših poteh, pa čeprav je to le 200 km stran od doma. Že sam pogled na morsko gladino spremeni celotno sliko dneva in pomiri človeka. Bilo je kratko, a sladko.
Izolo sem že omenjal v eni od prejšnjih objav, tokrat je šlo pa zares. Plan je na koncu izpadel tako, da smo se do morja odpravili komaj v sredo zjutraj, pravzaprav je dan že kar konkretno zaplaval proti poldnevu. Našo tradicionalno vožnjo po vročini in gužvi, pač ne smemo prekiniti. :) Okoli 12.00 ure prispemo v Izolo na parkirišče, predvsem nas je presenetila praznina, ki se za praznike skoraj ne spodobi. Najdemo kotiček na platoju in se udobno nastanimo v naši rezidenci.
Prenočišče
Obvezno se sprehodimo ob morju kjer namočimo noge in si privoščimo sladoled v bližnjem kiosku. Dan prelenarimo, rišemo s kredami, proti večeru pa naredimo še en krog s kolesi po mestu.
Risanje
Na koncu dneva se parkirišče kar konkretno zapolni, videti je najrazličnejše domove. Od novih avtodomov, do karavanov in delavskih kombijev. Ljudje imajo različna prenočišča s skupnim ciljem… potovati in uživati življenje.
Ponoči začne kar konkretno deževati in tudi v četrtek ni nič boljše, zato se po dopoldanski kavi počasi odpravimo proti domu. Vsako potovanje se mora končati, da se lahko začne novo…
Pa nam je uspelo, prvi vikend izlet letos! Vsi prejšnji vikendi so bili zasedeni, slabo vreme, ali pa je bila najmlajša bolana. Tudi ta konec tedna ni bil ravno blesteč kar se vremena tiče, a vseeno smo našli nekaj zase. Na koncu smo se vsi strinjali, da nam je bilo lepo in je otvoritev sezone uspela. V petek smo se pozno popoldan/zgodaj zvečer spakirali v kombi, ustavili v trgovini po hrano in “oddrveli” proti Klopeiner See. Odločili smo se za pot preko Jezerskega, z namenom da si našo kratko vožnjo do avstrije še skrajšamo in prenočimo ob Planšarskem jezeru. Nekaj informacij sem dobil glede spanja, ampak vse skupaj bolj neuporabno. Poznal sem parkirišče na drugi strani, kjer vsako leto taborijo planinci in taborniki. Kot otrok sem bil tudi sam eden od teh, ki so na tem prostoru uživali počitnice v naravi. Ob cesti nas znak opozori o prepovedi kampiranja in kurjenja ognja, pod njim pa napis, da imajo bivalna vozila dovoljen dostop od 22.00 do 8.00. Ravno toliko kot potrebuješ za mirno prenočitev. Kapo dol lastniku zemljišča, da kamperje ne jemlje kot vsiljivce in odvečno blago, ampak celo dovoli parkiranje. Po naključju smo prispeli do jezera ravno okoli 22.00 ure in se sparkirali pod drevesa. Zunaj je močno pihalo in ni bilo nič kaj prijetno. Prižgem gretje in držim pesti, da bo jutro lepše.
Prebujanje v naraviNaše prenočišče s pogledom na Planšarsko jezero
Po mirno noči se zbudimo v megleno in hladno jutro, še vedno piha, a vsake toliko nas le pozdravi sonce in ogreje obraze. Jutro je kljub vsemu prekrasno, saj smo se zbudili v naravi, sami in daleč stran od vrveža. Ker nam še ni za it se prestavimo na drugo parkirišče, pojemo obilen zajtrk in se še malo sprehodimo po okolici. Iz gostilnice ob jezeru zadiši po kuhi, nama pa zadiši kava, ki jo spijeva na terasi. Nikamor se nam ne mudi, zato še toliko bolj uživamo prosti čas.
Občudovanje račk
Do Avstrije se zapeljemo čez Pavličevo sedlo, na katerem opazimo še nekaj ostankov snega. Po slabi uri vožnje prispemo do Klopeiner See, natančneje v kamp Breznik. Za njega smo se odločili, ker sprejemajo Camping Cheque, nam se je pa ravno eden še valjal na kartici. Kamp je namenjen predvsem pavšalistom in ima edini dostop do najtoplejšega jezera (poleti doseže temperaturo 28 stopinj Celzija). Tudi za Avstrijce je bil to prvi dopustniški vikend, saj je večina prišla pospravljat in počistit njihove rezidence. Kljub vsemu imajo prikolice lepo urejene in nevsiljivo fiksne. :) Na prvi pogled sem bil malo razočaran, predvsem je bilo opaziti prebujanje sezone, kamp se bo verjetno v naslednjih dneh urejal, trenutno pa deluje rahlo zapuščen po zimskem spanju. Vreme pa… Nismo vedeli ali naj gremo domov, ali vztrajamo do konca. Malo smo s kolesi raziskali okolico in zvečer v dežju zaspali.
Plaža v kampu
Jutro je bilo še vedno deževno, a se je v eni uri zjasnilo. Sonce je prebilo oblake in nekaj ur smo bili deležni toplih žarkov iz jasnega neba. V bližini jezera se nahaja ptičji park, katerega smo imeli tudi mi v načrtu. Ker je le kakšen km stran, se do njega odpeljemo s kolesi. Vstopnina je kar zasoljena, za 9,5 EUR ne ponujajo ravno presežka, na koncu so pa še našo bolj zanimala igrala kot papige. Je bila pa vsaj navdušena nad zajčki in kozami. :)
Priboljški :)Priboljški
Ob vračanju smo opazili table za kolesarske poti okoli jezera in seveda smo se morali zapeljati še malo naokoli. Verjetno smo bili edini, ki smo 12 km pot makadama in asfalta izkusili s starimi mestnimi kolesi brez prestav. A vendar nam je uspelo prevoziti pot v čudoviti naravi, prijetnem okolju urejenih avstrijskih hiš in ogromnih travnikov. Na hitro smo še v kampu skuhali kosilo in se pozno popoldan odpravili proti domu.
Ta vikend so bili bolj hribi, čez praznike pa morje. Komaj že čakamo.
Letošnji plani za dopust so se kar nekaj časa spreminjali in prilagajali situaciji. Na koncu lanskega leta sva v družino sprejela novo članico in dala ves svoj čas in plane njej. Sprva sva imela v mislih Sardinijo ali Korziko, kamp, kjer nam bo luštno in bom jaz lahko tudi kaj odkajtal. Iz meseca v mesec smo bili drugje in na koncu pristali na spletni strani Anek lines, kjer sva kupila karto za trajekt do Grčije. Ah, ta Grčija. Nič kaj posebna, a očitno dovolj zanimiva, da na koncu vseeno tehtnica prevaga na njeno stran. Tokrat nas je prepričalo spanje na plažah, verjetno za otroka najlepše doživetje. V začetku leta sva dala tudi urediti naš kamperček in ga dobila nazaj že krepko v maju. Ostal nam je še en mesec za hitre priprave in 22. 6. zvečer smo že drveli proti Anconi. Naš letošnji termin je bil od 22.6. do 13.7. 2012. Več kot dovolj časa za raziskovanje Peleponeza in kakšnega otoka.
Petek 22.6. 2012
Cel teden sem že pripravljal stvari v kombi, ker smo želeli v petek imeti prosto popoldne in zvečer okoli osme ure štartati v Italijo. Zjutraj pred odhodom v službo me zvije neznosna bolečina v ledvicah. Sprva sem sumil križ, ampak ker bolečina ni popuščala smo urgentno leteli do moje zdravnice. Diagnoza: ledvični kamni. Ta je lepa, sestri sem šel že pošteno na živce, ko sem vedno znova omenjal naš odhod na morje. V zadnji minuti sem se naročil na ultrazvok, kjer so me potolažili, da moram samo dovolj piti in lahko gremo kamorkoli. Super, piva se v Grčiji ne manjka, vode pa tudi ne. Že tradicionalno se odhod prestavi za uro in pol, tako da se v petek pripeljemo malo naprej od Padove. S pomočjo Garmina iščem ustrezen PZA, le ta nas sredi noči pripelje v sam center mesta. Parkirišče je namenjeno samo osebnim avtomobilom, zunaj na ulici pa opazimo tri kamperje. V mestu dogaja na veliko, ura pa 2.00 zjutraj. Parkiral sem za njimi in po hitrem ogledu ugotovil, da so neregistrirani in vsi razbiti, notri pa otroci, ki so pridno stegovali roke. Tole pa ne bo ok. Odpeljemo nazaj na avtocesto in prespimo brez težav.
Blizu Padove
Sobota 23.6.2012
Zjutraj smo kar zgodaj vstali in po jutranjem ritualu odšli še na kavo in rogljiček na črpalko. Čakalo nas je kar nekaj vožnje, zato se nismo dolgo zadrževali. Proti Anconi so se začela dela na cesti in posledično se je občasno pojavljala kolona. Sama vožnja se je kar vlekla in okoli 12.00 ure smo prispeli v pristanišče kjer sem dvignil karte. Odhod smo imeli ob 13.30, zato smo se počasi odpeljali do ladje. Po prihodu smo ugotovili, da smo samo še mi zunaj in bi morali biti vsaj že kakšno uro prej tam. Ponovno smo bili strpani med tovornjake in komaj preživeli v vročini. V Igoumenitso smo prispeli malo po osmi uri zjutraj.
Nedelja 24.6.2012
Takoj po izkrcanju smo se okrepčali z jutranjim frapejem in obujali spomine na lanski odhod domov. Zdelo se nama je, kot da sva bila včeraj tukaj. Po poti sva še poiskala pekarno in bencinsko, nato pa smo se odpeljali dalje proti Lefkadi. Pripravljenih sem imel kar nekaj plaž, prva je bila blizu kraja Plataria. Na delu kjer se pride do plaže nas je malo odvrnila tabla za kamp, zato smo se odpeljali dalje. Tukaj se je pa začelo. Garmin nas spelje na makadamsko cesto, katera se je z vsakim ovinkom spreminjala. Prvo je bil širok makadam, potem je bil širok kolovoz, na koncu pa samo še ozka »struga«. Med vožnjo sem večkrat šel peš preverjat in na koncu smo po 5 km prispeli na asfaltno cesto, ki vodi do plaže. :)
Obala blizu Preveze
Žal je bilo na plaži veliko hotelov in kljub nemcem, ki so spali v U-formaciji smo se odločili, da gremo dalje. Po poti si ogledamo še eno plažo, če ne bi bila ok je bila plan B Lefkada. Po nekaj km prispemo do plaže, katera bi bila super, če bi bili leta 2007, kot potopis iz katerega sem črpal koordinate. Na plaži je bil lokal/club z zelo glasno muziko in ogromno zabave željnih grkov. Kdaj nas ne bi motilo, tokrat z otrokom pa plaža ni bila primerna. Ura je že pozna, zato dava malčico spat in se odpeljemo proti Lefkadi. Na Milos beach, kjer sva spala lani skoraj en teden, prispemo malo po deseti uri in veter se ravno prav umirja. Prespimo brez težav in se zbudimo v lepo jutro.
Milos beach
Ponedeljek 25.6.2012
Milos beach
Carlos je ves čas spuščen in pridno čuva bazo. Postavimo si tendo in uživamo v čofotanju in začetku dopusta. Popoldan nas obiščejo policisti in pri vsakem kamperju opozorijo, da smo lahko tukaj samo do devetih zvečer. Rezerva je drugi kajt spot v bližini, kjer se lahko spi oz. nasad borovcev v bližini plaže.
Family time
Kasneje vidiva pri mostu na Lefkado ogromno tablo z označenimi kampi in napisi, da je na Lefkadi po novem prepovedano spanje na prostem. Rezultat tega je, da imajo prazne kampe in nobenega kamperja na otoku. Tudi mi smo se odstranili in preživeli naslednje dni v bližini na celini.
Uživači :)
Torek 26.6.2012
Naša baza za neka dni
Dopoldan smo preživeli v prijetni senci v borovcih, si skuhali kosilo in se odpeljali do kajt spota. Takoj sem našel prazen senčnik in postavil vse naše stvari v zavetje. Carlos si je pridobil pasjo družbo, malčica je kmalu zaspala, jaz sem pa preživel nekaj ur na vodi. Kasneje sva spoznala par iz Slovenije, ki sta imela 2 meseca starejšo hčerko z enakim imenom kot naša. :)
Zvečer smo se vrnili v borovce in v družbi glasnih čehov prespali.
Lonely rider
Sreda 27.6.2012
Po zajtrku smo se odpravili po nove zaloge v trgovino in naredili še hiter sprehod skozi Lefkado. Brez grškega frapeja, ali več njih, se pač ne da začeti dneva. Kosilo skuhamo v našem »kampu« in popoldan v družbi Daliborja in familije odkajtam kar lep večurni sešn. Naša najmlajša se je proti koncu dneva začela pritoževati nad vetrom, zato sva sklenila, da naslednji dan odidemo dalje. Letos sva se namenila obiskati Meteoro, ki sva jo že dvakrat izpustila iz plana.
Četrtek 28.6.2012
Pogled na Meteoro
Zjutraj vstanemo kar zgodaj in se okoli 9.00 ure odpeljemo v notranjost proti Meteori. Garmin preračuna prihod okoli poldneva. Vmes nas pa še čaka tri ure hribovite pokrajine in neskončno ovinkov. Z vmesnimi postanki smo na cilju okoli 13.00. To je kot vedno, naš idealen čas za oglede :).
Meteora iz mestaSamostaniSamostani II.Samostani III.Samostani IV.
Povzpnemo se do samostanov na hitro pofotkamo, poližemo sladoled in se odpeljemo v mesto, kjer je kamp. Ja, tudi v kampu se lahko spi v Grčiji. :) Poiščemo takega z bazenom in veliko sence, pogled na skalnato Meteoro je samo še pika na i. Lahko bi bilo malo manj muh, ampak vsega naenkrat pač ne moreš imeti, a ne? Malo si bomo ohladili glave in nadaljevali našo pot proti Peleponezu.
Kamp v mestu
Petek 29.6.2012
Že prejšnji dan sva premlevala, kako najhitreje priti do obale. Kamorkoli smo se namenili je bilo najmanj 4h vožnje. Na koncu sva sklenila, da se vseeno odpeljemo proti Peleponezu, čeprav nas čaka okoli 7h druženja v kombiju. :) Pozno zvečer smo prispeli v miren zaliv, nasproti Napflia, kjer smo prespali. Če nam bo všeč, se bomo zadržali še kakšen dan tukaj.
Plaža blizu Napflia
Sobota 30.6.2012
Zjutraj se zbudimo v lep dan, veter pihlja ravno prav, da nam ni vroče. Dopoldan se kopamo, poležavamo in uživamo. Popoldan skočimo do mesta na frape in po zaloge v trgovino. Med vračanjem smo opazili patruljo, ki se je vračala iz plaže. Ali so se šli policisti ohladiti v morje, ali je pa kakšnega domačina zmotila naša dvignjena streha. Odpeljali smo se dalje in v Garminu nastavili naslednjo plažo skoraj na jugu. Takoj mi je bilo sumljivo, da nas pelje v notranjost, kjer se je cesta zožala in prešla v hude ovinke. Sprva še vztrajam z upanjem, da pridemo kmalu do glavne ceste, kasneje pa moram vztrajati, ker se ne splača vrniti. Čaka nas še 3h vožnje in radi bi prispeli pred večerom. Navigacija pametno izračuna čas poti s pomočjo omejitve, ki je bila celotno pot 90 km/h, očitno. Naša hitrost se je gibala od 30-40 km/h, prevozili smo hribe in doline, se dvignili na 1500 m in spet spustili v dolino. Na koncu sem izbral odcep izven naše poti, da smo čim prej prispeli na glavno cesto. Naša 3h vožnja se je spremenila v 4h in na popolnoma drugem delu polotoka. Prespimo v družbi italijanskega kamperja pri nekem klubu. Na sprehodu ugotovimo, da smo se naključno ustavili na popotnikom znani plaži z nasedlo ladjo.
Spanje med sipinami
Nedelja 1.7.2012
Po kar glasni noči iz sosednjega kluba se prebudimo v mirno jutro. Ogledamo si nasedlo ladjo, zdivjamo Carlosa in se namakamo v morju. Kljub mivki je voda kristalno čista, plaža je brez smeti. Vse super, razen prostora, kjer je možno parkirati. Le 40 minut stran je plaža pri jami Pirgos Dirou, zato naredimo hiter premik. Pri spuščanju na plažo opazimo kamper, vendar se ta po našem prihodu odpelje. Kasneje se nam pridružita nemška upokojenca, ki se ustavita samo za kopanje. Plaža je čudovita, čista in ravno prav piha. Čudi nas, da smo sami poleg domačinov, vendar vseeno ostanemo tukaj.
Pirgos Dirou
Ponedeljek 2.7.2012
Pirgos DirouDolga in prazna plaža, točno to kar iščemo :)
Dopoldan nas sonček in vročina izbezata iz naših postelj. Zbudimo se popikani od komarjev, ponoči je bila cela invazija na našo kožo. Cel dan preležimo na plaži z vmesnimi skoki v morje, da se ohladimo. Tudi najmlajša veselo brca v obroču in preživi kar nekaj časa v vodi. Zelo sva ponosna na njo, saj že pri 6 mesecih obožuje vodo in sama pribrca do naju.
Igra senc
Za popoldan se odločimo poiskati bankomat in nabaviti zaloge, saj smo hladilnik izpraznili do zadnjega koščka. Žal je prva banka 45 minut stran. Želeli bi se vrniti, a se nekako ne moremo odločiti, ker je naslednja destinacija stran 2 uri in bi se brez potrebe vozili sem in tja. V bližini najdemo market, kjer sprejemajo kartice in opravimo vse potrebno. Trgovina je zelo draga, sprašujemo se kako domačini nakupujejo po teh cenah.
Ni večerje brez roštilja … :)Idila
Na našo plažo se vrnemo okoli sedme ure, oboroženi s spreji za komarje in sredstvi na elektriko. Celo noč imamo prižgano, a komaj kaj pomaga.
Torek 3.7.2012
Zjutraj se naša malčica prebudi vsa popikana. Še dobro, da dojenčkov ne srbi in jih ne motijo piki. Tokrat imamo dovolj, popoldan se selimo na naslednjo plažo in upamo na najboljše. Odločili smo se poiskati plažo Ariana, katera se večkrat omenja v potopisih. Nahaja se na vzhodu, zato se bomo malo vrnili nazaj in potem ob obali odšli proti Elafonisosu. V prihodnjih dneh enkrat. Danes še poležavamo in skačemo v morje. Za premike je še več kot dovolj časa. :) Popoldan pospravimo stvari in se odpeljemo na vzhod. Vmes osvežimo še zaloge v trgovini in pripravljeni smo za nekaj dni poležavanja. Vozimo se skozi majhne vasice, garmin spet dela po svoje, ampak brez težav se prebijamo dalje. Hiše se redčijo, prazna pokrajina se veča. Med potjo opazimo Monemvasio, ki si jo bomo tudi ogledali v prihodnjih dneh. Po poti srečamo pastirje, ki ženejo svoje koze domov. Na plažo prispemo okoli osme ure zvečer. Plaža super, asfaltni dostop, daleč okoli nobenega, ravno za parkirat. Ampak, valovi in skale. Dostop do morja skoraj nemogoč, še posebej pa za otroka. Plan B je plaža Rihea, oddaljena dobre pol ure, ki se seveda raztegne na debelo uro vožnje. Iz vasi Rihea, se odpeljemo proti obali po zelo ozki serpentinasti cesti, brez kakšne koli ograje. Še dobro, da je noč in ne vidimo v globino. Je pa zelo globoko, kolikor uspemo pogledat. Po poti srečamo avto, ki se vrača iz plaže. Predvidevam, da je to lastnik lokala, ki je na plaži. Na cilj prispemo pozno zvečer in nikjer nobenega. Na dnu soteske se nahaja peščena plaža z barom. Ni lepšega. Na hitro se nekam parkiram in s Carlosom sprehodiva po okolici. Na cesti opazim tablo, ki prepoveduje spanje in omenjajo kazen 150 EUR. To pa nekaj ne gre skupaj. Kolegi avtodomarji so tukaj preživeli cela poletja, lastnik je bil navdušen nad njihovim prihodom. Očitno se v parih letih zelo spremenijo stvari. Odločimo se na hitro prespati in zgodaj odpeljati dalje na jug.
Jutro na Rihei
Letos res nimamo sreče in počasi že obupujemo nad iskanjem miru.
Čakanje na karavano :)
Sreda 4. 7. 2012
Monemvasia
Zjutraj zelo zgodaj poberemo šila in kopita, ter se odpeljemo na ogled Monemvasie. Vasica leži na otočku in je povezana samo z zelo ozkim mostom. Ulice so neverjetno ozke in celotna vasica je en sam labirint tudi mi smo potrebovali nekaj časa, da smo prišli nazaj na glavno ulico. V prijetnem lokalčku smo se še okrepčali s tortico in frapejem, nato se pa odpeljali dalje. Okoli 12. ure smo prispeli v pristanišče za Elafonisos. Trajekt se je ravno nalagal, zato smo tudi mi pohiteli z nakupom kart. Cena 12 EUR za vse, vožnja traja le nekaj minut. Voda je zelo nizka, občutek imam, da bi se lahko kar peš odpravil na ta majhen otoček. Do naše plaže imamo le 5 km, vendar nas Garmin vozi po svoje v slepe ulice in kolovoze, tako da naša vožnja traja vsaj 45 minut. Vročina nas že pošteno načenja, za bonus je pa še na peščeno plažo potrebno it peš čez sipine. Sledi hiter ogled plaže, voda je nenormalno čista, ker piha iz obale ni niti najmanjšega vala. Razočarani, ker je od parkirišča kar daleč do plaže popadamo v senco in delamo plane za naslednje dni. Razmišljava celo o predčasnem vračanju domov oz. še enotedenskem postanku kje na domači celini. Vseeno se odločiva pogledat kamp in zadovoljeni parkiramo v senco pod streho. Na recepciji nam ponudijo brezplačen dan, če ostanemo 4 dni. Kamp ima svojo plažo do katere vodi lesena pot. Očitno nam ne bo hudega naslednje dni. :)
Elafonisos
Četrtek 5.7.2012
Dopoldan se na hitro vržemo v morje, ker je tukaj zelo vroče se čez dan hladimo v senci in proti večeru skočimo še do plaže. Malčica obožuje vodo in kar noče iz nje. Za kosilo si pripraviva slastne tortilje, katere pogrejem na žaru.
Njami …
Letos imava novo pridobitev Cadacov Safari Chef, ki odlično opravlja svojo nalogo. Vreden vsakega evra.
Petek 6.7.2012
Otoček v mestu
Dan preživimo podobno kot včeraj, za razliko, da se odpravimo v mesto na frape in poiščemo bankomat. Seveda čez poldne in v najhujši vročini do sedaj. :) Zvečer ohladitev v morju in Mythos. Že kar večerni ritual.
Sobota 7.7.2012
Plaža na Elafonisosu
Ležanje, hlajenje v vodi in »playtime« z našo malčico. Ta vikend naj bi na plaži potekal 2. board’n rolla kite in SUP festival. Ponujali bodo lekcije iz kajtanja in SUP-a. Namen sem se imel preizkusiti v tem čedalje bolj popularnim načinom uporabe deske in vesla. O vetru ni bilo ne duha ne sluha, o kakšnih deskah za testirat pa tudi ne. Popoldan smo skočili na kosilo v kamp, v samopostrežni restavraciji so pripravili odlično meso iz žara z zelenjavo. Naš dan se je končal z glasnim prihodom motoristov na parcelo poleg nas. Sprva sva mislila, da gre za poroko, vendar so se beli trakci pojavljali tudi drugje v Grčiji. Možno, da je šlo za praznovanje kakšnega njihovega praznika. Za jutri imamo plan oditi zgodaj in narediti premik na celino.
Nedelja 8.7. 2012
Vstanemo okoli šestih, z malo peljeva Carlosa na sprehod in na poti nazaj še malo zadrema. Ok, počakajmo da se naspi in gremo. Dremež se je razlegel na konkreten spanec in spet smo se odpeljali okoli 10 ure in v hudi vročini. Ob 10.30 še ujamemo trajekt in na Garminu nastavim plažo pri Pirgos Dirou. Popoldna prispemo do plaže katera se je izkazala za neprimerno in spet smo se zataknili brez plana B. V takšnih primerih nas reši postanek na frapeju, da ohladimo glave in razmislimo o poteku naše poti. Pri sebi imam označeno plažo, ki je na zahodni strani Peleponeza in oddaljena debele 4 ure vožnje. Na koncu s kislimi obrazi izberemo to opcijo in se odločimo, da naredimo postanek na vsaki plaži, katero je preveril »slavni« WOMO in imam njegove koordinate v Garminu. Na poti se ohladimo v morju in proti večeru prispemo skozi Kalamato. Večje industrijsko mesto, meni zelo nezanimivo, preveč umazano in neprivlačno. Ura je že zelo pozna, skupna odločitev pade, da prespimo na Velika beach, katero poznamo že iz najinega prvega potovanja iz leta 2009. Vmes še preverimo plažo od WOMO-ta, ki je neuporabna in okoli 22.00 parkiramo na najini plaži. V dveh letih so jo začeli nekaj urejati, po cesti se podijo z motorji in avti, prizor je kar drugačen od naših spominov. Preveč smo utrujeni, da bi nadaljevali pot zato se odločimo ostati. Po naključju vidim opombo kolegov, da so jih tukaj blizu okradli med kosilom. Sprva težko zaspim, a se tudi dogajanje zunaj umiri in brez težav dočakamo jutro.
Ponedeljek 9.7. 2012
Vstanemo že pred 6. uro in nekaj čez sedem že drvimo proti SZ Peleponeza. Čez notranjsot bomo šli do obale in potem dalje proti Patri, če kaj najdemo vmes se pa ustavimo. Tokrat smo oboroženi še z zemljevidom in točno vemo, kdaj nas Garmin vleče za nos. To se na poti zgodi večkrat. Zelo hitro prispemo do obale, ker se mi ne da še ustavljat za kopanje na hitro spijemo frape in ostale člane prepričam, da kar danes potegnemo do plaže Kastro.
Plaža pri Kastru
Plažo sva našla s pomočjo potopisov že 2009 in lepo otvorila najino potovanje. Parkirišče na plaži ima svoj lokal in lastnik dovoli spanje na plaži. Nazadnje je bilo tukaj najmanj 35 avtodomov in nekaj prikolic iz različnih držav. Vem, da so lani plažo preurejali in upam, da je spanje še vedno dovoljeno. Okoli 12. ure se kakopak spet gibljemo po napačnih vaseh (pametni Garmin) in na koncu le prispemo do našega cilja. Na moje olajšanje je na parkirišču nekaj kamperjev, bar in plaža sta prenovljena, spanje pa še vedno dovoljeno. Letos so dodali tudi WC. Seveda gremo po kosilu v lokalček na pijačo, spregovorimo dve besedi z lastnikom in preživimo preostanek dneva pri našem kamperčku pred plažo. Piha ravno prav, da ni prevroče in veselimo se takšnega zaključka našega dopusta.
Torek 10.7.2012
Zjutraj vstanemo in se z malčico odločimo malo sprehoditi po okolici. Pridruži se nam tudi Carlos, ki je letos skoraj cel dopust spuščen in nas pridno spremlja. Na sprehodu malo odtava in se kasneje vrne za nami. Popoldan na njegovi nogi opaziva grdo rano in iskanje veterinarja se začne. V okolici so vsi zaprti, zato se odločimo zapeljati do Patre, kjer sem našel eno kliniko. Po malo prelutanih ulicah končno prispemo na cilj. Carlos mora pod narkozo in šivat, še prej pa moramo počakati, da nas vrinejo med naročene paciente. Klinika je super in zelo so nam šli na roko, ter delo opravili odlično. Carlos je dobil za nagrado krožnik okoli vratu, mi pa navodila, da se čez dva dni vrnemo in se del šivov pobere. Dan je bil več kot zanimiv in ekstremno vroč. Sedaj pa upam, da lahko v miru preživimo preostanek dopusta.
Lučkar :)
Sreda 11.7.2012
Sonce in vročina nas zbezata iz postelj, no ja pa seveda prebujena malčica, ki veselo ščipa najina obraza. Opravimo jutranji sprehod, pojemo zajtrk in poležavamo. Naš dan je potekal nekako v tem zaporedju: skok v morje, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, kosilo, odhod v kantino na frape, poležavanje, skok v morje, poležavanje, sprehod s Carlosom, posedanje pred bazo in pozno zvečer spanje. :)
Četrtek 12.7.2012
Dopoldan smo še ponavljali zgodbo prejšnjega dne, okoli 16. ure smo se začeli pakirati za odhod do veterinarke. Vožnja je bila kratka, a spet zelo vroča. V Patrasu je kazalo temperaturo okoli 40 stopinj. V kliniki opravimo hitro, malo poklepetamo in se odpeljemo proti Diakopftu. Najina stalna destinacija za prehodno spanje. Plaža na koncu mesta, kar nekaj kamperjev, čista voda in kamenčki. Vse kar človek potrebuje. Tudi letos ni šlo brez tega, ker imamo trajekt šele ob 17. uri, se odločimo dopoldan preživeti tukaj oz. pogledati kite spot pri Patrasu. Avantura se bo kmalu zaključila in počasi izgubljamo nasmeške na obrazu.
Petek 13.7.2012
Dopoldan se še kopamo in sprehodimo peš do mesta na kavo. Čas odhoda se neizbežno bliža in okoli 14. ure se odpeljemo proti pristanišču. Letos se moramo prvič javiti v pisarni, kljub temu, da imamo karte že v rokah. V Patras prispemo dokaj pozno in iskanje pisarne nam vzame še tisto malo časa, kar nam je ostalo. Nekajkratno pošiljanje osebja sem in tja mi že pošteno načenja živce, skoraj neznosna vročina pa tudi ne pomaga pri celotni situaciji. Do trajekta prispemo slabo uro pred odhodom in kot zadnji kamper nas naložijo s pomočjo rampe katero dvignejo do 1. nadstropja.
Brez sapice
Parkiramo v kot, a nam nekdo iz osebja dovoli prestaviti avto na odprto, da smo deležni nekaj sapice na poti. Noč je hladna in v miru spimo do jutra.
Sobota 14.7.2012
Zjutraj se sprehodimo po ladji, na veliko dolgočasimo in komaj čakamo pristanek. Kljub temu, da se vračamo domov imamo počasi dovolj ladje. Okoli 13. ure se izkrcamo in obtičimo na izhodu iz pristanišča. Očitno vsi trajekti naekrat spustijo tovor ven, količina tovornjakov in avtomobilov je enostavno prevelika, da bi en izhod požiral vse naenkrat. Ponovno je zelo vroče, hitro postanemo sitni. Na avtocesti opazimo ob obali kar nekaj kamperjev in ogromno kajtarjev. Spomnim se, da sva jih vsako leto opazovala, a nikoli šla pogledat. Ni nam bilo še za iti domov, zato ob prvi priliki zavijemo iz avtoceste proti obali. Vmes se ustavimo v McDonaldsu in nadaljujemo pot ob plaži. Kilometrska obala je do zadnjega zapolnjena z lokali, klubi in ležalniki. Tipično za Italjane, je seveda kite spot sredi senčnikov in v vodi označen z bojami. Opazim tablo o dovoljenem vstopu samo za člane, zato odidemo dalje.
Kite spot pri Anconi
Pri naslednjem spotu ni table, poiščem parkirišče in odnesem vso »kramo« na plažo. Za nekajtarje postavim bazo, sam pa po hitrem postopku sestavim opremo. Pri dvigu mi lokalci pojasnijo, da plačujejo za vstop (nekaj imajo zavarovano v primeru nesreče med kopalci, itd…), ampak naj mi bo za danes. Lepa reč, zelo nesproščeno odpeljem nekaj linij, nato se mi na deski odvije strap in kajtarija se konča za danes. :) Zvečer se odpeljemo proti domu. Okoli 23. ure imava počasi dovolj vožnje, gorivo se pa tudi že močno približuje nuli. Prvo počivališče ustavim, avtomatska črpalka ne deluje, za spanje ni ok. Nadaljujemo pot in opazimo tablo, da je naslednje počivališče komaj 65 km naprej. Naslednjih 45 minut je zelo napetih, saj ne vem če nam bo uspelo, sredi noči pa tudi ne želim ostati brez goriva. Prispeli smo brez težav in parkirali pri črpalki. Dokončno sva se prebudila, ko se je Carlos uprl in odšel na potep po počivališču. Za klice in sir je bil gluh, naju je pa zelo skrbelo, da bi zataval na avtocesto. Na koncu se je vse dobro končalo in vsi na kupu smo v miru zaspali.
15.7. 2012
Zjutraj smo se ustavili še v Ikei in v Postojni na kosilu. Naš prihod domov se je razvlekel do 18. ure popoldan. Vsega lepega je enkrat konec, a kljub vsemu smo se vrnili bližji drug drugemu, polni novih izkušenj in vtisov. Lepo je bilo in še bomo šli. Čimprej kam … :)
