narava | áhasver

23 September, 201330 December, 2016

“Mini” srečanje ob zaključku sezone

Na pobudo Urbana iz ŠC Ja kop smo se lastniki kombijev na hitro dogovorili za mini srečanje v Logarski dolini. Za nas še zdaleč ni bil zaključek sezone, sva se pa s potomko z velikim veseljem udeležila druženja. V soboto smo se zjutraj dobili na Lukovici in po poti do Logarske doline pobrali še ostale člane, ki so se priključili koloni. Sam nisem ravno ljubitelj skupinskih voženj, če mi kdo slučajno omeni skupinski dopust ali karkoli podobnega, pa tako rajši ostanem doma… :) Tokrat sva se vseeno pridružila četici in sem brez večjih težav preživel vožnjo, predvsem zaradi ljudi, ki so v teh letih poznanstva postali prijatelji.

Dopoldan smo prispeli na parkirišče, kjer nas je gostitelj prijazno sprejel, razkazal okolico in poskrbel, da smo se udobno namestili. Carlos je šel takoj v izvidnico, najmlajša pa ni mogla mimo trampolina, ki jo je na ves glas klical iz zelenice. :) Dva dni se ni odlepila od njega, vmes sem jo komaj prepričal, da ga je odstopila za par kratkih minut še ostalim otrokom. Popoldan smo vrgli hrano na roštilj med pečenjem prijetno poklepetali in naše modre pogovore zavlekli pozno v noč.

Vmes smo še enkrat zagreli posode, saj je bilo hrane res ogromno, ostalo je celo za nedeljski zajtrk. :) Zvečer se je kar pošteno ohladilo in izpod kombijev so zahrumeli grelci, ki so čez noč peli uspavanko. Tistim brez je pa Urban prijazno ponudil priklop na elektriko. Zjutraj me je najmlajša vrgla iz postelje že pred šesto uro in vsi poskusi, da bi še malo poležala z mano ali prelistala kakšno knjigico, so bili neuspešni. Tako smo se toplo oblekli in odpeljali Carlosa na sprehod.

Ob Savinji smo našli polno kurišč, ki so me popeljali v čas mojega otroštva. Takrat smo se večkrat s sorodniki odpeljali v Logarsko dolino in preživeli cel dan ob vodi, pekli in uživali v naravi. Ko smo se vrnili do kombija so nekateri že pripravljali palačinke za zajtrk, seveda poleg mesa, ki se je že obračal na roštilju. :) Za popoldan je bilo dogovorjeno kosilo v Planšariji Logarski kot, katerega sva midva preskočila in se s kolesom odpravila do slapa Rinka. Udeležila sva se pa skupne vožnje do hotela Plesnik. Ja vem, skupna vožnja in to že drugič v dveh dneh. :) Ampak bilo je luštno, nabralo se nas je 23 kombijev in prav fino je bilo videti vse na kupu.

Pri vstopu v Logarsko dolino smo se ustavili naredili nekaj slik, na koncu še eno gasilsko in se odpeljali do hotela. Na parkirišču sva midva pripravila kolo, Carlos se je pa odločil za nove lastnike pri družini s katero se dobro razumemo in je tudi odgovorna, da naš kamper sije v vsej svoji lepoti. :) S kolesom sva jih srečala, ko so se že vračali, midva sva pa šele sopihala v klanec. Oziroma bolj jaz, kot tista zadaj na stolčku. Naredila sva kratek sprehod do Orlovega gnezda kjer sva spila sok, ustvarila nekaj slik za manjkajočo članico odprave in se spustila nazaj v dolino. Carlos naju je že pričakal pri kombiju, kjer sva pojedla še kosilo in se nato počasi odpravila proti domu. Oba nasmejana, ker sva preživela tako lep vikend…

8 August, 201330 December, 2016

Hlajenje

Te dni, ko po vseh socialnih omrežjih poteka “tekmovanje”, kdo bo objavil sliko z višjo temperaturo iz svojega prevoznega sredstva, smo tudi mi iskali kotičke za osvežitev in skok v vodo. Čez vikend smo imeli na voljo domači bazen v katerem smo se lahko namakali, med tednom smo pa iskali naravna kopališča. Moram priznati, da sem se nazadnje v kakšnih tolmunih ali jezerih kopal kot otrok, potem pa dolgo časa ne več. Nekaj let nazaj smo s prijatelji hodili na Savo, kjer smo se spuščali z blazino in sem zelo užival. Letošnje temperature krepko čez 30 stopinj so nas “prisilile”, da ponovno poiščemo ohladitev. In smo ga, v začetku tedna smo se namakali v Brišah pri Polhovem Gradcu, kjer čez poletje dvignejo zapornico in je voda ravno dovolj globoka za skok iz travnate obale. Temperatura vode je okoli 18 stopinj in v tej vročini več kot prijetna. Pri zapornici se nahaja tudi lokal, kjer prodajajo pijačo in sladoled.

Z najmlajšo in prijatelji sva se odpravila tudi do Bloškega jezera, kjer je temperatura vode precej višja, a še vedno dovolj osvežujoča. Na kopanje sva se šla kar z našim kamperjem in preživela cel dan v senčki ob obali. Jezero je sicer zelo motno in se je potrebno navaditi na dejstvo, da so deli telesa v vodi skriti, vendar je dno peščeno in se kmalu navadiš na hojo po neznanem. :) Prevladujejo lokalni kopalci, opazil sem pa tudi nekaj francoskih turistov, ki so (nevem po kašnem ključu) priromali do jezera. :) Lokacijo priporočam družinam, ob jezeru se nahajajo igrala za otroke, brunarica, ogromno možnosti za piknik, verjetno bi pa lahko brez težav tudi prespali ob obali.

Čez vikedn v hribe, potem pa (upam da) spet kaj na morje.

15 July, 201330 December, 2016

Jadranje po Kornatih

O dopustu smo začeli razmišljati zelo pozno, ko smo se le uskladili z datumom je prišla na vrsto destinacija. Letos sva poletni obisk morja razdelila na dva dela. Prvi je minil prejšnji teden, drugi (glavni) nas pa čaka septembra. Najprej smo mislili potovati s kombijem po dalmaciji, kasneje se je pa pokazala priložnost za jadranje, katero sva s kratkim premislekom zagrabila. In smo se odpravili, s polno naloženim avtom, do Zadra po jadrnico.

6. 7. 2013

Prevzeli in naložili smo se komaj v soboto popoldan, istočasno sta se nam za nekaj dni pridružila še dva člana, ki sta se ravnokar vračala iz dopusta. Čez vikend je bila napovedana močna burja, zato smo iz marine odšli šele v ponedeljek. Poskusno plovbo smo sicer naredili že v nedeljo, vendar so bili sunki premočni, poleg tega smo imeli prvič s sabo tudi najmlajšo in ni bilo za pretiravati.

8. 7. 2013

Po jutranjem ritualu odrinemo proti otoku Iž. Po Kornatih ne jadramo prvič, a vseeno se med vsemi otočki najde še kakšen neodkrit. Veter se je popolnoma umiril, zato cel dan plujemo na motor. Popoldan prispemo v Veli Iž, se parkirano v marino in oddidemo nekaj deset metrov vstran na plažo. Naša potomka uživa maksimalno, meče kamenčke in čofota po prijetnem morju. Ati se medtem meče iz pomola, mami pa izvaja umetniško točko v globoki vodi. Zvečer se sprehodimo po vasici in odkrijemo odlično konobico z več kot odlično hrano. Kljub lokaciji (skrita v ozki ulici na koncu vasi) se kmalu do zadnjega napolni. “Dober glas seže v deveto vas” tukaj več kot očitno drži. Zaspimo v prijetnem hladu, pred spanjem pa še splaniramo naslednji dan. Cilj je Veli Rat na Dugem otoku.

9. 7. 2013

Zjutraj obvezna kava in iskanje spominkov, obnova zalog za hladilnik in odhod. S pomočjo motorja plujemo do poznega popoldneva, na morju pa čista bonaca. Po poti opazimo vojaške bunkerje speljane v podzemlje, na vrhu otoka pa zanimiv svetilnik kaže pot ladjam iz Italije. Tudi to je bilo očitno premalo italjanski tovorni ladji, ki je nasedla leta 1984 na plitvini in še danes leži v vodi. Za svetilnikom je prelep zaliv z bojami in na koncu, predvidevam bolj nova, marina Veli Rat. Odločimo se za marino, čeprav nam je ljubše spanje “bolj na divje”. Marina je praktična, ker gre naša mala na suho in se tam zaigramo do večera. Kasneje izvem, da poteka iz zaliva do vasi edinstvena travnata pot za super sprehod.

Na obali nas pričaka roj komarjev, ki se hitro naselijo tudi v notranjost barke. Prisotnost teh krvosesov pojasni tudi limonine vonjave, ki se širijo čez celotno marino. :) Ah, čaka nas še razburljiva noč. Pojemo večerjo, se sprehodimo na sladoled in določimo Sali kot naslednji cilj. Vmes pa postanek, kjer nam bo všeč.

10. 7. 2013

Zjutraj smo končno dočakali malo vetra in lahko pluli brez motorja. Na zemljevidu smo našli zaliv z bojami in ga določili kot vmesni postanek za kopanje. Ko smo prispeli do cilja se nam je odprl pogled na neverjetno laguno s kristalno čisto vodo, dovolj globoko skoraj do obale. Poskakali smo iz barke in odplavali do zalivčka, ravno prav velikega za nas in pomožni čoln. Ta je bil nujno potreben za prevoz vseh potrebščin. Po zelo prijetni osvežitvi smo odšli dalje, najmlajša je utrujena zaspala, mi smo pa na jadra odpluli proti Saliju. Ta dan smo imeli res srečo in skoraj celotno pot jadrali. Končno! Prispeli smo pozno popoldan, privezi so bili že kar polni in morali smo se parkirati na drugi strani zaliva, povsem nasproti javnih tušev in wc-ja. Mesto je zelo lepo, majhno a kljub vsemu živo. Po večerjji smo se sprehodili še na pijačo in uživali v poletnem “vrvežu” tega malega obalnega mesteca.

11. 7. 2013

Naslednji dan smo se spustili proti jugu, vse do otoka Murter. Obiskali smo ga že na našem prvem jadranju, le da smo tokrat na mojo pobudo izbrali marino na drugi strani mesta. Po opisu sodeč bolj umirjena in manjša od ostalih na otoku. Ponovno smo bili brez vetra in pluli na motor. Današnji vmesni postanek je bil v Parku prirode Telašćica, kjer smo se privezali na bojo in kopali. V marino smo prispeli proti večeru in kasneje med obiskom mesta doživeli totalen šok. Stojnice, glasba, nabito polni lokali, množiče ljudi na ulicah in raznorazni prodajalci/umetniki na promenadi. Tega v celem tednu nismo bili vajeni in se v bistvu nisem niti želel navaditi. :) Po večerji smo se z vlakcem odpeljali nazaj in kmalu zaspali.

12. 7. 2013

Naslednji dan je bil čaz za povratek domov, da bi lahko soboto izkoristili za pakiranje in vrnitev barke. Ta dan je bil napovedan ugoden veter in po vseh pravilih bi nas moral pognati naravnost do cilja. Zjutraj se gremo še kopat, po poti natočimo gorivo in se z jadri potegnemo med ostale jadrnice. In teh ni bilo malo, pogoji so bili idealni, barke so šibale na vse strani in z občudovanjem smo opazovali skipperje, kako na tesno se srečujejo. Če je veter pravi, ga je potrebno izkoristiti do konca, tega pravila se zavedam tudi iz moje kajtarije. Proti večeru smo prispeli v marino in se še zadnjič odpravili v mesto.

Pozno zaspimo, pred tem pa obujamo lepe spomine, ki nam bodo ostali za vedno. V soboto se ustavimo na kavi in počasi odpeljemo proti domu. Za vrnitev domov smo izbrali jadransko magistralo, avtocesta pelje previsoko proti Zagrebu in potem nazaj do Rijeke. Pravtako smo imeli več kot dovolj časa, da se vmes ustavimo za kopanje in kasneje še za kosilo. Dopust je bil malo drugačen kot smo ga vajeni, a vendar podoben potepanju s kombijem. V obeh primerih pa je glavno vodilo uživanje in pridobivanje novih izkušenj.

23 June, 201330 December, 2016

Bohinj

Vikend pred junijskim praznikom smo že dolgo načrtovali, a se je vse obrnilo na glavo. Na koncu se je, kot vedno, izkazalo, da je najboljši plan tisti katerega ni. Zaradi obveznosti smo imeli na voljo dva dni potepanj in enoglasno izbrali Bohinj. Predvsem ker je lepo, ker se nam ne da daleč vozit in ker so proti morju nenormalni zastoji. Z nasmeškom poslušamo prometna obvestila, ko se peljemo po prazni regionalni cesti proti Lescam. Izbirali smo med tremi kampi, ali se vrnemo v Šobec, ali gremo v kamp Bled ali pa se izognemo turistični gneči in odpeljemo do Bohinja. Prevladala sta mir in narava, zato se odločimo za kamp Zlatorog. Kamp ima dve zvezdici in ponuja ravno toliko. Priznam, prvi vtis ni bil ravno najboljsi in sem želel drugam. Relativno divja zadeva, s starimi sanitarijami in brez trgovine. Ampak, ko se razkomotiš pol metra stran od jezera, ko zadihaš z naravo in ugotoviš da je to tisto kar si iskal, potem je edina prava odločitev, da ostaneš. Naslednji dan je pa seveda zelo težko it domov.

Na koncu šteje celotno doživetje in ne prvi vtis, ki traja nekaj minut, zato se je tukaj kamp izkazal na celi črti. Prijazno osebje, super okolica, skratka pravi ambient za nas. V času našega bivanja sem imel večkrat občutek, da se nahajamo v kakšnem ameriškem naravnem rezervatu in ne nekaj 10 km od doma.

Popoldan sem se s kolesom zapeljal do trgovine, istočasno pa upal, da najdem kje izposojevalnico SUP-ov. Ta način preživljanja na vodi je v obeh prebudil zanimanje in zelo sva si ga želela preizkusiti. Padlerjev je veliko, izposojevalnice nikjer. So pa na vsakem vogalu izposojevalnice kanujev in kajakov, kar je pa zelo dober kompromis. Še posebej, če kanu kupuješ zadnjih nekaj let in še vedno nimaš svojega. :) Popoldan je najmlajša dobila svoj jopič, vse potrebno smo vrgli v kanu in odveslali novim dogodivščinam nasproti. Imeli smo se neverjetno, skupaj vihteli veslo, metali kamenčke in prepevali. Zvečer smo utrujeni popadali v posteljo in zelo hitro zaspali.

Nedelja je bila malo bolj oblačna, a vseeno smo lahko za kratek čas namočili noge. Popoldan sva se s Carlosom odpeljala poiskati ” vrelec življenja” in se odpravila proti slapu Savici. Presenečen ugotovim, da za ogled slapa pobirajo vstopnino. Ker sem brez denarnice se obrneva in počasi odpeljeva do naše baze.

Pot sva obdelala s kolesom/tačkami in se po eni uri vrnila uničena. Na to sta vplivali dve stvari, da gre za mestno kolo in pot ni enaka kolesarjenju po Prekmurju. :) Pripravljena sva bila za roštiljado s katero smo tudi lepo zaključili naše hribovsko potepanje. Ob takih izletih se vedno spomnim, da prevečkrat bežimo čez mejo in nam naše lepote ostanejo neznane. Pri nas se je že večkrat izkazalo, da to še kako drži.

10 June, 201330 December, 2016

Kratek skok do Punata

Punat obisceva vsaj enkrat na leto, če že ne gre večkrat. Ob odkritju Barbarige lani, smo se sicer vrteli bolj v tistih krajih, letos smo pa pravo morje začeli na Krku. Kamp Pila nam zelo odgovarja, predvsem zaradi umirjenosti kraja in senčnih parcel takoj ob vodi. Lokacija za spočiti možgane, če pa to storiš v prebujanju sezone je pa izkušnja še toliko lepša. Leto in pol je že odkar imamo v družini novo članico, ki se z vsakim dnem spreminja in raste, preživljanje dopusta pa je dvignila na povsem nov nivo. Ne zamenjam za nič na svetu… V soboto sta se nam na kratko pridružila še motorista, ki pridno nabirata kilometre za njune daljše ture. Kadar lahko združita druženje z nami in vožnjo z motorjem, nimata težke izbire pri določanju vikend izleta. Po popoldanskem čofotanju v morju smo zagreli roštilj in modrovali pozno v noč. Nedeljsko sonce nas je zjutraj kmalu zbezalo na plano, no ja pa tudi dejstvo da je naša najmlajša že vstala in nato prebudila še naju. Kaj si misliva da spiva, ko je otrok že pokonci, to pač ne pride v poštev. :) Po zajtrku in jutranji kavici smo našim obiskom pomahali in zaželeli srečno pot, sami smo pa srkali morski zrak in uživali v popolnoma drugačni klimi kot smo je vajeni. Ja, vrvež iz mesta in služb težko najdeš kje na naših poteh, pa čeprav je to le 200 km stran od doma. Že sam pogled na morsko gladino spremeni celotno sliko dneva in pomiri človeka. Bilo je kratko, a sladko.

20 May, 201330 December, 2016

Bled in kamp Šobec

Ta vikend smo se potepali le do nedelje zjutraj, saj smo se popoldan namenili obiskati naše družinske člane na Primorski. V čet. sva se na hitro odločila, da bi nekam šli, ker je bilo škoda zapraviti lepo vreme v soboto. Vožnja proti morju nama ni dišala, zato smo se v petek zvečer odpeljali do Bleda. Dan in pol smo dobro izkoristili, v soboto sta se nam pridružila še naša motorista in zaklepetali smo se pozno v večer. V petek okoli desete ure parkiramo na parkirišču pri “Zaki” in iščemo parkomat. Nočitev za avtodom namreč znaša 10 eur. V bližnjem lokalu dobim neoznačen listek in to je to. Lokal se je ravno zapiral in mi je bilo na koncu žal, da sem se “delal poštenjaka”. Brez listka bi ravnotako v miru prespali. Ponoči je še deževalo, ampak se nismo pustili motiti, ker nam v kombiju ni bilo mrzlo. Potomka je v objemu staršev prespala celo noč, zbudili smo se pa v čudovito sprano jutro, obsijano s soncem. Le temperature so potrebovale še kakšen žarek več. Carlosa spustiva, da se zapodi v gozd, malo zaokrožimo po okolici in odidemo do jezera na kavo. V družbi račk in racmanov uživamo v prebujanju narave in mirnem blejskem jezeru. Obala in parkirišče sta od noči ostala kar blatna, zato se nismo preveč zadrževali in se odpeljali nazaj do kampa Šobec.

Med tednom sem večkrat pregledal njihove spletne strani in predstavitvene fotografije so predstavljale ravno to kar smo potrebovali. Naravo, mir in družinam prijazen kamp. Teh je bilo največ, v zgodnjih jutranjih urah so bili že skoraj vsi gostje pokonci. Tisti z otroki tako ali tako, upokojenci pa tudi ne morejo dolgo spati. Kamp je objet s Savo na eni strani in Šobčevim bajerjem na drugi, s tem nam ponuja veliko aktivnosti na vodi in v naravi, že sam sprehod skozi kamp te lahko napolni z manjkajočo energijo. Celotno območje je prekrito z borovci, Wi-Fi signalom in več točkami z otroškimi igrali. Ob Savi se najde res lepe kotičke za kampirati, ker je prostor ogromen nimaš ravno občutka, da si v kampu. Mi smo se v skrbeh, da bi mala čofnila v deročo vodo, raje parkirali pri bajerju.

V poletju se obvezno vrnemo, da se lahko tudi malo namočimo v vodi. Popoldan smo se namenili s kolesi odpeljati do Bleda, a smo imeli vse potrebno v kampu, tako da smo uživali v skupnem preživljanju časa. V nedeljo dopoldan smo odšli proti domu, presedli v osebni avto in odhiteli proti Primorski. Bilo je kratko, a sladko. :)

29 April, 201330 December, 2016

Jezersko in Klopeiner See

Pa nam je uspelo, prvi vikend izlet letos! Vsi prejšnji vikendi so bili zasedeni, slabo vreme, ali pa je bila najmlajša bolana. Tudi ta konec tedna ni bil ravno blesteč kar se vremena tiče, a vseeno smo našli nekaj zase. Na koncu smo se vsi strinjali, da nam je bilo lepo in je otvoritev sezone uspela. V petek smo se pozno popoldan/zgodaj zvečer spakirali v kombi, ustavili v trgovini po hrano in “oddrveli” proti Klopeiner See. Odločili smo se za pot preko Jezerskega, z namenom da si našo kratko vožnjo do avstrije še skrajšamo in prenočimo ob Planšarskem jezeru. Nekaj informacij sem dobil glede spanja, ampak vse skupaj bolj neuporabno. Poznal sem parkirišče na drugi strani, kjer vsako leto taborijo planinci in taborniki. Kot otrok sem bil tudi sam eden od teh, ki so na tem prostoru uživali počitnice v naravi. Ob cesti nas znak opozori o prepovedi kampiranja in kurjenja ognja, pod njim pa napis, da imajo bivalna vozila dovoljen dostop od 22.00 do 8.00. Ravno toliko kot potrebuješ za mirno prenočitev. Kapo dol lastniku zemljišča, da kamperje ne jemlje kot vsiljivce in odvečno blago, ampak celo dovoli parkiranje. Po naključju smo prispeli do jezera ravno okoli 22.00 ure in se sparkirali pod drevesa. Zunaj je močno pihalo in ni bilo nič kaj prijetno. Prižgem gretje in držim pesti, da bo jutro lepše.

Naše prenočišče s pogledom na Planšarsko jezero

Po mirno noči se zbudimo v megleno in hladno jutro, še vedno piha, a vsake toliko nas le pozdravi sonce in ogreje obraze. Jutro je kljub vsemu prekrasno, saj smo se zbudili v naravi, sami in daleč stran od vrveža. Ker nam še ni za it se prestavimo na drugo parkirišče, pojemo obilen zajtrk in se še malo sprehodimo po okolici. Iz gostilnice ob jezeru zadiši po kuhi, nama pa zadiši kava, ki jo spijeva na terasi. Nikamor se nam ne mudi, zato še toliko bolj uživamo prosti čas.

Do Avstrije se zapeljemo čez Pavličevo sedlo, na katerem opazimo še nekaj ostankov snega. Po slabi uri vožnje prispemo do Klopeiner See, natančneje v kamp Breznik. Za njega smo se odločili, ker sprejemajo Camping Cheque, nam se je pa ravno eden še valjal na kartici. Kamp je namenjen predvsem pavšalistom in ima edini dostop do najtoplejšega jezera (poleti doseže temperaturo 28 stopinj Celzija). Tudi za Avstrijce je bil to prvi dopustniški vikend, saj je večina prišla pospravljat in počistit njihove rezidence. Kljub vsemu imajo prikolice lepo urejene in nevsiljivo fiksne. :) Na prvi pogled sem bil malo razočaran, predvsem je bilo opaziti prebujanje sezone, kamp se bo verjetno v naslednjih dneh urejal, trenutno pa deluje rahlo zapuščen po zimskem spanju. Vreme pa… Nismo vedeli ali naj gremo domov, ali vztrajamo do konca. Malo smo s kolesi raziskali okolico in zvečer v dežju zaspali.

Jutro je bilo še vedno deževno, a se je v eni uri zjasnilo. Sonce je prebilo oblake in nekaj ur smo bili deležni toplih žarkov iz jasnega neba. V bližini jezera se nahaja ptičji park, katerega smo imeli tudi mi v načrtu. Ker je le kakšen km stran, se do njega odpeljemo s kolesi. Vstopnina je kar zasoljena, za 9,5 EUR ne ponujajo ravno presežka, na koncu so pa še našo bolj zanimala igrala kot papige. Je bila pa vsaj navdušena nad zajčki in kozami. :)

Ob vračanju smo opazili table za kolesarske poti okoli jezera in seveda smo se morali zapeljati še malo naokoli. Verjetno smo bili edini, ki smo 12 km pot makadama in asfalta izkusili s starimi mestnimi kolesi brez prestav. A vendar nam je uspelo prevoziti pot v čudoviti naravi, prijetnem okolju urejenih avstrijskih hiš in ogromnih travnikov. Na hitro smo še v kampu skuhali kosilo in se pozno popoldan odpravili proti domu.

Ta vikend so bili bolj hribi, čez praznike pa morje. Komaj že čakamo.

7 March, 201330 December, 2016

Rakitna

Včeraj smo šli na morje, danes pa pojdimo v hribe. Skupna odločitev je bila, da se zapeljemo nekam na sprehod in da tudi Carlos pride na svoj račun. Na hitro sva pobrskala po spletu in Rakitna je ponujala to kar smo iskali. Pozabili smo seveda upoštevati dejstvo, da je nedelja in nimamo samo mi prostega dneva. :) Ob prihodu so se nam povesili obrazi, ko smo videli koliko je ljudi in da pesjanar žal ne more biti spuščen. Vseeno smo se sprehodili do vasi in nazaj k hotelu. Snega je bilo še dovolj, manjše smučišče je obratovalo, a smo na žalost ostali praznih rok ker smo sanke pustili doma. Ah ja, vsega ne moreš imeti in bomo vedeli eno več za drugič. Pri jezeru smo si privoščili kavo, najmlajša je bila deležna še malice, Carlos je pa nestrpno odšteval minute, ko bo prišel nazaj na toplo.

Ujeli smo še nekaj sončka pred zahodom, nato smo se pa vrnili nazaj v dolino. Svež zrak nam je dobro del in kljub gneči smo se imeli zelo lepo.

6 January, 201330 December, 2016

Dom na Menini planini

Že v prejšnjem postu sem omenjal današnji izlet. Po klasičnem Google-anju o poteh za otroke se je med rezultati pojavila tudi omenjena planina. Na izhodišče smo se odpeljali skozi Tuhinjsko dolino, kjer se odcepimo proti hribom na desno (iz Vranskega) ali levo (iz Kamnika). Če se zapeljemo po makadamu do prve koče poteka naprej lepa pot čez pašnike, ki ne traja več kot urco. To pot smo izbrali tudi mi, za razliko, da smo avto pustili nižje ob cesti in si s tem malo podaljšali naš izlet. Z velikim veseljem lahko Carlosa spustimo kar iz avta, mi se v miru odpravimo, on pa prevoha okolico in pobere sporočila. Najmlajšo smo dobro oblekli in jo posadili v nahrbtnik, a kot običajno ni dolgo trajalo, da je zaspala. Svež gorski zrak očitno zelo utrudi človeka. :) Po krajšem vzponu skozi gozd smo prispeli na Biba planino in pred nami opazili zavetišče na vrhu. Točne poti nisva poznala, zato smo se odpravili kar naravnost čez pašnike do koče.

Strmina nam ni prizanesla in kljub kratkosti smo komaj prisopihali do vrha. Ostanki snega so se povečevali, vsake toliko je kakšen sončni žarek pretrgal oblak, a nič pretresljivega. Vmes smo opazili “večje” nečloveške stopinje, ki so poskrbele za našo bujno domišljijo. ;) Pravijo sicer, da so opozorilne table o medvedih stare, a vendar sledi govorijo drugače. Celotna pot je lepo označena z markacijami, v določen trenutkih zmedenosti pa pomagajo tudi stopinje čevljel v snegu in pa naš stezosledec, katerega je cela planina polna samo po stezi ne hodi. :)

Samotar, ki kljubuje težkim vremenskim pogojem na planini.

Hodili smo umirjeno in kakšno minuto več, a vseeno je bila pot zanimiva in se je nismo naveličali. Nekje na polovici smo očitno prečkali občinsko mejo Kamnik/Mozirje, na kar nas je opozoril prometni znak. :)

Pri koči smo naročili dnevno priporočilo kuharja, za konec pa s kruhom pomazali joto in pasulj. Zunaj nismo imeli veliko časa za posedanje, ker je Carlos kmalu postal nestrpen, poleg tega nas je pa hladen veter hitro pregnal nazaj v dolino.

Vračanje je trajalo natanko 45 minut, tokrat smo se iz oblakov spustili v sončno dolino. Lepa reč. Pod Bibo smo naredili krajšo pavzo, pojedli malo sadja, Carlos si je pa na hitro poiskal svoj prostor pod soncem. V objektiv sem ga ujel celo med sedenjem, netipično hrtjem položaju.

V naravi in miru smo zelo uživali, se kar strinjam, da je pot primerna za otroke, saj več hodiš po ravnem kot pa v hrib. V poletju se sigurno vrnemo in si ogledamo pašnike z živino in jezerci.

5 January, 201330 December, 2016

Sv. Jakob

Po kratkem delovnem tednu sva se odločila, da jo čez vikend ponovno mahnemo v hribe. S pregledom bližnjega gorovja sem si naredil kratek seznam poti, katere moramo obdelati v prihodnosti. Upoštevati je seveda treba dejstvo, da s seboj “vlečemo” otroka in psa, naša kondicija pa tudi ni na vrhuncu. Lepo vreme je bolj kazalo za nedeljo, zato smo si daljšo turo pustili za ta dan. Danes smo pa na hitro skočili do Sv. Jakoba nad Katarino. Gre za kratek sprehod, ki traja le 45 minut (realno je še manj) in je prava izbira za sobotno dopoldne.

Po pripovedovanjih naj bi bila ta mala cerkvica zelo oblegana, niti se ne čudim, glede na zahtevnost in dolžino poti. A vendar smo izbrali pravi čas, saj dopoldan še ni bilo gužve.

Odpeljali smo se do Medvod, kjer se pot odcepi proti Sori in nato v smeri Katarine. Parkiramo v kraju Topol na velikem parkirišču in se zagrizemo v strmino. Po nekaj minutah se cesta zravna in hodimo skoraj več časa navzdol, kot pa v klanec. Carlos je bil del poti spuščen, proti vrhu sva ga pa privezala, saj se je število kužkov na cilju povečevalo.

Vrh nam je ponudil lep razgled v dolino na žalost pa tudi veter, ki je hladil ozračje. Če tudi ob snegu tako piha bi bil travnik pod cerkvijo kar lep spot za kajtanje.

Posedli smo se na ena izmed klopi, najmlajša je bila deležna kar konkretne malice, midva sva se na hitro odžejala in posladkala, nato pa smo se počasi odpravili nazaj do avta.

Po poti smo odkrili prodajo domačega soka in ni bilo potrebno veliko, da je 5 litrski paket romal z nami. Sok je res odličen in vreden nakupa. Ker nam še ni bilo za iti domov smo se odpeljali na Zbilje, kjer smo spili kavico, se nastavljali sončku in divjali na igralih.

Carlos nas je imel na očeh iz varne razdalje, a vse pod kontrolo. :)

Jutri pa na malo daljšo turco… :)