morje | áhasver

9 June, 201430 December, 2016

Predsezonski dopust

Lani smo zaradi bolezni hčere, večer pred odhodom na morje vse preklicali in posledično mi je za letos ostalo še kar nekaj starega dopusta, ki sem ga moral porabiti. Spet smo sanjali o Fuerteventuri, na koncu smo pa skoraj brez plana odjadrali do Dalmacije. Iz dveh koncev sem dobil informacijo o lepem kampu blizu Omiša, tako da je bil to naš izbor za odklop. Vmes pa po navdihu. Teden pred odhodom je bil kar napet, saj sva imela oba v službi veliko dela, za pakiranje nam je tako ostal petkov večer, obisk trgovine smo pa opravili spotoma. V soboto odpeljemo izpred bloka in v sosednji ulici se prižke lučka za temperaturo, kazalec pa na maksimum. Ok, sam sebe potolažim, da je očitno termostat “štrajkal”, saj je motor mrzel in zagotovo ne kaže ok. Ugasnem avto, ponovno prižgem in je vse ok. Zapeljemo se do trgovine, nakupimo vse potrebno in odpeljemo dalje. Lučka ponovno gori. Ker le nismo šli samo do sosednjega kraja, premagam odpor, da bi premetal cel prtljažnik in tako prišel do motorja. Posoda za hladilno tekočino je bila prazna, natočim vodo in odpeljemo se novim dogodivščinam naproti. Preko Novega mesta in Metlike prečkamo mejo in ob prvi priliki zavijemo proti Jadranski magistrali. V dopustniškem tempu nadaljujemo vožnjo proti Paklenici. Vmes se malo kopamo, skuhamo kosilo in v večernih urah prispemo do kampa pred NP Paklenica.

Naslednji dan malo raziskujemo okolico, obvezno pripravim SUP in uživamo lagodno življenje. :) Najmlajša članica je tokrat prvič stopila na SUP in sodelovala v veslanju po obali. Ne vem komu je bilo to bolj všeč, meni ali njej. :) Proti večeru smo se s kolesi odpravili do vhoda v NP, a tokrat brez vstopa. Opremo sem imel za vsak slučaj s sabo, če bi imeli še otroški pas, bi lahko gladko plezali cel dan. Po dveh dneh se odločimo odpeljati nižje proti jugu. Z vmesnim postankom v Zadru, nadaljujemo našo pot proti Omišu. Del poti sem želel prevoziti po avtocesti, nato pa pri Šibeniku nadaljevati po magistrali. Ženski del posadke je spal, tako da sem potegnil kar do Splita. Zadnji del vožnje se je pošteno vlekel, verjetno bi ob magistrali že davno kampirali, tukaj pa žal nismo imeli te možnosti. Ob prihodu v kamp Sirena smo bili malo presenečeni, vendar smo takoj po namestitvi začutili vzdušje in odkrili bistvo kampa. Mir, prijazen lastnik in lepa plaža. Parcele razdeljene na način, da imaš občutek divjine, a vseeno luksuz, kot sta voda in elektrika, na dosegu roke. V tem delu smo preživeli čudovite tri dni. Vsak dan SUP-ali do plaže, skakali iz skal pred našo rezidenco in odkolesarili do lepe vasi Mimice.

Pri načrtovanju poti nazaj, naju je zelo skrbelo, kje bi se še ustavili, saj nisva imela nagledanega nobenega kampa. Nisva želela v direndaj, ker smo v tem miru zelo uživali. Na koncu skleneva, da se ustavimo na Murterju. Po prečkanju mostu si iz ceste ogledujemo kampe in zapeljemo do zaliva. Na naše veliko presenečenje odkrijemo raj, ki ga ne nameravamo zapustiti, do našega zadnjega dne dopusta.

Ob obali celotnega zaliva dajejo senco borovci, recepcija se nahaja v sosednjem kampu na drugi strani otoka, v tem delu pa mir, da slišiš kako raste trava. Večino časa preživimo v vodi, na SUP-u, se sprehajamo in kolesarimo. Lokacija nam je tako všeč, da celo razmišljamo o glavnem dopustu v teh krajih. Malo naju skrbi zasedenost, ampak vseeno. 3 dnevi so minili kot bi mignil in čas je bil, da se počasi vrnemo proti Sloveniji. Zopet smo izbrali magistralo in se v dopustniškem tempu odpeljali domov.

22 April, 201430 December, 2016

Velikonočni jugo

Drugič v moji kajtarski karieri se je zgodilo, da je veter potegnil ravno čez praznike. S prijateljem sva se že večer prej odpravila do Medulina in prespala ob obali v Ližnjanu. Če je cel dan napovedan jugo, ga je potrebno v celoti izkoristit, še posebej ob letošnji vetrovni abstinenci. Jutro je bilo deževno in pihal je rahel vetrič, ki ni bil niti približno podoben napovedi. Zato sva si za ogrevanje napela slackline, kasneje pa se prestavila v Medulin, kajtarsko laguno.

O vetru še vedno nobenih sledi… Po nekaj premikih sem in tja, popiti kavi, se le zapeljeva do Premanture. Peš sva se sprehodila čez kamp Stupice in ravno v tem času je očitno prineslo veter iz Dalmacije.

V kamp zapeljeva še kombi in pripraviva opremo. Spreminjajoča napoved je le držala nama v prid, tako da sva lahko popoldan preživela na vodi. Pogoji niso bili popolni, je bil pa super uvod v letošnjo sezono. Sedaj pa čakamo na tisto pravo “burjico”…

2 April, 201430 December, 2016

On the road again

Pa smo dočakali, tople dni in prost vikend. Za prvič letos smo s kamperjem skočili samo do slovenske obale, polno naloženi in z velikimi načrti. Zasidrali smo se v kampu Lucija, ki v zimskem času ponuja PZA za 10 EUR na noč. Super ugodno in vredno izkoristiti. S sabo smo imeli kolesa in SUP, tako da je bila lokacija kot nalašč za nas.

Želel sem odveslati v kanal Dragonje, ki vodi skozi soline vse do Sečovelj. Delno mi je to tudi uspelo na nedeljsko jutro, vendar je bilo sonce premočno in razdalja predolga, da bi vztrajal do konca. Nekje na pol poti sem se obrnil in izmučen vrnil do kampa. :) Je pa veslanje skozi soline nepozabno. Na trenutke se počutiš kot v filmu Poletje v školjki in si prepevaš “Pirančani limone…” Ja, nisem gledal samo enkrat tega filma. :) Zelo me je mikala tudi Parenzana, ki teče po poti nekdanje enotirne železnice. Včasih je železnica povezovala Trst in Poreč, danes pa je na tem mestu kolesarska pot, ki vodi skozi slikovite istrske vasice z mnogimi tuneli in mostovi. Hrvaška stran naj bi bila še celo lepša kot slovenska. Tokrat je nismo prevozili, je pa definitvno na to-do listi za v prihodnje.

23 October, 201330 December, 2016

Izola in Novigrad

Ko je že kazalo, da ne bomo sploh deležni jeseni, ampak bo poletje takoj prešlo v zimo, nas doleti vikend z lepim vremenom in prijetnimi temperaturami. Družino komaj prepričam, da je gretje za ponoči dovolj in bo čez dan na morju dovolj toplo za uživanje. V petek med kosilom skočim po kombi, v trgovini nabavim vse potrebno in težko pričakujem konec službe. Oddelam potrebno in začnem po poti pobirati ostale člane družine. Doma še naložimo Carlosa, v avto vržem SUP in slackline, ob šestih se pa že peljemo po avtocesti proti Izoli. Glede na večerni prihod do obale se nam ne zdi smiselno riniti v kamp in si to veselje pustimo za soboto. Spodnji del parkirišča se zapolni do zadnjega in se vsi sprašujemo, če imajo avtodomarji kakšen zbor.

Lepo vreme nas je zbezalo ven kot martinčke in nihče ni želel izpustiti te priložnosti. Ob zvoku gretja zaspimo v topli postelji, zjutraj nas pa pričaka lep sončni vzhod, katerega bi na “žalost” zamudila, če naju ne bi najmlajša vrgla iz varnega zatočišča pod odejo. Carlos, pregret od toplega zraka, ki mu piha 30 cm stran, se tresajoč odpravi na vohljanje po okolici.

Po zajtrku se odpravimo peš do mesta na kavico, po poti na hitro pozdravimo prijatelja, ki ju srečamo na njunem mopedu in se okoli 11h odpeljemo proti Novigradu. Kamp Sirena je naša destinacija, slike obetajo, cene malo manj, ampak za en dan ne bomo komplicirali. Sledilo je obvezno testiranje morja, ko smo se dovolj udomačili pa napenjanje slacklina in priprava SUP-a.

Obe zadevi sta trenutno najbolj aktualni v naši družini. Med vsemi člani, z izjemo Carlosa. Pri njemu je aktualna zadeva spanje, čimveč kar ga lahko stlačiš v 24 urni dan. :) Z najmlajšo sva ugotovila, da morje niti ni tako slabo, zato sem jaz veselo zaplaval in za nekaj časa postal vlečna ladja, ki prestavlja čolniček po zalivu.

Po kosilu smo se spravili na kolesa in odpeljali v mesto. Ob poti smo opazili turistični vlakec, ki smo ga sklenili izkoristiti za nazaj. Novigrad je lepo malo mesto, poseben čar mu je dodal še letni čas in prav fino smo preživeli popoldan. Založili smo se tudi z dozo kofeina in veliko vrečo Neretvanskih mandarin iz kombija ob cesti. Noč smo preživeli mirno in na toplem, dokler se gretje ni ugasnilo zaradi praznega akumulatorja. Takoj mi je bilo jasno, da si z električnim kablom iz omarice nič kaj dosti ne pomagamo, a na našo srečo ni bilo zunaj mrzlo in smo preživeli do jutra brez trežav. Ob sedmih sem uprizoril budnico ostalim gostom, saj sem moral kombi vžgati, da smo zagreli prostor in se lahko normalno oblekli. Po zajtrku smo se še zadnjič odpeljali z vlakcem do mesta in nazaj, bližal se je pa tudi čas našega odhoda. In popoldanskega spanca malčice, komaj smo še odrinili pravi čas. :) Bilo je zelo lepo, prekratko kot vedno, a ravno dovolj dolgo, da se nam spet toži po lepem vremenu in morju. Drugi dom na kolesih bo počasi šel v zimski spanec, kar pa ne pomeni, da se naše raziskovanje konča. Čez praznike obiščemo prijatelja v Berlinu, a tokrat z letalom. Več o tem pa, ko se vrnemo…

15 July, 201330 December, 2016

Jadranje po Kornatih

O dopustu smo začeli razmišljati zelo pozno, ko smo se le uskladili z datumom je prišla na vrsto destinacija. Letos sva poletni obisk morja razdelila na dva dela. Prvi je minil prejšnji teden, drugi (glavni) nas pa čaka septembra. Najprej smo mislili potovati s kombijem po dalmaciji, kasneje se je pa pokazala priložnost za jadranje, katero sva s kratkim premislekom zagrabila. In smo se odpravili, s polno naloženim avtom, do Zadra po jadrnico.

6. 7. 2013

Prevzeli in naložili smo se komaj v soboto popoldan, istočasno sta se nam za nekaj dni pridružila še dva člana, ki sta se ravnokar vračala iz dopusta. Čez vikend je bila napovedana močna burja, zato smo iz marine odšli šele v ponedeljek. Poskusno plovbo smo sicer naredili že v nedeljo, vendar so bili sunki premočni, poleg tega smo imeli prvič s sabo tudi najmlajšo in ni bilo za pretiravati.

8. 7. 2013

Po jutranjem ritualu odrinemo proti otoku Iž. Po Kornatih ne jadramo prvič, a vseeno se med vsemi otočki najde še kakšen neodkrit. Veter se je popolnoma umiril, zato cel dan plujemo na motor. Popoldan prispemo v Veli Iž, se parkirano v marino in oddidemo nekaj deset metrov vstran na plažo. Naša potomka uživa maksimalno, meče kamenčke in čofota po prijetnem morju. Ati se medtem meče iz pomola, mami pa izvaja umetniško točko v globoki vodi. Zvečer se sprehodimo po vasici in odkrijemo odlično konobico z več kot odlično hrano. Kljub lokaciji (skrita v ozki ulici na koncu vasi) se kmalu do zadnjega napolni. “Dober glas seže v deveto vas” tukaj več kot očitno drži. Zaspimo v prijetnem hladu, pred spanjem pa še splaniramo naslednji dan. Cilj je Veli Rat na Dugem otoku.

9. 7. 2013

Zjutraj obvezna kava in iskanje spominkov, obnova zalog za hladilnik in odhod. S pomočjo motorja plujemo do poznega popoldneva, na morju pa čista bonaca. Po poti opazimo vojaške bunkerje speljane v podzemlje, na vrhu otoka pa zanimiv svetilnik kaže pot ladjam iz Italije. Tudi to je bilo očitno premalo italjanski tovorni ladji, ki je nasedla leta 1984 na plitvini in še danes leži v vodi. Za svetilnikom je prelep zaliv z bojami in na koncu, predvidevam bolj nova, marina Veli Rat. Odločimo se za marino, čeprav nam je ljubše spanje “bolj na divje”. Marina je praktična, ker gre naša mala na suho in se tam zaigramo do večera. Kasneje izvem, da poteka iz zaliva do vasi edinstvena travnata pot za super sprehod.

Na obali nas pričaka roj komarjev, ki se hitro naselijo tudi v notranjost barke. Prisotnost teh krvosesov pojasni tudi limonine vonjave, ki se širijo čez celotno marino. :) Ah, čaka nas še razburljiva noč. Pojemo večerjo, se sprehodimo na sladoled in določimo Sali kot naslednji cilj. Vmes pa postanek, kjer nam bo všeč.

10. 7. 2013

Zjutraj smo končno dočakali malo vetra in lahko pluli brez motorja. Na zemljevidu smo našli zaliv z bojami in ga določili kot vmesni postanek za kopanje. Ko smo prispeli do cilja se nam je odprl pogled na neverjetno laguno s kristalno čisto vodo, dovolj globoko skoraj do obale. Poskakali smo iz barke in odplavali do zalivčka, ravno prav velikega za nas in pomožni čoln. Ta je bil nujno potreben za prevoz vseh potrebščin. Po zelo prijetni osvežitvi smo odšli dalje, najmlajša je utrujena zaspala, mi smo pa na jadra odpluli proti Saliju. Ta dan smo imeli res srečo in skoraj celotno pot jadrali. Končno! Prispeli smo pozno popoldan, privezi so bili že kar polni in morali smo se parkirati na drugi strani zaliva, povsem nasproti javnih tušev in wc-ja. Mesto je zelo lepo, majhno a kljub vsemu živo. Po večerjji smo se sprehodili še na pijačo in uživali v poletnem “vrvežu” tega malega obalnega mesteca.

11. 7. 2013

Naslednji dan smo se spustili proti jugu, vse do otoka Murter. Obiskali smo ga že na našem prvem jadranju, le da smo tokrat na mojo pobudo izbrali marino na drugi strani mesta. Po opisu sodeč bolj umirjena in manjša od ostalih na otoku. Ponovno smo bili brez vetra in pluli na motor. Današnji vmesni postanek je bil v Parku prirode Telašćica, kjer smo se privezali na bojo in kopali. V marino smo prispeli proti večeru in kasneje med obiskom mesta doživeli totalen šok. Stojnice, glasba, nabito polni lokali, množiče ljudi na ulicah in raznorazni prodajalci/umetniki na promenadi. Tega v celem tednu nismo bili vajeni in se v bistvu nisem niti želel navaditi. :) Po večerji smo se z vlakcem odpeljali nazaj in kmalu zaspali.

12. 7. 2013

Naslednji dan je bil čaz za povratek domov, da bi lahko soboto izkoristili za pakiranje in vrnitev barke. Ta dan je bil napovedan ugoden veter in po vseh pravilih bi nas moral pognati naravnost do cilja. Zjutraj se gremo še kopat, po poti natočimo gorivo in se z jadri potegnemo med ostale jadrnice. In teh ni bilo malo, pogoji so bili idealni, barke so šibale na vse strani in z občudovanjem smo opazovali skipperje, kako na tesno se srečujejo. Če je veter pravi, ga je potrebno izkoristiti do konca, tega pravila se zavedam tudi iz moje kajtarije. Proti večeru smo prispeli v marino in se še zadnjič odpravili v mesto.

Pozno zaspimo, pred tem pa obujamo lepe spomine, ki nam bodo ostali za vedno. V soboto se ustavimo na kavi in počasi odpeljemo proti domu. Za vrnitev domov smo izbrali jadransko magistralo, avtocesta pelje previsoko proti Zagrebu in potem nazaj do Rijeke. Pravtako smo imeli več kot dovolj časa, da se vmes ustavimo za kopanje in kasneje še za kosilo. Dopust je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, a vendar podoben potepanju s kombijem. V obeh primerih pa je glavno vodilo uživanje in pridobivanje novih izkušenj.

10 June, 201330 December, 2016

Kratek skok do Punata

Punat obisceva vsaj enkrat na leto, če že ne gre večkrat. Ob odkritju Barbarige lani, smo se sicer vrteli bolj v tistih krajih, letos smo pa pravo morje začeli na Krku. Kamp Pila nam zelo odgovarja, predvsem zaradi umirjenosti kraja in senčnih parcel takoj ob vodi. Lokacija za spočiti možgane, če pa to storiš v prebujanju sezone je pa izkušnja še toliko lepša. Leto in pol je že odkar imamo v družini novo članico, ki se z vsakim dnem spreminja in raste, preživljanje dopusta pa je dvignila na povsem nov nivo. Ne zamenjam za nič na svetu… V soboto sta se nam na kratko pridružila še motorista, ki pridno nabirata kilometre za njune daljše ture. Kadar lahko združita druženje z nami in vožnjo z motorjem, nimata težke izbire pri določanju vikend izleta. Po popoldanskem čofotanju v morju smo zagreli roštilj in modrovali pozno v noč. Nedeljsko sonce nas je zjutraj kmalu zbezalo na plano, no ja pa tudi dejstvo da je naša najmlajša že vstala in nato prebudila še naju. Kaj si misliva da spiva, ko je otrok že pokonci, to pač ne pride v poštev. :) Po zajtrku in jutranji kavici smo našim obiskom pomahali in zaželeli srečno pot, sami smo pa srkali morski zrak in uživali v popolnoma drugačni klimi kot smo je vajeni. Ja, vrvež iz mesta in služb težko najdeš kje na naših poteh, pa čeprav je to le 200 km stran od doma. Že sam pogled na morsko gladino spremeni celotno sliko dneva in pomiri človeka. Bilo je kratko, a sladko.

3 May, 201330 December, 2016

Izola

Izolo sem že omenjal v eni od prejšnjih objav, tokrat je šlo pa zares. Plan je na koncu izpadel tako, da smo se do morja odpravili komaj v sredo zjutraj, pravzaprav je dan že kar konkretno zaplaval proti poldnevu. Našo tradicionalno vožnjo po vročini in gužvi, pač ne smemo prekiniti. :) Okoli 12.00 ure prispemo v Izolo na parkirišče, predvsem nas je presenetila praznina, ki se za praznike skoraj ne spodobi. Najdemo kotiček na platoju in se udobno nastanimo v naši rezidenci.

Obvezno se sprehodimo ob morju kjer namočimo noge in si privoščimo sladoled v bližnjem kiosku. Dan prelenarimo, rišemo s kredami, proti večeru pa naredimo še en krog s kolesi po mestu.

Na koncu dneva se parkirišče kar konkretno zapolni, videti je najrazličnejše domove. Od novih avtodomov, do karavanov in delavskih kombijev. Ljudje imajo različna prenočišča s skupnim ciljem… potovati in uživati življenje.

Ponoči začne kar konkretno deževati in tudi v četrtek ni nič boljše, zato se po dopoldanski kavi počasi odpravimo proti domu. Vsako potovanje se mora končati, da se lahko začne novo…

6 March, 201330 December, 2016

Morje, morje, morje

Cela družina se je razveselila obilice sonca za vikend, saj ne, da ne maramo zime in snega (kar je več kot očitno), ampak 12 stopinj nas je vseeno zbezalo na morje. Mogoče se je na koncu izkazalo, da ne ravno pravi dan, saj je v soboto pihala burja, a vendar smo uživali kot še nikoli. Podmladek je veselo vlekel dreto celo pot in ker je nisva želela buditi, smo se zapeljali še do Izole. Tu naj bi bilo luštno parkirišče za avtodome skoraj od morju in z možnostjo različnih aktivnosti. V prihodnosti smo načrtovali obisk z našim potujočim domov, zato sva želela preveriti lokacijo za spanje. Ob prihodu jih je bilo že kar nekaj parkiranih, lastniki so klepetali ali pa se nastavljali sončnim žarkom. Nad mestom smo bili pozitivno presenečeni, majhno, intimno in zelo umirjeno. Vsekakor odhitimo dol ob prvi priliki, počakati moramo samo še na malo višje temperature.

Na poti nazaj smo se ustavili še v Kopru na tortici in kavi, se sprehodili po promenadi in se proti večeru odpravili domov.

16 November, 20123 January, 2017

Novembrska burja

Glede na to, da sem bil za vikend peljan žejen čez vodo oz. sem bil za nedeljski jugo v Gradu več kot tri ure prepozen, mi burja sredi tedna ni dala miru. S Carlosom sva se odpravila okoli enajstih zvečer proti Monfalconu, kjer so se drevesa že kar težko upirala močnemu vetru. V kombiju sva zakurila gretje in v zibanju zaspala do šestih zjutraj. Obetal se je en hud sešn, nikjer nobenega, veter piha okoli 30 kts, zato se ne mudiva dolgo v postelji. Pojeva zajtrk, Carlosa spustim iz vajeti, jaz pa začnem pripravljati opremo. Še dobro se ne zdani, ko sem že pripravljen za vodo. Carlos se potepa po plaži, nekaj časa se še trudim z odpoklicem, vendar kmalu obupam in grem kajtat. Tako ali tako je vse prazno, daleč pa tudi ne bo šel. Po dveh urah me je pričakovano čakal pri opremi. Po kratki pavzi skočim še za kakšno uro v vodo, potem pa se počasi vrneva domov. Jaz v službo, Carlos pa v posteljo. :)

18 September, 20123 January, 2017

Zadnje čofotanje v morju

Tako, pa se sezona kopanja v morju počasi bliža koncu. V četrtek sem zadnji trenutek dobil dopust in po hitrem pregledu napovedi vetra sem prepričal ostale člane, da naredimo krog čez Premanturo. Obetala se je močna burja in nisem mogel mimo tega. :) Zjutraj štart, vmes se slišimo z našima motoristoma, ki se peljeta proti Portugalski, a sta malo prepozna, da bi se srečali na kavi. V kamp Stupice prispemo okoli ene ure in plačamo 40 kun za surferski vstop. Zapeljemo se do polotočka, sledi hiter ogled spota, piha res močno in malo imam tremo pred neznanim spotom. V vodo se potegnem mimo zasidranih čolnov in naslednje dve uri preživim v svojem svetu. :) Moji dve me spremljata iz obale, a se kmalu odvlečeta v kombi. Zvečer se odpeljemo do Barbarige na “naš” plac, kjer se zasidramo do nedelje. Spet imava s sabo kolesa in vsi komaj čakamo izlet do mesta. V soboto popoldan dobimo družbo in skupaj preživimo čudovit zaključek vikenda. In morske sezone, očitno… :)